Vse pravno odločilne okoliščine, na katerih je sodišče druge stopnje utemeljilo višino pavšalnega finančnega popravka, so bile že predhodno obravnavane in ugotovljene v okviru odločanja o obstoju temelja zahtevka. Sodišče druge stopnje tako ni samo prvič odločalo o višini pavšalnega finančnega popravka kot samostojni pravni celoti, temveč je le pravno odločilne okoliščine umestilo pod pravilno materialnopravno podlago in opravilo tehtanje sorazmernosti višine zahtevanega pavšalnega finančnega popravka. Zato sodišče druge stopnje v tem primeru ni kršilo določil ZPP in posledično ni kršilo ustavne pravice tožene stranke do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).
Če je prodajalec vedel, da ima stvar napako ali pa bi za njo lahko vedel, če bi ravnal dovolj skrbno, pa je vseeno izročil stvar s to napako, je očitno, da ni ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja, zato skladno s 465. členom OZ odgovarja za napako tudi, če ga kupec o njej ni pravočasno obvestil in tudi po poteku jamčevalnega roka. Zakonsko besedilo uporablja dikcijo "če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana". Nanaša se na prodajalčevo preteklo védnost oziroma krivdno nevédnost za stvarne napake. Ureja torej položaj, v katerem je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (najkasneje) ob izročitvi stvari kupcu.
Razlaga določbe 465. člena OZ, po kateri bi prodajalec odgovarjal tudi v primeru, ko bi se z napako stvari seznanil po njeni izročitvi, bi vzpostavljala večno jamstvo prodajalca za pravilno delovanje stvari. To bi ustvarjalo preveliko negotovost med udeleženci pogodbenega razmerja in posledično ogrozilo varstvo pravnega prometa in s tem tudi načelo zaupanja v pravo oziroma pravne predvidljivosti.
Kategorično predpisan obličnostni pogoj v drugem odstavku 209. člena SPZ ne zagotavlja zgolj funkcije varovanja strank konkretnega pogodbenega razmerja, temveč tudi drugih upnikov fiducianta, ki so zaradi njegove plačilne nesposobnosti ogroženi. Zato je tako predpisana oblika pogoj za njeno veljavnost (forma ad valorem).
V primeru, ko je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen ob dejanskem položaju plačilne nesposobnosti cedenta, naznanitev fiduciarnega odstopa terjatve dolžniku odstopljene terjatve ne nadomešča predpisane obličnosti v obliki notarskega zapisa.
Sodni svet je v obrazložitvi korektno povzel mnenja predsednice Višjega delovnega in socialnega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča in ministrice za pravosodje in tudi to, da so vsi trije zaradi njenega dolgoletnega uspešnega opravljanja funkcije podpredsednice dali prednost tožnici. Obrazložil pa je tudi, zakaj je kljub navedenim skladnim mnenjem odločil drugače. Sodna presoja izbire Sodnega sveta je zaradi njegovega posebnega ustavnega položaja Sodnega sveta in posledično širokega polja proste presoje omejena na test tako imenovane očitne (ne)razumnosti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da razlogi v izpodbijani odločbi zadoščajo za oceno, da niso nerazumni in narekujejo presojo, da Sodni svet svojih zakonskih pooblastil ni prekoračil.
V primeru zahtevka za izbris neveljavne vknjižbe neposredni pridobitelj (oseba iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1) in nadaljnji singularni pridobitelj (oseba iz drugega in tretjega odstavka 244. čelna ZZK-1), ki je v razmerju do tožnika - izbrisnega upravičenca, tretji, nista enotna sospornika.
Tožnik je v času sklepanja aneksa št. 2 poznal dejanske okoliščine glede svojega prikrajšanja ter vedel, da je ta posledica pogodbenega pogoja, ki so mu ga uslužbenci banke prikazovali v drugačni, bistveno napačni luči ter ga zavajali. Ob skrbnem ravnanju bi se lahko obrnil na strokovno pravno pomoč (bolje: bi to za varstvo svojega pravnega položaja mogel in moral storiti). Pravni strokovnjak bi upoštevaje postavljeno pravo tedaj lahko oblikoval ustrezen sodni kondikcijski zahtevek. Ker je tako in je bilo, upoštevaje 5 letni zastaralni rok, za to dovolj časa, ni bilo več nepremagljivih ovir, ki bi utemeljevale nadaljnje zadrževanje teka zastaranja.