javni uslužbenci - prevedba v uradniški naziv po ZJU
Po presoji sodišča v določbah ZJU, ki se je pričel uporabljati 28. 6. 2003, ni podlage za to, da se uradniku z več kot petimi leti službene dobe, ki je pridobil visoko izobrazbo po 28. 6. 2003, in ki je bil s prvo premestitvijo razporejen na delovno mesto, za katerega se v skladu s sistematizacijo sprejeto po ZJU zahteva visoka izobrazba, naloži obveznost opravljanja državnega izpita iz javne uprave. Ker iz podatkov v spisih niti ne izhaja, da je do razporeditve in prve premestitve, ki je predpisana v določbi 189. člena ZJU, pri tožnici prišlo že ob sami prevedbi v naziv višji referent II, tudi ni dejanske in pravne podlage za sklep, da prehodna določba 193. člena po kateri se šteje, da uradnik izpolnjuje pogoje glede strokovnega izpita, po že opravljeni prevedbi v nov naziv uradnik ne more biti upoštevana.
Po določbi 2. odst. 194. člena ZJU šteje kot izhodiščni količnik, ki je v zakonu ali podzakonskem predpisu ali v skladu z njima izdanem ustreznem aktu določen kot količnik za določitev osnovne plače. Pri tem pa tožnik napačno izhaja iz stališča, da je odločba št. ... z dne 29. 9. 2000 o razporeditvi v plačilni razred takšen ustrezen akt (izdan na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa), ki predstavlja podlago za prevedbo v nov uradniški naziv. Navedena zakonska določba je povsem jasna, saj izrecno izključuje upoštevanje količnikov doseženih na podlagi napredovanj v višje plačilne razrede.
ZVis člen 10, 23, 23/1-3, 24. Statut Univerze v Mariboru člen 299, 331, 332.
imenovanje dekana
Sodišče ni pristojno presojati ocene pristojnih organov o kandidatovi ustreznosti oz. primernosti z vidika njegove sposobnosti za odgovorno vodenje tekočega dela članice in za njen razvoj; konkretno, sodišče v obravnavanem primeru ni pristojno presojati rektorjeve ocene o tožnikovi ustreznosti oz. primernosti za opravljanje funkcije dekana A.. Pri oceni gre namreč za strokovna oz. dejanska in ne pravna vprašanja. Ob upoštevanju rektorjeve odgovornosti za delo in poslovanje univerze kot avtonomnega pravnega subjekta njegove pristojnosti, da imenuje dekana članice, po presoji sodišča ni mogoče zožiti na njegovo dolžnost, da pač imenuje tistega kandidata, katerega je predlagal senat članice.
V primerih, kot je obravnavani, je treba zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavati po 2. odstavku 69. člena ZUS, kajti akt, glede katerega je zahtevana izdaja začasne odredbe, ni akt, ki bi se lahko (prisilno) izvrševal v upravnem izvršilnem postopku, in torej zanj niso upoštevne določbe 1. dostavka 69.člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS ter bi bilo treba zahtevo, če bi se izrecno sklicevala na 1. odstavek, celo zavreči. Iz 2. odstavka 69. člena ZUS med drugim izhaja, da je izdaja začasne odredbe mogoča samo takrat, kadar je (vsaj) verjetno izkazano, da je treba odredbo izdati, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, ki jih s kasnejšo odločitvijo v glavni stvari sicer ne bi bilo mogoče več preprečiti. Tožnik takšnih posledic po presoji sodišča v svoji zahtevi ne izkazuje. Zatrjuje sicer, da bi mu v primeru uspešnosti tožbe nastala nenadomestljiva materialna in nematerialna škoda, vendar ne ene ne druge vrste škode podrobno ne opredeljuje, niti ne navede, zakaj naj bi bila nenadomestljiva.
ZZ člen 33, 34, 35, 36, 37. ZUJIPK člen 41. ZUP člen 4, 6/2.
imenovanje direktorja javnega podjetja - diskrecijsko odločanje - smiselna uporaba določb splošnega upravnega postopka
Ker gre po mnenju sodišča pri imenovanju direktorja v javnem zavodu kot osebi javnega prava in kot taki ustanovljeni za opravljanje pravnih nalog glede na navedene elemente javnopravne narave za javnopravno stvar, to po 4. členu ZUP narekuje smiselno uporabo upravnega postopka v postopkih za imenovanje direktorja, in sicer z uporabo tistih procesnih inštitutov tega postopka, ki je za take vrste postopka smotrna. Neobrazložitev sklepa o izbiri z dejanskimi razlogi za odločitev ni onemogočanje vpogleda v celotno razpisno dokumentacijo sta bistveni kršitvi pravil postopka v postopku za imenovanje direktorja javnega zavoda, ker se z njima neizbranim kandidatom onemogoča učinkovito uporabo pravnih sredstev, s tem pa se nedopustno posega v njihovo ustavno pravico do pravnega sredstva.
Ob upoštevanju 4. odstavka 27. člena ZGJS nadzorni svet tožene stranke ni pristojen za reševanje ugovorov, kar smiselno pomeni spor v zvezi z imenovanjem. Sodišče je tožbo tožnika sprejelo kot pravočasno, ker bi tožniku zaradi napačne razlage ZGJS s strani tožene stranke bilo drugače onemogočeno sodno varstvo, ki ga določa 4. odstavek 27. člena ZGJS in s tem tudi kršena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave).
URS člen 52, 52. ZOFVI člen 105/2, 105/4, 149, 100, 100/4, 105, 2, 99, 99/2, 105/2, 105/4, 149, 100, 100/4, 105, 2, 99, 99/2. ZUS člen 25/1-2, 59, 59/1, 23, 23/3, 25, 25/1-2, 59, 59/1, 23, 23/3, 25. ZUP člen 222/1, 6, 6/1, 222, 222/1, 6, 6/1, 222. Pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja člen 9, 9-5, 9-7, 9, 9-5, 9-7. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 4, 4/2, 4, 4/2.
metoda razlage predpisa "argumentum a cohaerentia" - pravni status napredovanja v pedagoški naziv
Določilo 149. člena ZOFVI je treba interpretirati v povezavi z določilom 2. odstavka 99. člena in 4. odstavka 100. člena ZOFVI in v povezavi z določilom spremenjenega določila 149. člena ZOFVI. Pri izvolitvi v naziv mentor ne gre za brezpogojno pravico do izvolitve in niti ne gre za zakonsko pravico glede na to, da pogoje, način in postopek napredovanja v nazive določi minister (4. odstavek 105. člena ZOFVI). Izpodbijana odločitev tožene stranke izhaja iz pravilne interpretacije določila 149. člena ZOFVI tudi zato, ker temelji na ustreznem ravnovesju med vrednostjo na eni strani kvalitativnega kriterija za uresničevanje pravno-zavarovanega javnega interesa in vrednostjo pravno-zavarovanega interesa tožnika.
URS člen 25, 49, 49/3. ZDDO člen 23, 72, 72/1, 72/2, 72/3. ZUS člen 1, 1/3, 34, 34/1-2, 34/1-5, 60, 60/1-3. Statut Občine Bled člen 30, 30-7.
razrešitev delavca v državnem organu - varstvo pravic v postopku razrešitve delavca v državnem organu - pravica do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji
Ker iz podatkov v spisu ne izhaja, da gre v konkretnem primeru za razrešitev upravnega delavca po 23. členu ZDDO, je z vidika možnih pravnih sredstev tožnika v konkretnem primeru treba upoštevati določilo 72. člena ZDDO, ki ureja varstvo pravic. Zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja iz 72. člena ZDDO ni predmet presoje v upravnem sporu, ker gre za delovno-pravne elemente spora, ampak je to lahko ugovor zoper odločitev o pravicah upravnega delavca, njegovih obveznostih in odgovornostih. Četudi delovno-pravni vidiki spora niso predmet presoje v upravnem sporu, pa je sodišče v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo tudi določilo 3. odstavka 49. člena Ustave RS.
URS člen 155, 155/1, 155, 155/1. ZUS člen 60, 60/1-3, 60, 60/1-3. ZUP člen 214, 214/1-4, 214/1-5, 214, 214/1-4, 214/1-5.
napredovanje socialnega delavca
Retroaktivna uporaba podzakonskega akta (Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev v nazive) ni dopustna, ker je Pravilnik stopil v veljavo šele potem, ko je preteklo obdobje, za katerega je tožnica predlagala svoje napredovanje v naziv (svetovalec) ne da bi tožena stranka navedla razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno odločitev in pojasnila, zakaj je retroaktivno uporabila citirano določbo, na podlagi katere utemeljuje svojo odločitev.
ZST člen 13, 13. ZDDO člen 23/1-3, 26, 26/6, 23, 23/1-1, 23/1-2, 26, 26/6, 23, 23/1-1, 23/1-2, 23/1-3. ZUS člen 60/1-2, 60/1-3, 60/3, 16, 16/1, 60, 16/1, 60, 60/1-2, 16, 60/1-3, 60/3. ZPP člen 169, 169/5, 169, 169/5. ZUP člen 8, 8.
razrešitev višjega upravnega delavca
V določilu 23. člena ZDDO ni predviden upravni spor zoper odločitev o prenehanju delovnega razmerja.
Načeloma je lahko preklic predloga za razrešitev enako relevanten kot prošnja za razrešitev, vendar pa je pravni učinek preklica v vsakem konkretnem primeru odvisen od konkretnih okoliščin primera.
Z določilom 3. odstavka 14. člena ZFDO zakonodajalec ni izključil nujnosti izvedbe javnega razpisa tudi za ponujeno delo v času, ko funkcionar uveljavlja pravice po prenehanju funkcije. Smiselna razlaga in uporaba določil ZUP o obnovi kot izrednem pravnem sredstvu v konkretnem primeru zahteva upoštevanje koncepta pridobljenih pravic in načela sorazmernosti. Z vidika možnosti za pravna sredstva zoper nezakonite izbire oziroma imenovanja je namreč treba na obe fazi postopka gledati kot na celoto, kajti sicer ravno v primeru, ko izbirni postopek ni zakonit in ni bil izveden javni razpis, zoper napake v tej fazi postopka ne bi bilo učinkovitega pravnega sredstva.
Dopustni tožbeni razlogi po 1. odstavku 39. člena ZZ so drugačni od tistih, ki jih dopušča ZUS v določbi 25. člena. Zato je po presoji sodišča upoštevaje določbo 3. odstavka 3. člena ZUS in glede na to, da je bil ZUS sprejet kasneje kot ZZ, dopustno kot tožbene razloge šteti tako tiste, ki jih določa ZZ kot tudi tiste, ki jih določa ZUS.