Tožnica je ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 5. člena ZDavPR, ker za namene pošiljanja podatkov o računu oznake fizične osebe, ki je izdala račune z uporabo elektronske naprave, za izdajo računov ni povezala z davčno številke te fizične osebe. Ne gre za odločbo o prekršku, kot to zmotno navaja tožnica, marveč za ugotovitveno upravno odločbo davčnega organa, s katero je ugotovil kršitev davčnih predpisov (ZDavPR).
ZDavP-2 člen 139, 140. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3.
davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - davčni inšpekcijski nadzor - finančni leasing - sale and lease back - zapisnik - pravica do izjave - ponovljeni postopek - kršitev pravice do izjave
Davčni organ je torej v ponovljenem postopku nadzora dopolnjeval ugotovitveni postopek. V takšni procesni situaciji pa bi moral zaradi zagotovitve pravice do izjave v polnem obsegu pred izdajo izpodbijane odločbe izdati in stranki vročiti zapisnik o ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora. V zvezi z njimi bi tožnica glede na prejšnji postopek lahko ponudila nove argumente, za kar je bila potencialno prikrajšana. Ker organ zapisnika ni izdal, s čimer je tožnici omejil pravico do izjave glede relevantnih dejstev, je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - zamudne obresti - knjigovodska evidenca - tožbena novota - izvršilni postopek - davek na dodano vrednost (DDV) - odmera akontacije dohodnine - vrstni red plačila davka - preplačilo dohodnine - zastaranje
V predmetnem postopku (glede na ugotovitve pritožbenega organa v odločbi z dne 7. 10. 2020) je bilo ugotovljeno, da so bile terjatve v višini 534,94 EUR poravnane, zato se skladno z navedenim izvršba ne opravi. Ker je bil davčni dolg tožnice poravnan, je davčni organ na podlagi točke 1 prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep.
Tožnik ne zanika, da ne bi dobil obvestil o prispelih upravnih pošiljkah, ne zatrjuje pa niti okoliščin, zaradi katerih ne bi mogel dvigniti navedenih upravnih pošiljk. V sferi tožnika je namreč, kdaj (in če) bo upravno pošiljko na pošti dvignil. Kadar pa pošiljk stranka ne dvigne v 15 dnevnem roku na pošti, se šteje vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (četrti odstavek 87. člena ZUP). Ker je tožnik prepozno vložil pritožbi zoper sklepa z dne 13. 6. 2019, tožena stranka njegovih pritožb ni mogla vsebinsko obravnavati, skladno z drugim odstavkom 246. člena ZUP.
davčna izvršba - izterjava druge denarne nedavčne obveznosti - izpodbijanje izvršilnega naslova - skrajšani ugotovitveni postopek - zaslišanje - pravica do izjave
V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spadajo tudi stroški postopka - sodna taksa, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2.
dohodnina - status rezidenta - središče življenjskih interesov - ugotavljanje rezidentskega statusa
S 1. 1. 2017 je začela veljati novela ZDoh-2R, s katero je bil 7. členu ZDoh-2 dodan nov drugi odstavek, ki se nanaša na vprašanje dvojnih rezidentov. V drugem odstavku 7. člena zakon določa, da se zavezanec ne glede na 6. člen ZDoh-2 šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Glede na spremenjen zakon in podane ugovore je torej treba ugotavljati tudi morebitno izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZDavP-2 člen 297, 297/1, 308, 308/1. ZDoh-2 člen 48, 48/3.
davek od dohodka iz dejavnosti - akontacija dohodnine - oddajanje nepremičnine v najem - normirani odhodki - upoštevanje amortizacije - potni stroški
Tožnica je o možnosti ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov začela razmišljati šele leta 2020, davčni nadzor pa se je nanašal na leta 2016-2018, po zakonskih predpisih (rvi odstavek 308. in drugi odstavek 297. člena Zakona o davčnem postopku) procesnopravnega pogoja priglasitve ni več mogoče opraviti pravočasno.
Tožnici ni bila lastnica tega stanovanja, zaradi česar tudi ne more uveljavljati amortizacije iz tega naslova, saj ne gre za njeno sredstvo.
Tožnici so bili potni stroški delno priznani. Kaj konkretno naj bi bilo pri tem narobe, tožnica v tožbi ne pojasni. Prav tako tožnica dejansko niti ne pojasni, kateri stroški točno naj bi bili nedokazljivi oz. glede katerih stroškov naj ne bi mogla pribaviti dokazov. Zato tudi te tožbene navedbe ostajajo nekonkretizirane.
Ob zavrnitvi tožbenih navedb o razdedinjenju B. B., ostaja neizpodbito dejstvo tudi, da se je B. B. 5. 7. 2017 odpovedal dedovanju po svojem pokojnem očetu C. C., tako da je A. A. kot soproga pokojnega C. C. tedaj postala edina dedinja. Izpodbijana odločba je bila torej izdana le dve leti po tem, ko je A. A. od B. B. neodplačno pridobila premoženje v smislu prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 (tj. odkar se je B. B. odpovedal dedovanju), kar je pred iztekom petletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2. To pomeni, da ni bila zastarana niti pravica do izterjave zoper B. B. niti pravica do odmere zoper A. A., kot se neutemeljeno navaja v tožbi.
ZGO-1 člen 218c, 218c/1, 218c/3. ZDavP-2 člen 404. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Novo mesto (1999) člen 11.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - neto tlorisna površina - podatki iz uradnih evidenc - komunalna opremljenost zemljišča - možnost priključitve na javno komunalno omrežje
Ker tožnikove pritožbene navedbe glede tlorisne površine, in sicer tudi ne po tem, ko je bil seznanjen, na kakšen način je bila v tem primeru ugotovljena tlorisna površina, niso presegale trditve, da se z ugotovljeno površino ne strinja, je toženka ravnala prav, da je sledila navedbam občine, ki se v tem pogledu opirajo na podatke iz javne evidence GURS.
Za to, da se posamezna komunalna oprema lahko upošteva kot merilo za določitev višine nadomestila, po navedeni določbi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Novo mesto torej zadostuje, da je priključitev mogoča. To pomeni, da za dejansko priključitev manjka le še izgradnja individualnega priključka na obstoječe javno omrežje, ki pa bremeni lastnika nepremičnine.
RTV prispevek - izterjava neplačanega RTV prispevka - davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. V izvršilnem postoku velja načelo stroge formalne legalitete. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršiljivosti, saj le preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.
EZ-1 člen 365, 365/5, 375, 375/1, 375/5, 431, 431/2, 432. ZDavP-2 člen 125, 125/1.
električna energija - podpora električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov - naprava za proizvodnjo električne energije - državna pomoč - vračilo prejetih javnih sredstev - zastaranje terjatve
V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnico in družbo A., d.o.o., ampak za državno pomoč, ki je bila tožnici dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Izvajanje te pogodbe se zagotovi iz javnih sredstev (377. člen EZ-1). Tožnica tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo, ter obveznost A., d.o.o., da ji jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči.
Obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči je sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti.
Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora oziroma, ko se je toženka s temi okoliščinami seznanila, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana.
Izplačilo spornega zneska v aktih delodajalca ni opredeljeno kot izplačilo oziroma del plače za poslovno uspešnost in s tem ni izpolnjen že prvi pogoj za ugodnejšo obravnavo iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Izpolnjeni pa niso predpisani pogoji za davčno ugodnost po ugotovitvah davčnih organov tudi zato, ker merila za izplačilo poslovne uspešnosti v splošnem aktu delodajalca niso določena, kar je nadaljnji pogoj iz citirane 12. točke 44. člena ZDavP-2.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova. Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem oz. prekrškovnem postopku. Predmet obravnavanega postopka je namreč zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi v času izdaje tega sklepa.
davčna izvršba - institucijski rok - seznam izvršilnih naslovov - knjigovodska evidenca - zamudne obresti - tožbena novota - odmera akontacije dohodnine - izvršilni postopek - davek na dodano vrednost (DDV) - vrstni red plačila davka - preplačilo dohodnine
Sodišče se ne strinja s tožnico, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 242. člena ZUP izdajala nadomestne sklepe na nadomestne sklepe in postopala mimo vseh rokov, zato očitke o bistvenih kršitvah določb postopka ne vidi. Netočne so tudi tožbene navedbe, da izpodbijani sklep ni nadomestna odločba po 242. členu ZUP iz razloga, da je dejansko nespremenjena, saj se glavnica celo zviša in da pri tem ni mogoče ugotoviti izvršilnega naslova.
dohodnina - dohodek iz preteklih let - izplačilo na podlagi sodne odločbe - povprečenje - nastanek davčne obveznosti
V obravnavanem primeru nadomestilo plače po prenehanju delovnega razmerja iz razloga poškodbe pri delu, izplačano s strani ZZZS, predstavlja dohodek, do katerega je bil tožnik upravičen že v letu 2015. Vendar prejetega nadomestila plače ni mogoče upoštevati pri odmeri dohodnine za leto 2015, kot to zmotno meni tožnik. Kot izhaja iz 15. člena ZDoh-2, se dohodek obdavči v davčnem obdobju, v katerem je bil dejansko prejet (v smislu izplačan), kar pa je bilo v primeru tožnika v letu 2017. Zato je prvostopenjski davčni organ znesek 9.841,56 EUR pravilno upošteval pri odmeri dohodnine za leto 2017.
poroštvo - poroštvo za poravnavo davčnih obveznosti - prenos dejavnosti - izogibanje plačilu davka - posebni ugotovitveni postopek
Tožnik je že v izjavi prerekal ugotovitve davčnega organa in navajal, da dolžnik in porok nista v nobeni medsebojni povezavi, ter da je z dejavnostjo nadaljeval z namenom preprečitve škode po prenehanju najemnega razmerja z dolžnikom. V predmetni izjavi tožnik resda ni podal nobenih konkretnih dokaznih predlogov, vendar pa sodišče, glede na dejstvo, da neposredna povezanost med davčnim dolžnikom in tožnikom ni izkazana, meni, da bi moral davčni organ v skladu z načelom materialne resnice, uzakonjenim v 5. členu ZDavP-2, izvesti ugotovitveni dokazni postopek.
davčna izvršba - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - javna korist - tehtanje interesov - načelo sorazmernosti - nesuspenzivni učinek
V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesa davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ne zadrži izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2), kar po ustaljeni upravno sodni praksi pomeni, da je odložitev izvršitve v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Poleg tega je toženka konkretno pojasnila, v čem bi bila lahko prizadeta javna korist, če bi sodišče zadržalo izvršitev izpodbijanega akta. Toženka utemeljeno sklepa, da je davčna izvršba edino potencialno mogoč in učinkovit način poplačila predmetnega davčnega dolga. Razloge, v čem je torej večji interes tožnika, da se izpodbijana odločba ne izvrši takoj, od javne koristi, ki je v tem, da se davek čimprej izterja, pa tožnik ne pojasni in tudi ne prereka navedb toženke iz drugega odgovora.
status rezidenta - ugotavljanje rezidentskega statusa - dvojno obdavčenje - zmotna uporaba materialnega prava - sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju - nerezident - prijavljeno stalno prebivališče
Glede na nova stališča Vrhovnega sodišča je določbo razumeti tako, da status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO, tudi če se nanaša na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO, in da torej ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred spremembo zakona. To pa pomeni, da je davčni organ stališča iz (starejše) sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 124/2015 nepravilno štel za zadostno podlago za izpodbijano odločitev, saj je pri odločanju spregledal oziroma ni upošteval (na pravilen način) drugega odstavka 7. člena ZDoh-2.
ZDavP-2 člen 86, 86/1, 86/2, 127, 127/1, 127/2, 130, 130/1, 132, 132/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7.
akontacija dohodnine - prispevki - davčni inšpekcijski nadzor - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje - prekluzivni pritožbeni rok - obračun davka in prispevkov
Tožnik mora najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (o čemer je odločeno v nadaljevanju ). Šele če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložil tožbo v upravnem sporu.
V konkretnem primeru je davčni organ pri tožniku opravil nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2017, pri tem pa je kot pravno podlago navedel 130. člen ZDavP-2. Tudi po presoji sodišča gre pri nadzoru nad izplačevanjem dohodkov fizičnim osebam za nadzor posameznega področja v smislu 130. člena ZDavP-2. Drži, da so tovrstni dohodki obremenjeni z različnimi javnimi dajatvami, tj. z dohodnino in s prispevki za socialno varnost, kar pa še ne pomeni, da bi toženka morala zgolj iz tega razloga voditi postopek davčnega inšpekcijskega nadzora po 132. členu ZDavP-2. Že z uporabo jezikovne metode razlage zgoraj povzetih zakonskih določb je torej mogoče zaključiti, da eno področje poslovanja davčnega zavezanca ne pomeni zgolj nadzora ene vrste davka oziroma ene vrste prispevka, kot zmotno meni tožnik.
EZ člen 374, 431, 432, 640, 640/1. Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije člen 2. ZDavP-2 člen 125, 125/1.
deklaracija za proizvodno napravo - električna energija - državna pomoč - začetek teka zastaranja - uporaba določb Zakona o davčnem postopku
V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnikom in A., ampak za državno pomoč, ki je bila tožniku dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Kot izhaja iz 377. člena EZ-1, se izvajanje te podpore zagotovi iz javnih sredstev. Tožnik tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njegova obveznost, da bo dobavljal električno energijo, ter obveznost A., da mu jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči.
Po presoji sodišča obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, na katero opozarja tožnik, tj. da bi lahko toženka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnih primerih bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti.