(Slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, v konkretnih okoliščinah ne morejo nagniti tehtnice v prid odločitvi, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo le enemu od staršev. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je ideal, ki v realnem življenju pogosto ali celo praviloma ni izpolnjne. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovno korist.
Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.
Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg v pravnomočno urejeno (davčno) pravno razmerje z odmerno odločbo. Za take kršitve gre med drugim v primeru, če se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah.
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.
Po pravilih medicinske stroke bi izkušen specialist že med 7. in 7.30 uro zjutraj ponovil laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov (praviloma v eni uri), torej že ob 8.30 uvedel tožniku (tedaj staremu 21 mesecev) zdravljenje z antibiotikom, kar je skoraj 4 ure prej, kot ga je v resnici prejel. Konkreten dejanski stan po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljuje sklep, da je bilo ravnanje tožnikovih zdravnic in zdravstvenega osebja zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika in posledične zapoznele/prepozne uvedbe antibiotika contra legem artis. Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je prvi toženec storil zdravniško napako.
Po strokovnem stališču izvedenca je smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50 % tudi pri zdravljenih otrocih. Tožnik (tedaj star 21 mesecev) ni umrl, temveč je prav zaradi (sicer zapoznelega) antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je pri njem torej učinkoval. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča tožnik z zadostno (nadpolovično) stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje prvega toženca pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših trajnih posledic pri njem. Ali drugače: upoštevaje težo opustitve prvega toženca, skoraj 4-urno zapoznelo zdravljenje z antibiotikom, na katerega se je tožnik nato pozitivno odzval, je bolj verjetno, da je tožnikova škoda v vzročni zvezi s to opustitvijo, kot da ni. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake.