Sodišče pa tožbo zavrže s sklepom tudi v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Prav za takšen primer pa gre po presoji sodišča v (preostalem) delu tožbe, v katerem se ugovarja odločitvi davčnih organov o stroških davčne izvršbe. Le-ti namreč znašajo 10,00 EUR in gre torej za znesek, ki za tožnico očitno ne more imeti resnih posledic in jih je zato mogoče šteti za zanemarljive.
ZUreP-1 člen 180. ZGO-1 člen 218, 218č. ZSZ člen 61.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - pogoji za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - površina stavbnega zemljišča
Za opredelitev zemljišča kot stavbnega ni bistveno stanje v naravi oziroma dejanska raba, temveč namenska, to je s prostorskimi akti določena raba.
Če bi tožnik izvedensko mnenje geodeta o drugačni površini zemljiške parcele predložil, bi ga tožena stranka v okviru proste presoje dokazov morala upoštevati in se do njega tudi opredeliti. Dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina, in jih posreduje davčnemu organu za potrebe odmere nadomestila, so namreč lahko predmet preizkusa v postopku odločanja o pravnih sredstvih, vloženih zoper odmerno odločbo.
davčna izvršba - davčna izvršba na premičnine - davčni dolg - obstoj terjatve
Sodišče ne ugotavlja, da bi bil zaradi samih razlik v omenjenih zneskih tožnik oškodovan oz. da bi bilo dejansko stanje narobe ocenjeno. Sodna presoja o tem je bila možna že brez izvajanja kakršnihkoli dokazov, tj. s samim branjem obeh izpodbijanih sklepov, saj le-ta v kombinaciji tudi z razlogi obeh drugostopenjskih odločb vsebujeta vsa pojasnila in utemeljitve o spornih zneskih. Bolj konkretnih navedb (denimo v čem točno naj bi bili ti zneski nepravilni, koliko naj bi potemtakem znašali pravilni zneski, itd.) pa tožba ne vsebuje.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova postopka odmere dohodnine po uradni dolžnosti - dokazovanje v davčnem postopku - dokazna ocena - dokazno sredstvo - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - načelo zaslišanja - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
Do vprašanja, na katere dokaze se v davčnem postopku lahko opira odločitev davčnega organa, se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. Izhajalo je iz načela proste presoje dokazov in 73. člen ZDavP-2, po katerem uradna oseba, pooblaščena za vodnje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Tudi za davčni (upravni) postopek zato velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani.
davčna izvršba - davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva - davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - zastaranje pravice do izterjave davka - nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora - absolutni zastaralni rok
V predmetni zadevi ne gre za t.i. judikatno terjatev, kot trdi organ druge stopnje, ki se sklicuje na določbo 356. člena OZ, temveč gre za denarno kazen kot nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navedeno pomeni, da je treba v predmetnem postopku uporabljati določila ZDavP-2 in ne OZ, zaradi česar zastaralni rok za obe sicer izvršljivi odločbi začne teči z dnem nastopa izvršljivosti odločb organa in ne sklepa o izvršbi davčnega organa.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - komunalna opremljenost zemljišča - neustavnost določb občinskega odloka o odmeri nadomestila - neobrazložena odločba - obrazloženost odločbe
Nadomestilo za uporabo komunalno opremljenega zemljišča se lahko odmeri samo ob pogoju, da je takšno komunalno opremljenost občina tudi dejansko omogočila.
Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 367/2015 z dne 30. 8. 2017 ugotovilo, da se mora tudi pri določitvi osnove za odmero prispevka po 55. a členu ZZVZZ analogno uporabiti četrti odstavek 41. člena ZDoh-2, v delu, ki določa, da se upoštevajo (tako da se odštejejo od osnove) tudi normirani stroški v višini 10% oziroma, da je mogoče uveljavljati dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, ki se priznajo ob upoštevanju 44. člena ZDoh-2. Upravni organ lahko od pravnega stališča, sprejetega v sodbi sodišča, odstopi le tedaj, če so po njegovem sprejemu nastopile nove okoliščine (sprejetje novih pravnih aktov s strani zakonodajalca, nova sodna praksa...). Vsak odstop od pravnega mnenja oz. stališča sodišča pa mora upravni organ pravno utemeljiti in zgolj „nestrinjanje“ ne zadošča za utemeljen odstop od sodne prakse.
