ZDDPO-2 člen 12. ZDDV-1 člen 62. ZDavP-2 člen 73, 74, 74/3.
davek od dohodka pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - nepriznani odhodki - navidezen pravni posel - računi - missing trader - fiktivni račun - pomanjkljiva obrazložitev
Tožnik je v dokaznem postopku davčnemu organu predložil sporne račune in svoje izdane račune, ki so povezani s spornimi računi. Poleg navedenaga je tožnikov zakoniti zastopnik pri davčnemu organu podal izjavo na zapisnik in v njej navedel, "da blago nabavijo, račun pa prejmejo naknadno, ko je material že vzgrajen in plačal. Glede načina kontakta z družbami tipa "missing trader" je pojasnil, da trgovski potniki hodijo po terenu in ponujajo blago, telefonirajo, predlagajo kataloge, vzorce. Šele nato se naročniki odločijo, od koga bodo kupili. Okoliščine poslovanja s temi družbami niso odstopale od poslovanja z drugimi. Gradbeni dnevniki se vodijo tam, kjer je tehnični prevzem objekta ali kjer to stranka zahteva. Tožnik ni imel indicev, da gre za "missing trader" družbe." Prvostopenjski organ se do teh navedb ni opredelil.
Prvostopenjski organ po eni strani navaja zaključek, da je izkazan tožnikov subjektivni element, torej da tožnik ne izpolnjuje vseh kumulativno navedenih zakonskih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV, za kar se sklicuje na 62. člen ZDDV-1, po drugi strani pa navaja, da iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da gre za fiktivne račune in navidezne posle, ki po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje (prav tako stran 24 obrazložitve izpodbijane odločbe). Glede na navedeno, ni jasen nosilni razlog in pravna podlaga za izpodbijano odločitev glede priznavanja pravice do odbitka DDV, saj se davčni organ sklicuje na več različnih pravnih podlag, za katere pa so relevantna drugačna dejstva.
davek od premoženja - davčna osnova - amortizacija - odgovor na tožbo - obrazložitev odločbe
Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine.
Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.
davek od dohodka iz kapitala - prikrito izplačilo dobička - pomanjkanje pravnega interesa - zavrženje tožbe - nujno enotno sosporništvo
Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj je bila le-ta izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil A., d.o.o. naložen davek v obliki davčnega odtegljaja od dohodka, ki se obdavči kot dividenda. V primeru tožnice in drugih davčnih zavezancev ter družbe plačnice davka gre za nujno enotno sosporništvo, saj je sodno odločitev o izpodbijani odločbi mogoče sprejeti le enotno za družbo plačnico davka in davčne zavezance.
davek od dohodka pravnih oseb - povezane osebe - dejanska oprava storitev - sestavine računa - davčno nepriznani stroški - dokazno breme
Računi ne izkazujejo vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, saj je na njih naveden zgolj mesec opravljanja storitev ter pavšalni znesek za plačilo, ne pa npr. tudi kraj opravljene storitve, natančnejši čas izvedbe storitev, koliko ur dela je bilo opravljenih, kdo je delo opravil in kakšna je bila cena na enoto dela. Zato zgolj na podlagi računov davčna organa utemeljeno nista mogla preveriti vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, druge podporne dokumentacije pa računi niso imeli.
davek na dediščine in darila - premičnina - darilo - prenos deleža
Za obdavčitev v primeru daril, volil, izročilnih pogodb, pogodb o dosmrtnem preživljanju in o preužitku je v zakonu podana podlaga. Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka. Tudi določilo iz prvega odstavka 4. člena ZDDD, ki ga toženka citira, predstavlja, kot izhaja že iz njegovega naslova, posebno določbo v primeru razdelitve solastnine, zato po presoji sodišča na njegovi podlagi ni mogoče utemeljevati obdavčitve neodplačnih transakcij na splošno.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7. ZUP člen 87, 87/3, 87/4.
