Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 1, 1/2, 1/2-2.
davek na dodano vrednost (DDV) - znižana davčna stopnja
Pri presoji, ali gre za enotno ali dve samostojni storitvi, je toženka pravilno izhajala iz sodne prakse SEU, po kateri je treba, kadar transakcija obsega skupek elementov in dejanj, upoštevati vse okoliščine, v katerih se opravi zadevna transakcija, da bi se ugotovilo, ali gre za dve ali več samostojnih storitev ali pa gre za enotno storitev. Pri tem je treba vsako storitev praviloma šteti za ločeno in neodvisno storitev, kot izhaja iz člena 1(2) drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Vendar se kot izjema od tega splošnega pravila transakcija, ki z gospodarskega vidika obsega eno samo storitev, ne sme umetno razdeliti, da se ni bi izkrivilo delovanja sistema DDV. Zato gre za enotno storitev, kadar je več elementov ali dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi za svojo stranko, tako tesno povezanih, da objektivno sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko storitev, katere razdelitev bi bila umetna. Od načela samostojnosti vsake storitve je po sodni praksi SEU treba odstopiti tudi v primeru, kadar je storitev zgolj nesamostojna pomožna storitev glavne storitve. Storitev je treba šteti za pomožno, če za stranke ni cilj, temveč sredstvo, da lahko uporabljajo glavno storitev izvajalca storitev pod (naj)boljšimi pogoji. Prvo merilo, ki ga mora pri presoji upoštevati sodišče, je glede na navedeno neobstoj samostojnega namena storitve z vidika povprečnega potrošnika. Drugo merilo, ki je v resnici indic prvega, pa se nanaša na upoštevanje vrednosti vsake od storitev, ki sestavljajo transakcijo, pri čemer je ena minimalna ali celo zanemarljiva v primerjavi z drugo.
V izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožeča stranka od opravljenih storitev vodenja knjigovodstva ni obračunala DDV skladno s 33. členom ZDDV-1, hkrati pa na izdanih računih ni izkazala vseh podatkov (stopnja DDV in znesek DDV) po določbi 82. člena ZDDV-1. Na podlagi ocene prilivov na transakcijski račun tožeče stranke je zato davčni organ obračunal DDV po davčni stopnji 22 % za opravljene storitve ob upoštevanju odbitka DDV po predloženih računih za obdobje od aprila 2015 dalje.
ZDavP-2 člen 2, 2/3, 143, 143/1, 143/2, 145, 145/1, 145/2, 145/2-1, 151. ZUP člen 87, 92, 92/2.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - izvršljivost sklepa - izvršilni naslov - vročitev odločbe - obrazložitev odločbe - vročanje osebi s prebivališčem v tujini - fikcija vročitve - dejanski naslov bivanja - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo (prvi odstavek), in sicer davčno izvršbo začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek istega člena). Kot določa prvi odstavek 145. člena ZDavP-2, se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. Izvršljivost odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, je pogoj za začetek davčne izvršbe. Tožnik ugovarja, da ta pogoj ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil izpolnjen, ker mu tedaj odmerna odločba še ni bila zakonito vročena. Ob tem ugovarja tudi, da se do tožnikovih v tej zvezi podanih konkretnih navedb drugostopenjski organ ni obrazloženo opredelil. Ta očitek je upravičen, saj tudi sodišče ugotavlja, da (niti) drugostopenjski organ ob odločanju o pritožbi ni navedel določb predpisov, konkretno vseh tistih določb ZUP, ki so (v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2) glede na okoliščine, ki jih (že v pritožbi) izpostavlja tožnik, pomembne za ugotavljanje nastopa izvršljivosti odmerne odločbe in s tem povezano ugotavljanje, kdaj je bila odmerna odločba tožniku (pravilno) vročena.
odpis dolga - pogoji za odpis - lastništvo nepremičnine - globa za prekršek - prispevki
Odpis obveznosti iz naslova glob za prekrške, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter davka na dodano vrednost po zakonu ni dovoljen.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarna sredstva - davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - sklep o davčni izvršbi - postopek davčne izvršbe - izvršilni naslov
Glede očitka tožnika, da je ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče pojasnjuje, da davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Obveznost plačila torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani predlagatelja izvršbe, pri čemer pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-26/20-9 z dne 29. 9. 2022 odločilo tudi, da do odprave ugotovljenega neskladja veljajo za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj - zloraba predpisov
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
ZDavP-2 člen 143, 143/1, 146, 151. ZUS-1 člen 31, 31/2, 35.
davčna izvršba - izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
V obravnavanem primeru je tožnik nasprotuje izpodbijanemu sklepu in smiselno predlaga njegovo odpravo, ter navaja, da zadeva, zaradi katere je izrečena kazen in globa še ni končana. Kolikor tožnik s tem izpodbija izvršilni naslov, sodišče pojasnjuje, da se s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo in da je na veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. To pa velja tudi za sodišče.
