obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Toženec preko očitka napačne uporabe materialnega prava vsebinsko napada dokazno oceno in skuša obiti določbo drugega odstavka 370. člena ZPP, v skladu s katero revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz predloga tudi niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na splošno pomembnost zastavljenega pravnega vprašanja, saj se toženec osredotoča le na konkretno zadevo. Konkretiziranega očitka sodišču druge stopnje, da naj bi zastavljeno vprašanje rešilo nezakonito, v predlogu ni mogoče prepoznati. Prav tako toženec niti ne zatrjuje neenotnosti sodne prakse višjih sodišč, niti odstopa od morebitne obstoječe sodne prakse.
odločitev o stroških postopka - sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Tožnik izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje glede stroškov postopka. Sklep o stroških postopka ne glede na to, ali je izdan v odločbi (sodbi in sklepu), s katero se postopek konča, ali kot samostojen sklep, kot v obravnavanem primeru, ni sklep s katerim se postopek pravnomočno konča. Odločitev o povrnitvi stroškov je namreč zgolj akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu ter s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker revizija zoper tak sklep ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP), je sodišče ob smiselni uporabi 377. člena ZPP predlog za dopustitev revizije kot nedovoljen zavrglo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - delegacija pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - prenos pristojnosti na drugo sodišče - drugi tehtni razlogi - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - sodnik pristojnega sodišča kot zakonec stranke v postopku - ugoditev predlogu
Temeljni namen delegacije pristojnosti je med drugim tudi potreba po objektivni nepristranskosti sodišča, pri kateri gre za vprašanje, ali se po kriteriju razumnega opazovalca v javnosti ustvarja videz, da naj vsi sodniki danega sodišča zaradi določene okoliščine ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti. V konkretnem primeru okoliščina, da je nasprotni mož višje sodnice na Višjem sodišču v Kopru, ki je razporejena na civilni oddelek, predstavlja podlago za prenos pristojnosti na podlagi 67. člena ZPP. Tudi če o pritožbi ne bi odločala žena nasprotnega udeleženca, bi bil lahko okrnjen videz objektivne nepristranskosti (ostalih) sodnikov Višjega sodišča v Kopru. Sodniki istega sodišča se namreč vsekakor poznajo, se vsakodnevno videvajo in sodelujejo.
ZSS člen 13, 13/2, 28, 28/1, 32, 34a, 34a/4. ZUS-1 člen 40, 40/3. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36.
Sodni svet - napredovanje sodnika v višji naziv - prosti preudarek - ustaljena upravno-sodna praksa vrhovnega sodišča - obseg sodnega preizkusa - pogoji za napredovanje - upravičen interes sodnika - javni interes - nadpovprečne delovne sposobnosti sodnika - delovne izkušnje - ocena sodniške službe
Iz besedila četrtega odstavka 34. a člena ZSS izhaja, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku. Taka razlaga te določbe ZSS je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Kadar organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Obseg sodnega preizkusa prostega preudarka je torej omejen in so zanj postavljeni okviri: odločba o upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).
Sodnemu svetu je z namenom uresničevanja njegove vloge kot državnega organa sui generis in v skladu z delom njegove odgovornosti za stanje v sodstvu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri izmed kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije.
Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje kot tudi z vidika javnega interesa. Sodna praksa se je sicer sprva res nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, vendar je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku.
Besedilo četrtega odstavka 34. a člena ZSS s tem, ko opredeljuje formalne pogoje za sporni tip napredovanja, ne izključuje možnosti, da Sodni svet upošteva (med drugim) tudi celotno sodnikovo poklicno pot zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (prim. drugi odstavek 10. člena Meril za izbiro kandidatov za sodniško mesto).
Drugi odstavek 13. člena ZSS je v zakonu umeščen v II. poglavje z naslovom "Izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanja v sodniški službi" ter obdobje opravljanja poklica odvetnika z opravljanjem sodniške funkcije izenačuje za potrebe ugotavljanja delovnih izkušenj v postopkih izvolitve na sodniško mesto. Zakon pa ne predvideva upoštevanja navedenega dejstva ob ocenjevanju sodniške službe.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz razloga smotrnosti - delegacija pristojnosti - sodno odprtje sefa - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlagana delegacija smotrna, saj se bo ob potrebi po opravi naroka na kraju samem postopek brez dvoma lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer se sef nahaja. Vrhovno sodišče je zato predlogu Okrajnega sodišča v Murski Soboti ugodilo in za odločanje v tej zadevi določilo Okrajno sodišče v Ljubljani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00086257
ZPP člen 14, 394, 394/2, 394/2-11. OZ člen 86, 87, 92.
poroštvena izjava - poroštvena obveznost - ničnost poroštvene izjave - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - identično dejansko stanje - učinek erga omnes - prevara - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je poroštvena izjava, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem, ki ga je na škodo tretje tožene stranke storila druga tožena stranka, nična; če da, ali ničnost te poroštvene izjave učinkuje napram vsem, konkretno tudi napram tožeči stranki, ki ima terjatev do tretje tožene stranke zgolj in samo na podlagi te poroštvene izjave?
2. Ali je pravilna presoja višjega sodišča, da v konkretni zadevi v pravdnem postopku in v kazenskem postopku ni bil obravnavan isti historičen dogodek oziroma ne gre za identiteto dejanskega stanja, ter ali je pravilno stališče, da je v primeru, kadar je poroštvena izjava, ki predstavlja podlago za poroštveno obveznost tretje tožene stranke do tožeče stranke, pridobljena s kaznivim dejanjem goljufije, ki ga je na škodo tretje tožene stranke storila druga tožena stranka, potrebno institut grožnje, prevare in ničnosti pogodbe obravnavati ločeno?
