Prvostopenjski organ je izpodbijana sklepa o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu s podatki po stanju, ki je bilo takrat izkazano. Odločitev, da se odpravi odmerna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila sprejeta po izdaji izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov ne more vplivati. Takšna sprememba okoliščin, torej odprava izvršilnega naslova pa lahko povzroči ustavitev davčne izvršbe.
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
Za davčno presojo posla ni bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi davčnih predpisov in poskušali pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Prav tako za davčno presojo ni bistven nagib, ki je vodil pogodbeni stranki k sklenitvi takega pravnega posla, niti vprašanje njegove siceršnje ekonomske smotrnosti, saj navedeno sodi v okvir avtonomnega oblikovanja volje pogodbenih strank.
davek od premoženja - stanovanjska stavba - stalno prebivanje - dejansko bivališče - zmanjšanje davčne osnove - dokazno breme
V obravnavni zadevi se tožniku odmerja davek od premoženja za leto 2018. Glede na zakonsko določbo 158. člena ZDO, bi moral tožnik na naslovu v Žirovnici bivati celotno leto 2017, da bi bil upravičen do znižanja davčne osnove. Kot je že pojasnil pritožbeni organ, je iz uradnih evidenc izhajalo, da ima tožnik prijavljeno stalno bivališče na naslovu ..., Mojstrana. Breme dokazovanja, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki izhaja iz uradnih evidenc, pa je, v skladu s prvim in tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2, na davčnem zavezancu, to je tožniku. Tožnik je torej tisti, ki mora dokazati, da je celotno leto 2017 dejansko stalno bival na naslovu v Žirovnici in ne na naslovu v Mojstrani, kjer je imel prijavljeno stalno bivališče.
ZDoh-2 člen 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - delo v tujini - stroški prevoza - zakonitost podzakonskega akta - uredba - exceptio illegalis
Ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 je davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006), torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma „običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je namreč v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - davčni rezident - središče življenjskih interesov - zmotna uporaba materialnega prava - nerezident
ZDoh-2 v drugem odstavku 7. člena določa, da se zavezanec, ne glede na 6. člen ZDoh-2, šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Kot je še pojasnilo VSRS, iz te zakonske določbe ne izhaja omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah zavezanca ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2 in s tem za status v smislu ZDoh-2. To pomeni, da sta davčna organa stališče iz sodbe X Ips 124/2015 nepravilno štela za zadostno podlago za odločitev, saj sta pri tem spregledala določbo drugega odstavka 7. člena ZDoh-2, ki je relevantna tako z vidika časovnosti kot tudi z vsebinskega vidika.
Zakon uveljavitev posebne davčne osnove med drugim pogojuje s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Trajanja napotitve pa po presoji sodišča ni mogoče enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oziroma pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oziroma mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji. Zgolj na osnovi okoliščine obsega delovnega časa ob nesporni napotitvi za nedoločen čas, brez ugotavljanja drugih okoliščin konkretnega primera (to je okoliščin glede načina opravljanja dela v Sloveniji kot državi napotitve, okoliščin glede prilagoditev bivanja in zasebnega življenja ter ostalih okoliščin, ki jih določa drugi odstavek 45. a člena ZDoh-2), ni mogoče zakonito zavrniti pravice do posebne davčne osnove po 45. a členu ZDoh-2.
ZDoh-2 člen 41, 41/4, 44. ZZVZZ člen 55a. ZPIZ-2 člen 20.
akontacija dohodnine - dohodek iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja - samoprijava - prispevki za socialno varnost - prispevek za zdravstveno zavarovanje - davčna osnova - dejanski stroški - normirani stroški - zmanjšanje osnove za odmero - načelo davčne pravičnosti - napačna uporaba materialnega prava
Po presoji sodišča je v 55.a členu ZZVZZ nastopila pravna praznina, saj je določena le izhodiščna osnova za odmero prispevka, zmanjšanje te osnove z upoštevanjem stroškov, ki so bili potrebni za ustvarjanje tega dohodka, pa ni urejeno. Tudi po presoji sodišča ni videti razlogov, da te pravne praznine ne bi mogla z uporabo zakonske analogije zapolniti sodna praksa. ZZVZZ v 55.a členu izrecno ne izključuje upoštevanje stroškov od posameznega prejetega dohodka, prav tako pa bi bila taka razlaga neskladna z ustavnim načelom enakosti obremenitve zavezancev, ki ga je treba uporabiti (tudi) v zvezi s tem prispevkom. Uporaba analogije za zapolnitev navedene pravne praznine je glede na medsebojno povezanost obeh ureditev sistemsko logična. Zato se mora tudi pri določitvi osnove za odmero prispevka po 55.a členu ZZVZZ analogno uporabiti četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 v delu, ki določa, da se pri tem upoštevajo tudi normirani stroški v višini 10 % oziroma, da je mogoče uveljavljati dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, ki se priznajo ob upoštevanju 44. člena ZDoh-2.
