IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VDS00019169
ZDSS-1 člen 70.. ZIZ-UPB4 člen 272.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - začasna odredba - regulacijske začasne odredbe - nevarnost težko nadomestljive škode
Tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja, so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda in da tudi nasprotni stranki ne bi s takšno začasno odredbo nastala večja nepopravljiva škoda, torej takšna večja škoda, ki se v primeru zavrnjenega tožbenega zahtevka, ne bi dala popraviti ali vrniti v prejšnje stanje.
Ker definicija težko nadomestljive škode ni določena v zakonu, gre za pravni standard, je obstoj težko nadomestljive škode potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu, to je v okviru začasne zadržanosti od dela, torej v zvezi z opravljanjem dela in predvsem zdravstvenega stanja, kot bistvenega razloga za zadržanost od dela. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila toženca v vtoževanem obdobju v razmerju do tožnice nedobroverna posestnika tuje stvari, saj sta od pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine vedela, da nista več upravičena imeti v posesti celotne nepremičnine. Toženca s pritožbo ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da uporabljata celotno hišo, da je tožnica zahtevala dopustitev uporabe nepremičnine ter da tožnici preprečujeta (so)uporabo nepremičnine.Tako gre pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da so podani vsi elementi, ki utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine.
Pritožbeno sodišče je v več istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 31. 3. 2011, zato bi mu zakonske zamudne obresti pripadale od naslednjega dne, to je od 1. 4. 2011 dalje, ob upoštevanju zastaranja pa mu pripadajo od dne 30. 3. 2013.
ZD člen 32, 220, 221, 221/1, 224. ZPP člen 337, 337/1.
zapuščina - pozneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - vezanost na pravnomočen sklep o dedovanju - izločitveni zahtevek - prepozne navedbe - pravnomočno končan zapuščinski postopek - uveljavljanje dednih zahtevkov v pravdi
Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, izda zapuščinsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 221. člena ZD dodatni sklep o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi opravilo novo zapuščinsko obravnavo.
Zahtevek na podlagi 32. člena ZD, ki ga dedič, ki je sodeloval v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, v tem postopku ni postavil (ali ga je umaknil), je mogoče uveljavljati v pravdi, če so podane okoliščine, ki bi narekovale obnovo postopka. Ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju pa sodišče in stranke prejšnjega postopka veže pravnomočni sklep o dedovanju.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSC00018349
ZFPPIPP člen 271, 271/1, 271/1-2.
izpodbijanje pravnega posla - osebni stečaj - neodplačno razpolaganje
Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da z izpodbijano prodajo ni bilo zmanjšano čisto premoženje tožeče stranke kot stečajnega dolžnika, saj je tožeča stranka za prodano vozilo prejela toliko kot je glede na stanje vozila in stanje na trgu vozil bilo mogoče in tako je pravilen nadaljnji materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ob izostalosti objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. točki prvega odstavku 271. člena ZFPPIPP ni potrebno ugotavljati še obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti po 2. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIP, saj morata za utemeljenost izpodbojne tožbe in povračilnega zahtevka biti oba pogoja izpolnjena kumulativno.
Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek gradi na dejstvu, da naj bi tožena stranka pridobila vozilo za majhno vrednost in da je zato prodajna pogodba izpodbojna že zgolj ob obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP, vendar pa se je v postopku izkazalo, da temu ni tako, saj majhne vrednosti ne more predstavljati plačilo 20.000 EUR, ki je povsem približek izvedenčevi ugotovljeni tržni vrednosti, temveč bi o majhni vrednosti lahko govorili le, če bi šlo za nižji, simbolični znesek, ki bi znatno odstopal od kupnine.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3.
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - duševna motnja - milejši ukrep - odločanje o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode, pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja.
ZZVZZ-UPB3 člen 44a, 44b, 44c, 44c/2, 85.. ZUP-UPB2 člen 6.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini
Ker se tožničina poškodba stopala z odprto redukcijo in interno fiksacijo s posamičnim vijakom rutinsko zdravi v Sloveniji, možnosti zdravljenja v Sloveniji nedvomno niso bile izčrpane. Povsem enak operativni poseg, kot je bil opravljen v tujini, bi bil lahko opravljen tudi v Sloveniji. Čeprav je bila tožnica ob pravilni diagnozi zdravljena konzervativno, namesto operativno, ni mogoče šteti, da so bile v Sloveniji možnosti zdravljenja izčrpane. Niti po tem, ko je bila še pred operacijo ugotovljena potreba po operativnem zdravljenju, se tožnica ni odločila za potrebno operacijo v Sloveniji. Odločila se je za zdravljenje v tujini, ki pa ni bilo nujno zdravljenje v medicinskem smislu oziroma v smislu takojšnjega ukrepanja zaradi morebitne življenjske ogroženosti. Pogoji, določeni v 44.a členu ZZVZZ za povračilo zdravljenja v tujini na podlagi napotitve na zdravljenje v tujino v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene, zato niso izpolnjeni.
