stroški postopka - stroški pritožbenega postopka - po krivdi nastali stroški
Tožnik je s tem, da je opustil sporočilo občini o spremembi zavezanca zaradi sklenitve najemne pogodbe, povzročil izdajo nezakonite odločbe in s tem pritožbene stroške.
davčna izvršba - predlog za obnovo postopka - zavrženje predloga - zemljiški dolg - posojilna pogodba - upravni akt - dolžnikov dolžnik - pravica do pravnega sredstva
Sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, je v delu sklepa, kjer je dolžniku DD naloženo, da plača denarni znesek davčnemu organu, upravni akt, ki ima neposreden učinek na obveznosti dolžnika DD, zaradi česar je potrebno dovoliti, poleg rednega pravnega sredstva po drugem odstavku 174. člena ZDavP-2, tudi izredno pravno sredstvo obnove.
dohodnina - določitev akontacije dohodnine - dohodki iz delovnega razmerja - davčni inšpekcijski nadzor - potni stroški - napotitev na delo v tujini - stroški v zvezi z delom - absolutna bistvena kršitev določb postopka - navidezen pravni posel
Glede na opredelitev navideznih in prikritih poslov sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba v tem pogledu ni jasna oz. ne vsebuje vsega, kar bi za zaključek o tem, da je šlo v obravnavanem primeru za takšne (relativno navidezne) posle, morala vsebovati. Za sklep o navideznosti je namreč bistvena ugotovitev prave pogodbene volje strank; davčni organ mora ugotoviti okoliščine in namen pogodbenih strank, kar je v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi na podlagi različnih objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot indici kažejo, ali je določen posel nastal ali ne, davčni organ pa mora na podlagi takšnega ugotovitvenega postopka ustrezno opredeliti oz. kvalificirati prikriti posel, ki sta ga stranki resnično sklenili, saj ga šele nato lahko obdavči skladno z davčnim zakonom.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - izpodbijanje izvršilnega naslova
Za postopek davčne izvršbe je bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. V kolikor je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika.
davek od dohodka iz kmetijstva - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti - katastrski dohodek - stalno prebivališče - član kmečkega gospodinjstva - davčna osnova
Tožnik je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu D. v stanovanju št. 1, kjer sta imela stalno prebivališče prijavljeno tudi B. B. in C. C. Tako so bili tožnik, tožnikova žena B. B. in sin C. C. na podlagi uradnih evidenc člani dveh gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki so bili 30. 6. 2017 po predpisih o prijavi prebivališča stalno prijavljeni na istem naslovu in niso bili najeta delovna sila.
dohodnina - akontacija dohodnine - davčna olajšava - posebna olajšava - odmera akontacije dohodnine od dohodka - nerezident - napotitev
Sodišče pritrjuje tožnikovi materialno pravni razlagi pojma neprekinjenosti iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2. Treba je namreč upoštevati, da zakonsko besedilo pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema, saj to že jezikovno iz besedila zakona ne izhaja. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni delovno pravni kategoriji. V posledici enačenja teh dveh kategorij tožena stranka zavzame stališče, da je potrebno, z vidika priznanja pravice do posebne davčne osnove, različno obravnavati delavca, ki je v Slovenijo napoten za 40 % svojega delovnega časa, in delavca, ki bi bil v Slovenijo napoten za enako število število delovnih ur, vendar bi te ure predstavljale njegovo celotno delovno obveznost pri njegovem delodajalcu, s katerim bi imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Sodišče za razlikovanje teh dveh situacij, z vidika upravičenosti do pravice do posebne davčne osnove, ne vidi razumnega razloga in meni, da že jezikovno iz določbe 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2, kot tudi iz celotnega 45.a člena ZDoh-2, takšna razlaga ne izhaja. Ne izhaja pa niti iz namena določbe 45.a člena ZDoh-2.
davek na dodano vrednost (DDV) - obračun DDV - odbitek vstopnega DDV - leasing - solidarna odgovornost - zloraba sistema DDV - izogibanje plačilu davka - objektivne okoliščine
Tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati obračunane obveznosti za DDV po izdanem Računu, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR, izvedeni način plačila (s kompenzacijo) pa je poplačilo celotnega DDV onemogočal glede na tožniku znano likvidnostno stanje družbe A., d.o.o. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z navedenimi posli z družbo A., d.o.o. in njeno povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan po 76.b členu ZDavP-2 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo neplačanega DDV s strani družbe A., d.o.o.
ZDoh-2 člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/1-1. Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (1997) člen 4.
dohodnina - odmera dohodnine - davčni rezident - središče življenjskih interesov - običajno prebivališče - stalno prebivališče - dvojno državljanstvo - olajšava za vzdrževane družinske člane - rezidentski status
Sodišče ugotavlja, da tožnica tekom davčnega postopka, pa tudi kasneje v upravnem sporu, ni predložila dokazila o davčnem rezidentstvu v Švici (ali na Hrvaškem), temveč je zgolj vztrajala na trditvi, da ni davčna rezidentka v Sloveniji. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, to očitno ne drži, saj je bilo tožničino rezidentstvo ugotovljeno s pravnomočno in dokončno odločbo o rezidentstvu. Ob tem dejstvu bi okoliščine v zvezi s tem, kje je imela tožnica središče vitalnih interesov v letu 2014, postale materialno pravno relevantne, če bi tožnica izkazala še rezidentski status (in ne državljanstvo) v Švici (ali na Hrvaškem), kar bi vodilo v presojo, ali je upravičena do ugodnosti po Konvenciji. Ker tega dokazila tožnica ni predložila, so vsa njena zatrjevanja glede tega, kjer je imela v letu 2014 središče svojih interesov, materialno pravno nepomembna. Prvostopni organ je tožnici pravilno odmeril dohodnino od vseh njenih dohodkov, četudi del teh dohodkov dosega v Švici.
dohodnina - odmera dohodnine - napoved za odmero dohodnine - konvencija o izogibanju dvojnem obdavčevanju - čezmejni delovni migrant - državljan zaposlen v Avstriji - dohodek rezidenta, dosežen z delom v Republiki Avstriji
Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - izvršilni naslov - sklep o izvršbi - izvršljivost izvršilnega naslova - sklep o davčni izvršbi - izpodbijanje izvršljivosti
V zadevi je sporno, ali je s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi dovoljeno izpodbijati samo izvršljivost izvršilnega naslova. Sodišče ugotavlja, da tožnica s tožbo, enako kot v pritožbi zoper izpodbijani sklep, nasprotuje izvršilnemu naslovu zato, ker meni, da ta ni postal izvršljiv, ker ji ni bil pravilno vročen oziroma ji sploh ni bil vročen. S tem tožnica izpodbija izvršljivost izvršilnega naslova oziroma sam izvršilni naslov. Kot je pravilno pojasnila tudi toženka, izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi.
Toženka v postopku s pravnimi sredstvi ne sme presojati in ne sme posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne sme preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj za to po določbah ZDavP-2 nima podlage, temveč le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena in 144. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.
dohodnina - dobiček iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - nabavna vrednost - vrednost ob odsvojitvi - menjava nepremičnin - tožbena novota
Z davkom od dobička iz kapitala se obdavči vse odsvojitve nepremičnin, pri katerih je dosežena razlika med vrednostjo ob pridobitvi in odsvojitvi, pri tem pa ni pomembno, ali je odsvojitev odplačna ali ne, torej ali je zavezanec ustvaril dobiček v materialnem pomenu besede. Pri tem tudi menjava solastniških deležev ni ena od izjem, ki bi ne bila obdavčljiva. Odmera davka od dobička iz kapitala namreč ni vezana zgolj na prejem dohodka (v smislu izplačane razlike v vrednosti nepremičnin), ampak na odsvojitev kapitala in pri tem doseženo razliko med vrednostjo ob pridobitvi in odsvojitvi.
ZDen člen 72, 72/2. ZDavP-2 člen 12, 12-4, 59, 59/1, 325, 325/4, 325/5. ZDoh-2 člen 15, 15/1, 15/2.
oddajanje premoženja v najem - oddajanje nepremičnine v najem - denacionalizacija - dohodek iz oddajanja premoženja v najem - dohodnina - odškodnina
Zakonska ureditev, ki se tiče obdavčenja zadevnih odškodnin po ZDoh-2 in ZDavP-2, in na katero se pravilno sklicujeta davčna organa v izpodbijani in drugostopenjski davčni odločbi, je in je bila tudi v času, ko so bila opravljena izplačila, dovolj jasna in nedvoumna. Tožeča stranka je bila torej kot plačnik davka dolžna ob izplačilu odškodnin obračunati davčni odtegljaj in ga plačati.
Kot plačnik davka in s tem zavezanec za davek je bila dolžna na prvem mestu slediti davčnemu zakonu. Sodna praksa, čeprav ustaljena in priznana s strani najvišjega sodišča, namreč ni zavezujoč pravni vir, temveč je to zakon. Zato bi tožeča stranka morala ravnati skladno z zakonom, česar pa ni storila in se ji zato utemeljeno odmeri davek z izpodbijano odločbo.
ZDavP-2 člen 90. ZUP člen 130. ZDoh-2 člen 98, 98/2.
davek na dediščine in darila - davek od dobička iz kapitala - ugotavljanje vrednosti nepremičnine - odmera dohodnine - očitna pomota - združitev postopka
Tožniku sta bila odmerjena dva davka - davek na dediščino ter dohodnina od kapitalskega dobička. Gre torej za dva različna davka, pri čemer sploh ni nujno, da pride do odmere drugega (denimo če tožnik podedovanega premoženja ne bi odsvojil). Zato je tudi po naziranju sodišča treba vsako od teh dveh davčnih odmer obravnavati ločeno. Seveda pa je tožnikov premislek „pod črto“, tj. koliko enot denarja bo plačal za vse davke odtlej, ko je posamezno nepremičnino pridobil, pa dotlej, ko jo je odsvojil, razumljiv in legitimen. Zato bi bil moral in mogel že spočetka paziti na ustrezno ugotovitev vrednosti, od katere mu je bil odmerjen davek na dediščino, saj se po 98. členu ZDoh-2 za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila.
Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljeno razlogovanje davčnega organa, da ob (nespornem) dejstvu, da tožniku davek na dediščino ni bil odmerjen previsoko oz. sploh nezakonito, po 90. členu ZDavP-2 ni možna uporaba tega pravnega sredstva v zvezi z odmero tega davka.
ZDavP-2 člen 63, 63/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-5.
davek od dohodkov iz premoženja - zanemarljive posledice - pomembno pravno vprašanje - zavrženje tožbe
Tožeča stranka s tožbo izpodbija zgolj obrestni del odločitve. Sporen je namreč znesek obresti, ki znaša 1,50 EUR in kar po presoji sodišča pomeni, da gre za znesek, ki je očitno zanemarljive narave nasploh in ki je, z ozirom na odmerjeni davek in (nesporno) višino dohodka, očitno zanemarljiv tudi za tožnico.
Tožnica sicer v tožbi izpostavlja vrsto pravnih vprašanj, ki zadevajo obračunavanje obresti v primeru samoprijave in s tem obračun obresti, ki je bil opravljen (na podlagi drugega odstavka 63. člena ZDavP-2) v konkretnem primeru. Vendar pa zatrjevanje pomanjkljivosti zakonske ureditve kot takšne še ne vzpostavlja domneve, da gre za pomembna pravna vprašanja. Da bi bila pomembna v smislu citirane določbe zakona, bi morala biti pomembna tako za tožnico kot nasploh za zavezance, ki jih določba naslavlja. Tako pa tožnice obračun obresti, ki je bil opravljen na podlagi sporne določbe, očitno ni prizadel in zato izpostavljenih pravnih vprašanj ni šteti za pomembna za odločitev v konkretnem primeru.
Tožnica je bila obveščena o poskusu vročitve 14. 11. 2019, ko ji je uradna oseba davčnega organa pustila v hišnem predalčniku sporočilo o neuspeli vročitvi, s katerim je tožnico v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestila, da lahko sklep o davčni izvršbi prevzame na Finančnem uradu v roku 15 dni od vročitve in z opozorilom na posledice. Tožnica ne zatrjuje, da ni prejela pisnega obvestila z opozorilom na posledice takega vročanja. S tem je po presoji sodišča izpolnjen zakonski dejanski stan za nastop fikcije vročitve dne 29. 11. 2019, kot pravilno izhaja iz obrazložitve davčnega organa, tako, da se je osemdnevni pritožbeni rok iztekel 7. 12. 2019 in ne v ponedeljek 9. 12. 2019.
položaj stranskega udeleženca - inšpekcijski postopek - pravni interes - stranski udeleženec - zavezanec za dohodnino
Tožnik namreč utemeljeno opozarja, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 (131. a in 132. člen) ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnika glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi opravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnika kot zavezanca za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnik, drugače kot v že omenjeni zadevi X Ips 298/2015, ne bo imel možnosti, da se udeležuje postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračn davčnega odtegljaja. V primeru, ko odmeri akontacije dohodnine pri družbi izplačevalki sledi postopek odmere dohodnine, pa se z vidika pravnega interesa zavezancev za dohodnino v drugačni luči pokaže tudi določba četrtega odstavka 59. člena ZDavP-2. Za odtegnjeni znesek davka se namreč zmanjša znesek davka, ki je davčni zavezanec dolžan plačati oziroma se morebitna preplačana akontacija davka vrne zaveznacu za dohodnino v odmernem postopku.
Za odločitev je pravno relevantno, da je bil tožnik prijavljen v sistem zavarovanja in je s tem zavezanec za plačilo na podlagi 16. člena ZPIZ-2. Glede na navedeno je bil tožnik skladno z 9. člen ZDavP-2 obračun tudi dolžan oddati, kar je tudi storil, ni pa plačal dolgovanih obveznosti po obračunu, s tem pa so predloženi obračuni davka po preteku roka za plačilo postali izvršljivi.
odpis dolga - zavrnitev zahtevka - pritožba - zamuda roka - zavrženje pritožbe
Odločba, s katero je davčni organ odločil o tožnikovi vlogi za odpis oziroma delni odpis obveznosti po sklepu o davčni izvršbi in vlogo zavrnil, je bila tožniku vročena 13. 11. 2019. Tožnik je pritožbo zoper odločbo vložil 2. 12. 2019 in torej po poteku 15-dnevnega roka za pritožbo. Pritožbeni rok je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati.
Uredba o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 96, 96/5. ZDDV-1 člen 63.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - upravičeni stroški - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni zavezanec, identificiran za namene DDV
Namen 5. točke 96. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložb v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 je v tem, da tožnik ne bi dobil stroška iz naslova DDV povrnjenega dvakrat, in sicer enkrat v nacionalnem sistemu DDV kot odbitek, drugič pa iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja na podlagi javnega razpisa. V primeru, ko oseba na podlagi podatkov FURS izkaže, da ni davčni zavezanec, pa DDV, skladno z analogno razlago 63. člena ZDDV-1, ni izterljiv in je treba tak strošek priznati kot upravičen strošek.
davčna izvršba - pravica do izjave - prenos dejavnosti - jamčevanje poroka
Ureditev ni v skladu z 22. členom Ustave RS, kolikor poroku, zoper katerega je sklep o davčni izvršbi izdan, ne omogoča, da se učinkovito izjavi o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njegova obveznost. Pri tem je bistveno, da je pravica do izjave zagotovljena že pred sprejetjem odločitve.
Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.