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz razloga smotrnosti - delegacija pristojnosti - smotrnost - prebivališče nasprotnega udeleženca - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče je večkrat, redoma soočeno s položajem, ko mora o predlogu za prenos pristojnosti odločati zato, ker oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, dejansko biva v zavodu na območju drugega sodišča. Takšna okoliščina sicer ni samodejen razlog za prenos pristojnosti, vendar Vrhovno sodišče tako ravna, kadar je premoščanje razdalje z dejanskega bivališča za naslovno sodišče nesorazmerno obremenjujoče. Tak položaj je podan tudi v obravnavani zadevi. Po človeški plati bo bistveno lažje, če bo postopek potekal pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristanskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - sodnik pristojnega sodišča kot stranka (udeleženec) v postopku - ugoditev predlogu
Sodna praksa je že zavzela stališče, da je lahko okrnjen videz nepristranskosti sodišča, če bi sodnik istega sodišča presojal oziroma sodil v zadevi, v kateri je sodelavka - sodnica ena od strank oziroma udeležencev v postopku.
spor o pristojnosti - negativni kompetenčni spor - izvršilni postopek - izvršba na podlagi verodostojne listine - pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za obnovo postopka
Predlog za obnovo postopka je podan po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato je zanj pristojno izvršilno sodišče, ki nadaljuje že dovoljeno izvršbo.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - novo pooblastilo za vložitev predloga za dopustitev revizije - zastopanje po odvetniku - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Novo pooblastilo je pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, to je po pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Vrhovno sodišče nima zakonskega pooblastila, da stranko, ki predloži napačno pooblastilo (na primer, pooblastilo, ki ni novo), poziva na odpravo pomanjkljivosti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - sodnik - priča - zavrnitev predloga
Okoliščini, da je predlagateljev prijatelj sodnik drugega sodišča in da kot priča sodeluje v drugem postopku, ki pred Okrajnim sodiščem v Ajdovščini, tako sami po sebi ne vzbujata razumnega dvoma o zmožnosti nepristranskega sojenja sodišča in ne predstavljata razloga za prenos pristojnosti.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - pogoji za odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - dohodek iz kmetijske dejavnosti - gospodarska dejavnost
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravno pravilna razlaga določbe drugega odstavka 24. člena ZKZ v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ, da se dohodek od prodaje vina, pridelanega iz doma proizvedenega grozdja, ne šteje kot "pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti", predelava doma pridelanega grozdja v vino pa ne kot kmetijska, ampak kot gospodarska dejavnost?
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1d. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti
Samo dejstvo, da pritožnik tri dni ni mogel bivati v azilnem domu, pri čemer ne navaja, kako je to vplivalo na postopek mednarodne zaščite oziroma kako je to povezano z njegovo željo, da zaprosi za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča ni pravno relevantno za presojo, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški.
Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške, kot je to ugotovilo že Upravno sodišče.
obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje - nepopoln predlog - neenotnost sodne prakse ni izkazana - konkretizacija - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog tožnice ne ustreza zahtevam in četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Tožnica v predlogu sploh ne izlušči pravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve in bi omogočalo presojo njegove pomembnosti za pravni red kot celoto. Tožnica tudi ni izkazala obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev sodišča druge stopnje odstopala, niti neenotnosti sodne prakse sodišče druge stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00085584
URS člen 22.
dopuščena revizija - upravni spor - načelo enakega varstva pravic - obrazloženost sodne odločbe - opredelitev do navedb strank
Sodišče mora za odločitev bistvene argumente, torej tiste, ki bi lahko odločilno vplivali na rešitev zadeve, obravnavati in se do njih opredeliti. V obrazložitev odločbe morajo biti tako vključene (le) bistvene navedbe strank in njihova sodna presoja. Tako so jasno predstavljeni razlogi za odločitev sodišča, ki so razpoznavni tudi strankam in ki se na ta način lahko prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno in na podlagi ustreznega sklepa o dejanskem stanju ter pravilni uporabi prava. Pri tem sicer ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, temveč lahko zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. To poudarjeno velja tudi v upravnem sporu, v katerem sodišče opravlja funkcijo pravnega sredstva zoper upravni akt, saj je v takem primeru stranka že seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve, ki izhajajo tudi iz obrazložitve upravnega akta. S tem sta osredotočenost upravnega spora in kontekst argumentov za obrazložitev sodišča strankam jasneje razpoznavna.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - revščina
Pritožnik ne more uspeti s trditvijo, da je za situacijo v Maroku kriva država, ki je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik, ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6. URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 20, 20/2.
opis kaznivega dejanja - sostorilstvo - soobdolženec - pravica do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde - sprejem priznanja krivde soobdolžencev
Obdolženčeva vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila podrobno opisana že v vseh predhodnih sodbah, s katerimi so bili za krive spoznani preostali soobdolženci. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.
Podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.
Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57, 58. EZ člen 79. EZ-1 člen 155, 413, 413/1.
dopuščena revizija - določenost v zakonu - splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil - splošni pogoji - neupravičena pridobitev - neupravičen odjem električne energije - civilnopravno razmerje - Agencija za energijo - pristojnost - spor med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije - povračilo škode - skladnost splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom
Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.
V EZ-1 ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.
V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člen EZ oziroma 155. člen EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje izhaja namreč le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.