davčna izvršba - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - naslov za vročanje - fikcija vročitve - odredba - napaka
Pritožbi, ki ju je zoper izpodbijani sklep vložil tožnik, sta bili iz procesnih razlogov (kot prepozni) zavrženi, pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov vsebinsko sploh ni bila presojana, kar pomeni, da pritožbi zoper navedena sklepa nista bili vsebinsko izčrpani, akta, izdana v postopku na prvi stopnji, pa nista postala materialnopravno dokončna. V takšnem primeru zoper upravni akt, izdan v upravnem postopku na prvi stopnji, tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti, dokler stranka s tožbo uspešno ne izpodbije procesnih ovir za vsebinsko obravnavo pritožb oziroma dokler ne doseže odprave zadnje izdanega sklepa o zavrženju pritožbe.
Do napake je prišlo le v odredbi, ki je zapisana na sklepu, v kateri je bil kot naslov za vročanje pomotoma naveden napačen naslov Y. Ker pa navedena odredba ni bila realizirana (pisanje je bilo tožniku vročeno na pravilnem naslovu X.), navedena očitna pomota pri zapisu odredbe na sklepu na pravilnost vročanja ni imela vpliva.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - exceptio illegalis - upravni postopek
Izjema, določena v 1. alineji prvega odstavka 20. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Slovenska Bistrica, ki temelji na razveljavljeni določbi prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, nima zakonske podlage, zaradi česar je pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni mogoče upoštevati.
Upravni organi instituta exceptio illegalis v načelu sicer ne morejo uporabiti, vendar pa je treba v primerih očitnih nezakonitosti (za kar gre tudi v obravnavni zadevi, ko se je o neobstoju zakonske podlage za izjemo od plačila nadomestila izreklo že Ustavno sodišče RS) dopustiti, da tudi organ, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni zadevi, sam izjemoma uporabi ta institut.
ZDDV-1 člen 3, 3/1, 3/1-2b, 3/3. ZDavP-2 člen 68, 74, 74/3, 74/4, 130, 130/1.
davek na motorna vozila - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - novo vozilo - davčna zloraba - izpolnjevanje pogojev - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel)
Za obdavčitev v tožnikovem primeru je bistveno, da davčni organ ugotovi, da je tožnik sporno vozilo pridobil, preden je imelo 6000 prevoženih kilometrov ali pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, okoliščine iz kasnejših časovnih obdobij pa te ugotovitve lahko še potrdijo.
Kot izhaja iz vsega navedenega gre pri davčnem nadzoru posameznega področja poslovanja za neko vmesno vrsto nadzora, med davčnim nadzorom davčnih obračunov ter davčnim inšpekcijskim nadzorom. Pri tem pa se beseda "poslovanje" po presoji sodišča ne nanaša zgolj na subjekte, ki opravljajo (gospodarsko) dejavnost (nanje se nesporno nanaša, kot izhaja iz vseh primerov, ko bo takšen postopek prišel v poštev in ki so našteti v noveli ZDavP-2I, kot predstavljeno zgoraj), temveč tudi na subjekte, ki sklepajo pravne posle. Tožnik pa je svoje vozilo od češkega prodajalca nesporno pridobil na pravnoposlovni podlagi.
Upravni organ s tem, ko tožniku ni omogočil izvedbo dokazov, ki jih je ta predlagal, kršil negovo pravico do izjave. Tožniku nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja), posledično davčna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2.
prepozna pritožba - upravni postopek - rok za pritožbo - formalne predpostavke
Pritožbeni organ meritorno odloča šele, ko so izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, torej med drugim tudi pravočasnost pritožbe. Ker je tožnica prepozno vložila pritožbo zoper sklep, organ njene pritožbe ni mogel vsebinsko obravnavati.
ZDDPO-2 člen 55. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (2012) člen 5, 5/8.
davek od dohodka pravnih oseb - davčna olajšava - vlaganje v raziskave in razvoj
Davčni organ tožniku ni priznal davčnih olajšav za vlaganje v RR, ker razvoj programskih projektov tipa SQL 2.500 ne sodi med RR dejavnosti. Gre namreč zgolj za nove verzije programov oziroma za njihovo nadgradnjo, kar v zadevi ni sporno. Dodajanje novih funkcionalnosti, ki jih je tožnik razvil s pomočjo algoritmov, ki uporabniku v bistvenem prihranijo čas, tudi po presoji sodišča ni pomemben element novosti in razreševanje znanstvene ali tehnološke nejasnosti.
davčna izvršba - ustavitev postopka - pravni interes za upravni spor
Zaradi ustavitve postopka davčne izvršbe tekom upravnega spora, katerega predmet presoje je sklep o začetku postopka davčne izvršbe, tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj si tudi v primeru, če bi bilo njeni tožbi ugodeno, pravnega položaja ne bi mogla kakorkoli izboljšati.
davčna izvršba - osebni stečaj - notar - odpust obveznosti
V primeru, ko v postopku osebnega stečaja nad notarjem kot zasebnikom do odpusta obveznosti ni prišlo, stečajni dolžnik upnikom za neplačane obveznosti odgovarja tudi po zaključku stečajnega postopka. Te obveznosti lahko poravna prostovoljno ali pa prisilno v postopku (civilne ali davčne) izvršbe, ki ga lahko upniki po koncu stečajnega postopka vodijo zoper njega za vse neplačane terjatve - tako tiste iz osebne kot tudi tiste iz poslovne sfere, za katere zasebnik kot fizična oseba odgovarja z vsem svojim premoženjem.
Le če organ pritožbe ne zavrže kot prepozne (oz. kot nedovoljeno ali ker jo je vložila neupravičena oseba), jo potem po 241. in naslednjih členih ZUP lahko vsebinsko obravnava. Ker je tožnik prepozno vložil pritožbo zoper sklep z dne 21. 7. 2021, organ njegove pritožbe ni mogel vebinsko obravnavati.
Sodišče v bistvenem pritrjuje tožniku, da mu je bil DDV neutemeljeno odmerjen, pri čemer pa mu ni bil odmerjen z izpodbijano odločbo (ker mu je bil obenem tudi vrnjen), temveč v prejšnjih odločbah prvostopenjskega organa. Ob popravku odbitka in izstopnega DDV, do odmere davka namreč ne pride. Zato ima tožnik prav, da z odločitvijo v izpodbijani odločbi, finančni učinki napačne odločitve prvostopenjskega organa niso v celoti odpravljeni. Davčni organ namreč tožniku ni priznal obresti od zneska 54.472,00 EUR, ki mu pripadajo na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDavP-2.
Glede na citirano obrazložitev prvostopenjskega in pritožbenega organa pa je po presoji sodišča utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, v uporabil konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusit.
Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje. Tožnikovi argumenti, češ da država, kolikor obdavčuje tudi dohodek v višini minimalnih stroškov zavezanca za njegovo preživetje, na ta način krši določena ustavna načela (npr. načelo socialne države, posega pa tudi v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti), je prepričljiva, vendar pa sodišče sodi, da je način zagotavljanja sistema, ki bo skladen s temi ustavnimi načeli in tudi z načelom plačevanja davkov po ekonomski sposobnosti, s čimer bo zagotovljen ustrezen nivo socialne varnosti, v prosti presoji države.
dohodnina - odmera dohodnine - davčna olajšava - prispevki za socialno varnost - zmanjšanje osnove za odmero - delo v tujini - napačna uporaba materialnega prava
Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, uporabi v konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz nje ne izhaja, kako je davčni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru uporabil relevantno materialno pravo (pravna subsumpcija).
dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost ob pridobitvi - vrednost ob odsvojitvi - davčna osnova - stroški investicij - znižanje davčne osnove - objektivno neto obdavčenje
V obravnavanem primeru iz prodajne pogodbe (3. člen) izhaja, da je v končnem rezultatu stroške investicij in vzdrževanja v smislu povečanja vrednosti nepremičnine ekonomsko gledano nosila tožnica in ne investitorka (kasnejša kupka). Objektivno neto načelo obdavčenja, zato terja, da se od dohodka, ki ga je davčni zavezanec prejel, odštejejo za njegovo pridobitev nastali stroški, saj je le (pozitivna) razlika tista, ki dejansko pomeni povečanje premoženja (ekonomske moči) davčnega zavezanca. V okoliščinah obravnavnega primera je zato treba izhajati iz dejstva, da je tožnica naknadno prevzela nase stroške adaptacije oziroma investicij v nepremičnino in da gre torej za stroške, ki jih je plačala davčna zavezanka v smislu 1. točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2.
davek od dohodka iz dejavnosti - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - nakup nepremičnin - prodaja nepremičnin - darilna pogodba - navidezen pravni posel - subjektivni element - pripombe na zapisnik - objektivne okoliščine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku - napačna uporaba materialnega prava - kršitev pravil postopka - procesne kršitve - pravica do izjave v postopku
Dejstvo, da je v prodajni pogodbi naveden napačen TRR ne dokazuje, da gre za navidezno pogodbo. Za pravilno kvalifikacijo predmetne Prodajne pogodbe kot navidezne bi bila potrebna dejanska ugotovitev, da prodajalka (v času sklepanja te pogodbe) ni imela namena odsvojiti predmetne nepremičnine oziroma prenesti lastninske pravice na kupca. Poleg navedenega bi bila potrebna tudi ugotovitev, da v času sklenitve predmetne Prodajne pogodbe tudi kupec ni imel namena pridobiti lastninske pravice na obravnavani nepremičnini. V konkretnem primeru pa iz dejanskega stanja izhaja, je bila predmetna Prodajna pogodba izvršena in prenos lastninske pravice na obravnavani nepremičnini iz prodajalke na kupca vpisan v zemljiško knjigo. Nadaljnje razpolaganje s predmetno nepremičnino ne predstavlja objektivne okoliščine oziroma indica, ki bi kazal na navideznost posla.
Zapisnik je procesni akt, izdan v davčnem postopku, v katerem se dejansko stanje šele ugotavlja in s katerim se davčnega zavezanca seznani z dotedanjimi ugotovitvami davčnega organa. Davčni zavezanec je v dokazni zamudi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov po izdanem zapisniku le v primeru posebnih okoliščin in sicer, če podani razlogi kažejo na zlorabo pravice, ki bi lahko privedla do izgube davčnih prihodkov. Davčni organ pa ne presoja podrobne vsebinske (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni pa so tisti razlogi, pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank).
davčna izvršba - odmerna odločba - izvršilni naslov - poroštvo - prenos dejavnosti - pogoji
Prenos poslovne dejavnosti pomeni prenos funkcionalne in ekonomske poslovne celote, ki vključuje sredstva (materializirana in nematerializirana osnovna sredstva) in možnost nadaljnjega izvajanja poslovne dejavnosti. Pri tem je bistveno, da se mora ugotoviti, da je bil tak prenos izveden brez ustreznega tržnega nadomestila (kot velja pri prenosu premoženja na podlagi prve povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2) med pridobiteljem in prenositeljem. To pa tudi pomeni, da porok jamči za poplačilo tujega davčnega dolga le do ocenjene vrednosti tako prenesene poslovne dejavnosti.
V obravnannem primeru se ugotavlja prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij z dobavitelji, pa tudi z najemodajalcem, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), z isto delovno silo (pri čemer pravna podlaga zaposlitve oziroma pomanjkanje le-te za odločitev ni bistveno), pod istim imenom oziroma znakom gostilne (goodwill), tudi oprema je bila delno ista (last tožničinega prokurista), kar potrjuje sama tožnica. V tem smislu gre po presoji sodišča za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčna dolžnica te dejavnost ne opravlja več in je zoper njo celo uveden stečajni postopek.