Izpolnjeni niso niti pogoji za povračilo stroškov zdravljenja v višini dejanskih stroškov, vendar ne več, kot znašajo stroški teh storitev v javni zdravstveni mreži v državi, v kateri so bile uveljavljene, po 44.b členu ZZVZZ. Ni sporno, da tožnica napotnice za operativno zdravljenje ni pridobila. Torej na čakalni seznam za operacijo frakture medialne sezamoidne kosti sploh ni bila vpisana, zato ji čakalna doba, ki bi presegla najdaljšo dopustno čakalno dobo, pa v Sloveniji ne bi bilo drugega izvajalca, oziroma bi presegala razumen čas, ni bila določena. Čeprav je bilo zdravljenje tožničine poškodbe v Sloveniji napačno, pa se niti po ugotovitvi, da je potrebno operativno zdravljenje, ni vpisala na čakalni seznam, temveč se je odločila za operacijo v Nemčiji. Pritožbene navedbe, da zaradi napačnega zdravljenja ni mogla pridobiti napotnice, zato niso utemeljene. Ali bi bila ob vpisu na čakalni seznam določena čakalna doba, ki bi presegala najdaljšo dopustno čakalno dobo oziroma razumni rok, je glede na navedeno, povsem irelevantno.
Ker je tožnica spornega dne, ko je bila operirana v Nemčiji, dvakrat prenočila v bolnišnici, je šlo nedvomno za bolnišnično zdravljenje. Da se v Sloveniji tovrstne operacije lahko opravljajo tudi z enodnevno hospitalizacijo oziroma celo brez prenočitve, ni relevantno. Ker je šlo za bolnišnično in torej ne ambulantno zdravljenje, tožnica pa ni pridobila predhodne odobritve toženega zavoda, ni upravičena niti do povračila stroškov zdravljenja v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji po 44.c členu ZZVZZ.
ZDR-1 člen 85, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - sodna razveza
Glede na vsebino razgovora, ko tožnici nadrejena ni izrecno prepovedala iznosa artiklov, je bilo od tožnice neutemeljeno pričakovati, da bo po nekaj dneh za izdelka, za katera je z nadrejeno že opravila razgovor glede iznosa, ponovno zahtevala odobritev. Le v kolikor bi nadrejena tožnici izrecno rekla, da nima dovoljenja za iznos in da mora za iznos istih artiklov ponovno zaprositi, bi bilo mogoče sklepati o tem, da bi tožnica ravnala v nasprotju z odločitvijo nadrejene delavke. Od nadrejene delavke je v tem primeru treba pričakovati jasno opredelitev, ali je iznos odobren ali ne, saj je razgovor potekal prav zaradi predvidenega iznosa. Zato tožnica ni ravnala krivdno, torej ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnica s svojim ravnanjem ni izpolnila znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz prvega odstavka 209. člena KZ-1.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019368
KZ-1 člen 86, 86/4. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/2.
način izvršitve kazni zapora - vikend zapor - zloraba instituta - presoja vseh okoliščin - predkaznovanost - namen kaznovanja - alternativna izvršitev kazni zapora
Sklicevanje na ohranitev zaposlitve in odplačevanje premoženjskopravnega zahtevka oziroma drugih dolgov, ob vsem navedenem, ko je obsojenec leta izvrševal kazniva dejanja in ga nobena kazenska sankcija od tega ni odvrnila, ne more biti razlog za nadomestitev zaporne kazni na predlagan način.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 257, 257/1, 259, 314.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - povzročitev splošne nevarnosti
Tožnik je s podpisom prirejenega zapisnika o ogledu izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ki določa, da se kaznuje z zaporom do treh let uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo, ali spis vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino.
Za razliko od kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ni zakonski znak kaznivega dejanja storilčev namen nekomu pridobiti nepremoženjsko korist. Tožnikov namen pridobiti nepremoženjsko korist pri presoji te kršitve ni pravno relevanten. Tožnikovo ravnanje torej predstavlja vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve listine iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ter po svoji teži, glede na to, da gre za policista, od katerega se zahteva zakonitost pri opravljanju delovnih nalog, utemeljuje izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstrožje sankcije v primeru kršenja pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Čeprav tožnik s svojim ravnanjem oz. kršitvijo delovnih obveznosti ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1, je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je dokazana kršitev z znaki kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1, oziroma odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
dodatek za povečan obseg dela - delovna uspešnost - javni uslužbenec - sistem plač v javnem sektorju
Po določbi prvega odstavka 22.e člena ZSPJS se lahko javnemu uslužbencu izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna.
