RTV prispevek - plačilo RTV prispevka - uporaba ZUP - pravica do izjave
Odločanje o obveznosti plačila RTV prispevka ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP, prav tako ni s predpisom določeno, da se v tej stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, zaradi varstva javnega interesa pa tudi to ne izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP). Vendar pa okoliščini, narava postopka (odločanja o obveznosti) in izdajatelj odločbe – javni zavod, vodita do zaključka, da predstavlja odločanje o obveznosti plačila RTV prispevka drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Navedeno pomeni, ker postopek odločanja v ZRTVS-1 ni urejen, v 392. členu ZDavP-2 pa je urejen le postopek s pritožbo, da je med določbami ZUP, ob smiselni uporabi pravil ZUP, treba uporabiti temeljna načela upravnega postopka in temeljne pravice strank, ki iz njih izvirajo.
davek na motorna vozila - odmera davka na motorna vozila - objektivna merila za razvrstitev blaga v KN - uvrstitev v tarifno številko - pomanjkljiva obrazložitev
Davčni organ se je pri svoji presoji pravnega vprašanja, v katero tarifno številko KN se uvršča obravnavano vozilo, v celoti oprl na mnenje Oddelka za TARIC. Tožnik je temu mnenju ugovarjal, in sicer je dal nanj številne argumentirane pripombe, pri čemer se je tudi skliceval na predlagane oziroma predložene dokaze (ogled vozila in listinske dokaze ter predložene barvne fotografije vozila). Davčni organ je tožnikov ugovor pavšalno zavrnil z ugotovitvijo, da navedbe tožnika iz ugovora in predložena dokazila ne predstavljajo ničesar novega, kar posredovana informacija pristojnega organa za uvrstitev blaga v KN ne vsebuje.
davčna izvršba - vročanje - elektronsko vročanje - vročanje pravni osebi - vročanje sodnih pisanj na podlagi fikcije vročitve
Toženka je pravilno pojasnila način vročanja pravni osebi. Po tretjem odstavku 85.a člena ZDavP-2 davčni organ vloži dokument, ki ga je treba vročiti v portal e-davki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov, če ga je sporočil organu e-davki. Glede na navedeno sodišče ne sledi razlogom tožnika kot relevantnim, da ni imel dostopa do portala e-davki, saj ima možnost prejemati informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumenti na svoj elektronski naslov.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - cenitev davčne osnove - sredstva za privatno potrošnjo - nenapovedani dohodki - simuliran (navidezni) pravni posel - opcijska pogodba - zamudne obresti - instrukcijski rok
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je specialna določba. Z njo je samostojno urejeno vprašanje obdavčitve nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb in posledično odmera davka na tej podlagi ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri dohodnine za posamezno leto. Gre za dva samostojna postopka. Predhodna obnova postopka odmere dohodnine zato ni potrebna. Ugotovitev davčne osnove z oceno je posledica opustitve dolžnega ravnanja s strani zavezanca za davek. Temu logično sledi tudi določa šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, po kateri je na zavezancu, da dokaže morebitno nižjo davčno osnovo od ocenjene.
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je namenjena temu, da se preko posrednih kazalnikov poskuša oceniti višino dohodkov, ki so v določenem obdobju ostali nenapovedani davčnemu organu in posledično neobdavčeni. Poskuša se čim bolj verjetno ugotoviti višino vseh dohodkov, od katerih ni bil plačan davek (pa ne gre za dohodke, od katerih se davki ne plačajo), ne da bi jih bilo treba hkrati konkretizirati še po njihovi vrsti, obsegu in datumu prejema. V navedenem postopku se zato podlaga izplačil ni ugotavljala, saj to ni relevantno za odločitev. Predmet obdavčitve po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je na predpisan način ugotovljena razlika, ne glede na vir oziroma vrsto dohodkov, iz katerih izvira.
nadomestilo za odmero stavbnega zemljišča - vračilo davka - pravna podlaga - izredna pravna sredstva
Organ sicer pravilno ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za nobeno izmed navedenih situacij iz 97. člena ZDavP-2, saj je, kot povzema tožnico in enako tudi sam, tožnica NUSZ plačala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb za navedena odmerna leta in ne trdi, da je plačala več kot ji je bilo naloženo, niti da je bil kasneje obračun popravljen ali da je bila ugotovljena drugačna davčna obveznost. Vendar pa davčni organ spregleda, da je bistvo tožničinih trditev v tem, da ji je bil NUSZ z (dokončnimi in pravnomočnimi) odmernimi odločbami nepravilno odmerjen. Tožnica namreč trdi, da ji je bil odmerjen za stanovanje, ki ni v njeni lasti, in za napačno površino stanovanja, ki sicer je v njeni lasti. S tem tožnica uveljavlja, da so bile odločbe, na podlagi, katerih je plačala NUSZ, nepravilne in nezakonite, kar pa ne more pomeniti drugega, kot da izpodbija te odmerne odločbe. Ker so te dokončne in pravnomočne, jih je mogoče izpodbiti le z izrednimi pravnimi sredstvi.