davek od dohodka iz kapitala - prodaja poslovnega deleža - povezane osebe - pridobitev lastnih poslovnih deležev - prikrito izplačilo dobička - izplačilo dividend - izogibanje davčnim obveznostim
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
davek na dediščine - davčna osnova - sklep o dedovanju - dedni red - drugi dedni red - terjatev - nastanek davčne obveznosti - stečaj - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče pritrjuje tožnikovemu ugovoru glede zmotne uporabe materialnega prava, ker je davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upošteval nominalno vrednost denarne terjatve. Po presoji sodišča namreč ni pravilno stališče davčnega organa, da je pri izračunu davčne osnove potrebno upoštevati denarno terjatev v nominalnem znesku 202.294,47 EUR. Iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD namreč izhaja, da je potrebno pri premičninah, razen pri denarju pri ugotavljanju osnove za davek ugotavljati tržno vrednost tega premoženja. Po sodni presoji denarne terjatve ni mogoče obravnavati enako kot denarja, temveč je potrebno oceniti njeno tržno vrednost, kot izhaja iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri denarni terjatvi do stečajnega dolžnika gre namreč za pravico terjati denarno terjatev od stečajnega dolžnika v nominalni višini, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, ne pomeni pa nujno, da bo imetnik terjatve izterjal terjatev v celotnem nominalnem znesku, zato denarne terjatve po sodni presoji ni mogoče enačiti z denarjem. Ker davčna obveznost v skladu s 6. členom ZDDD nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, je potrebno tržno vrednost denarne terjatve po sodni presoji oceniti na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ker je davčni organ upošteval nominalno vrednost denarne terjatve, je po sodni presoji zmotno uporabil tretji odstavek 5. člena ZDDD.
ZDDV-1 člen 5, 39, 39/2. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 146.
davek na dodano vrednost (DDV) - zahteva za vračilo davka - pogoji za vračilo - popravek obračunanega zneska ddv - načelo nevtralnosti
Tožnik ni izvedel postopka popravka računa po 146. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Da tožnik ni popravil (storniral) računov in ni obvestil A. o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, med strankama ni sporno. Zatrjevanje tožnika, da ni potrebno nikakršno njegovo ravnanje, saj je davčni organ že v davčnem inšpekcijskem postopku pri A. odločil o prekvalifikaciji prihodkov iz dejavnosti v dohodek iz zaposlitve, s tem pa naj bi avtomatsko prenehali tudi vsi predhodno izdani računi za plačilo istega dela, nima podlage v zakonodaji. Čeprav tožnik ob vložitvi zahteve za vračilo DDV ni bil več registriran kot zavezanec za plačilo DDV, to ni bila ovira, da ne bi mogel pripraviti listine, iz katere bi izhajalo, da odpravlja račune, in A. obvestiti o znesku DDV, za katerega A. kot kupec ni imel pravice do odbitka. S tem bi izpolnil pogoje za popravek obračunanega DDV po drugem odstavku 146. člena Pravilnika.
dohodnina - odmera dohodnine - zavrženje pritožbe v upravnem postopku - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - izkazanost nastanka težko popravljive škode - konkretizacija težko popravljive škode - težko nadomestljiva škoda
Sklep o zavrženju pritožbe ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, zaradi česar odložitev izvršitve ni mogoča in posledično tudi ne izdaja začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.
davek od dohodkov fizičnih oseb - povezane osebe - dvig gotovine - plačilo računov - dokazno breme - verodostojne listine
Tožnik, četudi je v nasprotju z zakonom posloval gotovinsko, z verodostojnimi listinami ni dokazal povezave med gotovinskimi dvigi in plačili računov. Iz ugotovitev dejanskega stanja tudi izhaja, da tožnik glede tega ne razpolaga z drugimi listinami, glede samega gotovinskega poslovanja pa ne razpolaga z nobeno verodostojno dokumentacijo in izvirnimi listinami po SRS (blagajniški izdatki, blagajniški prejemki, blagajniški dnevnik, itd.), iz katerih bi bilo razvidno, komu in kdaj je bila gotovina izročena oz. kdo jo je prejel.
V postopku DIN davčni organ ni presojal formalne pravilnosti tujih listin, ampak je ugotavljal obstoj poslovnega dogodka na podlagi tujih listin, skladno z SRS, ki med drugim določajo, da morajo biti vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin (SRS 21.13.) in da so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12.). Tako niso utemeljeni tožbeni ugovori, da se ob uporabi slovenskega prava ne more zaključevati, da so izdani računi tujih pravnih oseb neverodostojne listine in da interpretacija licenčne pogodbe, licenčne pravice, itd., ob uporabi slovenskih predpisov, ni točna in da nima pravne podlage.
davek od dohodka pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - davčna osnova - uveljavljanje davčne olajšave - problemsko območje - spodbuda za zaposlovanje - stalno prebivališče
Iz ugotovitev davčnega organa, ki jim tožnik ne nasprotuje, namreč izhaja, da tožnik opravlja ekonomsko aktivnost tudi izven problemskega območja, saj opravlja storitev fizičnega varovanja in v ta namen zaposluje varnostnike, ki vsakodnevno ne prihajajo na sedež tožnika, pač pa na lokacijo, kjer opravljajo varovanje ljudi in premoženja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa, ki tožniku ni priznal davčne olajšave za tiste delavce, ki opravljajo delo izven problemskega območja, ter ki nimajo stalnega bivališča na navedenem območju. V kolikor bi se tožniku priznala davčna olajšava tudi za navedene delavce, ki torej opravljajo delo izven problemskega območja, davčna olajšava ne bi prispevala k zmanjšanju regionalnih razlik, kar je, kot že pojasnjeno, namen ZSRR-2.
davek na dodano vrednost (DDV) - dohodek iz dejavnosti - akontacija dohodnine - preprodaja rabljenih vozil - dokazovanje - davčna osnova - obrestna mera
Tožnik je bil sklenitelj zavarovanj avtomobilske odgovornosti za vsa vozila, ki so bila predmet preprodaje. Iz pogodb, ki jih je davčni organ pridobil v postopku nadzora, sledi, da je tožnik sklenitelj zavarovanj, in sicer kot zavarovalec in v večini primerov tudi kot zavarovanec in s tem kot lastnik vozila. Na preprodajo pa kaže kratko obdobje zavarovanj, npr. od nakupa do registracije. Zlasti pa je po presoji davčnih organov in tudi sodišča relevantno nesporno dejstvo, da so se prenašali bonusi, sprva iz zavarovanja tožnikov lastnih vozil v dobro zavarovanj vozil, ki so bila predmet preprodaje, ter v nadaljevanju med temi vozili, in da prenosom tožnik, kot nosilec zavarovanj po policah, ni nikoli ugovarjal.
davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - nakup nepremičnin - sklep o domiku - zavezanec za plačilo DDV
Tožnik je odbitek DDV uveljavljal na podlagi sklepa o domiku, čeprav le-ta ne vsebuje podatkov, potrebnih za uveljavljanje odbitka. Tožnik je na sklepu namreč sam napisal, da je bila kupnina plačana ter da je sklep postal pravnomočen ter da uveljavlja odbitek. V primeru, če je kot plačnik DDV določen dolžnik, sodišče v njegovem imenu plačati DDV ter pred plačilom obvestiti pristojni finančni urad, pri čemer se kot obvestilo lahko šteje tudi sklep o izročitvi nepremičnine, če vsebuje vse podatke (višina plačila, kdaj bo plačilo izvedeno, za račun katerega zavezanca); kupec nepremičnine pa lahko uveljavlja pravico do odbitka na podlagi sklepa o izročitvi, na katerem je sodišče obračunalo DDV, če le-ta vsebuje vse predpisane podatke. Šele po izdaji sklepa o poplačilu bo dejansko razvidno, kaj se iz kupnine plačuje in šele tedaj bo zavezanec prejel listino oz. račun, iz katerega bodo razvidni podatki o DDV ali DPN.
Gotovina, ki go je v obravnavanem obdobju iz računa družbe A., d.o.o. dvignil tožnik, ne predstavlja dogovorjene ugodnosti med tožnikom in družbo. Tožnik v predmetnem postopku odmere dohodnine ni dokazal, da je bila dvignjena gotovina porabljena za plačilo odkupa odpadnih plemenitih kovin od fizičnih oseb. Opredelitev tožnikovih dvigov gotovine iz računov navedene družbe kot drugih dohodkov, kot jih opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, je pravilna.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - vrednost poslovnega deleža - izogibanje plačilu davka - razveljavitev pogodbe - naknadno odpadla pravna podlaga - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
V primeru obdavčitve dobička od kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti tovrstnih naknadnih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka treba odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2.
odmera dohodnine - dvojno obdavčenje - sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju - Združene države Amerike (ZDA) - metoda oprostitve s progresijo - odbitna metoda - uporaba materialnega prava
V primeru, kot je obravnavani, finančni organ ni imel podlage, da uporabi metodo odbitka po 136. členu ZDoh-2, za kar se zavzema tožnik, saj Konvencija napotuje na uporabo metode oprostitve s progresijo. Po drugem odstavku 18. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, ki ureja med drugim tudi obdavčitev pokojnin, se namreč plačila, ki jih država pogodbenica plača po določbah zakonodaje o socialni varnosti ali podobne zakonodaje te države (ZDA) rezidentu druge države pogodbenice (Slovenije), obdavčijo samo v državi, ki taka plačila izplačuje (torej ZDA). Slednje pomeni, da je pravica do obdavčitve konkretne pokojnine, ki jo je tožnik - rezident Slovenije, prejel iz ZDA, dana izključno samo eni državi pogodbenici (torej ZDA). To pomeni, da je tožnik v celoti obdavčen glede pokojnine v ZDA, zato se v Sloveniji ta prejemek ne obdavči in se ne vključi v davčno osnovo. Skladno s četrtim odstavkom 23. člena Konvencije se lahko upošteva pri izračunu višine dohodnine od preostalega obdavčljivega dohodka rezidenta Slovenije, na način, kot je razvidno v 110. členu ZDoh-2. Zato se tudi odbitek tujega davka v obravnavanem primeru ne prizna, saj ne gre za pokojnino, ki se vključi v davčno osnovo za dohodnino v Sloveniji in zato tožnik tudi ne more uveljaviti odprave dvojnega obdavčenja z metodo odbitka, temveč je davčni organ pravilno priznal tožniku uveljavljanje oprostitve po mednarodni pogodbi (247. člen ZDavP-2).
davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - zdravstvena dejavnost - opravljanje zdravstvene storitve - podjemna pogodba - pogodbeno razmerje - dohodek iz delovnega razmerja - obravnava poslovnih dogodkov skladno z njihovo ekonomsko vsebino
Pogodbe o (poslovnem) sodelovanju, ki jih je tožnik za opravljanje zdravstvenih storitev sklepal z zdravniki kot gospodarskimi subjekti, so sklenjene na neveljavni pravni podlagi. Navedene pogodbe civilnega prava so sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, zato se tudi po presoji sodišča ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2.
Tožnik glede vrste in načina opravljanja storitev po Pogodbah o (poslovnem) sodelovanju, ne ugovarja, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, pa tudi ne o tem, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi, po njegovih navodilih oziroma pod njegovim nadzorom, kar vse kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2.
ZSZ člen 58, 58/1, 62, 62/1. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Videm (2003) člen 12, 12/1.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - neustavnost določb občinskega odloka o odmeri nadomestila - neustavnost zakonske oziroma podzakonske ureditve
Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije ureditev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo, temveč bi lahko bile neustavne kvečjemu posamezne določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Videm, česar pa tožnik niti ne konkretizira. Sodišče zato ne more slediti tožnikovim pavšalnim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve, prav tako pa ocenjuje, da ne gre za dvojno obdavčitev, kot zatrjuje tožnik. Pri nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča gre namreč za dajatev za pravico uživanja in obremenjevanja zemljišča, na katerem je zgrajen objekt ali se na njem predvideva gradnja objekta in je glede na zakonodajo opredeljeno kot stavbno zemljišče, kar pomeni, da gre za drug namen kot davščine, ki se nanašajo na promet z nepremičninami.