POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS20906
KZ (1951) člen 16, 339, 339/2. Zakon o vojaških sodiščih člen 8, 8/2.KZ člen 363, 363/3.ZKP člen 371, 371/1-3, 410, 410/1-1, 420, 420/2.
kaznivo dejanje nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanja vojaški službi - obnova kazenskega postopka - izsiljena izjava obsojenca - stvarna pristojnost vojaškega sodišča - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - uporaba svojega jezika v postopku - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - skrivanje pred obrambnimi obveznostmi
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP ni podana, če je kazenski postopek tekel v srbohrvaškem jeziku, obsojenec pa ni zahteval, da bi na glavni obravnavi uporabljal svoj jezik in v svojem jeziku spremljal njen potek.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS20871
KZ člen 302, 302/4.ZPol člen 3, 3-2, 3-4.ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-5.
kazniva dejanja zoper javni red in mir - preprečitev uradnega dejanja uradni osebi - naloge javne varnosti - pripor - ponovitvena nevarnost - stopnja ponovitvene nevarnosti
Pojem "naloge javne varnosti" iz 4.odst. 302.čl. KZ ni nedoločen, čeprav njegov pomen ni opredeljen v 126.čl. KZ. V takem primeru lahko sodišče razlaga pomen izrazov, uporabljenih v KZ, z uporabo razlagalnih inštrumentov, to pa je med drugim tudi na podlagi njihovega pomena, ki je določen v drugih predpisih. Pri tem ni nujno, da je v teh predpisih uporabljeni izraz (pojem) dobesedno enako opredeljen kot v KZ, pač pa je pomembna njegova vsebina. V konkretnem primeru je zato sodišče ravnalo prav, ko se je pri opredelitvi nalog javne varnosti sklicevalo na 2. in 4.alinejo 3.čl. ZPol.
ZKP (1977) člen 436, 436/3.ZKP člen 201, 201/1-3, 207, 207/1, 273, 273/1, 429, 432, 432/1-2, 435, 435/2, 439, 439/2.
skrajšani postopek - pripor - podaljšanje pripora po vložitvi obtožnega predloga - rok za vročitev obtožnega predloga - začetek kazenskega postopka - odredba sodnika o vročitvi obtožnega akta - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - obtožba upravičenega tožilca
Zoper obdolženca je bila s sklepom uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 2.odst. 212.čl. KZ v zvezi s 25. čl. KZ, nato pa vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 3. v zvezi s 1.odst. 221.čl. KZ. Ker je šlo za isti življenjski primer (historični dogodek), preiskava za kaznivo dejanje velike tatvine pa zoper obdolženca ni bila ustavljena, je ob vložitvi obtožnega predloga kazenski postopek zoper obdolženega že tekel.
Ker iz določb 435.čl. ZKP sledi, da mora sodnik po prejemu in preizkusu obtožnega predloga odrediti vročitev obtožnega akta obdolžencu, četudi še ne določi glavne obravnave, enako pa izhaja tudi iz določbe 2.odst. 439.čl. ZKP, je zato odredba sodnika o vročitvi obtožnega akta tisto dejanje, s katerim da sodišče soglasje za začetek postopka in brez katerega se ta ne more začeti.
Po vložitvi obtožnega predloga lahko obdolženec in njegov zagovornik obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki je pogoj za odreditev ali podaljšanje pripora, preizkušata oziroma učinkovito izpodbijata le, če sta seznanjena z vloženim obtožnim predlogom in zbranimi podatki spisa. Zaradi tega mora sodišče vročiti obtožni predlog obdolžencu in njegovemu zagovorniku skupaj s sklepom o podaljšanju pripora, čeprav še ni potekel rok za vročitev obtožnega akta iz 1.odst. 273.čl. ZKP, o podaljšanju pripora pa je bilo odločeno pred iztekom navedenega roka.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe
Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP, ker je v izreku sklepa o sodnem opominu navedeno, da je obdolženec rekel zasebnemu tožilcu, da "so vsi pri hiši pijanci", medtem ko je v razlogih sklepa navedeno, da sodišče šteje za dokazano, da je obdolženec rekel zasebnemu tožilcu "žerete pa ne vete kaj delate". Izrek tako nasprotuje razlogom sklepa.
Če sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker bi v primeru, da mu ugodi, prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona, dokazni predlog pa se nanaša na zaslišanje prič, s katerim bi se ocenila verodostojnost obremenilne priče, s tem krši obdolženčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS20870
URS člen 36, 36/2.ZKP člen 148, 148/1, 218, 218/1, 216, 216/1, 216/4, 219.KZ člen 40.
predkazenski postopek - organi za notranje zadeve - pregled osebnega avtomobila - preiskava osebnega avtomobila - odredba sodišča - hišna preiskava - preiskava v prostorih podjetja - zahteva za varstvo zakonitosti - izpodbijanje neprimernosti izrečene kazni - vrste kazni - izgon tujca iz države
Ker je bil pomični viličasti ključ najden v kabini vozila za voznikovim sedežem, ki ni skrit prostor, so organi za notranje zadeve zakonito pregledali vozilo na podlagi 1. in 2.odst.148.čl., ključ pa zasegli na podlagi 2.odst. 220.čl. in 1.odst. 164.čl. ZKP. Tako dobljeni pomični viličasti ključ torej ni dokaz, pridobljen s kršitvijo v ustavi določenih človekovih pravic.
Res je, da obsojenec kot direktor podjetja ni bil povabljen, naj bo navzoč pri preiskavi poslovnih prostorov podjetja, s čimer je bila kršena določba 4.odst. 216.čl. ZKP. Vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj sta bili pri preiskavi navzoči priči, katerih namen je varovanje pravic prizadetega z opravljanjem nadzora nad delom policijskih organov, in zastopnik lastnice poslovnih prostorov. V tem primeru tudi ne gre za katerega od procesnih položajev po 219.čl. ZKP, ko je določena ekskluzija dokazov.
Pravilna je ugotovitev, da prošnja, ki jo je za pridobitev slovenskega državljanstva vložil obsojenec, ni ovira, da ne bi obsojencu, ki je tuj državljan in je predkaznovan ter "načrtno"
izvaja kazniva dejanja, zaradi česar ni zaželeno, da bi po prestani zaporni kazni nekaj časa živel v Republiki Sloveniji, sodišče smelo izreči stranske kazni po 40.čl. KZ.
pripor - begosumnost - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z navedbami, da je obtoženec zbežal v tujino v prepričanju, da si rešuje golo življenje in ne zaradi izmikanja kazenskemu pregonu, zagovornica izpodbija dokazno oceno sodišča o obstoju pripornega razloga iz 1.tč. 1.odst. 201.čl. ZKP in torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.
pripor - ponovitvena nevarnost - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Določbe 3.tč. 1.odst. 201.čl. ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče ugotoviti obstoj vseh alternativno naštetih okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje in storilca, pač pa morata biti izkazani najmanj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bi obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.
Z navedbami, da naj bi bil zaseženi denar last društva, katerega predsednik je obdolženčev oče, in torej ne izvira iz kaznivega dejanja po 1.odst. 196.čl. KZ, pri čemer je zahtevi za varstvo zakonitosti priložen seznam članov, ki so skupno prispevali 10.600 DEM, zagovorniki uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, to je razlog, ki ga po 2.odst. 420.čl. ZKP z navedenim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - prenehanje delovnega razmerja - soglasje delavca - zakonec, kot nezaposlena oseba prijavljen na zavodu za zaposlovanje
Tožniku bi lahko delovno razmerje pri toženi stranki, glede na to, da je bila njegova žena kot nezaposlena prijavljena na zavodu za zaposlovanje, prenehalo samo z njegovim soglasjem. Ker njegovega soglasja ni bilo, dejstvo, da je njegova žena kot nezaposlena prijavljena pri zavodu za zaposlovanje pa je bilo toženi stranki znano pred dokončno odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja tožnika, potrditev sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni bila v skladu z veljavnimi predpisi. Razlogi, zaradi katerih se je tožnikova žena prijavila na zavodu za zaposlovanje, za odločitev niso pomembni. Ker delavcu delovno razmerje ne more prenehati, ne da bi za prenehanje obstajala zakonska podlaga, je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno odločilo, ko je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.