Za zastaranje obveznosti plačila rudarske sanacnine (za izkoriščanje tehničnega kamna) se uporabljajo pravila ZDavP-2, da zastara pravica do odmere davka v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo - nadomestilo za odmero stavbnega zemljišča - stranka v postopku - lokalna skupnost
Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pomeni davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi predpisi. Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa.
V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu ZLS pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi.
davčna izvršba - izterjava druge denarne nedavčne obveznosti - stečajni postopek - odpust obveznosti - izpodbijanje izvršilnega naslova
Izpodbijan sklep o davčni izvršbi je bil tožniku izdan na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, torej odločbe o prekršku, na katero je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan, saj s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova .
Tako tožnik v postopku davčne izvršbe ne more ugovarjati izvršilnemu naslovu, niti za to presojo ni pristojni davčni organ, pač pa je pristojen le za njegovo izvršitev, kolikor so izpolnjeni pogoji določeni v ZDavP-2.
Tožena stranka je postopek obnovila, pri čemer je z izpodbijano odločbo prvo izdano odločbo odpravila, kar pomeni, da navedena odločba v trenutku izdaje nove odločbe več ni obstajala in je tako šteti, da je tožena stranka odmerno odločbo izdala 8. 3. 2017, kar pa je po tem, ko je tožnik dne 12. 1. 2017 podal samoprijavo. V sled navedenega je tako tudi pravočasno uveljavljanje stroškov za prehrano in potne stroške.
odmera dohodnine - posebna olajšava za vzdrževane družinske člane - informativni izračun dohodnine - rok - ugovor
Davčni zavezanec lahko na podlagi drugega odstavka 271. člena ZDavP-2 uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. To je možno le v primeru, kadar gre za napoved, ki jo je davčni zavezanec vložil v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, torej v primeru, če informativni izračun davčnemu zavezancu ni bil vročen v predpisanem roku.
davčni inšpekcijski postopek - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - stroški postopka - stroškovna odločitev - odločitev o glavni stvari
Navedbe toženke, da ne vidi razlogov, da o stroških postopka zavarovanja ne bi smelo biti odločeno z aktom (odločbe oziroma sklepom), izdanim v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, v zvezi s katerim je bilo odrejeno zavarovanje, so v direktnem nasprotju z določbami ZUP, da mora organ o stroških postopka odločiti v posebnem sklepu, če ne odloči o stroških v sklepu, s katerim je končan postopek. V zadevi namreč ni sporno, da je bil postopek zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti končan - ustavljen. Postopek zavarovanja je bil začet s sklepom finančnega organa z dne 26. 4. 2018, je potekal samostojno in neodvisno od postopka inšpekcijskega nadzora, lahko da vzporedno in iz razlogov, ki so nastali v DIN, kot navaja toženka, vendar pa gre za samostojen postopek, ki se lahko konča na različne načine in so v tem postopku tudi zagotovljena pravna sredstva.
pritožba - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
Iz poštnega žiga o oddaji priporočene pošiljke s pritožbo tožnika je razvidno, da je bila ta oddana na pošto 8. 9. 2018, torej prepozno. Zato je organ prve stopnje pravilno in zakonito zavrgel tožnikovo pritožbo iz tega razloga.
prisilna izterjava davčnega dolga - prispevki za socialno varnost - osebni stečaj - sklep o odpustu obveznosti - zastaranje - absolutno zastaranje - relativno zastaranje - zadržanje zastaranja - obrazložitev odločbe
Drugostopenjski organ se sklicuje na sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 2. 8. 2012, s katerim se je tožnico terjalo za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje december 2002 - julij 2008 in na dokazilo o vročitvi tega sklepa, kar naj bi se nahajalo v spisu, vendar pa se omenjeno v spisu ne nahaja. S tem ni izkazano, na kar se sklicuje drugostopenjski organ, da je bilo zastaranje za terjane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od avgusta 2007 do junija 2008 pretrgano oziroma, da do izdaje izpodbijanih sklepov pravica do izterjave še ni zastarala.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - pravica do odbitka vstopnega DDV - dobiček - prihodki in odhodki - hčerinska družba
Iz razlogov davčnega organa izhaja, da tožniku ni priznal odbitka DDV zaradi neizpolnjevanja tretjega pogoja, saj tožnik ni dokazal, da je šlo za uporabo blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij.
Storitvena pogodba, na katero se tožnik v postopku sklicuje in na več mestih pojasnjuje njeno vsebino in na ta način izkazuje vrsto opravljenih storitev po posameznih dobaviteljih, ki je bila sestavljena naknadno (17. 11. 2017), torej tik pred koncem postopka na prvi stopnji, tudi po presoji sodišča ni verodostojna v smislu 31. člena ZDavP-2 v povezavi z SRS, ki se nanje finančni organ pravilno sklicuje. Tudi po presoji sodišča ne more takšna naknadno sestavljena listina prikazati pravilnosti poslovanja tožnika za nazaj ter je, kot že rečeno, za obravnavani primer nerelevantna.
