ZGD-1 člen 425, 426, 522. ZDavP-2 člen 68, 135, 135/2, 140, 140/2, 381.
davek od dohodkov pravnih oseb - oddelitev - prekluzija dokazov - pravica do izjave - davčni inšpekcijski nadzor - pripombe na zapisnik - dokazno breme - dokazna stiska - izbris družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku - notranja metoda cenitve
Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil glede na navedeno začet zoper osebo iz 425. člena ZGD-1 in to v roku iz drugega odstavka istega člena zakona. Nanjo se glasi tudi izrek izpodbijane odločbe, zato kršitev pravil postopka v tej zvezi ni podana. Ne gre torej za situacijo, ki jo ureja 50. člen ZUP,4 saj je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začet v letu 2019, to je po prenehanju in izbrisu družbe A., d. o. o.
V konkretnem primeru izdaja zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede na že pojasnjeno ni pomenila časovnega trenutka, v katerem bi nastopila prekluzija, ki bi tožeči stranki onemogočila podajo navedb v postopku. Zato sedemdnevni rok, ki je potekel med vročitvijo sklepa in izdajo zapisnika, v konkretnem primeru ni vplival na pravilnost odločitve.
V postopku DIN mora zavezanec dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna in ne obratno. Da je takšno razumevanje pravil o dokaznem bremenu pravilno, potrjujejo tudi določbe ZDavP-2, npr. prvi odstavek 138. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje ter da je zlasti dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora in dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Po povedanem se sodišče strinja z davčnim organom in toženko, da tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena.
Po presoji sodišča je bila v obravnavanem primeru izbrana metoda cenitve prihodkov in odhodkov z upoštevanjem podatkov iz bilanc stanja in podatkov iz obračuna DDPO za leto 2017, saj je davčni organ razpolagal s tožnikovimi podatki glede tega, to pa so bili tudi edini podatki tožnika, s katerimi je davčni organ razpolagal. Po presoji sodišča je na davčnem organu, da izbere metodo cenitve, tožnik pa nima pravice zahtevati določene druge metode cenitve, če podatki davčnega zavezanca zadostujejo, da se davčna osnova ugotovi vsaj z verjetnostjo, kar je v obravnavanem primeru izpolnjeno, pri čemer pa je davčni organ upošteval tako prihodke kot odhodke, zato so očitki tožnika glede kršitve 12. člena ZDDPO-2 glede neupoštevanja odhodkov v zvezi z izbrano metodo cenitve neutemeljeni.
davek od dohodkov pravnih oseb - posojilne pogodbe - cesija - sklepanje pravnih poslov s tretjimi osebami - izogibanje davčnim obveznostim - izogibanje plačilu davka
Pprava, ekonomska vsebina poslovanja med tožnikom, A. in B. ter C. je bila takšna, da je bil dejansko tožnik tisti, ki je dajal vir sredstev za potrošniško kreditiranje, ki sta ga izvajala A. in B., prav tako pa je bil tožnik tisti, ki je obvladoval vrnjena sredstva iz naslova teh potrošniških kreditov, vključno z njihovimi pripadki, pri čemer je glavnice pobotal, obresti pa uporabil za financiranje nadaljnjega kreditiranja. Družba C. kot prevzemnik terjatev in upnik iz omenjenih kreditnih razmerij sredstev (obresti) ni prejemala, družbi A. in B. kot primarna kreditorja pa nista posojali svojih sredstev in tudi nista prejeli kupnine za odstopljene terjatve (v višini glavnic). Torej je bil tožnik dejanski beneficiar prihodkov iz naslova danih potrošniških kreditov, ti prihodki pa so obsegali obresti po omenjenih kreditih. Zato je bilo treba te obresti na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 te obdavčiti pri tožniku, ne pa pri prej omenjenih družbah.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - davčna izvršba na premičnine - prispevki za socialno varnost - lastniki zasebnih podjetij - postopek osebnega stečaja
Tožnik zatrjuje, da so s sklenjeno sodno poravnavo in s koncem stečajnega postopka prenehale vse njegove obveznsti, med njimi tudi terjatev prvostopenjskega organa kot izhaja iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. V času izdaje izpodbijanega sklepa so obstajali ustrezni izvršilni naslovi za obveznosti, tj. izvršljivi obračuni za socialne prispevke.
Toženka je utemeljeno začela postopek o davčni izvršbi zoper tožnika, takrat je bil postopek osebnega stečaja zoper tožnika že v teku, terjatve pa so nastale po začetku stečajnega postopka in ne pred začetkom, da bi jih morala toženka prijaviti, kot to zmotno trdi tožnik. Toženki zaradi začetega stečaja ni bilo treba prekiniti postopka osebnega stečaja, saj neplačane obveznosti stečajnega dolžnika, kljub osebnemu stečaju, ne prenehajo. Omejitev poslovne sposobnosti zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja posotpka zato ne vpliva na upravne postopke, kjer predmet postopka ni omejen na razpolaganje s premoženjem.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - skrajšani ugotovitveni postopek - izvršilni naslov
Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ga organ v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta, izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi. Izpodbijan sklep je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2 je v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, v tem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika oziroma izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.
ZDavP-2 člen 74, 74/4. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek na motorna vozila - dobava blaga - najem vozila - izogibanje plačilu davka - zloraba predpisov - pomanjkljiva obrazložitev - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Davčni organ ne pojasni, katere so posebne okoliščine, ki naj bi jih vzpostavil tožnik, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti, saj gre le v takem primeru za nedovoljeno davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Gre za primere oblikovanja vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja. To iz izpodbijane odločbe ne izhaja, saj ni razvidno, ali je kot konstrukt brez ekonomske vsebine davčni organ obravnaval pravne učinke pogodbe o nakupu spornega vozila ali pogodbe o najemu vozila z družbo E., d. o. o. oziroma najemne pogodbo med slednjo in tožnikom ali kaj drugega, kot utemeljeno očita tožnik.
ZUP člen 144, 144/1, 144/1-2, 242, 242/1. ZDavP-2 člen 93, 93/3, 125, 126, 155, 155/1-1, 157, 157/7. ZST-1 člen 9, 9/1. ZP-1 člen 44.
davčna izvršba - izvršba - izvršilni naslov - zastaranje - sodna taksa - globa za prekršek - relativni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - prisilna izterjava globe - tožbena novota - skrajšani ugotovitveni postopek
Glede tožnikovega ugovora zastaranja sodišče najprej zavrača stališče toženke, da gre za tožbeno novoto. Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila pojem in datum zapadlosti najstarejše še izterjevane neplačane obveznosti iz nasova sodne takse in da je s sklepom o davčni izbvršbi z dne 12. 7. 2021 prišlo tudi do pretrganja zastaranja v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZST-1. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila tudi pojem in datume pravnomočnosti odločb o izreku glob ter obrazložila, kako je bilo zastaranje pretrgano in zakaj glede na relevantna določila ZP-1 in ZDavP-2 še ni poteklo.
davek na promet nepremičnin - kupoprodajna pogodba - razdrtje pogodbe - prenos lastninske pravice - vračilo davka - pogoji za vračilo
V obravnavanem primeru je do sporazumnega prenehanja prodajnih pogodb prišlo, ker kupec ni imel denarnih sredstev za plačilo celotne dogovorjene kupnine. Gre torej za subjektivno nemožnost izpolnitve obveznosti, ki ni zajeta v drugem odstavku 16. člena ZDPN-2. To pomeni, da tožnica na tej pravni podlagi ni upravičena do vračila plačanega davka.
ZDavP-2 člen 126, 126/5, 143. ZFPPIPP člen 21, 21/2, 21/5, 408, 408/1, 408/2. ZFPPIPP-G člen 1.
davčna izvršba - davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva - sklep o davčni izvršbi - osebni stečaj - prispevki za socialno varnost - prednostna terjatev - zastaranje
Na obveznosti iz naslova prispevkov, ne glede na to, kdaj so nastale (v konkretnem primeru se izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, nanašajo na celotno obdobje od avgusta 2010 do avgusta 2019), odpust obveznosti v okviru pravnomočno zaključenega postopka osebnega stečaja skladno s 408. členom ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP ne vpliva.
ZFPPIPP člen 386. ZDavP-2 člen 125, 125/3, 126, 126/2.
prisilna izterjava davčnega dolga - sklep o davčni izvršbi - sklep o zavarovanju - zastaralni rok - relativni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - stečajni dolžnik - vročanje
Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je 23. 11. 2015 izdalo sklep o zavarovanju, na podlagi seznama izvršilnih naslovov, s katerim je bilo dovoljeno zavarovanje z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršljivosti terjatve na tožnikovi nepremičnini. Navedeni sklep je bil pooblaščenki tožnika vročen 20. 10. 2016. To pa pomeni, da je bilo z navedenim dnem pretrgano zastaranje, tako kot pravilno ugotavlja toženka. Namen zavarovanja je namreč v tem, da se upnik v morebitnem kasnejšem postopku izvršbe prednostno poplača iz sredstev, pridobljenih s prodajo dolžnikovih nepremičnin, ki služijo kot predmet zavarovanja. To pomeni, da gre pri vložitvi predloga za zavarovanja za dejanje upnika, ki je usmerjeno h končnemu cilju izvršitve zavarovanja terjatve, torej za aktivnost, ki je v smislu drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, in ki pomeni pretrganje zastaranja.
ZDavP-2 člen 95. ZDavP-2J člen 71, 71/3. URS člen 2, 155.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - zamudne obresti od neplačanih davkov - sprememba zakona - povratna veljava predpisov - odločba Ustavnega sodišča
Tožnikov pravni položaj, relevanten za odmero obresti, je bil zaključen z izdajo izpodbijane odločbe, kar pa je že v času, ko se uporablja novela ZDavP-2J, zato že pojmovno z odmero obresti ni moglo priti do posega v pridobljene pravice. V tožnikovi zadevi bi tako lahko šlo zgolj za nepravo retroaktivnost, ki pa se ne presoja po 155. členu Ustave, temveč z vidika načela pravne države in načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Novela ZDavP-2J pa ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je zgolj v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti oz. v pričakovanje, da če bo do spremembe obresti prišlo, da bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje.
Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za celotno obdobje obrestovanja, čeprav se je obrestna mera zvišala tekom postopka davčnega nadzora in le manjši del obdobja obrestovanja predstavlja čas po zvišanju obrestne mere, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.
davek od dohodka iz dejavnosti - obrestovanje - obresti - načelo zakonitosti - prepoved retroaktivnosti
Sodišče sodi, da obračun višjih obresti za celotno obdobje obrestovanja, čeprav le manjši del obdobja obrestovanja predstavlja čas po zvišanju obrestne mere, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.
odločitev ustavnega sodišča - davek na dodano vrednost (DDV) - obresti - obrestna mera
Novela ZDavP-2J ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je kvečjemu v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti oziroma v pričakovanje, da, če bo do spremembe obresti prišlo, bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje.
odlog ugotavljanja davčne obveznosti - podaritev kapitala - zakonec - vloga - rok za vložitev vloge - pravočasnost vloge - prekluzivni rok
Do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride torej zgolj pod pogojem, da davčni zavezanec opcijo odloga izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organ po pravilnih davčnega postopka in v predpisanem roku, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Že iz jezikovne razlage prvega do četrtega odstavka 331. člena ZDavP-2, izhaja, da gre za dva ločena in alternativna postopka. Davčni zavezanec torej vloži davčno napoved ali vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti, vse v predpisanem roku.
Ker gre pri odločanju o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti za samostojen postopek, je tudi rok za vložitev vloge za uveljavljanje odloga samostojen.
davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - transferne cene - povezane družbe - Vodila (Smernice) OECD
Sodišče pritrjuje stališču toženke, da plačilo, ki ga je za opravljene storitve prejela tožnica, ne odraža njenega vpliva na doseženo prodajo, kar ni skladno z neodvisnim tržnim načelom. Zato je davčni organ skladno s Smernicami OECD pristopil k ugotavljanju obstoja trženjskega nepredmetnega osnovnega sredstva, kar je prepričljivo utemeljil z upoštevanjem funkcij in prevzetimi tveganji, ki jih je v letu 2014 opravljala oziroma nosila tožnica.
Davčni organ je torej s tem, ko je tožnico utemeljeno pozval k predložitvi primerljivih podatkov, dokazno breme prenesel nanjo. V takšni procesni situaciji je na tožnici, da ob nasprotovanju podatkom in izbranemu načinu oziroma ključu porazdelitve predlaga drugačen način/metodo prilagoditve in zanj predloži verodostojne podatke.
ZPP člen 154, 208, 208/2. ZDavP-2 člen 95. ZDavP-2J člen 14, 71, 71/1.
davek na darila in dediščine - darilo - obračun obresti - nadaljevanje postopka - povratna veljava predpisov - odločba Ustavnega sodišča - zahteva za oceno ustavnosti - stroški postopka
Sodišče ugotavlja, da je bil tožničin pravni položaj, relevanten za odmero obresti, zaključen z izdajo izpodbijane odločbe, kar pa je že v času veljavnosti novele ZDavP-2J, zato že pojmovno z odmero obresti ni moglo priti do posega v pridobljene pravice.
Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za celotno obdobje obrestovanja, čeprav se je obrestna mera zvišala tekom postopka davčnega nadzora in le manjši del obdobja obrestovanja predstavlja čas po zvišanju obrestne mere, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Zato sodišče ugotavlja, da zvišanje obrestne mere za celotno obdobje obrestovanja, četudi se del tega obdobja nanaša na čas pred zvišanjem, ni tak poseg v pričakovanje zavezanca za davek, da bi le ta lahko utemeljeno pričakoval, da se ne bo zgodil. Takšna razlaga je skladna tudi z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča.
davek od dohodka iz kapitala - obresti - obračun obresti - javna korist - odločitev ustavnega sodišča - obrestna mera
S spremembo ZDavP-2 z novelo ZDavP-2J je predlagatelj zakona predlagal sistemsko prenovitev zaračunavanja obresti, ki bremenijo zavezanca tako, da se obrestna mera obračuna glede na fazo, v kateri pride do neizpolnjevanja obveznosti. Spremembe, ki jih je uvedla novela ZDavP-2J, je narekovala javna korist, ki je v pravilnem, pravočasnem in učinkovitem pobiranju davkov, s katerimi se zadovoljujejo javne potrebe. Ni razlogov za bistveno drugačno višino obresti iz noveliranega 95. člena ZDavP-2 v primerjavi z višino zamudnih obresti, ki silijo dolžnika k pravočasni izpolnitvi obveznosti in s tem zagotavljajo plačilno disciplino
ZDoh-2 člen 100, 100/1, 100/2, 100/2-1, 100/3. ZDavP-2 člen 326, 326/3, 326/5, 331, 331/1, 331/2, 331/3, 331/4.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - podaritev kapitala - neodplačna odsvojitev - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - vložitev napovedi za odmero dohodnine - rok za priglasitev - prepozna vloga - zavrženje vloge
Do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride zgolj pod pogojem, da davčni zavezanec opcijo odloga izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organ po pravilnih davčnega postopka in v predpisanem roku, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Že iz jezikovne razlage prvega do četrtega odstavka 331. člena ZDavP-2, enako pa tudi iz prej navedene sodbe Vrhovnega sodišča, izhaja, da gre za dva ločena in alternativna postopka. Davčni zavezanec torej vloži davčno napoved ali vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti, vse v predpisanem roku.
Glede na povedano ni moč slediti stališču tožnika, da gre pri postopku odločanja po vloženi davčni napovedi in o odlogu za enoten postopek in je zato odlog mogoče uveljavljati ves čas postopka, dokler ni izdana odmerna odločba. Tožnikove vloge za uveljavljanje odloga namreč ni moč šteti kot dopolnitve davčne napovedi, pač pa gre za dve ločeni zadevi oz. vlogi. Dejstvo, da je tožnik (naknadno) vložil vlogo za odlog, bi bilo smiselno mogoče šteti kvečjemu za umik davčne napovedi in uveljavljanje davčne ugodnosti, to je odloga, kar pa bi moral tožnik storiti do 28. februarja 2017. In čim gre pri odločanju o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti za samostojen postopek, je tudi rok za vložitev vloge za uveljavljanje odloga samostojen. Tožnik tako tudi nima prav, da se z vložitvijo davčne napovedi prekinejo vsi prekluzivni roki in ne tečejo tudi tisti, ki so vezani na davčne ugodnosti, olajšave in oprostitve. Ker je v obravnavani zadevi tožnik vlogo za uveljavljaje odloga ugotavljanja davčne obveznosti vložil po 28. 2. 2017, jo je davčni organ pravilno zavrgel kot prepozno.
davek od dohodka iz kapitala - obračun obresti - obrestna mera - javna korist - odločitev ustavnega sodišča
Ukrep obrestovanja davčnih obveznosti, ki bi jih zavezanec za davek moral napovedati v zakonsko določenem roku, pa jih ni in mu zato davek še ni bil odmerjen, je ukrep v smeri spodbujanja prostovoljnega plačevanja davkov, utemeljen z namenom pravilnega, pravočasnega in učinkovitega pobiranja davkov. Temeljni namen obresti je na eni strani ohranjanje vrednosti zapadlih davčnih terjatev, na drugi strani pa zagotavljanje davčne pravičnosti v smislu, da nihče ne obdrži koristi, ki jo ima od nepravočasnega plačila davčne obveznosti. Ob tem pa je njihov namen tudi v tem, da spodbujajo zavezance k čimprejšnji izpolnitvi zapadlih davčnih obveznosti, kar je nedvomno ustavno dopusten cilj. Če naj imajo torej obresti tudi spodbujevalen namen, morajo biti nujno višje od obresti, ki zagotavljajo zgolj revalorizacijo. Ustavno sodišče zakonodajalcu glede sprejemanja ukrepov z vidika teh ciljev daje široko polje proste presoje.
Ni nastopilo relativno zastaranje, za katerega je določen 5 letni zastaralni rok, saj so tek zastaranja pravice do izterjave pretrgala uradna dejanja davčnega organa z namenom izvršbe, o katerih je bil tožnik obveščen.
Najstarejša obveznost, ki bremeni tožnika v tej točki izreka, je izvršljiva 16. 6. 2011, izpodbijani sklep o davčni izvršbi pa je bil izdan 24. 5. 2021, torej pred iztekom 10 let v zvezi z zastaranjem pravice do izterjave po sedmem odstavku 126. člena ZDavP-2.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - zamudne obresti od neplačanih davkov - sprememba zakona - odločba Ustavnega sodišča
Novela ZDavP-2J ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je kvečjemu v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti v povezavi z nenapovedanimi obdavčljivimi dogodki oziroma v pričakovanje, da, če bo do spremembe obresti prišlo, bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje. Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za obdobje obrestovanja pred zvišanjem, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.