ZPOMZO člen 2, 3, 3/1. OZ člen 371. ZPOMZO-1 člen 2.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - valorizacija plačanega dela odškodnine - načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča - tek zakonskih zamudnih obresti - uveljavitev OZ - uveljavitev ZPOMZO-1
V sodni praksi je bilo ustaljeno stališče o valorizaciji akontacij oziroma plačanih zneskov s strani zavarovalnic oškodovancem na račun odškodnine. Stališče izvira iz časa nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vrednostna razmerja. Te razmere so bile razlog, da so bile predpisane visoke zamudne obresti, zaradi česar je prevladalo stališče, da se zamudne obresti (ki so tedaj v veliki meri opravljale funkcijo valorizacije glavnice) prisojajo šele od izdaje sodbe, s katero je bila odškodnina določena. Enako obravnavanje obeh strank in enako varstvo pravic sta zahtevala, da se je na isti dan (torej dan izdaje sodbe) upoštevala tudi realna vrednost že plačane akontacije. Uveljavitev OZ in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A) sta narekovala spremembo take sodne prakse, in sicer tako, da se zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo priznavajo oškodovancem od zamude dalje (oziroma, če je ta nastala pred uveljavitvijo OZ, od uveljavitve OZ dalje), in sicer v tistem delu, ko predpisane zakonske zamudne obresti predstavljajo prave zamudne obresti oziroma v tistem delu, v katerem ne predstavljajo valorizacijskih obresti. Obenem je sodna praksa zavzela stališče, da se plačila na račun odškodnine (akontacije) valorizirajo z obrestmi po temeljni obrestni meri ali po dogovoru (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 26.6.2002, Pravna mnenja, I/2002). ZPOMZO-A je namreč številčno ločil prave zamudne obresti (po 13,5 odstotni obrestni meri - 2. člen ZPOMZO-A) in valorizacijske obresti po temeljni obrestni meri (TOM - 1. odstavek 3. člena ZPOMZO-A). Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/2003, ZPOMZO-1) pa je odpravil temeljno obrestno mero, ki je predstavljala letno mero za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju (2. člen), s čimer je odpravil valorizacijo kot del obrestne mere zamudnih obresti. Zato za čas po 28.9.2003 (uveljavitev ZPOMZO-1) po presoji pritožbenega sodišča ni več pravne podlage za valorizacijo akontacij, saj v 371. členu OZ ohranja načelo monetarnega nominalizma (sicer kot dispozitivno pravno pravilo, a dogovor v konkretnem primeru ni bil zatrjevan).
Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju znaša 400.000,00 SIT, za strah (primarni in sekundarni) 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT. Prisojena odškodnina tako ustrezno odraža posledice, kakor jih doživlja tožnica, po drugi strani pa ostaja v okvirih odškodnin za podobne poškodbe (nenazadnje gre za poškodbo celo iz III. skupine po Fischerju).
pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - ugotovitveni zahtevek - nesklepčnost tožbenega zahtevka
Glede na navedbe tožeče stranke naj bi se torej tožnica s kupoprodajno pogodbo zavezala za prenos samo dela parcele in ne cele, kar bi pomenilo, da za del parcele (v naravi pot) kupoprodajna pogodba sploh ni bila sklenjena. Ob takih dejanskih navedbah pa tožeča stranka nima zahtevka na ugotovitev, da je lastnica nepremičnine, saj je ugotovitveni zahtevek možen samo pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona.
prodajna pogodba - jamčevanje za pravne napake - vrnitev kupnine - izguba pravice
Četudi bi bil toženec seznanjen s policijskim postopkom v zvezi s tožnikovo ovadbo zoper toženca zaradi kaznivega dejanja goljufije, to dejstvo ne more nadomestiti tožnikove aktivnosti, ki jo mora izkazati za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka iz pravnih napak. Gre za obveznost iz dol. 509. čl. ZOR, torej za obvestitev in določno zahtevo. Takšna aktivnost, razen šele v letu 2005 (po preteku enoletnega roka), vložena tožba, ni izkazana, zato tožnik kljub dejstvu, da je bil toženec s strani organov odkrivanja kaznivih dejanj lahko seznanjen tudi z dejstvom, da je motorno kolo obremenjeno s pravno napako, pri uveljavljanju zahtevka na vrnitev kupnine ne more biti uspešen.
nujni delež - razpoložljivi del - prikrajšanje nujnega deleža - darilo - vračanje darila - odsvojitev darila med zapuščinskim postopkom - denarni zahtevek - pravda
Nujni dedič ima pravico zahtevati vrnitev darila (34. člen ZD), to je vrnitev darila v naravi (idealna kolacija se spremeni v realno). Ker zaradi prodaje stanovanja med postopkom vrnitev predmeta darila v zapuščino ni več možna, prvostopno sodišče pravilno ni ugodilo zahtevku nujnih dedičev za vrnitev darila.
prodaja premičnin - predlog druge dražbe - preklic naroka za dražbo - ustavitev izvršbe
Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila druga javna dražba neuspešna iz razloga na upnikovi strani, češ da je dražbo preklical. Preklic naroka za javno dražbo ne pomeni neuspešne dražbe, temveč pomeni neizvedeno dražbo, zato preklic dražbe ne more imeti posledic, predpisanih v 2. odst. 95. člena ZIZ.