postopek skupnega dogovora - stalna poslovna enota - izbris družbe iz registra - univerzalni pravni naslednik - prenehanje družbe po skrajšanem postopku
Družbenik družbe, ki preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, ni njen univerzalni pravni naslednik. Vendar pa je pri tem načinu prenehanja zakonsko še vedno predvideno pravno nasledstvo, saj glede na naravo prenehanja in zaradi varstva upnikov skladno s 425. členom ZGD-1 odgovornost za neplačane obveznosti prevzamejo družbeniki. V skladu s sodno prakso je družbenik v takem primeru singularni pravni naslednik izbrisane družbe in kot tak v skladu s 425. členom ZGD-1 odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe. Pri tem ni videti ovir, da to stališče ne bi veljalo tudi za morebitne davčne obveznosti, ki bremenijo izbrisano družbo.
dohodnina - povprečenje - dohodki iz delovnega razmerja - dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let - izplačilo na podlagi sodne odločbe
Za uporabo povprečenja po 120. členu ZDoh-2 morata biti izpolnjena dva pogoja: da davčni zavezanec prejme dohodek iz delovnega razmerja za preteklo leto ali več preteklih let in da ta dohodek prejme na podlagi sodne odločbe.
Davčni organ je v obravnavani zadevi presojal tožnikov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012. Po presoji sodišča bi moral davčni organ presojati ali so v konkretnem primeru podani zakonsko določeni pogoji iz 89. člena ZDavP-2 in prvega odstavka 260. člen ZUP za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012 ali ne, česar pa ni storil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedel določb predpisov (pravne podlage) za zavrnitev tožnikovega predloga za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012. Sodišče sodi, da izpodbijana odločba ne izpolnjuje standarda obrazloženosti odločbe upravnega organa in tudi ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih elementov iz 214. člena ZUP.
ZDoh-2 člen 90, 90/3. ZDavP-2 člen 59, 59/4. ZUP člen 43.
davčni inšpekcijski nadzor - dobiček iz kapitala - lastni poslovni deleži - odsvojitev poslovnega deleža - izplačilo dividend - stranski udeleženec - pravna korist
V obravnavanem primeru gre za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnice glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnice kot zavezanke za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnica ne bo imela možnosti, da se udeležuje postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja.
ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 50, 50/7. ZDR-1 člen 67.
davek od dohodka iz dejavnosti - davčna osnova - normirani odhodki - starševski dopust - skrajšan delovni čas - polni delovni čas - starševstvo - obvezno zavarovanje
V obravnavani zadevi davčni organ in toženka ne upoštevata, da je v tožnikovem primeru druga podlaga v tem, da koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva. Davčni organ in toženka pri razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja iz 59. člena ZDoh-2 v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno.
Po presoji sodišča sta davčni organ in toženka prezrla, da je smisel starševskega dopusta v primeru, kot je tožnikov, v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis (ZDoh-2) posebej ne izključuje takšne posledice na davčnem področju.
ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 50. ZDR-1 člen 67.
davek od dohodka iz dejavnosti - samostojni podjetnik posameznik - davčna osnova - starševski dopust - skrajšani delovni čas - normirani odhodki - napačna uporaba materialnega prava
Na podlagi ZSDP-1 sta podlagi za zavarovanje dve in sicer se zavarovalna podlaga deloma nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost, deloma pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Na podlagi 67. člena ZDR-1 ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali predpisi o starševskem dopustu, pravico iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal poln delovni čas. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varstvo do sorazmernega dela minimalne plače. Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost je s tem tudi obseg obveznega zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj po prvem odstavku 59. člena ZDoh-2 (oz. po tretjem odstavku 48. člena ZDoh-2), da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev.
davek od dohodka iz dejavnosti - davčno priznani odhodki - normirani odhodki - samostojni podjetnik - starševski dopust - skrajšani delovni čas - napačna uporaba materialnega prava
V obravnavanem primeru je druga podlaga v tem, da tožnik koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva, iz zakonodajnega gradiva pa ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen „drugo podlago“ postaviti kot ključni razlog v primeru, kot je obravnavani. Davčni organ in toženka pri takšni razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Davčni organ in toženka sta prezrla, da je smisel starševskega dopusta v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis (ZDoh-2) posebej ne izključuje takšne posledice na davčnem področju.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova odmere dohodnine - drugi dohodek - posojilna pogodba - povezane osebe - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - trditveno breme - sodelovanje v postopku - tožbena novota
Tožnik na terminu pri uradni osebi, ki je vodila postopek, kot izhaja iz zapisnika, ni podal konkretnih vsebinskih navedb, kakršne navaja v tožbi, niti dokaznih predlogov. Kopije pritožbe stranke B., ki je bila vložena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora proti tej isti pravni osebi in ki jo je tožnikov pooblaščenec v vednost postal prvostopenjskemu davčnemu organu v tu obravnavani zadevi, pa ni mogoče šteti za tožnikovo vlogo. Poleg tega tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zlasti tudi ni predložil prav nobenih dokazov oz. ni podal nobenih dokaznih predlogov. Tožnik je bil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pozvan k sodelovanju ter izjasnitvi in predlaganju dokazov, kar bi lahko storil bodisi pisno bodisi ustno, pri tem pa bi v vsakem primeru šlo za samostojno procesno dejanje.