V spornem času je bila vodja oddelka za upravno notranje zadeve odsotna z dela. V času njene odsotnosti formalno nadomeščanje ni bilo urejeno, kljub temu pa je bilo delo vodje oddelka opravljeno. Navedene ugotovitve same po sebi še ne pomenijo, da je tožnica opravila dodatno delo oziroma delo, ki je presegalo pričakovane rezultate dela.
Povečanje števila rešenih upravnih postopkov, zlasti s področja registracije in izbrisa društev, ne pomeni povečanega obsega dela, saj je treba upoštevati trajanje in zapletenost različnih upravnih postopkov. Zato tožnica v spornem obdobju, razen za mesece maj, julij in oktober v letu 2014, ni opravljala dodatnega dela nad svojo redno delovno obremenitvijo oziroma pričakovanimi delovnimi rezultati.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - višina denarne odškodnine - načelo objektivne pogojenosti - načelo individualizacije višine odškodnine - poškodba roke - zlom desne nadlahti - hud primer po Fischerjevi lestvici - obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu osebno zavarovanje voznika (AOplus) - izključitev kritja - premoženjska škoda - zavarovalna pogodba - splošni pogoji kot del zavarovalne pogodbe
Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določi upoštevaje objektivno načelo, korigirano z načelom individualizacije. Prvo narekuje umeščanje odškodnine v konkretnem primeru med odškodnine, dosojene v podobnih, hujših in blažjih primerih, drugo pa upoštevanje osebnih lastnosti oškodovanca, zlasti starost in poklic.
Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti.
Tožničina poškodba predstavlja hud primer, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v IV. kategorijo.
ZJU člen 23, 84, 84/1, 147.. ZSPJS člen 3, 3/2, 3/3, 3/4, 3/5, 16, 20, 20/1.
razvrstitev v plačni razred - javni uslužbenec - plačilo razlike plače - uradnik - uradniško delovno mesto - premestitev - sistem plač v javnem sektorju
Tožena stranka s spremembo sistemizacije tožničinega prejšnjega delovnega mesta ni obdržala, ampak ga je nadomestila z novim delovnim mestom, ki pa je sicer novo le v nazivu, šifri in plačnem razredu. Tožnica je tako s spornim dnem začela opravljati delo na drugem delovnem mestu, pri čemer torej ni bistveno, da se dela na novem delovnem mestu niso spremenila.
Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena in je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.
Če je vknjižena solastnina navidezna in gre dejansko za etažno lastnino, je treba nepremičnino razdeliti glede na pravne naslove strank za pridobitev posameznih delov nepremičnine, ne pa glede na velikost solastninskih deležev.
V predmetni zadevi se spor nanaša na to ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojencu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila sprejela Uredbo o republiški priznavalninah na področju kulture, ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznano po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev.
Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami pa se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. Po določbi drugega odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje v primeru, ko pritožba ne zadrži njene izvršitve, izvršljiva ko se vroči stranki. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve, zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav je neka dajatev priznana za nazaj. Šele z odločbo sodišča prve stopnje je bila tožniku priznana dajatev - republiška priznavalnina. O odmeri republiške priznavalnine pa bo tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdala upravni akt. In šele na podlagi odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve.
izvedba naroka v nenavzočnosti - preložitev naroka na predlog stranke - neenaka obravnava strank - pravočasen predlog - obvestilo o preložitvi - materialno procesno vodstvo
V konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki bi sodišču nalagala uporabo materialno procesnega vodstva. Toženec je predlagal preložitev naroka, kar je po zakonu mogoče le iz upravičenih razlogov. Upravičeni pa so lahko le razlogi, katerih obstoj predlagatelj izkaže. Če tega ne stori, predlog ni nepopoln, temveč neutemeljen. Ker toženec za svoje trditve v predlogu ni predložil nobenega dokaza, upravičenih razlogov ni izkazal.
Sodišče prve stopnje ni dolžno strank obveščati o tem, da predlogu za preložitev naroka ni ugodilo. Če stranka ne prejme obvestila sodišča o preložitvi naroka, se šteje, da bo narok opravljen.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 6/1, 6/2.
dodatek za nego otroka - posebna nega in varstvo - seznam hudih bolezni
Otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo so opredeljeni v Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik). Po 1. odstavku 6. člena Pravilnika se za dolgotrajno hudo bolne otroke štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroke s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dlje kot 6 mesecev. Pod naslovom I "Kriteriji za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo" so ti določeni od 2. do 7. člena, torej gre tudi za otroke iz 6. člena Pravilnika. Skladno z 2. odstavkom 6. člena Pravilnika je Seznam hudih bolezni sestavni del Pravilnika. Po 21. točki Seznama gre za rak - za dobo še 3 let po končanem zdravljenju.
Po sodni praksi pritožbenega sodišča so starši za otroka z določeno boleznijo iz seznama hudih bolezni, ki potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika, upravičeni do dodatka za nego in varstvo otroka v višjem znesku. Prav takšno stanje je podano v obravnavani zadevi. Zdravniški komisiji prve in druge stopnje sta namreč že v predsodnem upravnem postopku podali skladno mnenje, da gre za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika, točka 21 Seznama hudih bolezni. Navedeno je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino relevantno. Pomeni namreč, da gre za otroka z določeno boleznijo iz Seznama hudih bolezni, kot je določeno v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, ki potrebuje posebno nego in varstvo, zato so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za nego v višjem znesku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - POGODBENO PRAVO
VSL00018311
ZZ člen 62, 62/1, 64. ZZDej člen 4, 5, 8, 41, 42, 43, 44. ZPP člen 199, 200, 339, 339/2, 339/2-12, 354, 354/3, 358. OZ člen 112, 112/3, 114.
status zavoda v javnem interesu - osnovna zdravstvena dejavnost - koncesija v osnovni zdravstveni dejavnosti - odpoved pogodbe - razlogi za odpoved pogodbe - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - zavrženje tožbe - nove okoliščine - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - sodna intervencija - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe - stranka intervencija - sklep o dopustitvi stranske intervencije - intervencijski interes - dejanski interes
Stranka mora svojo zahtevo po razvezi pogodbe ali njeni spremembi zaradi spremenjenih okoliščin uveljavljati s sodno intervencijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSC00022774
ZPP člen 142, 142/4, 318. OZ člen 179. URS člen 34, 35, 39.
vročitev tožbe - fikcija vročitve - zamudna sodba v odškodninskem sporu - hišni predalčnik - pravica do časti in dobrega imena - objektivno žaljiv zapis - odškodnina zaradi žalitve časti ali širjenje neresničnih trditev
S pritožbeno navedbo, da je bilo pisanje v nasprotju z zakonom vrnjeno sodišču, saj da ima toženec hišni predalčnik, ki je dovolj velik, da bi mu bilo pisanje v njem lahko puščeno, toženec glede na pred tem izpostavljeno pritožbeno navedbo, da se skladno z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP lahko pisanje po poteku 15-dnevnega roka vrne sodišču izključno v primeru, če naslovnik nima hišnega predalčnika ali je ta neuporaben, kot napačno označuje ravnaje, da se je pisanje vrnilo sodišču, vendar tudi če bi to držalo, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je naslovnik prejel obvestilo o prispelem pisanju. Te ugotovitve sodišča prve stopnje, torej da je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo, pritožba ne izpodbija. Pritožnik tudi ne trdi, da ni bil v obvestilu o prispelem pismu opozorjen na to, da se bo v primeru, ko naslovnik nima hišnega predalčnika ali je ta neuporaben, pisanje vrnilo sodišču. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato samo pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja zgolj večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev ali fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem. Zakon torej nastopa fikcije vročitve in s tem pričetka teka zakonsko določenega roka v ničemer ne veže na to, ali in kdaj je vročevalec v hišnem predalčniku pustil pisanje. Pisanje namreč pusti šele po preteku 15-dnevnega roka, torej potem ko se vročitev že šteje za opravljeno. Vložitev pisanja v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika tako na fikcijo vročitve, ki je že prej nastopila, ne more več vplivati. Pri nadomestni osebni vročitvi zadostuje navedba vročevalca na vročilnici, kdaj je naslovniku pustil obvestilo, ker s potekom 15 dni od tega datuma pošiljka velja za vročeno, če je naslovnik ne dvigne. Te navedbe v Obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi pritožnik ne izpodbija, zato je ta vročilnica popoln dokaz o vročitvi pisanja tožencu in o tem, da je bilo vročanje pravilno.
Zapis, kot je obravnavani, je že sam po sebi objektivno žaljiv, ne glede na to, kdo ga je zapisal in na koga se nanaša. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da vsebina tega zapisa izrazito izstopa iz okvira ″svobode govora″. Zapis je povzročil pri tožnici poseg v sfero ustavno zagotovljene duševne celovitosti in osebnega dostojanstva in bil še toliko bolj intenziven zaradi velike medijske odzivnosti, saj sta bila oba udeleženca tudi v širšem družbenem okolju razmeroma znani osebi. Sodišče prve stopnje je opravilo tehtanje ustavno zavarovanih pravic, ki si v tej zadevi stojijo nasproti, in sicer tožničinih pravic do osebnega dostojanstva in varstva osebnostnih pravic iz 34. in 35. člena Ustave in toženčeve pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave, ki je pokazalo, da vsebina zapisa izrazito izstopa iz okvira ″svobode govora″, kar izkazuje, da je pri izvajanju pravice toženca do svobode izražanja z obravnavanim zapisom prišlo do prekomernega posega v pravico tožnice do časti in dobrega imena.