Pri ugotovitvi potrebnega obsega razlastitve za dosego javne koristi je potrebno pretehtati tudi možnost (le) omejitve lastninske pravice po čl. 28 ZSZ.
zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine – zavezovalni pravni posel – trditveno in dokazno breme
Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval, da izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah, ne da bi zatrjeval, da je bil med njima sklenjen pravni posel za prenos lastninske pravice (zavezovalni pravni posel). Takšen zahtevek ima stranka le takrat, kadar je na podlagi zavezovalnega pravnega posla, pogodbe obigacijskega prava pridobila pravico zahtevati, da ji ta izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.
Podpis listine z jasno izjavo, da želi biti podpisnik solidarno zavezan ("da jamči nerazdelno za vse obveznosti glavnega dolžnika") zavezuje podpisnika kot solidarnega poroka.
ZOR člen 376, 388, 376, 388. URS člen 26, 26. ZVPSBNO člen 15, 25.
odškodnina zaradi protipravnega ravnanja državnega organa - sojenje v nerazumnem roku - pretrganje zastaranja
V primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, je pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen URS in ne določbe ZOR ali OZ, saj jamčevanje države v obravnavanih primerih sodi v javno pravo. Vendar mora tožeča stranka za obstoj odškodninske odgovornosti po 26. členu URS poleg protipravnosti izkazati tudi obstoj pravno priznane škode in vzročno zvezo med njima.
Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS.
Reorganizacija sodstva ni objektivna okoliščina, ki bi bila izven sfere tožene stranke in za katero tožena stranka ne bi odgovarjala. Država mora kljub prenavljanju sodnega sistema zagotoviti, da izvrševanje sodne oblasti nemoteno poteka. Zagotavljanje sojenja v razumnem roku in s tem skladnost postopkov s 23. členom URS in 6. členom Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ni le odgovornost sodišča, pač pa vseh vej državne oblasti, tudi izvršilne in zakonodajne.
Po oceni višjega sodišča pa je tudi pravilna odločitev, da je bil skoraj petletni rok, ki ga je sodišče potrebovalo za odločitev nerazumen. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je tožnica sama prispevala k zavlačevanju postopka. Po sodni praksi ESČP se šteje stranki v breme, če opravlja procesna dejanja z namenom zavlačevanja. Res je mogoče stranki šteti v breme, če ne predlaga nadaljevanja postopka, vendar praviloma pri daljših prekinitvah postopka. V tem primeru pa ni šlo za daljšo prekinitev postopka. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati soprispevka ali izključne povzročitve zastoja v postopku zato, ker ni vložila nadzorstvene pritožbe. Za sporno razmerje namreč glede tega vprašanja ni mogoče smiselno uporabiti določb Zakona o o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur.l. RS, št. 49/06, v nadaljevanju ZVPSBNO), ki je začel veljati 27.5.2006 in se je začel uporabljati 1.1.2007, torej šele po izdaji odločbe sodišča prve stopnje. Ta zakon namreč daje stranki pravico zahtevati pravično zadoščenje zaradi sojenja v nerazumnem roku le, če je predhodno vložila nadzorstveno pritožbo ali rokovni predlog.
Na obstoj kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja nima vpliva okoliščina, da oškodovanec obtožencema po lastni izpovedbi denarja v nobenem primeru ne bi izročil.
ZD člen 211, 211. ZPP člen 325, 326, 327, 325, 326, 327.
dopolnilni sklep - napotitev na pravdo
Sodišče vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Če je tak predlog vložen po izdaji sklepa o dedovanju, ga sodišče ne more presojati tako, da ga šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.
Nepravdni postopek (enako kot pravdni) predpostavlja aktivno udeležbo strank. Načelo pravice do izjave od sodišča zahteva samo to, da stranki omogoči obravnavanje pred sodiščem, od tu dalje pa je stvar strank, ali bodo to možnost uporabile. Razlaga nasprotnega udeleženca, da ji že s tem, ko je en narok zapustila pred koncem, sodišče ni omogočilo obravnavanja, bi dejansko pomenila, da napak v postopku nikoli ni mogoče odpraviti, kar pa ne drži. Ker je nasprotni udeleženec kasneje še imel možnost sodelovanja v postopku (ki jo je tudi izkoristil s pripravljalno vlogo z dne 10.8.2005), določba 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila kršena.
ZDSS-1 člen 58, 72, 72/1, 74, 81, 81/2, 58, 72, 72/1, 74, 81, 81/2. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27, 27/1.
spor polne jurisdikcije - ugotavljanje dejanskega stanja
V socialnem sporu sodišče ne odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in o zakonitosti postopka pred njegovo izdajo, temveč tudi o njegovi pravilnosti. Socialni spor je spor polne jurisdikcije, saj sodišče praviloma tudi samo odloči o pravici, obveznosti ali koristi iz sistema socialne varnosti (2. odstavek 81. člena ZDSS-1). Presoja pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja v predsodnem postopku je zato v socialnem sporu mogoča tudi z oceno dokazov, ki so bili izvedeni šele v sodnem postopku, t.j. po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta (npr. mnenje sodnega izvedenca, kasnejši izvidi), so pa take narave, da kažejo na dejansko stanje v času odločanja toženca.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0005933
ZOR člen 103, 149, 371, 749. ZPP člen 319, 319/2.
pogodba o naročilu – izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila – ničnost pogodbe – neveljavnost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo – pravnomočno razsojena zadeva – zastaranje – pogodba v korist tretjega
S pogodbo v korist tretjega tretji pridobi lastno in neposredno pravico zahtevati izpolnitev nasproti prevzemniku naročila, ne more pa zahtevati od toženca vrnitve tistega, kar bi bil ta dolžan zaradi nerealizirane pogodbe vrniti naročnikom.