ZDDV-1 člen 63. ZDDPO-2 člen 29, 29/2. ZDoh-2 člen 37, 37/2, 37/2-1.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodka pravnih oseb - davek od osebnih prejemkov - prispevki za socialno varnost - dohodnina - poslovodenje - vstopni DDV - odbitek DDV - povezane osebe - dohodek iz zaposlitve
Neutemeljene so posplošene tožbene trditve o kršitvi temeljnih načel davčnega postopka. Dokazni zaključek davčnega organa namreč temelji na dokazni oceni celote dejstev in dokazov, kot so bili ugotovljeni v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri tožniku in ki jih davčni organ obširno navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pri tem po presoji sodišča ne gre le za ugotovitev poslovnih nelogičnosti pri izvajanju poslov oziroma sklepanju pogodb, kot je sicer res večkrat navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ampak je davčni organ v postopku ugotovil, da obstajajo utemeljeni dvomi v pravilnost izkazovanja poslovnih dogodkov oziroma v to, ali so bile zaračunane storitve dejansko opravljene oziroma v kakšni višini. Kršitev načel davčnega postopka tudi ni podana z vidika zatrjevanega (ne)razlikovanja med fizično in pravno osebo.
ZDavP-2 člen 353a, 353a/1a 353a/4, 353a/5. ZFPPIPP člen 21, 21/2, 408.
davčna izvršba - obračun prispevkov - prispevki za socialno varnost - predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost - odpust obveznosti - osebni stečaj - zastaranje
Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost ima po poteku rokov iz te določbe naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam.
Izvršljiv obračun davka (prav tako izvršljiv obračun prispevkov za socialno varnost) je po 2. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvršilni naslov. Tako je toženka že pravilno pojasnila, da po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.
ZDavP-2 člen 143, 157. ZUP člen 229, 229/1, 258, 258/1.
opomin - upravni akt - nedovoljena pritožba
Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke (prvi odstavek 229. člena ZUP), ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Zoper opomin, ki ni nič od zgoraj navedenega, torej pritožba ni dovoljena, zato je odločitev, da se ta kot neutemeljena zavrže, pravilna.
dohodnina - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti - kmetijska dejavnost - kmečko gospodinjstvo - član kmečkega gospodinjstva - pomanjkljiva obrazložitev
Prvostopenjski organ bi moral poleg tega, kdo so člani kmečkega gospodinjstva, opredeliti vsaj še, za katere od članov tega kmečkega gospodinjstva se šteje, da opravljajo OKGD po določbah ZDoh-2, glede na to, da ugotavlja preseganje 200-evrskega dohodkovnega pragu. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja nič drugega kot le naštevanje zakonskih določb.
Stroškov, ki nanašajo na prevoz na delo in iz dela, tožnik v napovedi za odmero dohodnine oziroma v vlogi, ki jo je priložil, napovedi za odmero dohodnine sploh ni uveljavljal in tudi ni predložil ustreznih dokazil, zato tudi z dokazovanjem teh stroškov povezane listine (kopije potrdil o nakupu vinjet) na odločitev ne morejo vplivati.
ZDPN-2 člen 3, 3/3, 3/3-4. SPZ člen 48, 48/2. ZDavP-2 člen 81.
davek na promet nepremičnin - prodaja solastniškega deleža na nepremičnini - povečanje vrednosti tuje nepremičnine - odplačnost - dogovor o nastanku solastninske pravice - priznanje solastnine - prenos nepremičnin
4. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDPN jasno določa, da se za prenos nepremičnine po ZDPN (in s tem za transakcijo, ki je predmet obdavčitve s tem davkom) šteje tudi prenos lastninske pravice zaradi priznanja lastninske oziroma solastninske pravice, kot posledice povečanja vrednosti nepremičnine, v skladu z zakonom, ki ureja stvarnopravna razmerja. Predmet obdavčitve so torej dogovori iz drugega odstavka 48. člena SPZ2, kakršnega sta s Pogodbo z dne 19. 3. 2019 sklenila tožnik in Občina A. in nič drugače ni v primeru, ko se investitorji že na začetku investicije dogovorijo za kasnejšo ustanovitev solastninske pravice.
Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku odmere DPN na podlagi davčne napovedi tožnika, pri čemer je davčni organ v celoti upošteval podatke iz davčne napovedi. Zato je prvostopenjski organ lahko ravnal po 81. členu ZDavP-2, po katerem obrazložitev odločbe vsebuje zgolj kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na predpise, na podlagi katerih je bilo o stvari odločeno, če ni s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju drugače določeno.
davčna izvršba - postopek davčne izvršbe - opomin pred izvršbo - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - obvestilo upravnega organa ni upravni akt
Zoper opomin pred izvršbo pritožba ni dovoljena.Če in ko bo davčni organ o tem izdal sklep o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2), bodo zoper njega tožniku na voljo tudi z ZDavP-2 določena pravna sredstva (157. člen ZDavP-2).
dohodnina - odmera dohodnine - napoved za odmero dohodnine - čezmejni delovni migrant - državljan zaposlen v Avstriji - dohodek rezidenta, dosežen z delom v Republiki Avstriji - mednarodna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja
Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.
davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev plačila DDV - pogoji za oprostitev plačila - dobava blaga - prevoz blaga - subjektivni element - zloraba - davčna utaja - mednarodni tovorni list (CMR) - davčna goljufija
Prevoznik, ki je blago prevzel v Luki Koper, je to storil za končnega kupca, ki je s tem pridobil pravico razpolaganja na blagu pred prevozom (preko posredne posesti prevoznika). Vendar pa davčni organ tega dejstva niti ni ugotovil za vseh 35 obravnavanih prevozov, temveč le v 20 primerih. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kolikšen del tožniku odmerjenega in v plačilo naloženega DDV se pripiše tem preostalim primerom, o tem ni mogoče odločiti posebej.
ZDavP-2 člen 107, 107/1, 107/1-3, 125, 125/1, 125/3, 126, 126/6.
prisilna izterjava davčnega dolga - odpis davčnega dolga - zastaranje - zastaranje pravice do odmere davka - zastaranje pravice do izterjave davka - relativni zastaralni rok - absolutni zastaralni rok
ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, prav tako pa različno ureja pretrganje zastaranja odmere in izterjavo davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Beseda „prvič“ v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 se nanaša na pretrganje zastaranja oziroma na določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.
davek od drugih dohodkov - fiktivna pogodba - odprava upravnega akta - pravica do izjave - prekluzija navajanja dejstev
Če se upravni akt odpravi s pravnomočno odločbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva (ex tunc), s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenega akta, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni odločeno. Pravni položaj stranke je torej takšen, kot da v konkretni upravni zadevi sploh ne bi bila izdana odločba in posledično davek ne bi bil nikoli odmerjen. To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora davčni organ v ponovljenem postopku DIN izdati zapisnik v skladu s 140. členom ZDavP-2. To pa hkrati tudi pomeni, da v ponovljenem postopku tožnik tudi ni obremenjen z dokaznimi prekluzijami iz prvotnega postopka DIN.
Vrhovno sodišče RS meni, da določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, po kateri davčni zavezanec v pripombah k zapisniku očitno sploh nima pravice navajati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji zapisnika, prekomerno posega v njegovo pravico do izjave ter da je zato v neskladju z 22. členom Ustave. Pravica do izjavljanja oziroma pravica biti slišan je del ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave RS), konkretizacijo te pravice v postopku davčnega nadzora pa predstavljata določbi 139. člena in 140. člena ZDavP-2. Zavezancu za davek je zato treba v skladu z navedenimi izhodišči omogočiti izjavljanje o celotnem procesnem gradivu, ki (lahko) vpliva na vsebino izdane odločbe. Glavni namen izdaje in vročitve zapisnika torej je, da se zavezanec izjavi o dejstvih in pravnih naziranjih davčnega organa, ta pa se v ponovljenem postopku lahko spremenijo.
ZDoh-2 člen 35, 36, 37, 37/1, 37/1-1, 37/2, 37/2-1. ZDavP-2 člen 5, 74, 74/4.
davek od dohodkov fizičnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - direktor - pogodba o poslovodenju - dohodek poslovodne osebe - dohodek fizične osebe - pogodba o poslovnem sodelovanju - zloraba predpisov
Direktor tožnika je vodil podjetje kot manager in obenem opravljal delo iz dejavnosti tožnika, pri tožniku pa ni bil zaposlen in da za opravljeno delo ni prejel neposredno plačilo od tožnika, ampak preko izdanih računov samostojnega podjetnika po sklenjenih dveh pogodbah o poslovnem sodelovanju. Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z obdavčitvijo dohodkov direktorja utemeljeno izhajal iz načela ZDavP-2, po katerem se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini, za kar ima podlago v 5. členu ZDavP-2, ter iz pravila iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, po katerem se z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi davčnih predpisov. Davčni organ in toženka ugotavljata, da sta bili pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnikom in podjetnikom sklenjeni z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost za delo direktorja oziroma z namenom doseči ugodnejšo davčno obravnavo dohodkov direktorja.
davek na dodano vrednost (DDV) - zahteva za vračilo davka - nepopolna vloga - poziv na dopolnitev - elektronsko vročanje
Tako ZDavP-2 kot ZUP dopuščata elektronsko vročanje strankam v postopku, ki je enakovredno klasični osebni vročitvi. Vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili pogoji za vročanje poziva tožniku za dopolnitev vloge po elektronski poti izpolnjeni. Elektronsko vročanje po ZUP namreč poteka preko varnega elektronskega predala oziroma registriranega elektronskega naslova, po ZDavP-2 pa preko sistema eDavki. V konketnem primeru je bil poziv tožniku poslan na elektronski naslov kontaktne osebe, naveden v zahtevi za vračilo DDV. Takšna vročitev pa ni skladna z določbami ZUP oziroma ZDavP-2 o osebnem vročanju.
davčna izvršba - zaslišanje stranke - zavrnitev tožbe
Izpodbijan je sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.
Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti.
ZDavP-2 člen 111, 119, 119/1, 119/1-3. SPZ člen 40, 60.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje - prepoved razpolaganja s premičnimi stvarmi - lastništvo premičnine - virtualna valuta - kriptovaluta - napačna uporaba materialnega prava
Iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 izhaja zakonsko določen pogoj, da davčni organ lahko prepove davčnemu zavezancu razpolagati zgolj s premičninami (v konkretnem primeru so to zlate palica), ki so v lasti davčnega zavezanca oziroma na katerih ima davčni zavezanec lastninsko pravico. Dokazno breme je v konkretnem primeru na davčnem organu, ki mora v obrazložitvi izpodbijanega akta jasno navesti pravno podlago za odločitev in tudi vsa dejstva, okoliščine in dokaze iz katerih izhaja, da konkreten primer izpolnjuje vse zakonske pogoje določbe, na katero se odločitev opira. Davčni zavezanec pa tudi sicer ne more dokazovati negativnih dejstev, to je, da nima lastninske pravice na predmetnih zlatih palicah. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa pa ne izhajajo jasni razlogi, dokazi in dejstva, ter pravna ocena teh dejstev, na podlagi katerih sta prvostopenjski in pritožbeni organ v konkretnem primeru ugotovila, da ima tožnik lastninsko pravico nad predmetnimi zlatimi palicami in ne vlagatelji oz. imetniki kripto žetonov Xaurum, kot to zatrjuje tožnik.
ZUP člen 67, 147. ZDDD člen 13. Pravilnik o napovedi davka na darilo (2016) člen 2.
davek na dediščine in darila - napoved za odmero davka - obvezne sestavine vloge - zavrženje vloge - kršitev pravil postopka
Dokazilo o lastništvu nepremičnine darovalke, ki ga je davčni organ zahteval od tožnika, po navedenem ne predstavlja obvezne sestavine napovedi za odmero davka na darilo, brez katere te ne bi bilo mogoče vsebinsko obravnavati. To pomeni, da organ iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, tožnikove vloge ni bil upravičen zavreči, kot se pravilno opozarja v tožbi.
Davčni organ je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdal po uradni dolžnosti, postopek davčne izvršbe ustavil, vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe pa razveljavil. Pravna posledica oz. učinek izpodbijanega sklepa je torej v tem, da tožnice na podlagi izvršilnega naslova, to je prej navedenega sklepa o davčni izvršbi, ni več mogoče terjati za poplačilo zapadlih davčnih obveznosti. Izpodbijani akt tako tožnici ne nalaga izpolnitve nobene obveznosti, saj se je prisilna izpolnitev obveznosti že izvršila. Cilj davčne izvršbe, to je poplačilo davčnega dolga je bil izpolnjen, zato so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev davčne izvršbe. Ustavljeni postopek pa se tudi ne more več nadaljevati. Z izpodbijanim sklepom davčni organ tudi ni odločil o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
davčni odtegljaj - vračilo davka - obdavčljiv dogodek - ničnost pravnega posla - podlaga za odmero davka - dohodnina - zastaranje pravice do vrnitve davka
Tožnica je ob izplačilu obresti pravilno odvedla davčni odtegljaj in na tak način poravnala davčno obveznost, ki ji jo nalaga ZDoh-2. Naknadno pa je bila podlaga za obdavčitev (pravni posel, tj. nakup bančnih obveznic, iz katerega izhaja zaveza tožnice izplačati obresti) ugotovljena za nično, na podlagi pravnomočne sodbe pa sta stranki pogodbenega razmerja (torej banka kot izplačevalka obresti in kupca obveznic, upravičenca do obresti) vrnili, kar sta na podlagi pogodbe prejeli. To pomeni, da dohodek, katerega značilnost je, da povečuje premoženje oziroma ekonomsko moč davčnega zavezanca, sploh ni nastal oziroma so bili vzpostavljeni povratni učinki v smislu, da se premoženjsko stanje davčnih zavezancev ni spremenilo. Z davčnega vidika je (pravnomočna) sodba pomembna zato, ker je z ugotovitvijo ničnosti odpadla pravna podlaga za obdavčenje, in to z učinkom za nazaj (ex tunc).
Če se torej zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da izplačila dohodka (v obravnavanem primeru obresti) ni bilo, tudi ni podlage za odmero oziroma plačilo davka. V takem primeru je ob upoštevanju temeljnih načel obdavčenja zavezancu za davek treba omogočiti, da zahteva vračilo davka, saj je v bistvu plačal nekaj, česar po materialnem zakonu o obdavčenju ni dolžan.
Zgolj v primeru, da je s popravnim sklepom poseženo v pravni položaj, ima stranka možnost izpodbijanja takšnega sklepa kot sklepa o končanju postopka odločanja o popravi odločbe v upravnem sporu, saj gre le v takšnem primeru za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1; če popravki ne vplivajo na pravni položaj, torej na pravice in obveznosti stranke, pa sklep o popravi pomote ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Pravni pouk v izpodbijanem sklepu, ki tožnika izrecno napotuje na možnost upravnega spora, sam po sebi za to presojo ni merodajen.
Če tožniku storitve po računih sploh niso bile opravljene, to pomeni neizpolnjenost prvega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Zato bi ob ustrezno obrazloženi ugotovitvi, da navedeni pogoj ni izpolnjen, v zadevi tožniku dodatni DDV moral biti odmerjen iz tega razloga, pri tem pa nadalje niti ne bi bilo pomembno (ne)izpolnjevanje ostalih pogojev (med katere sodi tudi ustreznost računa). Dejstvo, da naj storitve ne bi bile opravljene, sploh ni bilo predmet ugotavlja na prvi stopnji. Izpodbijane odločbe v tem smislu, ni mogoče preizkusiti. Razlogovanje v njej je namreč v nasprotju samo s seboj, saj se tožniku pravico do odbitka izrecno odreka zaradi neizpolnjevanja 2. (in 3.) pogoja za odbitek, pri čemer pa davčni organ navaja po vsebini okoliščine, ki bi narekovale nepriznanje pravice do odbitka zaradi neizpolnjevanja 1. pogoja.