V upravnem sporu glede davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi vse obvezne sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.
davek na motorna vozila - vrednost vozila - cenitev vozila (EUROTAX) - davčna osnova - ugotovitveni postopek - dokazovanje - zavrnitev dokazov - vnaprejšnja dokazna ocena - listinski dokaz - bistvena kršitev določb postopka
Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili po mnenju sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.
Čeprav je mogoče pritrditi ugotovitvi, da po sklenitvi pravnega posla v tožnici kljub spremembi v lastniški strukturi ni prišlo do bistvenih ekonomskih sprememb v razmerjih med gospodarsko družbo in preostalim družbenikom, ki je sin odsvojiteljev, glede na jasna stališča sodne prakse zgolj ta okoliščina ne zadostuje za zaključek o navideznosti posla in s tem za njegovo neupoštevnost za davčne namene.
izterjava davčnega dolga - davčna izvršba na denarna sredstva - rok za pritožbo
Ker je tožnik pritožbo prepozno vložil je organ ni mogel vsebinsko obravnavati, pravilno je ravnal, ko jo je skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP zavrgel.
ZDavP-2 člen 74, 74/4. ZDMV člen 11. ZDDV-1 člen 11.
davek na dodano vrednost (DDV) - dobava blaga - najem vozila - lizing - finančni lizing
V zvezi z najemom vozila se je Sodišče Evropske unije že izreklo, da ne gre za dobavo blaga, ampak je treba tak najem načeloma šteti za opravljanje storitev. Z vidika DDV pa je pomembno nadaljnje razlikovanje med finančnim in poslovnim najemom, in sicer iz razloga, ker se izročitev blaga v finančni najem pod določenimi pogoji za namene DDV obravnava kot dobava blaga. V skladu z 11. členom ZDDV-1 namreč pridobitev blaga znotraj Unije pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju. Kot izhaja iz sodne prakse SEU, je za finančni najem značilen prenos večine prednosti in tveganj, povezanih s pravnim lastništvom, na lizingojemalca (najemnika). To, da se prenos lastništva opravi ob izteku pogodbe ali da je diskontirana vsota obrokov skoraj enaka tržni vrednosti blaga, sta značilnosti, ki sta vsaka zase ali skupaj merili, s katerima je mogoče ugotoviti, ali je pogodbo mogoče opredeliti kot finančni najem. Najem avtomobila na podlagi pogodbe o lizingu ima torej lahko značilnosti, ki so primerljive pridobitvi investicijskega blaga. Zato je, če pogodba o lizingu, ki se nanaša na avtomobil, določa bodisi to, da se lastništvo navedenega vozila ob izteku pogodbe prenese na lizingojemalca, bodisi to, da lizingojemalec razpolaga z glavnimi upravičenji lastninske pravice nad navedenim vozilom, zlasti da se nanj prenese večina prednosti in tveganj v zvezi s pravnim lastništvom vozila in da je diskontirana vsota obrokov skoraj enaka tržni vrednosti blaga, transakcijo treba obravnavati kot pridobitev investicijskega blaga.
dohodnina - drug dohodek - odmera dohodnine - predmet obdavčitve
Z vidika davčnega prava se pokaže, da je izplačilo spornega zneska, ki presega vrednost iz pogodbe, in ki je bilo opravljeno že po njeni sklenitvi, samostojna transakcija, ki ne podleže obdavčitvi z davkom od dohodka iz kapitala in ki obenem ne predstavlja dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivala na že opravljeno davčno odmero. Čim pa je tako, in obravnavanega dohodka tudi ni mogoče uvrstiti med druge vrste dohodkov, ki so našteti v 105. členu ZDoh-2 oziroma med dohodke, ki so izvzeti iz obdavčenja, kar je v obravnavanem primeru nesporno, se pokaže, da gre lahko pri izplačanem znesku le za drug dohodek iz zgoraj citirane določbe ZDoh-2, ki je kot tak predmet obdavčitve z dohodnino na način na podlagi zakonskih določb, na katere se pravilno sklicuje že davčni organ v izpodbijani odločbi.
rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - središče osebnih in ekonomskih interesov - vezanost organa na pravno mnenje sodišča - spor polne jurisdikcije
Stališče tožene stranke, da že obstoji davčna in sodna praksa, ki v konkretnem pritrjuje stališču davčnih organov, češ da že zgolj to, da ima tožnik v Sloveniji mladoletno hči, za katero plačuje preživnino in jo tudi obiskuje (pri čemer se okoliščine v zvezi s stiki, zaradi stališča o absolutni prevladi te osebne vezi, niso ugotavljale), ob nespornih ostalih ekonomskih in deloma tudi osebnih interesih v Švici in življenjskem stališču v tožbi, da že zgolj oddaljenost med državama preprečuje intenzivne stike, zadostno dejstvo za ugotovitev rezidenčne vezi po 5. točki 6. člena ZDoh-2, ni pravilno.
davek na promet nepremičnin - odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP)
Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona, če jo je, glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje, mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. Z nadzorstveno pravico glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljali tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava.
ZDoh-2 člen 36, 41. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5.
dohodnina - odmera dohodnine - dejanski stroški - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - službena pot - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine
Tožnikova zatrjevanja glede obstoja službenih potovanj v ugovoru zgolj pavšalna in je zato davčni organ tožnika, ki nosi v tem pogledu breme dokazovanja, utemeljeno pozval, da predloži dokazila za svoje trditve. Nakar je tožnik v skladu s pozivom dopolnil tabelo opravljenih poti, ki jih je vse opredelil oziroma upošteval kot službene, posredoval pa je tudi zahtevano potrdila izplačevalca o tem, da so bile vse poti, navedene v seznamu opravljene v sklopu opravljanja tožnikovega dela pri dohodku vir 1230. Iz omenjenega poziva ne sledi, na katera dokazila, ki služijo razmejitvi službenih poti od prevozov na delo in z dela, se zahteva nanaša. Zato je temu ustrezna tudi povsem splošna vsebina potrdila delodajalca in iz katerega po presoji sodišča omenjena opredelitev oziroma razmejitev opravljenih prevozov ni v zadostni meri izkazana, kot to sicer meni tožena stranka.
davek od dobička iz kapitala - napoved za odmero dohodnine - odsvojitev nepremičnine - solastniški delež - nabavna vrednost - davčna osnova - pritožbena novota
Tožnik je sporni aneks predložil prvič šele v pritožbenem postopku, kar pa je toženka zavrnila kot pritožbeno novoto po tretjem odstavku 238. člena ZUP. Tožnik tudi v tožbi ne pojasni razlogov, zakaj ni predložil aneksa že v postopku na prvi stopnji.
ZDoh-2 v prvi vrsti napotuje na pogodbeno določeno vrednost nepremičnine, kar je davčni organ v obravnavani zadevi tudi konkretno pojasnil in ugotovil, da je vrednost predmetne nepremičnine ob pridobitvi razvidna iz listine - pogodbe o nakupu nepremičnine z dne 19. 6. 2019, iz katere izhaja, da je kupnina za odsvojeno nepremičnino znašala 65.000,00 EUR.
Toženka ni ugotavljala morebiti pravnorelevantnih okoliščin po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2, ki se nanaša na vprašanje dvojnih rezidentov. Kot je opozorilo VSRS v zadevi v sklepu X Ips 65/2021 z dne 2. 2. 2022, cit. pravilo določa, da se zavezanec, ne glede na 6. člen ZDoh-2, šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Kot je še pojasnilo VSRS, iz te zakonske določbe ne izhaja omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah zavezanca ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2 in s tem za status v smislu ZDoh-2.
To pomeni, da davčna organa, kljub temu, da je tožnica zatrjevala in izkazovala svoje davčno rezidentstvo v Nemčiji ter da sta sta davčna organa pri svoji odločitvi kot pravno podlago uporabila ZDoh-2, ki je vključeval tudi že novelo ZDoh-2R (prim. str. 4 izpodbijane odločbe), nista ugotavljala, ali so morebiti podane okoliščine iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2 (zaradi česar je ostalo pravnorelevantno dejansko stanje neugotovljeno), prav tako pa nista opredelila, ali uporaba novele ZDoh-2R morebiti ne pride v poštev (zaradi česar se izpodbijane odločbe glede tega ne da preizkusiti).