ZDDPO-2 člen 9, 55a. ZASP člen 146. Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (2007) člen 2.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčno priznani odhodki - olajšava za investiranje - zmanjšanje davčne osnove - nepridobitna dejavnost - pridobitna dejavnost - avtorski honorar - kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje avtorske pravice - namenska poraba sredstev - pomanjkljiva obrazložitev
Kolikor bi želel davčni organ pravilno zaključiti, da tožnik s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic izvaja pridobitno dejavnost, bi moral ugotoviti, da zbiranje avtorskih honorarjev na podlagi izdanih računov tožnika uporabnikom glasbenih del ni skladno z namenom ustanovitve in delovanjem tožnika po področni zakonodaji (ZSAP in ZKUASP) in da izpolnjuje kriterije pridobitnosti iz 2. člena Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Pri tej presoji je potrebno upoštevati na eni strani posebno naravo dejavnosti tožnika kot obveznega kolektivnega upravljalca avtorskih pravic, na drugi strani pa tudi zakonske omejitve glede razpolaganja s sredstvi ter zagotavljanja namenske porabe sredstev. Temu ustrezno je potrebno presoditi ali je tožnik v obravnavanem obdobju dejavnost dejansko opravljal skladno z zakonsko ureditvijo oziroma podzakonsko ureditvijo in ali je zagotavljal zakonsko predpisano namensko porabo sredstev.
Tožnik kolektivno upravlja avtorske pravice kot edino zakonsko predpisano dejavnost, nadomestila za avtorska dela pa tožnik pridobiva na račun avtorjev. Izplačevanje avtorskega honorarja avtorjem pa po presoji sodišča ne predstavlja izplačevanje ustvarjenega dobička avtorjem. Če pa viške sredstev tožnik razporeja v promocijski sklad za namene spodbujanja kulturno umetniške dejavnosti, pa ne gre za svobodno oziroma prosto uporabo dobička (ne gre za avtonomno razpolaganje z dobičkom), marveč za predpisano namensko porabo sredstev. Za nepridobitne dejavnosti pa je značilno, da njihov namen ni pridobivanje dobička, marveč gre za druge namene, pri čemer pa se takšna dejavnost lahko tudi izvaja na trgu.
Tožnik je z družbenikom B. B. sklenil pogodbo o prodaji dela poslovnega deleža tožniku. Tožnik je kupnino delno poravnal, za razliko pa je z družbenikom B. B. sklenil posojilno pogodbo, posojilo pa je tožnik postopoma poravnal. Glede pogodbe o prodaji poslovnega deleža tožniku davčni organ navaja, da je sklenjena zgolj z namenom plačila nižjega davka odsvojitelja B. B., saj je davek od dobička iz kapitala nižji od davka od dividend. Pogodba o prodaji dela poslovnega deleža tožniku po mnenju davčnega organa nima ekonomske vsebine. Njen edini namen je zloraba predpisov. Po presoji sodišča gre zgolj za pavšalne navedbe, ki jih davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne utemelji. V tem delu je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeni organ sicer navaja, da je obstoj objektivnega in subjektivnega elementa za zlorabo predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 davčni organ pojasnil v zapisniku DIN, kar pa ni pravilno, saj morajo ugotovitve dejanskega stanja oz. izkazanost verjetnega obstaja davčne obveznosti in njena višina izhajati iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.
Meritorno odločbo o stvari, ki je predmet obnove, je izdal davčni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki jih je davčni organ zbral v obnovljenem postopku. Okoliščina, da odločba DIN v času izdaje izpodbijane odločbe še ni bila pravnomočna, na drugačno odločitev glede odmere dohodnine v obnovljenem postopku ne vpliva. V obravnavanem primeru gre za samostojen postopek, v katerem se presojajo vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki vplivajo na odmero dohodnine tožniku za leto 2013, kar sta davčni organ in toženka tudi argumentirano pojasnila in česar tožnik v postopku obnove odmere dohodnine s svojimi navedbami in predloženimi listinami ni uspel ovreči.