ZDDPO-2 člen 16, 30, 74, 74-7. ZDavP-2 člen 74, 74/2, 141.
davek od dohodkov pravnih oseb - davek od dohodka iz kapitala - višina obveznosti - posojilo - poroštvo - prikrito izplačilo dobička - nepriznani odhodki - povezane osebe - ugotovitvena odločba - izrek - obrazložitev - napačna uporaba materialnega prava
Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da ima odprava določenih delov izreka prvostopenjske odločbe posledice tudi pri odmeri zamudnih obresti, kar drugostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval. Ni pravilno stališče tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je že z odpravo določenega dela odločbe avtomatično odpravljen tudi tisti del obresti, ki se nanaša na odpravljen del odmere. Takšno stališče tožene stranke ni pravilno, izrek izpodbijane odločitve pa tako ni jasen in ni določen.
Ugotovitveni del izpodbijane odločbe ne predstavlja ugotovitvene odločbe iz prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, saj njena vsebina tako v izreku kot tudi v obrazložitvi za takšno subsumpcijo ne daje podlage. Iz navedenega izreka ugotovitvene odločbe izhaja zgolj, da tožnik ni pravilno knjižil posameznih poslovnih dogodkov, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik z neresničnim prikazovanjem posameznih poslovnih dogodkov povzročal davčne učinke, ki mu jih davčni organ v prihodnosti ne bo priznal. S tem pa izrek ugotovitvene odločbe in njena obrazložitev tudi nista skladna.
Tožnik posojila ni nakazal K.K., ampak gospodarskemu subjektu, to je družbi D. d.o.o. Po stališču sodišča dejstvo, da je šlo za povezanost družbe P. d.d. kot posojilodajalke z družbo D. d.o.o. kot posojilojemalko preko posrednega lastništva (družbeništva K.K.) samo po sebi ni pravno odločilno, če ni hkrati ugotovljeno tudi, da je tožnik „posojilo“ - izplačilo dejansko zagotovil omenjenemu družbeniku. Iz prvega stavka 7. točke 74. člena ZDDPO-2 namreč izhaja, da mora biti prikrito izplačilo dobička izvršeno kvalificiranemu družbeniku, ki ima v družbi več kot 25 % delež, torej je lahko le slednji prejemnik nadomestila oziroma koristi.
Postopek osebnega stečaja nad tožnikom je bil uveden po uveljavitvi novele, in sicer 30. 8. 2017, zato se z izpodbijanim sklepom o izvršbi terjajo dolgovani prispevki ne le za obdobje enega leta pred začetkom osebnega stečaja, temveč za vse obdobje, ko obveznosti iz naslova prispevkov niso bile poravnane.
davek od dohodkov pravnih oseb - dokazovanje - dokazno pravilo - dokazno sredstvo - davčno (ne)priznani odhodki
Z davčnega vidika je pri presoji, ali so bili odhodki potrebni za pridobitev prihodkov, odločilno, da gre za odhodke, ki so po namenu poslovanja usmerjeni v ustvarjanje prihodkov gospodarske družbe, pri tem pa se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.
Poleg možnosti dokazovanja z verodostojnimi listinami obstaja po sodni praksi tudi možnost dokazovanja odhodkov z drugimi ustreznimi dokaznimi sredstvi, in to kljub temu, da je verodostojna listina sicer primeren, lahko celo primaren dokaz za izkazovanje obstoja določenega odhodka, saj ni edini dokaz, ki bi tak odhodek lahko dokazala. Glede na navedeno v davčnem postopku po presoji sodišča ni bilo utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič X.X. in T.T., s katerim je tožnik želel dokazati dejansko izvršitev zaračunanih storitev in s tem verodostojnost prejetih računov, ki so bili podlaga za knjiženje spornih odhodkov.
ZUP člen 229, 229/1, 258, 258/1. ZDavP-2 člen 156.
upravni akt - opomin - nedovoljena pritožba
Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke, ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno. Zoper opomin, ki ni nič od navedenega, torej pritožba ni dovoljena, zato je odločitev, da se ta kot neutemeljena zavrže, pravilna.
davčna izvršba - litispendenca - sredstvo izvršbe - izvršilni naslov
Ker ZDavP-2 ne prepoveduje izdajanja različnih sklepov o izvršbi glede na različna sredstva izvršbe, z izdajo novega sklepa o izvršbi z drugim izvršilnim sredstvom ne gre za ponovno odločanje o isti stvari.
Odločitve oziroma odločbe, ki se izpodbija s pritožbo, ni več, s tem pa je odpadla podlaga za davčno izvrštvo na podlagi izdane odločbe ter obenem prenegala tudi pravovarstvena potreba po zadržanju njene izvršitve, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbo.