ZUstS člen 44. ZSZ člen 61, 61/1. ZDavNepr člen 33. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Krško (2015) člen 10, 10/1, 10/1-b, 15, 15/2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - nezakonitost določb občinskega odloka o odmeri nadomestila - neustavnost zakonske oziroma podzakonske ureditve - razveljavitev zakona z odločbo Ustavnega sodišča - komunalna opremljenost zemljišča - nezazidano stavbno zemljišče - vrednost točke - exceptio illegalis
Glede na zakonsko podlago, ki je obstajala že v času sprejema Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Krško, Odlok in na njegovi podlagi sprejet Sklep nista nezakonita zgolj zato, ker sta bila sprejeta po 1. 1. 2014.2 Sodišče zato ni imelo podlage, da samo iz tega razloga zavrne njuno uporabo (exceptio illegalis).
Glede točkovanja navedenih zemljišč zaradi dostopnosti do plinskega omrežja, med strankama niti ni sporno, da na tožnikovih zemljiščih ni izveden individualni priključek na plinsko omrežje. Vendar to za dodelitev točk po postavki za dostopnost do plinskega omrežja ni bistveno. Pravno pomembno je namreč, da se po točki b) prvega odstavka 10. člena Odloka za s plinsko napeljavo opremljeno zemljišče šteje zemljišče, na katerem je možen priključek na plin. Zemljišče, na katerem je možen priključek, pa je tisto zemljišče, ki se na plinsko omrežje lahko priključi zgolj z izgradnjo individualnega dela priključka, ki je breme lastnika zemljišča.
Odprava odločbe vzpostavlja položaj, kot da odločba FURS DT 0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 ni bila nikoli izdana. To pa pomeni, da četudi je bila tožba tožnice s sodbo tukajšnjega sodišča I U 932/2020 - 12 z dne 7. 3. 2023 zavržena, odločbe, v zvezi s katero tožnica skuša pridobiti položaj stranskega udeleženca v pritožbenem postopku in glede katerega teče ta upravni spor, ni več in tudi nima več nobenega pravnega učinka. Posledično tudi pritožba tožnice, ob pogoju statusa stranskega udeleženca, ni več potrebna, saj je pravni položaj, ki ga želi tožnica s pritožbo zoper odločbo FURS DT 0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 doseči, že nastal s sodbo tukajšnjega sodišča I U 932/2020 - 12 z dne 7. 3. 2023. To pa obenem pomeni, da izpodbijani sklep toženke v zvezi s priznanjem statusa stranskega udeleženca očitno več ne posega v tožničino pravico ali na njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - izvršilni naslov
Izvršilni naslov v izpodbijanem sklepu predstavlja izvršljiva odločba o odmeri davka na dediščine in darila št. DT 4222-13268/2017-9 z dne 26. 6. 2019, z datumom izvršljivosti 15. 8. 2019.
davek od dohodka iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - lastni delež - prikrito izplačilo dobička - izogibanje plačilu davka - povezane osebe
Tožeča stranka je v inšpiciranem obdobju od svojih družbenikov kupovala lastne poslovne deleže. Šlo je za več enakovrstnih sklenjenih in izvršenih prodajnih pogodb, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastne poslovne deleže, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožeča stranka, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, ter je v tem pogledu prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - izpodbijanje izvršilnega naslova - druge denarne nedavčne obveznosti - izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti
Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, v obravnavani zadevi odločbe, ki jo je izdal prekrškovni organ. To pomeni, da davčni organ v upravnem postopku in posledično tudi sodišče v upravnem sporu, ne moreta presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njune izdaje.
V obravnavanem primeru je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju, tj. v letu 2016, od svoje družbenice A. A. kupila lastni poslovni delež, in sicer 7,7665 % delež za kupnino v znesku 1.213.293 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastni poslovni delež, družbenica pa pravico do izplačila kupnine. V obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu.
davčna izvršba - davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve - dolžnikov dolžnik - ugovor dolžnikovega dolžnika - spor o obstoju terjatve - neobstoj izvršilnega naslova
Glede dolgov tožnika ne obstoja izvršilni naslov, tožnik pa se z rubežem terjatve tudi ni strinjal, saj je obstoju terjatve v postopku ves čas obrazloženo ugovarjal – zatrjeval je namreč, da dolžniku ne dolguje ničesar in da je dolžnikova terjatev do tožnika prenehala in sicer na podlagi pobota medsebojnih terjatev ter na podlagi cesij. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o ugovoru tožnika po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti ter o obstoju dogovora o obveznosti sklenitve pobota in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožnika kot o predhodnem vprašanju, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
dohodnina - akontacija dohodnine - slovenski rezident - pokojnina iz tujine - glavni delodajalec
Tožnica je v obravnavanem obdobju prejemala pokojnino od dveh izplačevalcev, slovenskega in tujega, pri čemer je bila pokojnina, prejeta v Sloveniji, višja od pokojnine, ki jo je prejela iz tujine. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da dohodki od tujega izplačevalca niso izplačani s strani glavnega delodajalca. Glavni delodajalec je na podlagi drugega odstavka 127. člena ZDoh-2 delodajalec, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Davčni organ je akontacijo dohodnine tožnice odmeril v skladu s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2.
davek na dodano vrednost (DDV) - izstopni DDV - finančni najem - popravek izstopnega DDV - davčna zloraba - zloraba davčnih predpisov - zloraba sistema DDV - pobot medsebojnih terjatev - odstop od pogodbe - znižanje davčne osnove - solidarna odgovornost za plačilo ddv
Stališče davčnega organa namreč pomeni, da bi se moral tožnik pred uveljavljanjem znižanja davčne osnove zaradi odstopa od pogodbe (tj. pred izdajo dobropisa) prepričati, ali bo lizingojemalec dejansko (lahko) plačal dodatni DDV, ki je posledica njegove obveznosti popravka odbitka vstopnega DDV. To pomeni, da se od tožnika zahteva, da sam v celoti prevzame nevarnost izgube prihodka namesto države. Tega pa z razlago standarda „vedel ali moral vedeti“ tožniku ni mogoče naložiti, ker bi se na ta način vzpostavila splošna domneva o obstoju utaje v vsakem primeru, ko prejemnik blaga (lizingojemalec) ne bi zmogel plačila svojega dela DDV.
Tožnik je od svojega družbenika A. A. po pogodbi iz leta 2015 kupil lastni poslovni delež za kupnino 202.272,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko nastale, saj je bil ta delež iz A. A. prenesen na tožnika, slednji pa je A. A. tudi poravnal kupnino. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, ter je tozadevno prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.
Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička. Vendar samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe in da je kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljivih tržnih cen, čemur tožnik nasprotuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni organ kakorkoli ugotavljal, ali je tožnik za lastni poslovni delež plačal preveč in bi torej po vsebini šlo za prikrito izplačilo dobička, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da celoten znesek kupnine pomeni izplačilo dobička.
ZDavP-2 člen 74, 74/3. ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11.
dohodnina - akontacija dohodnine - fundacija - gotovina - brezobrestno posojilo - drug dohodek - povezane osebe - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel)
Tožnica je z družinsko fundacijo sklenila po lastnih zatrjevanjih posojilno pogodbo iz razloga financiranja investicije v družbo L., d. o. o, iz ugotovitev davčnega organa pa izhaja, da to ni bil dejanski namen posojila, saj je navedena družba tožnici sproti vračala kredit, kar v zadevi ni sporno, kar tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnica sredstev za investiranje ni potrebovala, kar pomeni, da ekonomska vsebina posojila ni ugotovljena. Tožnica je vsa sredstva, ki jih je tožnici vrnila družba L., d. o. o., porabila za lastno potrošnjo, kar ni sporno, in posojilo tudi ni vračala fundaciji, česar tožnica v postopku niti ne zatrjuje, vračilo posojila pa ne zatrjuje niti v tožbi. Tako poslovni namen posojilne pogodbe po OZ ni bil izpolnjen in je bil edini namen sklenjene posojilne pogodbe, tako kot pravilno ugotavljata oba davčna organa, izplačilo denarnih sredstev tožnici za lastno (osebno) potrebo in ne investiranje v podjetništvo, z namenom, da se tožnica izogne plačilu obveznosti do države za prejeta denarna sredstva kot drugih dohodkov in posledično pridobi davčno ugodnost.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - račun - missing trader - dobava blaga - dokazno breme
Tožnik nima nobenega dokazila o tem, da se je pot v Italijo resnično zgodila, prav tako nima nobenega dokazila o prevozu stroja iz Italije v Slovenijo in tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi s tem nakupom. Tožnik v postopku DIN in tudi v upravnem sporu, poleg računa, dobavnice in potrdila o plačilu ter lastnega zaslišanja, ni predlagal drugih dokazil o obstoju dogodka nakupa in prevzema rabljenega stroja, kar, po oceni sodišča, izkustveno ni logično, v kolikor bi se sporni poslovni dogodek resnično zgodil tako, kot to zatrjuje tožnik. Ta tožnikova neprepričljivost v pojasnjevanju okoliščin v zvezi z nakupom, ki jih sicer tožnik zatrjuje, in ne zgolj pomanjkanje listin, je bila za sodišče odločilni razlog za dokazni zaključek neobstoja sporne dobave.
ZDavP-2 člen 157, 157/7. ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 408, 408/2, 408/2-3.
davčna izvršba - osebni stečaj - prispevki za socialno varnost - ustavitev izvršbe
Zoper sklep o davčni izvršbi je sicer dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
Sodišče ugotavlja, da tožnica s tožbo, enako kot v pritožbi, nasprotuje izpodbijanemu sklepu o izvršbi, ker meni, da ni zavezanka za plačilo RTV prispevka. Sodišče soglaša s toženo stranko, da takšno zatrjevanje ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.
ZDoh-2 člen 97, 99, 100, 100/2, 100/2-1. ZDavP-2 člen 63, 63/1, 326, 331, 331/2.
dohodnina - dobiček iz kapitala - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - samoprijava - odsvojitev poslovnega deleža - vrednost poslovnega deleža - vrednost kapitala ob odsvojitvi - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - materialni rok - prekluzija
Pravilno je stališče toženke, da je rok, določen v 331. členu v povezavi z določbo 326. člena ZDavP-2 materialen in s tem prekluziven, zaradi česar ima zamuda navedenega roka za posledico izgubo pravice. Gre za rok, v katerem lahko stranka (davčni zavezanec) uveljavlja (zakonsko) določeno upravičenje in ga ni mogoče podaljšati. Po preteku tega, zakonsko določenega roka pravica do uveljavljanja upravičenja, ki jo daje zakon, ugasne. Za primere samoprijave davčni zakon načina uveljavljanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti ter roka za priglasitev ne ureja drugače, kar pomeni, da velja citirana zakonska ureditev tudi za odločanje v konkretnem primeru.
ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
dohodek iz kapitala - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - izogibanje plačilu davka - zloraba predpisov - povezane osebe
Sodišče pritrjuje očitku tožnika, da pravni posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar je Vrhovno sodišče RS v svoji praksi že večkrat pojasnilo, pri čemer je navedena pojma jasno razmejilo in pojasnilo bistvene razlike med njima.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb - odbitek vstopnega DDV - pogoji za priznanje odbitka DDV - račun - sestavine računa - pravica do izjave
Ni jasno, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po prejetem računu naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da tožnik organa ni prepričal o nastanku poslovnega dogodka ter da organ ne more povezati prejetega računa z izdanimi. Če je prvostopenjski davčni organ s tem meril na neizpolnjenost prvega in osnovnega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, bi moral ugotoviti okoliščine, ki bi kazale, da zaračunane storitve dejansko tožniku niso bile opravljene. Iz izpodbijane odločbe ni jasno, ali se tožniku očita, da zaračunane storitve sploh niso bile opravljene, ali da niso bile opravljene v zaračunanem obsegu, ali da jih ni opravila družba A.
Začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v tožnikovem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, kot je bila ugotovljena z odločbo z dne 20. 12. 2019, kar jasno izhaja tudi iz 5. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ker so bile, po ugotovljenem zgoraj, zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, je izpodbijani sklep prenehal veljati, s tem pa so tudi prenehali njegovi pravni učinki na tožnikov pravni položaj.
davčni dolg - začasni sklep o zavarovanju - subjektivna nevarnost
Ključna pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju sta verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti, kar mora davčni organ v skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDavP-2 ustrezno obrazložiti v sklepu o zavarovanju. Napačno je zato tožbeno stališče, da bi moral davčni organ ugotavljati nadaljnje objektivne okoliščine, s katerimi bi utemeljeval pričakovanje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. V tem delu je prišlo do zakonske spremembe, na podlagi katere davčnemu organu v primeru davčnega dolga, ki presega 50.000,00 EUR, ni treba več izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem (subjektivna nevarnost). Davčni organ v primeru, ko dolg dosega zakonsko določen znesek, nima diskrecijske pravice oziroma pravice prostega preudarka, da sam odloča, ali bo zahteval zavarovanje ali ne.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova odmere dohodnine - nova dejstva - davčni inšpekcijski nadzor - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave
Glede na dejstvo, da je tožnik na zaslišanju navajal več podrobnih podatkov in datumov iz leta 2016, ni se pa mogel spomniti kdaj konkretno je kontaktiral navedeno pooblaščeno osebo davčnega organa grede določitve termina za razgovor, kot se je v svoji izjavi, dani na zapisnik 27. 7. 2016 zavezal, marveč je na zaslišanju zgolj pavšalno navajal, da je prepričan, da jo je kontaktiral, sodišče zatrjevanju tožnika s tem v zvezi ni poklonilo vere. Tožnik pa je tudi sicer imal na zaslišanju na naroku vse možnosti navajati dejstva, relevantna za v obnovljenem postopku odmerjeno dohodnino za leto 2013. Na glavni obravnavi je tožnik navajal zgolj dejstva v zvezi s posameznimi inšpekcijskimi postopki, ki so potekali zoper družbi E., d. o. o. in B., GmbH, ter s tem v zvezi predložil Zapisnik o DIN davčnega organa pri družbi E., d. o. o., z dne 9. 6. 2016 ter sklep o ustavitvi postopka zoper F. F. z dne 6. 12. 2019, ki pa za predmetno odmero dohodnine niso relevantna.