davek na dodano vrednost (DDV) - oddaja vozila v najem - najem vozila - tuja pravna oseba - povezana oseba - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - sprememba pravne podlage
Po vpogledu v tožnikove pogodbe, sklenjene s tujimi družbami, sodišče ugotavlja, da gre za tipske pogodbe z enako vsebino, ki se razlikujejo le po generalijah, pri tem pa, čeprav se s pogodbo potrjuje prejem vozil, ni razvidno, kdo poimensko je njihov prevzemnik, kakšno je stanje kilometrov in goriva. Tožnik po neprerekanih ugotovitvah o tem tudi ni vodil evidence niti dokumentacije o vračilu vozil, prav tako pa strankam ni zaračunaval nadaljnjih kilometrov, goriva. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da bi on in omenjene tuje družbe imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina teh pogodb, temveč so bile le-te sklenjene le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njimi učinkuje pogodba s takšno vsebino.
ZDavP-2 člen 326. ZDoh-2 člen 93, 98, 98/7, 98/7-1.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost kapitala v času pridobitve - vrednost kapitala v času odsvojitve - stroški investicij - zmanjšanje davčne osnove - dokazno breme
Davčni organ določenih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine, kar je razvidno iz razpredelnice ali pa ker tožnik zanje ni predložil dokazov. Tožnik je v postopku davčnemu organu predložil fotografije poteka obnove hiše, vendar fotografije ne izkazujejo dejstva, da so tožniku stroški investicij in vzdrževanja nastali in da jih je plačal sam. Tudi po presoji sodišča glede na zakonsko besedilo točke 1 sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 (da gre za investicije in za stroške, ki povečujejo uporabno vrednost obravnavane nepremičnine in jih je plačal tožnik sam) vloženega dela, ki ga tožnik zgolj zatrjuje in ne dokazuje, ni mogoče upoštevati.
davčna izvršba - davčni dolg - odpis davčnega dolga - pogoji - pogoji za odpis - davčni zavezanec - plačnik davka
Tožnica po sklepu o izvršbi ni davčna zavezanka, saj predmet obdavčitve niso bili neposredno njeni dohodki, premoženje ali pravni posli. Iz vsebine sklepa je nesporno, da gre za osebo, ki je v postopku davčne izvršbe dolžna plačati davek kot porok. Da položaja davčnega zavezanca in plačnika davka pri odpisu dolga ne gre enačiti, izhaja tudi iz tega, da davčni zavezanec odgovarja za poravnavo celotnega davčnega dolga, medtem ko plačnik davka odgovarja za dolg le do višine vrednosti premoženja, ki ga je neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobil od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je nastala davčna obveznost. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče povzema, da ni mogoče odpisati dolga plačnika davka, saj lahko davčni organ odpiše davčni dolg le davčnemu zavezancu.
postopki zaradi insolventnosti - prednostne terjatve - poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - prispevki za socialno varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - davčna izvršba - upravni spor - prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje
Zadeva I U 796/2015 se od zadeve, obravnavane v tem upravnem sporu, v pomembni podrobnosti razlikuje. Namreč, da tožnik, kot rečeno, sklepa o izvršbi ni izpodbijal z rednim pravnim sredstvom (kar je neprerekano), tako kot je bilo to storjeno v zadevi I U 796/2015. Sklep o izvršbi je bil izdan 3. 2. 2016, torej nesporno po potrditvi prisilne poravnave nad tožnikom, pri čemer je iz njega razvidno, da pravni pouk tožnika napotuje na vložitev morebitne pritožbe v odprtem pritožbenem roku. Tožnik te možnosti ni izkoristil in je bil sklep o izvršbi zelo kmalu izvršen, tako kot je glasil. Pritožba je kot redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi po 157. členu ZDavP‑2 predvidena ravno za sanacijo morebitnih nepravilnosti v samih sklepih o izvršbi (medtem ko je izpodbijanje samih izvršilnih naslovov iz tega, razumljivo, izvzeto), pa ima po presoji sodišča tožnik prav, ko se sklicuje na izredna pravna sredstva in bi toženka ob vložitvi tožnikove zahteve mogla preveriti tudi, ali bi jo bilo mogoče obravnavati kot pobudo oz. vlogo za katero izmed izrednih pravnih sredstev. Zgolj lakonično stališče v odgovoru na tožbo, da se v predmetnem postopku ni presojalo, ali so podani pogoji za obnovo oz. morebitna druga izredna pravna sredstva, ni zadostno.
davčna izvršba - prenos dejavnosti - izogibanje plačilu davka - poroštvo - pravica do izjave - odločitev ustavnega sodišča
Tožniku v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imel možnosti kakršnekoli prijave v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev sloni na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstvka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožniku.
davčna izvršba - izterjava davčnih obveznosti - poroštvo - prenos dejavnosti - izogibanje plačilu davka - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave
Iz izpodbijanega sklepa in listin, ki so v spisih, jasno in obenem nesporno sledi, da je bil izpodbijani sklep tožnici izdan kot (drugi) osebi, na katero je bila prenesena dejavnost družbe A. izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se družba A. kot dolžnica izognila plačilu davka, in s tem na podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je bila predmet ustavne presoje in za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo ter (do odprave ugotovljene protiustavnosti) določilo način izvršitve odločbe.
Ker se učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča nanaša na vse zadeve, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, ji je sodišče pri odločanju dolžno slediti ter pri tem, glede na to, da ugotovljena protiustavnost še ni odpravljena, upoštevati v njej določen način izvršitve. Pri tem ugotavlja, da izpodbijani sklep nedvomno ni bil izdan na podlagi predhodno izdane odločbe, s katero bi bilo odločeno o obveznosti tožeče stranke kot poroka davčne dolžnice, ter da ji v tem - odmernem postopku ni bila dana možnost izjave, in da zato v zadevi ni bilo odločeno na ustavnoskladen način, ki se zahteva z odločbo Ustavnega sodišča.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - račun - vročanje - elektronsko vročanje - pravica do izjave
Po prvem odstavku 140. člena ZDavP-2 zavezanec za podaljšanje roka za pripombe na zapisnik lahko zaprosi do izteka roka za pripombe, kar je tožnik nesporno storil. Sklep o podaljšanju roka je bil tožniku vročen preko portala eDavki. Pri takšni vročitvi velja pravilo iz 85.a člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec dokument prevzeti v roku 15 dni od dneva, ko mu je bilo poslano obvestilo o tem, da je dokument odložen na portal eDavki. Ni sporno, da je tožnik sklep o podaljšanju prevzel znotraj 15-dnevnega roka, pri čemer je bil na to, da ga mora prevzeti v tem roku, v nasprotnem bo veljala fikcije vročitve, izrecno opozorjen tudi na obvestilu. Ravnanje, ki ga je skladno s pravili vročanja preko portala eDavki in samim opozorilom davčnega organa na obvestilu, se ne more šteti za zlorabo procesnih pravic in zavlačevanje postopka.
Toženka je pravilno pojasnila način vročanja tožniku. Davčni organ vloži dokument, ki ga je treba vročiti, v portal eDdavki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov, če ga je sporočil organu.
Davčni organ tožnici kot porokininji davčnega dolžnika očita prenos dejavnosti davčnega dolžnika na tožnico kot povezani osebi z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka in ji je izdal sklep o izvršbi za dolg davčnega dolžnika.
Davčni organ bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi zoper porokinjo davčnega dolžnika predhodno izdati odmerno odločbo, pri tem pa bi moral tožnici kot porokinji omogočiti, da se v zadevi izjasni tako glede dejanskih, kot tudi o pravnih razlogih. Ker tožnici kot porokinji davčnega dolžnika ni bila izdana odmerna odločba in ji v davčnem postopku tudi ni bila dana možnost izjave o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njena poroštvena obveznost, v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožnici.
davčni dolg - poroštvo - povezane osebe - družinski člani - zakonec - prenos premoženja - izogibanje plačilu davka
V obravnavanem primeru pa je davčni organ na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 ugotovil, da je tožnica kot povezana oseba in s tem kot porok odgovorna za plačilo davčnega dolga dolžnika (tožničinega zakonskega partnerja A. A.), v višini, kot ga navaja, ki ga davčni organ od slednjega ni uspel izterjati in ga je zato naložil v plačilo tožnici kot poroku.
davčna izvršba - poroštvo - prenos dejavnosti - povezana oseba - izogibanje plačilu davka - pravica do izjave - ustavna odločba
V konkretnem primeru ni bilo podane podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Davčni organ bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi zoper poroka davčnega dolžnika predhodno izdati odmerno odločbo, pri tem pa bi moral tožniku kot poroku omogočiti, da se v zadevi izjasni tako glede dejanskih, kot tudi o pravnih razlogih.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11. ZDavP-2 člen 74, 74/3. ZDavP-2J člen 71, 71/3.
dohodnina - akontacija dohodnine - drugi dohodek - navidezni posel - ustanovitev družbe - vplačilo osnovnega kapitala - družbeni kapital - dokazovanje - dokazno breme - zastaranje - pretrganje zastaranja
Iz listine promemoria, ki se nanaša na vlagatelje, ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kdo so bili udeleženci v kapitalu te družbe. Sodišče tožniku pritrjuje tudi v njegovem naziranju, da za samo imetništvo deleža v kapitalu, ob odsotnosti izrecnih kogentnih pravil o nasprotnem, ni bistveno, ali se kapital pridobi z lastnimi, tujimi, izposojenimi ali kakšnimi drugačnimi sredstvi. Vendar pa, glede na to, da tožnik svoje udeležbe v kapitalu sploh ni izkazal, to niti ni bistveno za odločitev v tej zadevi, posledično pa tudi niso relevantni tožbeni ugovori, da naj se drugostopenjski davčni organ ne bi izjasnil o tem, da ni podlage, da bi tožnik moral hraniti potrdila o vplačilu kapitala, oz. da ni drugih razlogov, da bi se hranila več let stara potrdila v tej zvezi.
Odmera davka tožniku v obravnavanem primeru ni zastarala, saj tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je zavezanec za davek obeščen. Da je bil tožniku poziv za predložitev podatkov z dne 6. 6. 2012 vročen, med strankama ni sporno; nenazadnje je tožnik nanj tudi odgovoril, kot to izpostavlja toženka. Prav tako ni dvoma niti spora, da ta poziv predstavlja uradno dejanje davčnega organa.
ZDDPO-2 člen 29, 29/1, 29/2, 30, 30/1, 30/1-3, 31. ZDavPR člen 7, 7/5.
davek od dohodka iz dejavnosti - davčno nepriznani dohodki - akontacija davka - stroški reprezentance - prevozni stroški - akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti
Po povedanem stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnica ni dokazala, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljala, nastali ob njenih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnica bi namreč, tako kot pravilno pojasni davčni organ, morala utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.
ZUP člen 43, 43/1, 43/2, 43/3. ZDavP-2 člen 59, 59/4.
davek od dohodka iz kapitala - plačnik davka - stranski udeleženec - pravni interes
Tožnik utemeljeno opozarja, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 (131. a in 132. člen) ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnika glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnika kot zavezanca za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnik, drugače kot v že omenjeni zadevi X Ips 298/2015, ne bo imel možnosti, da se udeležuje postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja. V primeru, ko odmeri akontacije dohodnine pri družbi izplačevalki sledi postopek odmere dohodnine, pa se z vidika pravnega interesa zavezancev za dohodnino v drugačni luči pokaže tudi določba četrtega odstavka 59. člena ZDavP-2.
davek na dodano vrednost (DDV) - vstopni DDV - odbitek DDV - izpolnjevanje pogojev za odbitek ddv
Še neuveljavljena pravica do odbitka se uveljavlja v tekočem davčnem obračunu za DDV in ne s popravkom davčnega obračuna iz obdobja, ko naj bi ta pravica nastala. To izhaja iz drugega stavka drugega odstavka 67. člena ZZDV-1, ki določa, da če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v davčnem obdobju, ko mu pravica nastane, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. Navedeno pa pomeni, da tožnik neodvisno od vprašanja, kdaj je nastala pravica do odbitka po spornih treh pogodbah, avgusta 2018 te svoje pravice ne more uveljavljati s popravkom enega od davčnih obračunov za DDV iz inšpiciranega obdobja. To svojo pravico bi lahko uveljavljal sam v tekočem obračunu za DDV, v kolikor pravica ni bila zamujena glede na rok iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1. Šele v tem postopku pa bi postalo relevantno med strankama sporno vprašanje trenutka pridobitve pravice do razpolaganja na kupljenih treh nepremičninah.
Davčni organ je izdal izpodbijani sklep o začasnem zavarovanju davčne obveznosti poroku davčnega dolžnika, kar izhaja iz navedb v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, ki se sklicuje na prvi odstavek 148. člena ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Glede na navedeno zakonsko opredelitev pa mora v konkretnem primeru davčni organ pred izdajo začasnega sklepa o zavarovanju davčne obveznosti ugotoviti ali so v konkretni zadevi izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za tožnikovo poroštveno odgovornost. Presoja okoliščin konkretnega primera mora izhajati tudi iz obrazložitve upravne odločbe z navedbo dejstev in dokazov ter navedbo njihove presoje, kot tudi z navedbo odločilnih razlogov za odločitev ter pravne podlage zanjo. Kot to pravilno ugovarja tožnik pa izpodbijani sklep, kljub dopolnitvi obrazložitve, ki jo je podal pritožbeni organ takšne obrazložitve ne vsebuje in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Posledično je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit.
Davčni organ je ugotovil, da družba A. ni poravnavala obveznosti iz sklenjenih pogodb, kar pomeni, da se pogodbe niso izpolnjevale. Tudi okoliščine teh posojil (s kom je tožnik sklepal posle, kdaj, kje, kako je izkazal kreditno sposobnost, zakaj se je tožnik kot direktor družb B. in C. sploh odločil skleniti posojilne pogodbe s A., ne da bi predhodno pridobil podatke o poslovanju in se dogovoril za zavarovanje) s strani tožnika niso bile pojasnjene. Šlo je za posle med povezanimi osebami, posojila tudi niso bila zavarovana, posojilodajalki B. in C.s sta bili likvidirani po skrajšanem postopku pred vračilom posojila. Tožnik ni pojasnil ekonomskih razlogov za posle, katere je davčni organ opredelil za navidezne. Zato po vsebini ni šlo za posojilo temveč za druge dohodke.
Gre za dva ločena postopka z identičnim dejanskim stanjem in istim pravnim vprašanjem, in sicer postopek, v katerem je bila deloma tožniku dodatno odmerjena akontacija dohodnine od drugih dohodkov in postopek obnove odmere letne dohodnine zaradi ugotovljenih novih dejstev. V obeh postopkih se je samostojno ugotavljalo dejansko stanje, pri čemer sklicevanje davčnega organa na ugotovitve DIN ni kršitev postopka.
dohodnina - dokazovanje v upravnem postopku - davek od drugih dohodkov - zavrnitev tožbe
Tožnik kot fizična oseba za sodelovanje z investitorji in agenti ni predložil ustreznih dokumentov, ki bi dokazovali vir denarnih sredstev, ki so bila nakazana na njegov TRR račun. Tožnik - kot zavezanec, bi moral za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze, vendar tega ni storil. Šele v pritožbi predloženi dve posojilni pogodbi štejeta za novoto.
dobiček iz kapitala - napoved za odmero dohodnine - odsvojitev nepremičnine - nabavna vrednost kapitala - davčna osnova - stroški investicij - dokazovanje - dokazno breme - dokazni predlogi
Sodišče pritrjuje toženki, da se stroški praviloma dokazujejo z računi, ki se glasijo na zavezančevo ime, plačilo pa s potrdilom o plačilu. Kot je že večkrat poudarila upravno sodna praksa, pa dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Navedeno pomeni, da je pomanjkanje dejstev, v konkretnem primeru potrdila o plačilu citiranega računa načeloma mogoče nadomestiti tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, če je predlagani dokaz v konkretnem primeru ustrezen in primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, dokazni predlog pa ustrezno substanciran. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je namreč predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni.
dohodnina - davčni inšpekcijski nadzor - dohodek - davek od drugih dohodkov - glavna obravnava v upravnem sporu - zavrnitev dokaznih predlogov
Z dohodnino so obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Tožnik kljub pozivom ni izkazal, da prejeta sredstva na njegov TRR v Avstriji v letu 2012 niso obdavčljiva, njegovi ugovori o zastaranju terjatve in o tem, da bi morala tožena stranka (in sodišče) ne upoštevati pravil o prepoznih novotah, pa niso utemeljeni.