COVID-19 - minimalni mesečni dohodek - opravljanje dejavnosti - prenehanje dejavnosti - pogoji za priznanje pravice - rok - formalni pogoj
Tožnik na dan 1. 9. 2020 ni imel registrirane dejavnosti. Res je sicer, da je imel tožnik pred tem datumom že registrirano dejavnost, vendar je z opravljanjem dejavnosti prenehal dne 24. 8. 2020. V nadaljevanju je tožnik ponovno registriral dejavnost in se zavaroval iz naslova opravljanja dejavnosti, vendar šele 30. 9. 2020, rok, do katerega bi moral registrirati dejavnost, v kolikor bi želel biti upravičen do mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december, pa je bil 1. 9. 2020.
V 1. a) 19. členu Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje je govora o izplačilih države pogodbenice, politične enote ali njenih organov lokalne uprave. Gre torej za opisno definicijo, ob uporabi zadevnega člena pa je treba za vsak posamezen primer preveriti, ali dotični izplačevalec sodi med naštete entitete. Pri tem je treba upoštevati avstrijsko nacionalno zakonodajo. Tožnik je v tej zvezi že pred izdajo izpodbijane odločbe v podporo svojemu naziranju predložil informacijo, ki jo je pridobil s strani Finančnega urada Graz – mesto z dne 8. 9. 2017, iz katerega izhaja, da je bil njegov avstrijski delodajalec avstrijska lokalna oblast (nem. österreichische Gebietskörperscaft) oz. javnopravna teritorialna skupnost (kot izhaja iz prevoda, ki ga je predložil tožnik). Na čem temelji nasprotno naziranje prvostopenjskega davčnega organa, ko zapiše, da je preveril status izplačevalca tožnikovega dohodka, iz izpodbijane odločbe ne izhaja in zato ni preverljivo.
prisilna izterjava davčnega dolga - davčna izvršba - izvršba na denarna sredstva - obrazložitev odločbe
V kolikor tožnica s sklicevanjem na drugi odstavek 76. člena ZDavP-2 zasleduje razlago, po kateri naj bi sklep o davčni izvršbi vseboval tudi analitične izračune za vsak znesek, ki se po seznamu izvršilnih naslovov terja od davčnega dolžnika, sodišče ugotavlja, da 151. člen ZDavP-2 davčnemu organu ne nalaga te obveznosti. Analitičnemu prikazu terjatev in obveznosti ter njihovemu spreminjanju je namenjena knjigovodska evidenca, ki jo davčni organ vodi po 63. členu ZFU.
dohodnina - dohodnina od obresti - obresti od obveznic - vračilo davka - pogoji za vračilo davka - nična pogodba - obnova postopka - rok za obnovo postopka
Z ugotovitvijo ničnosti pravnega posla se ugotovi neobstoj takšnega pravnega posla, ki velja za stranke in tudi za tretje osebe glede obstoja pogodbe, torej glede posledic na civilnem področju. Vendar takšna ugotovitev ničnosti pravnega posla nima neposrednih oz. direktnih posledic na davčnem področju in tudi ni opredeljena kot zakonski razlog za avtomatično odpravo oz. razveljavitev davčnih odločb. Šele, če so odmerne odločbe v davčnem postopku odpravljene, je navedeno lahko podlaga za vračilo preveč plačanega davka.
V konkretnem primeru novo dejstvo, na podlagi katerega se lahko uvede obnova postopka v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDavP-2, predstavlja pravnomočna sodba sodišča, s katero je sodišče ugotovilo ničnost pogodbe o nakupu obveznic. Za to sodbo pa je davčni organ izvedel šele z vložitvijo tožnikove vloge za vračilo plačane dohodnine dne 23. 8. 2019. Vendar pa je objektivni petletni rok iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 v zvezi z vsemi predmetnimi odločbami o odmeri dohodnine od obresti že potekel. Objektivni rok pet let od vročitve odmernih odločb davčnemu zavezancu, v katerem je možno predlagati obnovo postopka, je v primeru vseh predmetnih odmernih odločb, s katerimi je bila tožniku odmerjena dohodnina od obresti za leta 2011, 2012, 2013 in 2014, že potekel v letih 2016, 2018 in po zadnji odmerni odločbi, maja 2019. Po preteku objektivnega zakonsko določenega roka petih let od vročitve odločbe davčnemu zavezancu pa se obnova postopka po uradni dolžnosti in tudi na podlagi zahteve davčnega zavezanca ne more več začeti.
dohodnina - dokazovanje dejstev - posebni ugotovitveni postopek - drugi dohodek
Pri razlagi „drugega dohodka“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je treba upoštevati, da gre za dohodek sui generis, in da se lahko šteje za drugi dohodek le tisti dohodek, ki ga je davčni zavezanec dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in s ciljem povečanja svojega premoženja.
