davek na promet nepremičnin - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - zmotna uporaba materialnega prava - uporaba prava EU
Spremenjeno matrialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
ZDDV-1 člen 39, 39/2. ZDavP-2 člen 139, 140, 140/2. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek davčne osnove za obračun DDV - finančni leasing - finančni leasing nepremičnin - obrazložitev odločbe - odstop od pogodbe - spremenjena pravna podlaga - dobropis - pravica do izjave - zmanjšanje davčne osnove
V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev.
V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj ("ex tunc"), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano drugače, iz obrazložitev odločb davčnih organov ne izhaja kakšna konkretno je bila ustaljena splošna praksa davčnih organov obravnavanja tovrstnih zadev v letu 2014 in v čem konkretno se obravnavani primer razlikuje.
Do tožnikovega ugovora glede napačne razlage prava se davčni organ ni konkretno opredelil opredelil. Davčna organa sta se v zvezi z davčno obravnavo odškodnine iz naslova neuspešnosti poplačila zaradi preklica lizing pogodbe in v zvezi z uporabnino zgolj sklicevala na sodno prakso SEU v zadevi C-242/18 in se do tožnikovih ugovorov nista konkretno opredelila ter odškodnine oz. uporabnine z vidika DDV tudi nista v zadostni meri konkretno presojala, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepojasnjena in z dokazi nepodkrepljena ostaja tudi navedba pritožbenega organa, da tožnik lizingojemalca še naprej terja za preostanek neplačanih obrokov, za katere pa se lahko predvideva, da bo prejel plačilo za dobavo blaga.
davčni dolg - odpis davčnega dolga - pogoji za odpis - prosti preudarek
Davčni organ je pravilno uporabil pooblastilo iz 101. člena ZDavP-2, ko je odločal v tej zadevi po prostem preudarku in da je izpodbijano odločbo izdal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, da tudi ob izpolnjevanju formalnih pogojev, ki jih določa Pravilnik, zahtevo za odpis ali delni odpis zavrne, če ugotovi, da odpis ne bi bil v skladu z namenom tega instituta, pri čemer je upošteval vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi, da je tožnik v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja, da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine, kar je v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno pojasnjeno.
V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadev ni sporno. Tožnik pa ugovarja višini dolgovane obveznosti, navaja namreč, da je navedeno obveznost predhodno že poravnal, toženka pa zatrjuje, da terjana obveznost vse do dne izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.
inšpekcijski ukrep - nenapovedani dohodki - davek od nenapovedanih dohodkov - pravica do zaslišanja - skrajšani ugotovitveni postopek
Davčni organ bi moral na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in tožniku omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavi. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena, saj se na njej zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP.
Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.
ZDavP-2 člen 125, 125/3, 126, 126/2, 126/4, 126/5, 126/6.
izvršba - davčna izvršba - predlog za izvršbo - odločba zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje terjatve
Zaključek prvostopenjskega organa, da so izterjevane terjatve tožnice zastarale, je zmoten. Zastaranje tovrstnih terjatev iz odločb ZPIZ se namreč presoja ob upoštevanju določb ZDavP-2 (glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020). Prav tako sodišče ne sprejema zaključka iz izpodbijanega sklepa, da tožnica ni ustrezno dopolnila svojega predloga za izvršbo.
ZDDV-1 člen 10. ZDPN-2 člen 4, 4/1. ZUS-1 člen 6, 6/1, 36, 36/1, 36/1-7, 36/2. ZDavP-2 člen 88, 88/2.
odprava odmerne odločbe po nadzorstveni pravici - nadzorstvena pravica - očitna kršitev materialnega prava - oprostitev plačila DDV - davek na promet nepremičnin - prekinitev postopka - zavrženje tožbe - davek na dodano vrednost (DDV)
Sodišče je po pregledu upravnega spisa ugotovilo, da tožnica ni vložila pritožbe zoper odmerno odločbo z dne 19. 9. 2019, zoper katero je pritožba mogoča oziroma dovoljena. Zahteva po formalnem izčrpanju rednih pravnih sredstev je pogoj za dopustnost upravnega spora (prvi odstavek 6. člena ZUS-1), ki ga tožnica ni izpolnila. Zato je sodišče tožbo v navedenem delu zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker kršitev ni neposredno razvidna iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v odmerni odločbi.
Glede na navedeno je toženka zmotno razlagala 88. člen ZDavP-2, v posledici česar je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženka namreč ni ugotavljala, ali transakcija izpolnjuje pogoje iz 10. člena ZDDV-1, torej ali je bila poleg lastninske pravice na nepremičnini predmet prenosa tudi tožničina dejavnost, ali je kupec zavezanec za DDV, ali po sklenitvi pogodbe uporablja nepremičnino za svojo dejavnost itd.
davek od dobička iz kapitala - dohodnina - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - zastaranje
Zastaranje, ki ga ugovarja tožnica ni podano, saj je bil tek zastaranja pravice do odmere davka prvič pretrgan 12. 4. 2018, nato še 30. 9. 2019, ko je davčni organ tožnico ponovno pozval, naj davčno napoved dopolni in ne, kot navaja tožnica, šele z izdajo zapisnika 13. 5. 2020.
odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici - pravilna uporaba materialnega prava - uporaba prava EU
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
Zaradi pobotanja sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu (tožnikove terjatve iz naslova presežkov DDV v višini 22.647,10 EUR so bile po izdaji izpodbijanega sklepa pobotane z odmerjeno obveznostjo po izvršljivi odločbi z dne 29. 8. 2022) več ne obstaja, saj je že realizirano, zato si tožnik v tem postopku na način, kot predlaga v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj s sredstvom začasnega zavarovanja (presežki DDV) zaradi pobota ne bi mogel razpolagati.
prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - zastaranje
Davčni organ je pravilno začel predmetno davčno izvršbo, saj so bile za začetek davčne izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke: podani so bili izvršljivi izvršilni naslovi in ugotovljeno neplačilo terjanih obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa.
ZDavP-2 člen 89, 89/1. ZUP člen 260, 260-1, 261, 261/2.
dohodnina - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik je imel možnost okoliščine, relevantne za odmero davka, navesti in predložiti vsa potrebna dokazila, tudi po vročitvi odmerne odločbe, v pritožbenem postopku, v katerem bi lahko zatrjeval in dokazoval, da je davčni organ dejansko stanje, relevano za odmero dohodnine, ugotovil napačno. Ker pa tožnik pritožbe zoper prvostopno odločbo ni vložil in za to opustitev tudi ni navedel nobenega razloga, je pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde v končanem prejšnjem postopku ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo.
davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - odbitek vstopnega DDV - zloraba sistema DDV - pogoji za priznanje odbitka DDV - davčna goljufija - vedenje o davčni goljufiji - sodna praksa Sodišča EU - opustitev dolžne skrbnosti - subjektivni element - pravni standard - pravni standard skrben gospodarstvenik
Navedeno ne drži, saj, kot pojasnjeno zgoraj, za presojo, ali je zavezanec moral vedeti, da je s pridobitvijo, ki je podlaga za utemeljitev pravice do odbitka, sodeloval pri transakciji, ki je povezana z goljufijo, ni nujno, da je goljufijo storil neposredni zavezančev dobavitelj, zadostno je, da jo je storil drug gospodarski subjekt, ki je sodeloval višje (ali nižje) v dobavni ali storitveni verigi. Prav tako se drugemu kupcu blaga lahko zavrne pravica do odbitka vstopnega DDV, če je vedel ali bi moral vedeti za obstoj goljufije na področju DDV, ki jo je pri prvi prodaji storil prvotni prodajalec, čeprav je tudi prvi pridobitelj vedel za to goljufijo. To pa je ravno situacija, kakršna je obravnavana v tem upravnem sporu, v katerem se tožniku očita, da je imel v davčnem vrtiljaku vlogo profiterja, subjekti višje v davčni verigi pa so bili neplačujoči, kot opisano zgoraj.
Znaki, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da obstajajo nepravilnosti ali goljufija, zaradi česar je treba izkazati večjo skrbnost, da se zavezanec prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ne vodi do njegove udeležbe pri goljufiji, niso predpisani, temveč se presojajo od primera do primera. Predstavlja pa zgoraj, v predhodni točki opisana situacija po presoji sodišča takorekoč vzorčni primer takšne situacije, ki bi jo odgovorne osebe pri tožniku kot dobri in skrbni gospodarstveniki morale prepoznati.
davčna izvršba - izvršilni naslov - sklep o davčni izvršbi - odpust dolga - odpust davčnega dolga - slabo finančno stanje dolžnika
Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Za morebiten odpis dolga ali morebitno obročno odplačevanje davčne obveznosti se lahko tožnik dogovori s pristojnimi upravnimi organi, ni pa navedeno v pristojnosti sodišča, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi na dan njihove izdaje.
ZUS-1 člen 37, 37/1. ZDavP-2 člen 130, 130/4. ZDavPR člen 5, 5/2.
davčni inšpekcijski nadzor - izdaja računa - ugotovitvena odločba - upravna zadeva - izrek odločbe - pomanjkljiv izrek odločbe
Pravna teorija se je že opredelila, da zgolj ugotovitev o kršitvah, ob odsotnosti izrecne zakonske podlage o nasprotnem, ni predmet odločitve z upravno odločbo, temveč je le del ugotovitvenega postopka, na podlagi katerega se mora šele sprejeti konkretno in posamično odločitev; če organ oceni, da je to potrebno glede na razkorak med predpisanim in dejanskim, mora nemudoma izdati "pravo" odmerno ali ureditveno odločbo, ne pa izdajati le odločb o dejstvih, saj se sicer postopka ne zaključuje, obenem pa se vodijo nepotrebni "vmesni" sodni spori.
Po presoji sodišča iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve drugega odstavka 5. člena ZDavPR), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.
upravni spor - pravdna sposobnost - stečaj - izbris pravne osebe iz sodnega registra - prenehanje pravne osebe - zavrženje tožbe
V zadevi je odločilno, da v času vložitve tožbe, s katero se je začel ta upravni spor, torej februarja 2023, družbe A., d.o.o. več ni bilo, saj je bila več kot eno leto prej izbrisana iz hrvaškega sodnega registra. Pravna oseba, gospodarska družba z omejeno odgovornostjo, ki je več ni, pa v skladu z ZPP, katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo v upravnem sporu, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, ne more biti stranka sodnega postopka, zato je treba takšno tožbo zavreči.
davčni dolg - odpis davčnega dolga - pogoji za odpis dolga - premoženje zavezanca za davek - obrazložitev odločbe - odločanje po prostem preudarku - bistvena kršitev določb postopka
Obrazložitev odločbe o zavrnitvi tožničine vloge za odpis ali delni odpis davčnega dolga, kot sta jo podala prvo- in drugostopenjski organ, ne daje ustrezne podlage za to, da bi sodišče lahko preverilo in potrdilo, da je bil prosti preudarek pri upravnem odločanju uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen, in da meje prostega preudarka niso bile prekoračene.
davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - prenehanje identifikacije za namene ddv - odvzem identifikacijske številke - zloraba sistema DDV - izdaja računov povezanih osebi
V obravnavanem primeru se tožniku očita sum zlorabe identifikacije za namene DDV. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da zakon izpolnjenost tega pogoja za odvzem identifikacije za DDV definira že z obstojem zgolj suma na zlorabo.
