kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje obrekovanja - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - elementi kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - objektivno žaljive besede - prosta presoja dokazov - in dubio pro reo - nova dejstva in dokazi v pritožbenem postopku - stroški kazenskega postopka
Zato pritožbeno sodišče soglaša s zaključki sodišča prve stopnje, da je označevanje zasebnega tožilca z besedo „pedofil,“ ki jo v zapisanem SMS sporočilu večkrat ponovi, objektivno žaljivo in izraža negativno vrednostno oceno o zasebnem tožilcu.
pogodba o štipendiranju - pogodbena kazen - gospodarska pogodba - terjatev iz gospodarske pogodbe - zastaranje terjatve
Kljub sklenitvi ene tripartitne pogodbe, je le-ta glede presoje medsebojnih pravic in obveznosti v razmerju med pravdnima strankama gospodarska pogodba. Med pravdnima strankama, ki sta obe gospodarski družbi (d.o.o.), gre za gospodarsko pogodbo. OZ v zvezi s koncepcijo opredelitve gospodarske pogodbe izhaja izključno iz subjektivnega merila. Skladno s 13. členom OZ so tako med drugimi gospodarske pogodbe vse pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarske družbe.
Zatrjevano tožničino upravno odločanje (izdajanje odločb) ne pomeni, da v gospodarskih pogodbah, ki jih sklepa z drugimi, ne veljajo relevantni civilni predpisi o zastaranju terjatev.
ZŠtip ne vsebuje določb, ki bi določale obveznosti delodajalca v zvezi z vračanjem prejetih sredstev tožnici. Njegov naslednik ZŠtip-1 ima sicer drugačno vsebino, saj določa obveznosti delodajalca zaradi kršitve pogodbe in v zvezi z zastaranjem upošteva tožničino upravno odločanje (glej 84. člen in 85. člen v zvezi z 99. členom ZŠtip-1), a v konkretni zadevi, ko gre za kršitev pogodbe iz leta 2008, ni uporabljiv (glej prehodno določbo iz petega odstavka 118. člena zakona).
SPZ člen 28, 95, 95/2, 96, 96/1, 96/2. OZ člen 198.
neupravičena uporaba tuje stvari - pravna pravila - solastninska pravica na nepremičnini - nedobroverni posestnik - solastnik nepremičnine - izključna posest - neuporaba solastne stvari - preprečitev souporabe nepremičnine - neupravičena obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila (uporabnine) - vlaganje v solastno nepremičnino - plačilo za uporabo stvari - trenutek nastanka obveznosti - trenutek nastopa nepoštenosti
Ključno vprašanje pri presoji dobre vere v obravnavani zadevi je vprašanje, ali se je toženec kot izključni posestnik nepremičnine zavedal, da je tožnica solastnica nepremičnine in mu ne dovoli brezplačnega bivanja, kar z drugimi besedami pomeni, da toženec nima pravice do izključne posesti.
Toženec je, ko z uporabo stvari onemogoča uporabo tožnici, v slabi veri. Ugotovitev, da hkratno izvrševanje soposesti ni mogoče, ne spreminja toženčevega zavedanja, da nima pravice do izključne posesti. Tožnica je torej zaradi neuporabe nedvomno prikrajšana, toženec pa z uporabo obogaten. Celo če ne bi bil, bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, saj tožnici protipravno preprečuje soposest.
Ni odločilno, kdaj je tožnica od toženca zahtevala plačilo uporabnine. Več kot jasno sporočilo, da na izključno posest toženca ne pristaja oziroma v prikrajšanje ne privoli, je tožnica izrazila, ko je z vložitvijo tožbe zahtevala izročitev nepremičnine v soposest. Od tedaj dalje je toženec v slabi veri, tožnica pa je zato upravičena do nadomestila zaradi njegove neupravičene uporabe njene polovice nepremičnine.
ZPP člen 254.. ZDR-1 člen 13, 13/1, 49, 49/1, 49/3, 50, 116.. OZ člen 20.. ZPIZ-1 člen 101, 101/5.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom - izvedensko mnenje
Tožnikova (spremenjena) odločitev za podpis pogodbe o zaposlitvi je bila odraz njegove prave in resnične volje, ne glede na to, da si je tožnik kasneje premislil ter sprejeto odločitev štel za slabo oz. neustrezno. Glede na izpovedi prič, ki so bile prisotne na sestanku, ter pisno in ustno mnenje izvedencev, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnik v tem sporu, kljub njegovi drugačni izpovedi, ni dokazal nerazsodnosti in napak volje pri sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi.
Določena časovna razlika med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ne pomeni, da tožnik pri stroškovni posledici ni podvržen določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. Citirano določbo ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če pa je tožnik po trditvah tožene stranke "zamudil" z umikom tožbe tako, da ta ni neposredno sledil (delni) izpolnitvi tožene stranke, je pri presoji morebitnih stroškov, ki so nastali toženi stranki po delni izpolnitvi, potrebno upoštevati krivdno načelo, določeno v prvem odstavku 156. člena ZPP.
OZ člen 104, 105, 107, 627, 628, 648. ZPP člen 8, 339.
pogodba o naročilu (mandat) - odstop naročnika od pogodbe - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - učinki razveze pogodbe - ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je zaradi opustitve svoje temeljne naloge, ki izhaja iz 8.člena ZPP, da mora sodišče ugotavljati dejansko stanje na podlagi dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, dejansko stanje glede sodelovanja sedaj pravdnih strank do 27. 1. 2014 in glede obsega izvedenih nalog s strani tožene stranke nepopolno ugotovilo.
Izvedenčevo mnenje ne more nadomestiti dogovarjanj strank in izvedenčevi pogledi na vsebino ideje ne morejo prevladati nad idejo, ki jo je izrazila tožeča stranka kot naročnik del.
Pri odstopu od pogodbe po 627. členu OZ in 628. členu OZ ne gre za materialno pravno situacijo razveze po zakonu samem, ampak je nujna še odstopna izjava, da nastopijo učinki razvezane pogodbe, enako je potrebna odstopna izjava po 107.členu OZ, pri razvezi po zakonu samem pa je pogoj določitev dodatnega roka za izpolnitev in če ne pride do izpolnitve v dodatnem roku, nastopijo učinki razveze po zakonu samem (104. člen OZ in 105. člen OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00019202
ZPP člen 7, 285, 286, 286/4, 354, 354/1. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125.
posojilna pogodba - zavarovanje terjatve - menica - menična izjava - bianco menica - menično poroštvo - pooblastilo za izpolnitev menice - trditvena podlaga - prekluzija - prepozne trditve - spremenjene trditve stranke - kasnejša sprememba trditev - dopolnitev trditvene podlage - materialno procesno vodstvo - ponovljeni postopek pred sodiščem - novo sojenje
Trditev tožnice iz novega sojenja, da so bile menice s strani toženca izročene že pred podpisom posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013 ter da sta se pravdni stranki sporazumeli, da se že v letu 2011 dane menice upoštevajo kot zavarovanje tudi za posojilno pogodbo z dne 24. 9. 2013, s katerimi je v bistvenem delu spremenila in ne zgolj razširila (oziroma konkretizirala) prvotno trditveno podlago, sodišče pravilno ni upoštevalo z obrazložitvijo, da je imela tožnica možnost, da v navedeni smeri spremeni trditveno podlago na prvem naroku, pa tega kljub temu, da je bil na njem prisoten njen odvetnik, ni storila. Tožnica ob tem, ko je spremenila trditveno podlago, tudi ni pojasnila, da teh novih, drugačnih trditev brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP).
Ker je tožnica (že) v prvem sojenju podala zadostno trditveno podlago v zvezi s spornim meničnim poroštvom toženca (navedla je vsa odločilna dejstva v zvezi s spornim dejanskim stanjem oziroma pravnim razmerjem), tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi jo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, da pomanjkljivo trditveno podlago (ustrezno) dopolni.
pravica do izjave - odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - poslovna odškodninska odgovornost - kršitev pogodbe - nenamenska poraba sredstev
Kršitev, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, je tako obsežna, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti oziroma jo bo bistveno hitreje, lažje ter z manj stroški (načelo ekonomičnosti) odpravilo sodišče prve stopnje samo. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da pritožbena obravnava ni namenjena izvajanju oziroma ponavljanju celotnega dokaznega postopka v zvezi s pravočasno podanimi trditvami, ki so celo podkrepljene z vrsto dokazov, ki jih sodišče prve stopnje izvede, potem pa se v sodbi (brez razloga oziroma pojasnila za svoje ravnanje) ne opredeli, in to do več sklopov pravno odločilnih dejstev in izvedenih dokazov. Določbe prvega odstavka 354. člena ZPP ne gre razumeti v smislu prelaganja sojenja s prvostopenjskega na višje sodišče, saj je temeljna funkcija višjega sodišča v kontroli nad prvostopenjskim.
Z vročitvijo predloga za obnovo postopka nasprotni stranki se je v postopku obnove vzpostavila kontradiktornost, katere odraz je pravica do izjave v postopku. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odgovor tožene stranke na predlog za obnovo postopka sicer vročilo, vendar je o predlogu odločilo, ne da bi pred odločitvijo razpisalo narok in ne da bi tožeči stranki dalo možnost, da se o navedbah odgovora na predlog izjavi. Hkrati je izpodbijano odločitev o zavrženju predloga v bistvenih elementih oprlo ravno na trditve in dokaze iz odgovora na predlog.
S takšnim nezakonitim postopanjem je sodišče prve stopnje tožečo stranko onemogočilo v njeni pravici do izjave v postopku oziroma ji ni bila dana možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, s čemer je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - obseg škode - poškodbe zobovja - poškodba mišičja vratne hrbtenice - predhodna poškodba oškodovanca - pravična denarna odškodnina - višine denarne odškodnine
Zakon ne pozna začasne skaženosti in duševne bolečine zaradi začasne skaženosti niso priznane kot posebna oblika pravno priznane škode, lahko pa se jih upošteva kot eno od nevšečnosti v okviru škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem.
ZPP člen 254.. ZZVZZ-UPB3 člen 44a, 44b, 44c.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 20.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izvedensko mnenje - napotitev - izčrpane možnosti zdravljenja
Zdravljenje v tujini, ko so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, je urejeno v 44.a členu ZZVZZ. Po tej določbi ima zavarovanec pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali z zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Stroški zdravstvenih storitev se povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene.
Za ugoditev pravici do zdravljenja v tujini po 44.a členu ZZVZZ je treba najprej izčrpati vse možnosti zdravljenja v Sloveniji, šele nato se zavarovanca napoti na zdravljenje v tujino. Pravico do zdravljenja v tujini je mogoče priznati, če so izpolnjeni vsi kumulativno predpisani pogoji iz 1. odstavka 44.a člena ZZVZZ. Torej poleg pričakovanih rezultatov zdravljenja tudi izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji. Po sodni praksi gre pri izčrpanih možnostih zdravljenja za dejansko in pravno vprašanje. Gre za pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, katerega vsebine ni mogoče določiti na abstraktno regulativni ravni, ampak le v konkretnih življenjskih primerih.
Ker možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane, kljub rezultatom zdravljenja, pogoji, določeni v 44.a členu ZZVZZ za napotitev na zdravljenje v tujino oziroma povračilo stroškov zdravljenja v tujini na podlagi napotitve na zdravljenje v tujino niso izpolnjeni. Zdravljenje, ki ni v skladu z medicinsko doktrinarnimi smernicami in ni del standardnega zdravljenja, ni pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in posledično plačilo ni zagotovljeno.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje - višina deležev na skupnem premoženju - deleži zakoncev na skupnem premoženju - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - izpodbojna zakonska domneva - prispevek zakonca - vložek posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje - višji dohodki enega od zakoncev - skupno gospodinjstvo - skrb za dom in družino - vzgoja in varstvo otrok - pomoč sorodnikov - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema
Tožencu je uspelo izpodbiti domnevo o enakem deležu na skupnem premoženju že s tem, ko je dokazal ne le bistveno višje dohodke od tožnice, pač pa tudi svoj prispevek k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za otroka, ki sicer ni bil tolikšen kot tožničin, pa vendarle precejšen.
Bistveno višji dohodki enega od zakoncev se morajo ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino odraziti v večjem solastniškem deležu.
Pri ugotavljanju skupnega premoženja se pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Vendar pa gredo okoliščine obravnavane zadeve v prid trditvam toženca, da je bila pomoč sorodnikov in prijateljev namenjena njemu (izdatna in vsakodnevna pomoč očeta in strica pri gradnji ter občasna pomoč ostalih sorodnikov in prijateljev je bila brezplačna, medtem ko so tožničini bratje v glavnem dobili delo plačano).
odločitev o stroških postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - odločitev o stroških postopka v sodbi - novela ZPP-E - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kriterij uspeha v postopku - motenjski spor - nedenarni tožbeni zahtevki
V skladu z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP odloči sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Vendar pa novela ZPP-E omogoča izdajo sklepa o višini stroškov tudi po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.
Prvo sodišče bi sicer moralo v odločbi, s katero je odločilo o glavni stvari, odločiti tudi o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Četudi je ravnalo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, je s tem zagrešilo le relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki na zakonitost in pravilnost sodne odločitve ni vplivala. Dejstvo, da je odločalo o stroških v posebnem sklepu, na pravilnost stroškovne odmere, ki ji pritožba določno tudi ne oporeka, ni vplivalo.
ZSVarPre člen 28, 28/2, 28/2-5.. ZUTD člen 8, 8/1, 8/1-6.. ZUPJS člen 32.
denarna socialna pomoč - brezposelnost
Ker je bil torej tožnik ob izdaji prvostopenjske odločbe že prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, krivdni razlog neprijavljenosti v to evidenco ni podan. V predsodnem upravnem postopku je bila zato zahteva za denarno socialno pomoč in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za sporno obdobje neutemeljeno zavrnjena.
S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vseh navedb tožene stranke, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. niti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitve 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka in zato ne sledi strankinim navedbam, s tem tudi ne stori kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je preizkus sodbe vseeno možen.
neupravičena obogatitev - pogodba o delu - smrt pogodbenika - smrt zakonca - neizpolnitev pogodbene obveznosti - vrnitev dela plačila - zavezanec za plačilo - zavezanec za vrnitev - obveznost nastala v zvezi s skupnim premoženjem - odgovornost za dolg drugega zakonca
Pravni temelj tožničine izpolnitve po smrti M. M. je prenehal, s tem pa je tožnica pridobila zahtevek za vrnitev tega, kar je sama izpolnila, in sicer po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Ker so sredstva, ki jih je tožnica izplačala M. M., predstavljala skupno premoženje toženca in njegove žene M. M., predstavlja prej omenjena obveznost vrnitve teh sredstev obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem toženca in njegove žene M. M. To pa pomeni, da bi bila toženec in M. M. (če bi bila še živa) kot zakonca nerazdelno odgovorna za vrnitev teh sredstev tožnici. Po smrti M. M. je zato toženec sam zavezan vrniti ta sredstva tožnici.