sodna pristojnost - motenje posesti - kategorizacija občinskih cest - cesta v zasebni lasti - podlaga za prenehanje lastninske pravice fizične osebe
Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da je lastninska pravica na sporni parceli, ki je po podatkih zemljiške knjige zasebna lastnina tožene stranke, prenehala na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini. Kategorizacija javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti sama po sebi ne more povzročiti prenosa lastninske pravice.
izpodbijanje terjatev drugega upnika - pravni interes
Upniki pridobijo pravni interes za izpodbijanje terjatev drugih upnikov šele z začetkom izvršilnih dejanj poplačila upnikov, to je po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine. Predlog za izpodbijanje terjatev drugih upnikov, podan še pred začetkom izvršilnih dejanj poplačila upnikom, je torej preuranjen in posledično nedovoljen ter ga je kot takega potrebno zavreči.
ZOR člen 178, 178/1, 178/2, 178, 178/1, 178/2. ZTVCP člen 45, 45/1, 45, 45/1.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoče se vozila - krivdna odgovornost - obojestranska krivda
Osnovno pravilo voznika je, da prilagodi vožnjo razmeram na cestišču. Predpisana hitrost na določeni cesti je samo zgornja meja preko katere se ne sme voziti, ni pa bistvena, če so druge okoliščine na cestišču narekovale bistveno nižjo hitrost.
učinek sklepa o dedovanju - stranke zapuščinskega postopka
Sklep o dedovanju veže le udeležence zapuščinskega postopka, ne pa tudi drugih oseb. Zapustničin vnuk, za katerega pritožba zatrjuje, da mu je zapustnica podarila stanovanje v letu 2000, v obravnavanem primeru ni udeleženec zapuščinskega postopka, saj je po zapustnici kot zakonita dedinja dedovala njegova mati.
ZPIZ člen 23, 23/1, 189, 189-1, 23, 23/1, 189, 189-1.
vštevanje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti v zavarovalno dobo - obvezno zavarovanje staršev, prejemnikov starševskega dodatka - enako obravnavanje
Tako določba 1. odstavka 23. člena kot tudi določba 1. alinee 189. člena ZPIZ-1 urejata pogoje za vštevanje obdobja, ko je eden izmed staršev, ki ni zavarovan na drugi podlagi, skrbel za otroka v prvem letu njegovega življenja. Določba 1. odstavka 23. člena ZPIZ-1 to materijo ureja za obdobje od uveljavitve ZPIZ-1 dalje, določba 1. alinee 189. člena ZPIZ-1 pa za obdobje pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Zato ju je potrebno interpretirati in uporabljati v povezavi ter na enak način.
Ker je bil institut iz 1. alinee 189. člena ZPIZ-1 uveden zato, da osebe, ki so starši postali pred uveljavitvijo ZPIZ-1, ne bi bile neenako obravnavane v primerjavi z osebami, ki so starši postali po uveljavitvi ZPIZ-1, za prve iz enakih razlogov ne morejo, ob bistveno enakem dejanskem in pravnem stanju, veljati drugačni, v konkretnem primeru blažji pogoji za vštetje obdobja skrbi za otroka v prvem letu starosti v zavarovalno dobo.
lastninska pravica na premičnini - pridobitev lastninske pravice
Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da toženci niso pasivno legitimirani za priznanje lastninske pravice tožniku na vlačilcu, glede na dejstvo, da so vlačilec podedovali po pok. K.M. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
ZPOMZO člen 2, 3, 3/1. OZ člen 371. ZPOMZO-1 člen 2.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - valorizacija plačanega dela odškodnine - načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča - tek zakonskih zamudnih obresti - uveljavitev OZ - uveljavitev ZPOMZO-1
V sodni praksi je bilo ustaljeno stališče o valorizaciji akontacij oziroma plačanih zneskov s strani zavarovalnic oškodovancem na račun odškodnine. Stališče izvira iz časa nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vrednostna razmerja. Te razmere so bile razlog, da so bile predpisane visoke zamudne obresti, zaradi česar je prevladalo stališče, da se zamudne obresti (ki so tedaj v veliki meri opravljale funkcijo valorizacije glavnice) prisojajo šele od izdaje sodbe, s katero je bila odškodnina določena. Enako obravnavanje obeh strank in enako varstvo pravic sta zahtevala, da se je na isti dan (torej dan izdaje sodbe) upoštevala tudi realna vrednost že plačane akontacije. Uveljavitev OZ in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A) sta narekovala spremembo take sodne prakse, in sicer tako, da se zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo priznavajo oškodovancem od zamude dalje (oziroma, če je ta nastala pred uveljavitvijo OZ, od uveljavitve OZ dalje), in sicer v tistem delu, ko predpisane zakonske zamudne obresti predstavljajo prave zamudne obresti oziroma v tistem delu, v katerem ne predstavljajo valorizacijskih obresti. Obenem je sodna praksa zavzela stališče, da se plačila na račun odškodnine (akontacije) valorizirajo z obrestmi po temeljni obrestni meri ali po dogovoru (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 26.6.2002, Pravna mnenja, I/2002). ZPOMZO-A je namreč številčno ločil prave zamudne obresti (po 13,5 odstotni obrestni meri - 2. člen ZPOMZO-A) in valorizacijske obresti po temeljni obrestni meri (TOM - 1. odstavek 3. člena ZPOMZO-A). Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/2003, ZPOMZO-1) pa je odpravil temeljno obrestno mero, ki je predstavljala letno mero za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju (2. člen), s čimer je odpravil valorizacijo kot del obrestne mere zamudnih obresti. Zato za čas po 28.9.2003 (uveljavitev ZPOMZO-1) po presoji pritožbenega sodišča ni več pravne podlage za valorizacijo akontacij, saj v 371. členu OZ ohranja načelo monetarnega nominalizma (sicer kot dispozitivno pravno pravilo, a dogovor v konkretnem primeru ni bil zatrjevan).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK02829
ZIZ člen 38, 38/5, 38, 38/5. ZPP člen 155, 155/1, 155, 155/1. ZZK-1 člen 86, 86/1, 88, 86, 86/1, 88.
zaznamba izvršbe - vknjižba hipoteke v korist upnika - odgovor na pritožbo - stroški pritožbenega postopka - potrebni stroški
1. Zemljiškoknjižni postopek je izvedbeni postopek. V njem zemljiškoknjižno sodišče ne odloča o dopustnosti izvršbe na nove predmete izvršbe. Razlogi, ki jih navaja nasprotni udeleženec v tem postopku niso pravno relevantni, ugovor zoper nove predmete izvršbe ima le v izvršilnem postopku.
2. Odločilo je tudi, da nosi udeleženec sam svoje stroške odgovora na pritožbo. Zaznamba sklepa o izvršbi je le eno izmed izvršilnih dejanj, opravljenih v postopku izvršbe, zato je pritožbeno sodišče pri odločanju o stroških upoštevalo tudi določbe 38.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Ocenilo je, da udeleženec s svojim odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi in ne gre za stroške, potrebne za izvršbo.
Sporazum o ustanovitvi zastavne pravice je pravni posel, ki ga je možno izpodbijati s tožbo, ni pa ga možno izpodbijati z ugovorom, kadar je sporazum izvršilni naslov.
ZD člen 211, 211. ZPP člen 325, 326, 327, 325, 326, 327.
dopolnilni sklep - napotitev na pravdo
Sodišče vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Če je tak predlog vložen po izdaji sklepa o dedovanju, ga sodišče ne more presojati tako, da ga šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.
ZOR člen 376, 388, 376, 388. URS člen 26, 26. ZVPSBNO člen 15, 25.
odškodnina zaradi protipravnega ravnanja državnega organa - sojenje v nerazumnem roku - pretrganje zastaranja
V primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, je pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen URS in ne določbe ZOR ali OZ, saj jamčevanje države v obravnavanih primerih sodi v javno pravo. Vendar mora tožeča stranka za obstoj odškodninske odgovornosti po 26. členu URS poleg protipravnosti izkazati tudi obstoj pravno priznane škode in vzročno zvezo med njima.
Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS.
Reorganizacija sodstva ni objektivna okoliščina, ki bi bila izven sfere tožene stranke in za katero tožena stranka ne bi odgovarjala. Država mora kljub prenavljanju sodnega sistema zagotoviti, da izvrševanje sodne oblasti nemoteno poteka. Zagotavljanje sojenja v razumnem roku in s tem skladnost postopkov s 23. členom URS in 6. členom Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ni le odgovornost sodišča, pač pa vseh vej državne oblasti, tudi izvršilne in zakonodajne.
Po oceni višjega sodišča pa je tudi pravilna odločitev, da je bil skoraj petletni rok, ki ga je sodišče potrebovalo za odločitev nerazumen. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je tožnica sama prispevala k zavlačevanju postopka. Po sodni praksi ESČP se šteje stranki v breme, če opravlja procesna dejanja z namenom zavlačevanja. Res je mogoče stranki šteti v breme, če ne predlaga nadaljevanja postopka, vendar praviloma pri daljših prekinitvah postopka. V tem primeru pa ni šlo za daljšo prekinitev postopka. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati soprispevka ali izključne povzročitve zastoja v postopku zato, ker ni vložila nadzorstvene pritožbe. Za sporno razmerje namreč glede tega vprašanja ni mogoče smiselno uporabiti določb Zakona o o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur.l. RS, št. 49/06, v nadaljevanju ZVPSBNO), ki je začel veljati 27.5.2006 in se je začel uporabljati 1.1.2007, torej šele po izdaji odločbe sodišča prve stopnje. Ta zakon namreč daje stranki pravico zahtevati pravično zadoščenje zaradi sojenja v nerazumnem roku le, če je predhodno vložila nadzorstveno pritožbo ali rokovni predlog.
Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju znaša 400.000,00 SIT, za strah (primarni in sekundarni) 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT. Prisojena odškodnina tako ustrezno odraža posledice, kakor jih doživlja tožnica, po drugi strani pa ostaja v okvirih odškodnin za podobne poškodbe (nenazadnje gre za poškodbo celo iz III. skupine po Fischerju).
Podpis listine z jasno izjavo, da želi biti podpisnik solidarno zavezan ("da jamči nerazdelno za vse obveznosti glavnega dolžnika") zavezuje podpisnika kot solidarnega poroka.
Nepravdni postopek (enako kot pravdni) predpostavlja aktivno udeležbo strank. Načelo pravice do izjave od sodišča zahteva samo to, da stranki omogoči obravnavanje pred sodiščem, od tu dalje pa je stvar strank, ali bodo to možnost uporabile. Razlaga nasprotnega udeleženca, da ji že s tem, ko je en narok zapustila pred koncem, sodišče ni omogočilo obravnavanja, bi dejansko pomenila, da napak v postopku nikoli ni mogoče odpraviti, kar pa ne drži. Ker je nasprotni udeleženec kasneje še imel možnost sodelovanja v postopku (ki jo je tudi izkoristil s pripravljalno vlogo z dne 10.8.2005), določba 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila kršena.
pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - ugotovitveni zahtevek - nesklepčnost tožbenega zahtevka
Glede na navedbe tožeče stranke naj bi se torej tožnica s kupoprodajno pogodbo zavezala za prenos samo dela parcele in ne cele, kar bi pomenilo, da za del parcele (v naravi pot) kupoprodajna pogodba sploh ni bila sklenjena. Ob takih dejanskih navedbah pa tožeča stranka nima zahtevka na ugotovitev, da je lastnica nepremičnine, saj je ugotovitveni zahtevek možen samo pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona.
Na obstoj kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja nima vpliva okoliščina, da oškodovanec obtožencema po lastni izpovedbi denarja v nobenem primeru ne bi izročil.
Ker sodišče prve stopnje ni vročilo tožencu dopolnitve tožbe, je izdelalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP, kar je bistvena kršitev iz 7. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.
Tožnica – rejnica s tremi rejenci ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dodatka za veliko družino, saj je navedena pravica vezana na enega od staršev v družini z več otroki, tako da gre za otroke tega starša in ne za otroke – rejence.