Tožnik je po pooblaščencu sporočil prvostopenjskemu organu, da je pooblaščenec tožnika seznanjen s postopkom in se odpoveduje osebni seznanitvi ter pričakuje pisne odpravke za tožnika. Tako so neutemeljene navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku.
V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Upravni organ je zato dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11. ZDavP-2 člen 5, 5/1.
dohodnina - odmera dohodnine - drugi dohodek - dvig gotovine s transakcijskega računa - z računa pravne osebe dvignjena denarna sredstva - odločitev ustavnega sodišča - načelo materialne resnice
V davčnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice, ki je uzakonjeno v 5. členu ZDavP-2). V ta namen davčni organ tudi zasliši stranke in priče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
ničnost odmerne odločbe - ničnostni razlog - prisiljenje ali drugo nedovoljeno ravnanje
Iz ustaljene sodne prakse izhaja opredelitev ničnostnega razlog iz 5. točke 279. člena ZUP kot primer zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe, pri tem pa ocena, ali določeno ravnanje preraste na stopnjo nedovoljenosti, ki zadosti zahtevam zakona za izrek ničnosti odločbe, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi. Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in imajo podlago v upravnih spisih, ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakršnokoli namerno zavajanje uradne osebe, pa tudi tega tožnica ne zatrjuje.
ZDavP-2 člen 63, 63/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
dohodnina - odmera dohodnine - davčna napoved - samoprijava - rok za vložitev napovedi - pravočasnost vloge
Predložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin navedenih v prvem odstavku 63. člena ZDavP-2. Katera izmed okoliščin nastopi najprej, ni pomembno, saj zadostuje nastop že ene od njih. Nastop že ene od okoliščin pa je odločilen za presojo pravočasnosti vložene davčne napovedi na podlagi samoprijave. Brž ko bo namreč nastopila ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 63. člena ZDavP-2, vložitev napovedi na podlagi samoprijave ne bo več mogoča in bo torej takšna vloga prepozna.
Osnovni cilj samoprijave je privabiti davčne zavezance, da prijavijo svojo davčno obveznost, ki je sicer iz kateregakoli razloga niso, v zameno pa sledi med drugim oprostitev na prekrškovni ravni. Z institutom samoprijave daje zakon davčnim zavezancem dodatno možnost, da prijavijo svoje davčne obveznosti, zato logično sledi, da v primeru, ko bo davčni organ npr. začel postopek o (davčnem) prekršku, davčni zavezanec izgubi „ugodnost“, ki jo daje zakon, to je vložitev napovedi na podlagi samoprijave, posledično pa tudi pravico do vsebinske obravnave njegove vloge, saj bo le-ta prepozna in je torej davčno organ vsebinsko več ne more obravnavati.
plačilo RTV prispevka - zavezanec za plačilo RTV prispevka - preizkus zakonitosti odločbe - obrazloženost odločbe - obrazložitev odločbe - neobrazložena odločba
V konkretnem primeru bi moralo iz izpodbijane odločbe jasno izhajati, zakaj organ šteje in iz katerih dokumentov izhaja, da je tožnica kot zavezanka dolžna plačevati RTV prispevek za meseca maj in junij, da bi sodišče lahko preizkusilo zakonitost izdane odločbe in določenega obdobja za plačilo. Navedeno pomeni, da bi v odločbi morale biti navedene pravno relevantne in konkretizirane okoliščine zraven materialnopravne podlage, zaradi katerih je tožena stranka tožeči stranki naložila plačilo RTV prispevka.
dohodnina - drugi dohodek - kupoprodajna pogodba - pravica do izjave - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Davčni organ je kupoprodajno pogodbo oziroma njeno vsebino ocenil kot neverodostojno, saj med slednjo in samim nakazilom denarja ni najti verodostojne povezave. Takšne ugotovitve davčnega organa so pavšalne in neutemeljene. V kolikor kupec sporne pogodbe ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah, to ne pomeni, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena oziroma, da je njena vsebina neverodostojna.
Predmet presoje v davčnem postopku je bila pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na naknadno ugotovljene dohodke in njihovo obdavčitev za leto 2011 tožniku. Z dejanskim stanjem, kot je bilo ugotovljeno v DIN davka od drugih dohodkov pri tožniku, je bil tožnik seznanjen tudi v predhodnem postopku in tudi s sklepom o obnovi postopka, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke. Podrobni razlogi, zakaj je davčni organ štel, je šlo za navidezne pogodbe, pa izhajajo iz odločbe DIN. Okoliščina, da odločba DIN v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila pravnomočna, na drugačno odločitev glede odmere dohodnine v obnovljenem postopku ne vpliva. V obravnavanem primeru gre za samostojen postopek, v katerem se presojajo vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki vplivajo na odmero dohodnine.
davek od dohodka iz kapitala - davčni inšpekcijski nadzor - odsvojitev poslovnega deleža - prenos terjatev - prikrito izplačilo dobička - navidezen posel - holding - davčna optimizacija - davčna zloraba - objektivni element - subjektivni element - pravica do izjave
Po presoji sodišča je argumentacija drugostopenjskega davčnega organa glede podanosti objektivnega elementa zlorabe delno preskopa in je ni mogoče preizkusiti. Zgolj ker gre za prenos na povezano osebo ne povzroča davčne nedopustnosti posla, saj ni mogoče reči, da sama pogodba, sklenjena med povezanimi osebami, ne ustvarja opisanih učinkov oz. da gre za zlorabo.
Neupravičena pridobitev davčne ugodnosti mora biti glavni (bistven) cilj strank pravnega posla oz. več njih, kar pomeni, da so drugi, nedavčni cilji pri tem nepomembni oz. zanemarljivi, kot to izhaja iz že zgoraj citirane instančne sodne prakse.
ZDavP-2 člen 143, 145, 145/2, 145/2-1, 145/2-9. ZFPPIPP člen 21, 21/2, 408, 408/2.
davčna izvršba - zavrnitev tožbe - glavna obravnava - tožbene novote - odpust obveznosti - pretrganje zastaranja
Napačno je stališče tožnika, da so v tem postopku terjane terjatve iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike, na podlagi izvršljivih obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike, prenehale z odpustom obveznosti v stečajnem postopku. Obveznosti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih nezavarovanih terjatev, za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje.
V davčnem postopku imajo listinski dokazi sicer res prednost, vendar je treba upoštevati naravo spora v obravnavanem primeru, in sicer, da gre za obdavčitev fizične osebe, ki med drugim zatrjuje, da je vire za sporne pologe na bančne račune dobila na podlagi ustno sklenjenega posojilnega oziroma darilnega razmerja s svojimi sorodniki. Ustna posojilna oziroma darilna pogodba pa sta po pravilih obligacijskega prava zakoniti. V takih primerih so predlogi za zaslišanje stranke in prič (sorodniki) primeren dokaz in so v skladu s 77. členom ZDavP-2. Poleg tega je predlog za zaslišanje prič potreben, saj tožnica z njim ni dokazovala dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.
Iz besedila 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče, niso izključeni, na kar kaže že dikcija navedene določbe, da se trditve ''praviloma'' dokazujejo z listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi pa je predvidena prav za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali so nepopolni. V konkretni zadevi je davčni organ zavrnitev dokaznih predlogov utemeljil s sklicevanjem na listine (pisne dokaze) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz ZDavP-2, ZUS-1 in ZPP ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.
Ker tožnica v postopku ni izkazala predaje posojila družbi, tudi posledično ni izkazala, da bi bili zneski, ki so ji bili v letu 2013 nakazani s strani te družbe na njen TRR, vrnitev posojila. Davčni organ je te prejemke obravnaval kot druge dohodke in odmeril dohodnino.
ZDoh-2 člen 105, 105/3. ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4.
drugi dohodek - davčna osnova - povezane osebe - posojilna pogodba - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel)
Vrhovno sodišče RS je že večkrat izpostavilo, da posamezen pravni posel ne more biti opredeljen kot navidezen in hkrati kot posel, s katerim se doseže zaobid, pri tem pa je tudi že večkrat svoji sodni praksi razmejilo navedena pojma in pojasnilo bistvene razlike med njima. Glede na navedeno sodišče pritrjuje tudi tožbenemu razlogu, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ugotavlja, da je imel tožnik težnjo, nakazovati A. A. sredstva, ki niso bila obdavčena, da je imel A. A. interes pridobiti neobdavčen dohodek in da je neobdavčeno prejel sredstva, ki jih je ustvaril tožnik z opravljanjem svoje dejavnosti.