Iz podatkov spisa in iz izpodbijanega sklepa sledi, da se postopek davčne izvršbe, ki je bil začet zoper tožnika, ustavi in da se razveljavijo tudi vsa opravljena dejanja v postopku izvršbe. Predmet spora v tej zadevi torej ni sklep, s katerim se davčna izvršba uvaja in izvršuje (s posegom na premičnino - osebni avto oziroma na denarna sredstva tožnika) in na katrega se nanaša pretežni del tožbenih ugovorov, temveč sklep o ustavitvi zadevne davčne izvršbe. To pa pomeni, da je odločitev za tožnika v celoti ugodna in da tožnik tudi v primeru uspeha v upravnem sporu ne more izboljšati svojega položaja.
Ker si tožeča stranka s predlagano odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati pravnega položaja, nima pravnega interesa za tožbo.
davek na promet nepremičnin - prodajna pogodba - razveza pogodbe - prenos lastništva - nezmožnost izpolnitve pogodbe
Do vpisa lastninske pravice družbe A., d.o.o. v zemljiško knjigo je v obravnavanem primeru nedvomno prišlo (dne 23. 11. 2017). Ker pa kupec ni mogel plačati kupnine, je naknadno (dne 12. 7. 2019) prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe. (Ne)možnost izpolnitve pogodbe je razumeti kot nemožnost v objektivnem pomenu besede in ne kot posledico, ki nastane zaradi ravnanja pogodbenih strank. Razlog, da je prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe, je bil na strani kupca, ki ni plačal dogovorjene kupnine. Da kupec ni mogel pridobiti in zagotoviti ustreznih finančnih sredstev, s katerimi bi izvedel planirano investicijo, tako da prodajne pogodbe ni bilo mogoče izpolniti, pa ni razlog, da bi lahko govorili o nemožnosti izpolnitve pogodbe zaradi naključnega uničenja stvari.
davek od dohodkov iz dejavnosti - tožba v upravnem sporu - izčrpanje pravnih sredstev - vložitev pritožbe zoper izpodbijani akt - zavrženje tožbe
Ker je bila pritožba s sklepom organa druge stopnje zavržena iz procesnih razlogov, drugostopenjski davčni organ pravilnosti in zakonitosti odmerne odločbe vsebinsko ni presojal in zato pritožba ni bila vsebinsko izčrpana. V tem primeru v ZUS-1 ni pravne podlage, da bi se lahko s tožbo izpodbijala prvostopenjska davčna odločba. Tožeča stranka bi morala najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu). Šele ko bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožeča stranka pa z odločitvijo ne bi bila zadovoljna, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložila tožbo v upravnem sporu.
obnova postopka - davčni postopek - novi dokazi - nova dejstva - sprememba pravnega stališča
Zatrjevana dolgoletna praksa davčnega organa, na katero se tožnik sklicuje v predlogu za obnovo postopka, ki naj bi bila razvidna iz pojasnila DURS iz leta 2007, ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza, zaradi katerega bi bila obnova davčnega postopka lahko dopustna. Omenjena praksa namreč predstavlja po svoji vsebini materialnopravno stališče davčnega organa o pravilni razlagi in uporabi določb ZDoh-2 o davčnih olajšavah, pri katerih je eden od pogojev doseganje ali preseganje starostne meje zavezanca ali druge osebe. Zatrjevano novo dejstvo oziroma nov dokaz tako ni del relevantnega dejanskega stanja zadeve, pač pa gre za vprašanje, ali je davčni organ pravilno upošteval svoje (v pojasnilo povzeto) stališče, kar pa ne more predstavljati v predlogu zatrjevanega obnovitvenega razloga, saj gre za vprašanje materialnega prava oziroma spremenjene prakse upravnega organa pri razlagi materialnopravnih določb.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odpis davčnega dolga - premoženje, ki spada v stečajno maso - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev tožbi
Ker premoženje sodi v stečajno maso, ga tožnik ne more uporabljati in z njim razpolagati, prav tako ga ne sme in ne more unovčiti, da bi lahko iz kupnine poravnal davčno obveznost. Zato ga pri odločanju o vlogi za odpis davčnih obveznosti in pri ugotavljanju tožnikovega premoženjskega stanja ni mogoče upoštevati.