davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - prikrito izplačilo dobička - nepriznani odhodki - račun
V obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve 133. in 135. člena ZDavP-2. Prvi odstavek 133. člen ZDavP-2 določa, da je inšpekcijski nadzor dopusten do zastaranja pravice do odmere davka. V prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pa je zapisano, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Davčni inšpekcijski nadzor je torej dopusten do omenjenega roka, kar v konkretnem primeru ni bilo kršeno.
Bistvo prikritega izplačila dobička je v tem, da ne temelji na formalni odločitvi pristojnega organa upravljanja o delitvi dobička, temveč se izvede prikrito, na podlagi pravnih poslov, ki jih z delničarjem, družbenikom ali lastnikom sklene tožnik. Prikrito izplačilo dobička ima tako kot odkrito za posledico zmanjšanje premoženja pravne osebe. Zato sedma točka 74. člena ZDDPO-2 prikrita izplačila davčno obravnava enako kot odkrita, kar pomeni, da so predmet obdavčitve pravne osebe z davčnim odtegljajem.
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem. Med drugim lahko v skladu z 2. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega ter zavezancu za davek prepove, sprejeti poplačilo terjatve, kot je bilo to z izpodbijanim sklepom storjeno v konkretnem primeru.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - račun - sestavine računa - opravljene storitve - zasebna raba - povezano delovanje - dokazovanje
Davčni organ je tožniku dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da tožnik nima ustreznih oziroma popolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1.
O zatrjevani storitvi komuniciranja s partnerji je tožnik predloži dve el. sporoči iz katerih izhaja le dopisovanje med M.M. in F.F.; iz teh dokumentov torej ne izhajata obseg in vrsta storitev, ki naj bi bile zaračunane s spornim računom in ki so bile na računu opisane kot „izvedba skrbnega pregleda in priprava končnega poročila“. Izhajajo pa te storitve po presoji sodišča iz nadaljnjih dokumentov, predloženih v zvezi z nalogo priprava poročil in analiz. V tem delu tožnik predloži obsežno elektronsko korespondenco iz katere izhaja, da je M.M. očitno pregledoval dokumente v data roomu v okviru skrbnega pregleda, da je identificiral, kaj bi bilo še dodatno treba pridobiti od podatkov, da je pripravil osnutke el. sporočil za turškega naročnika in svetovalce na prodajni strani, da je pripravil osnutek poročila o skrbnem pregledu, itd. navedeno listine kažejo na obseg in vrsto storitev, ki so skladne z opisom storitev na spronem računu. Zato po presoji sodišča ni mogoče slediti davčnemu organu, da po tem računu niso izpolnjeni pogoji za odbitek po 6. točki 82. člena ZDDV-1.
davek na dodano vrednost (DDV) - nadzor blagajniškega poslovanja - vodenje poslovnih knjig - vodenje evidence - zaloge - nesorazmerje med prihodki in odhodki
Podatki popisa zalog pijač, ki so ga opravili inšpektorji, nesporno odstopajo od podatkov, ki jih vsebujejo izpisi o stanju zalog, ki jih je naknadno predložil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Tožeča stranka je v postopku nadzora pojasnjevala, kje bi lahko bil vzrok za ugotovljene razlike, vendar tega, čeprav pozvana k predložitvi ustreznih dokazil, ni dokazala.
davek od dohodka iz premoženja - osebni stečaj - aktivna legitimacija - pritožba - zavrženje pritožbe
Z začetkom postopka osebnega stečaja preneha legitimacija tožnika v upravnih postopkih, kot to določa 245. člen ZFPPIPP. Vsa pooblastila, tudi za zastopanje v upravnem postopku, v skladu z določbo 97. člena ZFPPIPP pridobi stečajni upravitelj. Na podlagi 386. člena ZFPPIPP stečajni upravitelj postane zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika tudi pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso. To velja tako za razpolaganja, ki povečujejo stečajno maso, kot tudi za razpolaganja, ki zmanjšujejo stečajno maso. Na navedeni pravni podlagi je davčni organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev pritožbe zoper odmerno odločbo.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodka pravnih oseb - pravica do odbitka vstopnega DDV - račun
Drugače izhaja iz ugotovitev davčnega organa, ki za vsak posamezen račun podrobno navaja, v čem je pomanjkljiv kot listina in nato analizira še vse ostale okoliščine v zvezi z njegovo izdajo oziroma prejemom ter zaračunanimi storitvami. Pri tem ugotavlja, da so računi nepopolni, ostala dokumentacija pa prirejena oziroma naknadno sestavljena za namene DIN in obenem neustrezna. Na podlagi takšnih ugotovitev davčni organ zaključi, da ni dokazil o tem, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene in tudi ne, da so bile uporabljene pri opravljanju dejavnosti tožeče stranke, ter zato odbitka vstopnega DDV po teh računih tožeči stranki ne prizna.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - točkovanje
Očitki tožnika niso predpostavke za vrednotenje in odmero NUSZ, samemu točkovanju in posledično višini odmere NUSZ pa tožnik ne ugovarja, zato sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da je tožnik dolžan plačati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v višini, kot je bila odmerjena.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - sredstva za privatno potrošnjo - posojilna pogodba - dokazno breme
Za to, da je izpolnjen pogoj za ukrepanje na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, se po zakonskem besedilu ne zahteva, da bi obstajalo nesorazmerje in še manj, da bi bilo nesorazmerje očitno. Zahteva se precejšnje preseganje dohodkov, ki jih je davčni zavezanec napovedal, to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da za izpolnjeni pogoj zadošča precejšnja višina zneska, gledano objektivno, ta pa je v konkretnem primeru nedvomno podana.
Predmet obdavčitve po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je na predpisan način ugotovljena razlika, medtem ko je v skladu s šestim odstavkom istega člena na tožniku, da vir oziroma vrsto dohodkov ter pravno podlago za njihovo izplačilo dokaže in s tem davčno osnovo, ugotovljeno do stopnje verjetnosti, zniža. Pri tem pa tožnik ni bil uspešen. O obstoju posojila, ki naj bi se mu vračalo z omenjenim nakazilom, ni nobenih listinskih dokazil, čeprav bi jih bilo že z ozirom na višino posojenega zneska in še zlasti glede na izpovedbo tožnikovega očeta o tem, da gre za posojilo njegovemu podjetju, utemeljeno pričakovati. Prav tako ne tožnik in tudi njegov oče nista posredovala davčnim organom nobenih konkretnih podatkov o vsebini in o načinu ter času sklenitve posojilne pogodbe. Še več, njune izjave v tej zvezi si celo nasprotujejo.
Pravne posledice izpodbijanega sklepa so prenehale z izdajo sklepa o ustavitvi postopka davčne izvršbe, pravni interes tožnice za tožbo pa je prenehal z dnem, ko je prejela sklep toženke, saj se od tega dne dalje ni več posegalo v pravne koristi tožnice. Gre namreč za ustavitev postopka v zvezi z istim sklepom z dne 21. 11. 2019, zoper katerega je tožnica vložila predmetno tožbo, ustavljeni postopek pa se ne more več nadaljevati. To pa tudi pomeni, da, v kolikor bi tožnica v tem upravnem sporu uspela, bi se odločitev nanašala na že ustavljen postopek davčne izvršbe po izpodbijanem sklepu, torej tožnica ne bi mogla v ničemer več izboljšati svojega pravnega položaja.
davek od nenapovedanih dohodkov - odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - dejansko stanje - cenitev davčne osnove - verjetna davčna osnova
Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Dejstva, na katerih ocena temelji, pa mora davčni organ ravno tako izkazati na ravni gotovosti, pri tem je skladno z načelom materialne resnice zavezan ugotavljati tudi dejstva, ki so za davčnega zavezanca ugodna. Razlog postavljenega dokaznega standarda verjetnosti je v tem, da davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Zaradi pomanjkanja podatkov o izvoru premoženja točna določitev neupravičenega prirasta premoženja ni mogoča. Za dejstva, s katerimi zavezanec v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazuje, da je davčna osnova nižja (npr. da prirast premoženja temelji na preteklih prihrankih), pa je logično, da za njihovo izkazanost velja dokazni standard gotovosti. Zavezanec je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, in dokazi zanje, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže s stopnjo gotovosti.
davčna izvršba - davčna izvršba denarne nedavčne obveznosti - prisilna izterjava davčnega dolga - davčna izvršba na denarne prejemke dolžnika - procesne predpostavke - procesne predpostavke za izvršljivost odločbe - izvršilni naslov - potrdilo o izvršljivosti - izpodbijanje izvršilnega naslova
Po presoji sodišča je prvostopenjski organ utemeljeno začel davčno izvršbo ter ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijani sklep, saj so bile za začetek izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke. Obstajal je namreč izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv, tožnik pa terjane obveznosti nedvomno ni poravnal.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - davčna osnova - čas pridobitve kapitala - komasacija
Po presoji sodišča bi moral davčni organ na podlagi prvega odstavka 101. člena ZDoh-2 kot čas pridobitve kapitala (v obravnavanem primeru nepremičnine) šteti datum pravnomočnosti sklepa o dedovanju, in ne datum dokončnosti odločbe upravnega organa o razdelitvi zemljišč med komasacijske upravičence. Skladno z 39. členom SPZ se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Po sodni presoji je potrebno v obravnavanem primeru upoštevati, da je tožnik kapital (oziroma v konkretnem primeru nepremičnine) pridobil z dedovanjem. Dejstvo, da so bile te nepremičnine naknadno vključene v komasacijski postopek, ter da je tožnik na podlagi odločbe upravnega organa iz komasacijskega sklada prejel novo nepremičnino, na čas pridobitve kapitala v smislu 101. člena ZDoh-2, po presoji sodišča ne more vplivati.
dohodek iz dejavnosti - davek od dohodkov iz dejavnosti - akontacija dohodnine - davčna osnova - ocena davčne osnove - prihodki - odhodki - normirani stroški - dokazovanje
Po drugem odstavku 68. člena ZDoh-2 je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih.
ZDavP-2 člen 68, 68/1, 68/2, 68/3. ZUS-1 člen 20, 20/3, 52.
akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti - odmera davka v posebnih primerih - cenitev davčne osnove - nedovoljena tožbena novota - dokazno breme
Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. To pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani tožnika, ki mora dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokazati s stopnjo gotovosti. Tožnik v postopku ni ničesar navajal, čeprav je bil pravilno vabljen in obveščen z ugotovitvami davčnega organa.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek iz dejavnosti - prodaja knjig - dokazovanje v davčnem postopku - neobrazloženost odločitve
Tožnik dokazuje, da so v samozaložbi stroški bistveno višji, torej presegajo priznanih 10%, vendar dokazil za svoje trditve ne more izkazati z listinami in zato predlaga dokazovanje z izvedencem. Tožena stranka je predlagani dokaz v obrazložitvi drugostopenjske odločbe zavrnila z neobrazloženo trditvijo, da ZDavP- ne predvideva zniževanja dohodka na podlagi cenitve.
Zavezanec za davek, če ta zakon (ZDavP-2) ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Pri tem je dokazovanje s pisno dokumentacijo res pravilo, vendar lahko zavezanec predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. To pomeni, da je ob odsotnosti posebnih pravil v ZDavP-2 mogoče dokazovanje po pravilih, določnih v ZUP, ki med primeroma naštetimi dokazi našteva tudi dokaz z izvedencem.
ZDoh-2 člen 37, 37/2, 37/2-8, 105, 105/3, 105/3-9, 120, 120/1. ZPIZ-2 člen 206, 206/5.
dohodnina - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - izplačilo odkupne vrednosti - drug dohodek - institut povprečenja
Enkratno izplačilo sredstev iz Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja je davčni organ pravilno uvrstil kot prejemek pod oznako 6300 (preostali dohodki) v povezavi z obdavčitvijo tega prejemka, saj ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja.
Način obdavčitve dohodka iz oddajanja premoženja v najem je zakonodajalec uredil v 135.č členu ZDoh-2, v katerem je določen cedularni način obdavčitve. Zakonodajelec je s tem zasledoval cilj preglednosti in predvidljivosti davčne stopnje ter poenostavitve postopka plačila davka z namenom stimuliranja trga oddajanja nepremičnin v najem in vlaganja prostovoljnih davčnih napovedi za ta davek, kar so sistemsko upravičeni, stvarno utemeljeni in zato sprejemljivi cilji zakonskega urejanja davčne obveznosti, kar pomeni, da so za takšno ureditev podani ustavno dopustni razlogi.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - pogoji za priznanje odbitka DDV - missing trader - davčna goljufija
Za ustanovitev in poslovanje družbe A., razen v funkciji prikrivanja povezave tožeče stranke z missing traderji oziroma neplačujočimi subjekti, ni videti razumnega razloga. Razlog, ki se navaja v tožbi in ki naj bi bil v prenosu in s tem izogibanju odgovornosti in obveznostim, ki jih ima tožeča stranka do svojih zaposlenih, ni zakonit in ga sodišče že iz tega razloga ne upošteva. Obenem pa je pritrditi davčnima organoma, da zbir vseh navedenih okoliščin pomeni, da je tožeča stranka ne le mogla vedeti, temveč, da je vedela, da s svojim ravnanjem sodeluje pri davčni goljufiji.
davek na dediščine - davčna osnova - nastanek davčne obveznosti - sklep o dedovanju - pravnomočnost sklepa - davčni zavezanec
V tretjem odstavku 6. člena ZDDD je izrecno navedeno, da darilo med drugim velja za sprejeto ob podpisani darilni pogodbi in takšne določbe glede prejema dediščine v ZDDD ni, kot očita tožnica, kar pa ne pomeni, da izpodbijana odločitev glede tožnice kot davčne zavezanke in nastanka davčne obveznosti tožnice na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni pravilna, saj ZDDD veže davčno obveznost na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Po ZD namreč preide premoženje na dediče že ob smrti zapustnika., zato posebna določba (tako kot v primeru darovanja) v ZDDD, ni potrebna.
prisilna izterjava davčnega dolga - opomin pred izvršbo - upravni akt - pritožba - nedovoljena pritožba
Opomin pred izvršbo ni upravni akt, saj se z njim z ničemer ne posega v pravice, obveznosti ali pravne koristi stranke, kar je pogoj za možnost uporabe pravnega sredstva. Obravnavani opomin pred izvršbo po vsebini predstavlja zgolj informacijo dolžniku o zapadlem dolgu, ki še ni poravnan ter poziv, naj ga poravna. Po povedanem po presoji sodišča pritožba zoper opomin za plačilo sodne takse ni dovoljena, saj opomin ni upravna odločba.