Okoliščine, kot jih je opisal davčni organ, dokazujejo, da obstajajo resni pokazatelji, na podlagi katerih je mogoče posumiti, da je identifikacijska številka za DDV zlorabljena in da v zadevi obstaja tveganje utaje, saj tožnik iz navedenih transakcij ni plačal DDV, saj je glede na pojasnjene okoliščine deloval na način, da je blago pridobival s Hrvaške in ga nato brez plačila DDV dobavljal nazaj na Hrvaško missing trader družbam.
davek od dohodkov pravnih oseb - posojilne pogodbe - cesija - sklepanje pravnih poslov s tretjimi osebami - izogibanje davčnim obveznostim - izogibanje plačilu davka
Pprava, ekonomska vsebina poslovanja med tožnikom, A. in B. ter C. je bila takšna, da je bil dejansko tožnik tisti, ki je dajal vir sredstev za potrošniško kreditiranje, ki sta ga izvajala A. in B., prav tako pa je bil tožnik tisti, ki je obvladoval vrnjena sredstva iz naslova teh potrošniških kreditov, vključno z njihovimi pripadki, pri čemer je glavnice pobotal, obresti pa uporabil za financiranje nadaljnjega kreditiranja. Družba C. kot prevzemnik terjatev in upnik iz omenjenih kreditnih razmerij sredstev (obresti) ni prejemala, družbi A. in B. kot primarna kreditorja pa nista posojali svojih sredstev in tudi nista prejeli kupnine za odstopljene terjatve (v višini glavnic). Torej je bil tožnik dejanski beneficiar prihodkov iz naslova danih potrošniških kreditov, ti prihodki pa so obsegali obresti po omenjenih kreditih. Zato je bilo treba te obresti na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 te obdavčiti pri tožniku, ne pa pri prej omenjenih družbah.
ZGD-1 člen 425, 426, 522. ZDavP-2 člen 68, 135, 135/2, 140, 140/2, 381.
davek od dohodkov pravnih oseb - oddelitev - prekluzija dokazov - pravica do izjave - davčni inšpekcijski nadzor - pripombe na zapisnik - dokazno breme - dokazna stiska - izbris družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku - notranja metoda cenitve
Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil glede na navedeno začet zoper osebo iz 425. člena ZGD-1 in to v roku iz drugega odstavka istega člena zakona. Nanjo se glasi tudi izrek izpodbijane odločbe, zato kršitev pravil postopka v tej zvezi ni podana. Ne gre torej za situacijo, ki jo ureja 50. člen ZUP,4 saj je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začet v letu 2019, to je po prenehanju in izbrisu družbe A., d. o. o.
V konkretnem primeru izdaja zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede na že pojasnjeno ni pomenila časovnega trenutka, v katerem bi nastopila prekluzija, ki bi tožeči stranki onemogočila podajo navedb v postopku. Zato sedemdnevni rok, ki je potekel med vročitvijo sklepa in izdajo zapisnika, v konkretnem primeru ni vplival na pravilnost odločitve.
V postopku DIN mora zavezanec dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna in ne obratno. Da je takšno razumevanje pravil o dokaznem bremenu pravilno, potrjujejo tudi določbe ZDavP-2, npr. prvi odstavek 138. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje ter da je zlasti dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora in dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Po povedanem se sodišče strinja z davčnim organom in toženko, da tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena.
Po presoji sodišča je bila v obravnavanem primeru izbrana metoda cenitve prihodkov in odhodkov z upoštevanjem podatkov iz bilanc stanja in podatkov iz obračuna DDPO za leto 2017, saj je davčni organ razpolagal s tožnikovimi podatki glede tega, to pa so bili tudi edini podatki tožnika, s katerimi je davčni organ razpolagal. Po presoji sodišča je na davčnem organu, da izbere metodo cenitve, tožnik pa nima pravice zahtevati določene druge metode cenitve, če podatki davčnega zavezanca zadostujejo, da se davčna osnova ugotovi vsaj z verjetnostjo, kar je v obravnavanem primeru izpolnjeno, pri čemer pa je davčni organ upošteval tako prihodke kot odhodke, zato so očitki tožnika glede kršitve 12. člena ZDDPO-2 glede neupoštevanja odhodkov v zvezi z izbrano metodo cenitve neutemeljeni.