Trditveno in dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem nastale težko popravljive škode je na stranki, torej tožniku. Sodišče je ob odgovoru toženke, ki je prerekala navedbe tožnika o navedbah glede nastale materialne škode, dalo tožniku možnost dopolnitev navedb in iz tega razloga ni posebej izvajalo materialno procesnega vodstva, saj je že toženka opozorila na pavšalnost navedb o zatrjevani škodi. Tožnik je v pripravljalni vlogi bolj ali manj ponavljal že podane navedbe, podal je namreč le navedbe o potencialni, bodoči škodi, iz podanih navedb pa ne izhaja, da težko popravljiva škoda neposredno preti tožniku.
Ker tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Zaradi prometne varnosti lastnik zemljišča ob občinski cesti ne sme saditi drevja in ostalega rastja ter je dolžan odstraniti samoniklo vegetacijo, ki preseže navedeno višino.
Izvršitev izpodbijane odločbe ne bi pomenila le prepovedi uporabe dveh lop, saj bi šlo s tem tudi za prepoved uporabe prostora, ki je kot dom pravno varovan v okviru človekove pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Navedeno pa je že po naravi stvari neodpravljivo, saj odpadle možnosti uporabe objektov, ki sta za tožnika posebnega pomena, ni mogoče povrniti.
Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drogove (kandelabre), kot to trdi tožeča stranka. Vendar bi moral organ, ki bi izvrševal izpodbijano odločbo, izrek izpodbijane odločbe razlagati v celoti in bi iz celotnega besedila izreka nedvomno ugotovil, da se naložena obveznost odstranitve oglaševalskih objektov nanaša na LCD prikazovalnike in ne na same kovinske drogove (kandelabre). Tudi tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku izrecno potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša izključno na odstranitev LCD prikazovalnikov, ki so na kovinske stebre zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre). Ker je organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, hkrati tudi organ, ki bi bil pristojen za izvršbo izpodbijane odločbe, zatrjevana nevarnost odstranitve kovinskih stebrov (kandelabrov), ki so hkrati nosilci za LCD prikazovalnike, ni izkazana kot resnična in konkretna nevarnost nastanka škode.
Premoženjska škoda sama po sebi praviloma ne dosega praga težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ker je praviloma nadomestljiva. Vrhovno sodišče RS je v ustaljeni upravnosodni praksi poudarilo, da je o materialni škodi kot o nepopravljivi oz. težko popravljivi škodi za tožečo stranko mogoče govoriti le, če posega na primer v preživljanje tožeče stranke oziroma — pri pravnih osebah — pomembno posega v njeno dejavnost in to ne le začasno ali odvrnljivo. Težka popravljivost poslovne škode pri pravnih osebah je podana zlasti, kadar gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar bistveno posega v njegovo poslovanje, na primer v nabavo osnovnih surovin ali obratovalnih sredstev oziroma novih investicij. Na tak bistven poseg v dejavnost pravne osebe pa je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.
V tovrstnih postopkih obstoji obveznost toženke, da v ta postopek v skladu s 143. členom ZUP povabi osebo, za katero se je v okviru inšpekcijskega postopka izkazalo, da bo prevzemnik dokumentacije, ki vsebuje tajne podatke, česar prvostopenjski organ nesporno ni storil. Udeležbo v postopku je tožniku sicer omogočil z vročitvijo odločbe in zagotovitvijo pravice do pritožbe, pri čemer drugostopenjski organ, četudi je iz obrazložitve odločbe moč razbrati, da naj bi tožnik v takih postopkih imel pravico priglasiti udeležbo v postopku, tovrstne kršitve ni saniral.
Toženka (prvostopenjski organ) je z vročitvijo odločbe očitno ocenila, da tožnik pravni interes za udeležbo v postopku ima, le-ta pa s tekom postopka in izdajo določbe ni bil seznanjen prej, zato je bila na toženki obveznost pred začetkom ugotovitvenega postopka k udeležbi v postopku povabiti osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Tako bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe, zlasti pa po sprejetju odločitve, da se bo dokumentacija prenašala k tožniku, slednjega obvestiti o začetku navedenega postopka, ga seznaniti z odgovorom Urada Vlade RS za varovanje tajnih podatkov in E. ter morebitnih drugih dokazih, mu omogočiti, da se o njih izjavi ter predloži svoje dokazno gradivo. Ker toženka tega ni storila, je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Sporni stebriček je bil postavljen brez soglasja pristojnega občinskega upravnega organa oz. v nasprotju z izdanim dovoljenjem z dne 22. 9. 2021 in v nasprotju s 56. členom Odloka o občinskih cestah in javnih površinah, zato sta ga tožnika dolžna odstraniti. Pri tem se inšpektor in pritožbeni organ nista bila dolžna opredeljevati do tega, ali so zaradi postavljenega stebrička prizadeti interesi varovanja ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ali zaradi njenega videza. Ta vprašanja bi se postavila, če bi tožnika zaprosila za soglasje za postavitev navedenega stebrička. Le takrat bi pristojni organ presojal njegov vpliv na varovalni pas.
Odločba ni nična, če je izrek določen, natančen, jasen in kot tak ne dopušča različnih tolmačeni, vsebuje predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) ima v upravnem postopku poseben pomen in zahteva, da je strankam dana realna možnost, da se izjavijo o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. Navedeno zajema, da je stranka pred izdajo odločbe v celoti seznanjena s strani upravnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, kar vključuje tudi oceno upravnega organa, ali je stranka uspela dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme (torej, da je seznanjena z uspešnostjo lastnih že predloženih dokazov in pojasnil). Tem zahtevam ni mogoče zadostiti zgolj s seznanitvijo stranke z vsebino nadzora in pozivi na predložitev dokumentacije.
Tožničine neprerekane navedbe ne konretizirajo škode oziroma realnih posledic, ki bodo nastale z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, kar velja tako za premoženjske kot nepremoženjske posledice. Zaključek, da bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa – s spoštovanjem v izpodbijanem sklepu tožniku izrečene prepovedi oziroma s plačilom zagrožene denarne kazni zaradi kršitve te prepovedi – nastala težko popravljiva škoda ni mogoč. Tožnik zavajajoče zatrjuje, da se predlagana začasna odredba nanaša na izvršitev sklepa o denarni kazni, izrečenega zaradi izvedbe nujnega vzdrževalnega dela in da ga izpodbijani sklep odvrača od nujnih dejanj za preprečevanje škode na objektu. Tožniku je bila namreč z izpodbijanim sklepom naložena ustavitev dozidave nelegalnega prizidka z nadstreškom in za kršitev te prepovedi zagrožen izrek denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR. Poleg tega tožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevano sanacijo zamakanja, zato ni mogoče zaključiti, da bi (edino) odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa preprečila nastanek težko popravljive škode. Prav tako njegove navedbe ne narekujejo zaključka, da bo v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena. V primeru odprave izpodbijanega sklepa bo tožnik upravičen do vrnitve plačane denarne kazni. S strani tožnika zatrjevano pravno in časovno breme zaradi postopka vračila te kazni pa še ne pomeni težko popravljive škode.
Bistvo začasne odredbe je zagotoviti učinkovitost pravnega sredstva, pri čemer je pravni pojem težko popravljive škode tisto zakonsko določeno vsebinsko merilo, ki sodišču olajša presojo, kdaj bi bile posledice izvršitve izpodbijanega upravnega akta takšne, da bi imele za posledico izgubo učinkovitosti in s tem smiselnosti vodenja upravnega spora zoper njega.
V konkretnem primeru je potrebno kot "odpadek" šteti tisto vozilo, ki ga lastnik oziroma imetnik ne namerava več uporabljati za osnovni namen, torej za vožnjo. Zato ni pravno odločilno poudarjanje tožeče stranke, da je v okviru svoje dejavnosti vozila kupila in jih - ali popravljena ali pa razstavljena po delih - prodala, saj nobena pravna podlaga ne definira kot odpadka le tiste snovi oziroma tiste predmete, ki nimajo ekonomske vrednosti oziroma jih lastnik ne želi prodati. Njeno nosilno stališče, da je za presojo, ali je določeno snov oziroma predmet potrebno šteti kot odpadek ali ne, odločilna ekonomska vrednost, ki jo takšen predmet ali snov (še) ima, je zato zmotno.
Določila o obnovi postopka (260. - 272. člen ZUP) že po zakonu ne predvidevajo možnosti uporabe skrajšanega postopka.