delovno razmerje pri delodajalcu - razlika v plači - sodni postopek - delna sodba - pogoji za izdajo delne sodbe
Delna sodba je sodba o količinskem (kvantitativnem) delu tožbenega zahtevka. Sodišče z njeno izdajo odloči o delu zahtevka ali o enem izmed več postavljenih zahtevkov. Delna sodba je zato končna sodba o enem izmed zahtevkov oziroma o količinsko pomembnem delu zahtevka, ki je zrel za odločitev (3. odstavek 329. člena ZPP). Glavno vodilo za izdajo delne sodbe je načelo ekonomičnosti postopka, saj je njen namen postopek pospešiti, poenostaviti in poceniti. Sodišču je zato prepuščena presoja, ali za izdajo delne sodbe obstojijo razlogi procesne ekonomije, predsednik senata pa ima v 298. členu ZPP pooblastilo za materialno procesno vodstvo obravnave.
delovno razmerje pri delodajalcih - odškodninska odgovornost delodajalca - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina
Odškodnina, ki je bila tožniku priznana za psihične bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je po oceni revizijskega sodišča ob upoštevanju uveljavljenih standardov v sodni praksi primerna. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentove navedbe, da njegova stopnja invalidnosti z vidika nematerialne škode ni bila ustrezno denarno ovrednotena, niso utemeljene. Stopnja invalidnosti ni samostojni temelj za priznanje nematerialne škode. Ta stopnja lahko pomembno vpliva na duševne bolečine oškodovanca, vendar pa so duševne bolečine odvisne tudi od številnih drugih okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je primerna tudi odškodnina, ki je bila revidentu priznana za telesne bolečine, zato je njegovo revizijo zavrnilo.
dodatek za pomoč in postrežbo - kriteriji za priznanje pravice do dodatka
Čeprav je osnovni namen dodatka za pomoč in postrežbo, da upravičencu (ne samo zavarovancu) zagotavlja, da ni podhranjen in higiensko in zdravstveno zanemarjen, pa vendar ne pomeni, da ga je možno priznati samo zaradi starosti ali bolezni same. Ugotovljene morajo biti trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na možnost opravljanja primarnih potreb, pomembnih za fiziološko eksistenco upravičenca, pri čemer je pomembno še to, da mora biti ugotovljena večina, od v zakonu naštetih življenjskih potreb, ki jih upravičenec ne more opravljati, da bi bili izpolnjeni glede na pravni standard določeni kriteriji za priznanje pravice do tega dodatka.
delovno razmerje pri delodajalcih - odškodninska odgovornost - povzročitev škode - podlage za odgovornost
Za presojo v tej zadevi prav tako ni odločilnega pomena ali je bila pri izvajanju konkretne delovne naloge tožnika navzoča oseba, odgovorna za varnost pri delu. Bilo je ugotovljeno, da varstveni predpisi ob obravnavanem dogodku niso bili kršeni, torej ni mogoče pričakovati, da bi lahko odgovorna oseba v obravnavanih okoliščinah kakorkoli vplivala na to, da do dogodka, pri katerem je tožnik začutil bolečino v hrbtu, ne bi prišlo. Končno tudi ni v skladu z zakoni logike revidentova trditev, da izvedeniško mnenje posredno potrjuje, da obstoja vzročna zveza med nepravilnim izvajanjem delovnega procesa in njegovo poškodbo. Izvedeniško mnenje res ugotavlja vzročno zvezo med delom tožnika in poškodbo, vendar pa niti neposredno niti posredno ne omenja, da bi bil delovni proces "nepravilno izvajan". Revidentovo zatrjevanje, da v sodnem postopku ni bilo dovolj raziskano, kako je prišlo do nesreče, ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnika in prič ugotovilo vse elemente, ki jih je treba ugotoviti za pravilno uporabo materialnega prava, zato revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni kršilo določil 355. člena ZPP.
odgovornost pravne osebe, ki jo povzroči njen organ - podlaga za odgovornost - vzročna zveza - privolitev oškodovanca
Po določilih 172. člena ZOR pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Če oškodovanec s svojim ravnanjem drugemu dovoli, da ta nekaj stori, po določilih 163. člena ZOR ne more zahtevati od njega povrnitve škode. ZOR v 154. členu določa, da je med splošnimi podlagami za odgovornost tudi vzročna zveza med ravnanjem določene osebe ter nastankom škode. Pri odločanju o tem, ali vzročna zveza v konkretnem primeru obstaja ali ne, je pomembno ugotavljati ali bi do škode lahko prišlo tudi brez ravnanja osebe, kateri se očita povzročitev škode (naravna vzročnost), ali je škodo povzročilo več vzrokov (kumulativna vzročnost), in katere so ključne okoliščine, ki v dani situaciji lahko privedejo do nastanka škode (adekvatna vzročnost). Tudi pravne norme lahko določijo, katere okoliščine štejejo za vzrok nastanka škode (pravna vzročnost).
Vzročna zveza je pretrgana, če med ravnanje osebe ter škodo poseže samostojen in neodvisen dogodek.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moral revident v sodnem postopku do pravnomočnosti odločitve o njegovem odškodninskem zahtevku dokazati, da so organi tožene stranke neposredno povzročili razmere, ki so bile za revidenta takšne, da sploh ni mogel ravnati drugače, kot da je ravnal tako, da je imelo njegovo ravnanje objektivne znake disciplinske kršitve. Tega dejstva pa revident v postopku pred sodiščem ni uspel dokazati. Sodišči prve in druge stopnje sta iz omenjenih razlogov pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavzeli stališče, da med ravnanjem organov tožene stranke ter prikrajšanji revidenta ni vzročne zveze, ker je pretrgana. Tako v tej zadevi niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke, zato je sodišče revizijo tožnika zavrnilo.
ZTPDR člen 83, 83/2. ZPP (1977) člen 282, 282/1, 393.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - varstvo pravic delavcev - dokončna odločitev pristojnega organa v organizaciji o delavčevi zahtevi - procesna predpostavka za uveljavitev sodnega varstva
Po določbi 2. odstavka 83. člena ZTPDR ne more zahtevati sodnega varstva pravic delavec, ki se ni najprej obrnil na pristojni organ pri delodajalcu, razen če uveljavlja denarno terjatev. Dokončna odločba na drugi stopnji reševanja spornega razmerja znotraj podjetja, je procesna predpostavka, to je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko delavec, nezadovoljen z odločbo, s tožbo sproži postopek pred sodiščem pristojnim za delovne spore. Značilnost izvedbe predhodnega postopka je prav v tem, da se zaradi njegove opustitve sodno varstvo ne more več uveljavljati (ker je tožba nedopustna).
delovno razmerje pri delodajalcu - sodni postopek - odločba sodišča druge stopnje o pritožbi - obnova postopka
Tožena stranka je po pravnomočno končanem delovnem sporu, v katerem je tožnica uspela, ugotovila, da je bila tožnica določen čas samostojna podjetnica. Zato je predlagala, da sodišče prve stopnje ugodi predlogu za obnovo postopka in za čas opravljanja dela samostojne podjetnice tožničin zahtevek zavrne.
Sodišče prve stopnje ni odločilo po predlogu tožene stranke, zato je tako odločilo sodišče druge stopnje. Odločitev je oprlo na 428. člena ZPP/77.
Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je odločitev sicer pravilna, čeprav jo je sodišče druge stopnje oprlo na napačno pravno podlago. Ker dvojno delovno razmerje ni dovoljeno, bi moralo sodišče druge stopnje odločiti na podlagi 4. točke 373. člena ZPP/77.
sodni postopek - vloge - podpis vložnika - nepopolna vloga - vrnitev vloge vložniku v popravo
Vloge, na kateri ni podpisa vložnika, temveč le fotokopiran podpis, ni mogoče pravno upoštevati, če ni njena pristnost overjena, kakor je predpisano za overitev prepisov listin.
delovni invalid III. kategorije invalidnosti - razporeditev na drugo delovno mesto
S pravnomočno odločbo ZaPIZ, katero ni izpodbijala v socialnem sporu, je bilo ugotovljeno, da tožnica kot invalidka III. kategorije ni več zmožna opravljati njenih prejšnjih del. Organi delodajalca so jo zato razporedili na delovno mesto, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke in odločitvi oprli na določbe ZPIZ in ZTPDR. Njena revizija zato ni utemeljena.
delovno razmerje pri delodajalcu - delavec invalid - razporeditev na ustrezno delovno mesto - plače in drugi prejemki - nadomestilo plače
Po določbi 18. člena SKPG mora organizacija oziroma delodajalec razporediti delavca invalida na ustrezno delovno mesto v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa pristojne komisije. Dokler delavcu delo ni zagotovljeno, mu mora delodajalec izplačevati nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80% osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo. Pri tem na odločitev nima vpliva dejstvo, da je tožnica zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja določen čas prejemala nadomestilo kot brezposelna pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Gre za različni pravni razmerji in sicer enkrat za obveznosti iz delovnega razmerja (med tožnico in revidentko), kar je predmet tega spora, in drugič za status brezposelnosti (med tožnico in zavodom za zaposlovanje) ter različne obveznosti med udeleženci teh razmerij.
delovno razmerje pri delodajalcu - sklenitev delovnega razmerja - prevzem na delo v drugo organizacijo - razporejanje delavcev - varstvo pravic delavcev
Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika odločilen sklep prve tožene stranke, s katerim je bil tožnik najdalj razporejen k drugi toženi stranki, ki je postal dokončen. Druga tožena stranka v razmerju do tožnika v omenjenem obdobju ni bila delodajalec, ki bi lahko odločal o tožnikovem zaposlitvenem statusu, temveč je bila le uporabnik tožnikovega dela na temelju odločitve delodajalca, ki je tožnika začasno razporedil na delo k drugi toženi stranki. Položaj delodajalca je imela prva tožena stranka, zato ni utemeljen ugovor prve tožene stranke, da v tem sporu ni pasivno legitimirana. Prva in druga tožena stranka pa sta ravnali v skladu s temi sklepi, zato je tožnik utemeljeno zahteval njihovo razveljavitev pred sodiščem.
Zaradi nezakonitih odločitev toženih strank je prišlo tudi do nezakonitih in napačnih vpisov glede obstoja delovnega razmerja tožnika v njegovi delovni knjižici.
ZKP člen 192, 192/2, 199.a, 199.a/1, 201, 201/1-3.
pripor - ponovitvena nevarnost - nadomestitev pripora s hišnim priporom - izvajanje hišnega pripora v varovanem oddelku psihiatrične klinike
Pri obdolžencu je podana neugodna kombinacija duševne motnje in odvisnosti od drog, zaradi katere bi bilo potrebno čimprejšnje zdravljenje, za katerega se je obdolženi tudi odločil. Glede na naravo varovanega (zaprtega) oddelka psihiatrične klinike, kjer bo obdolženec pod ustreznim nadzorom deležen potrebne zdravniške oskrbe, pri čemer zdravljenja ne more samovoljno opustiti in prekiniti, je očitno, da je ponovitveno nevarnost pri obdolžencu mogoče odpraviti že s hišnim priporom v navedeni ustanovi.