GZ člen 82. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-4, 146, 200.
inšpekcijski ukrep - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - pravica stranke do izjave v postopku - nujni postopek - ogled
Tožeči stranki je sicer bil posredovan prepis zapisnika o inšpekcijskem pregledu, vendar pa s tem - glede na to, da ni bilo pogojev za izvedbo skrajšanega postopka oziroma izdajo nujnega ukrepa v smislu 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP - ni bilo zadoščeno postopkovnemu pravilu iz 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, da mora biti stranki omogočeno, da sodeluje pri izvedbi dokazov. Tudi po določbi 200. člena ZUP imajo stranke pravico biti navzoče pri ogledu, ki je evivalent inšpekcijskemu pregledu na kraju samem, s tem pa je strankam omogočeno, da na ugotovitve ogleda podajo vsebinske pripombe.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - vzpostavitev prejšnjega stanja - investitor ni zaprosil za lokacijsko dovoljenje - gradnja brez lokacijskega dovoljenja
Določba 56. člena ZUN ureja zgolj (ne)izdajo soglasij, predpisanih za izdajo lokacijskega dovoljenja oziroma nastop fikcije, da je soglasje dano, če organ o tem ne odloči v predpisanem roku, ne pa, kot to določbo zmotno razlagata tožnika, da bi se po tej določbi štelo, da je v primeru molka soglasodajalca izdano lokacijsko dovoljenje oziroma odločba o dovolitvi priglašenih del. Tega ta določba (niti katera druga določba) ZUN ne določa.
ZVZD-1 člen 17, 71, 73. PZ člen 24, 78, 78/1, 90, 90/1, 181. Pravilnik o ravnanju s tankerji in oskrbo ladij s pogonskim gorivom v tovornem pristanišču Koper (2009) člen 1, 15.
inšpekcijski ukrep - oprema za delo - kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu - pomorsko pravo
Tožeča stranka v tožbi kot prvi ugovor uveljavlja, da je v obravnavani zadevi, v kateri se tožeči stranki očitajo kršitve določb ZVZD-1, odločala Pomorska inšpekcija, ki pa po njenem mnenju za to ni stvarno pristojna. Sodišče s tem stališčem tožeče stranke ne soglaša. Nadzor nad izvajanjem ZVZD-1, predpisov, izdanih na njegovi podlagi, in drugih predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ter nad varnostnimi ukrepi, določenimi s splošnimi akti delodajalca in kolektivnimi pogodbami, opravlja inšpekcija dela. Izjema pa velja za ta nadzor na morskih plovilih za gospodarske namene, vpisanih v slovenski ladijski register, razen nadzora na ribiških ladjah, saj ta nadzor opravlja inšpekcija, pristojna za pomorstvo. Inšpekcija, ki je pristojna za pomorstvo, je po določbi 181. člena PZ pomorska inšpekcija pri ministrstvu, pristojnem za pomorstvo.
Tožeča stranka oporeka tudi zahtevi tožene stranke, da mora pridobiti osebno varovalno delovno opremo za zaposlene delavce (pomorske pilote), in sicer ATEX VHF prenosne radijske postaje ter zaščitne antistatične delovne obleke za delovanje v eksplozivnih območjih na tankerjih in na terminalih za nafto ter terminalu "A." za kemične snovi. Tožeča stranka trdi, da takih zahtev ne določa noben predpis in da je zato taka zahteva tožene stranke po njenem mnenju neutemeljena. Sodišče je pri odločanju o tem ugovoru tožeče stranke izhajalo iz Pravilnika o ravnanju s tankerji in oskrbo ladij s pogonskim gorivom v tovornem pristanišču Koper. Ob upoštevanju opisanih določb Pravilnika, sodišče soglaša s toženo stranko, da so zaradi nevarnosti tovora, ki ga prevažajo tankerji (nafta, njeni derivati, kemikalije) in s tem možnosti, da te snovi onesnažijo okolje ter povzročijo nevarnost za ljudi in plovila, zahtevani posebni varnostni ukrepi. Ker ni dvoma, da zaposleni pri tožeči stranki glede na naravo dela dostopajo do tankerjev in terminalov, kjer so ti tankerji privezani, je razumljivo, da morajo imeti obutev in opremo, ki ne povzroča iskrenja, torej antistatično delovno obleko (oblačila, ki ne ustvarjajo statične električne energije in ne povzročajo iskrenja, s tem pa se zmanjša možnost povzročitve požara ali eksplozije).
ukrep gradbenega inšpektorja - oporni zid - javna cesta - objekt - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine
Oporni zid je lahko cestni objekt in s tem sestavni del javne ceste ne glede na to, kdo je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, na kateri stoji, tj. ne glede na to, ali je bila izvedena formalna razlastitev lastnika (dela) nepremičnine, na kateri je del cestnega sveta. Za odločitev je torej relevantno, ali je navedeni oporni zid konstrukcijsko povezan s cesto tako, da je bistven za obstoj ceste in je s tem njen del, ali pa gre za gradbeno samostojen objekt zemljišča parc. št. A. k.o. ..., tj. utrjuje to nepremičnino zato, da lahko tožnika nepremičnino uporabljata za namen, za katerega ga uporabljata. Tega dejstva toženka ni ugotavljala.
Pravilnik o minimalnih standardih in normativih za izvajanje pogrebne dejavnosti (2017) člen 4, 4/1, 5, 5/3.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep - pogrebna dejavnost - pokopališka in pogrebna dejavnost - pogoji za opravljanje dejavnosti
Glede na obrazložitev tožene stranke in ugotovitve inšpekcijskega pregleda, da prostor za urejanje pokojnikov ni ločen od stanovanjskega objekta, hladilni prostor za trupla pa je ločen od stanovanjskega objekta in ob nespornih ugotovitvah, da se navedena prostora nahajata v istem stanovanjsko poslovnem objektu, bo tožena stranka morala v ponovnem postopku obrazložiti navedene nejasnosti in protislovja v izpodbijani odločbi v zvezi z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda.
inšpekcijski ukrep - gradbeništvo in urbanizem - gradbeno dovoljenje
Ukrep odstranitve nelegalnega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja je bil predpisan že v času, ko je stranka izvedla gradnjo (brez gradbenega dovoljenja) in se je tako mogla in morala zavedati posledic svojega ravnanja.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - nevaren pes - ugriz psa - vpis v centralni register psov
Tožnik ne prereka ugotovitve, da je njegov pes poškodoval drugega psa, da je bila poškodba storjena z zobmi in da je bila koža poškodovanega psa na dveh mestih predrta v velikosti zoba. ZZiv v 9. točki 5. člena določno opredeljuje vse situacije, v katerih se pes zaradi ugriza ne šteje za nevarnega, v vseh drugih primerih pa bi bila opustitev opredelitve kot nevarnega psa v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo. V obravnavanem primeru nedvomno ne gre za nobeno od situacij, ki pomenijo izjemo od opredelitve psa kot nevarnega, niti tožnik obstoja katere od teh izjem ne zatrjuje.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalen objekt - gradnja brez gradbenega dovoljenja - pravna podlaga - načelo zakonitosti - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Do tožnikovih navedb o tem, kdaj sta bila nadstreška postavljena, se upravni organ v izpodbijani odločbi ni vsebinsko opredelil, niti ni tega v pritožbeni odločbi storil drugostopenjski organ. Očitno je sicer, da sta oba štela, da sta bila nadstreška postavljena v času veljavnosti GZ, saj sta se oprla le na ta zakon, nista pa pojasnila, zakaj tako menita kljub spremenjenim tožnikovim trditvam. Sodišče zato glede časa gradnje izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti. Prav tako sodišče na podlagi listin v upravnem spisu ni moglo samo ugotoviti, kdaj je bila izvedena obravnavana gradnja nadstreškov, saj za to v njem ni zadostnih podatkov. To pomeni, da je dejansko stanje v tem pogledu nepopolno ugotovljeno.
Pri presoji nelegalnosti gradnje je bil inšpektor dolžan upoštevati tako predpise, ki so veljali v času gradnje, kakor tudi predpise, ki so veljali v času izdaje odločbe. Povedano drugače: preizkusiti je moral, ali je tožnik takrat, ko je nadstreška postavil, to lahko storil brez gradbenega dovoljenja, in ali bi to lahko brez gradbenega dovoljenja storil v času izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe, to je, ali je objekt ob odločanju še vedno nelegalen.
ZPDZC-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 18, 18/1. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-5.
delo na črno - inšpekcijski ukrep - prepoved opravljanja dela na črno - ničnost odločbe
Opisana ravnanja ne morejo imeti za posledico ničnosti izdanih upravnih odločb, saj več kot očitno niso bila uperjena zoper uradni osebi upravnih organov, ki sta odločali v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, navedena ravnanja pa tudi sicer po svoji naravi ne predstavljajo dejanj pritiska na določeno osebo v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
Vprašanje, kdo je bil tisti, ki je posamezniku omogočil delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi in prijave v obvezna socialna zavarovanja, oziroma vprašanje, v čigavem imenu in za čigav račun (za svoj račun ali za račun nekoga drugega, na primer kot njegov poslovni pooblaščenec) je ta pri tem deloval, pa je ključno, saj se v skladu z zakonom posamezniku, ki je delal na črno, z inšpekcijsko odločbo prepove opravljanje dela pri tistem delodajalcu, za katerega je v dokaznem postopku ugotovljeno, da je delavcu omogočil delo brez pravne podlage in ki za ugotovljeno kršitev zakonskih obveznosti tudi odgovarja v postopku o prekršku, ki sledi inšpekcijskemu postopku.
Bistveno vprašanje zaračunavanja za papirnati izvod računa, ki v škodo potrošnika povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in nasprotujeta načelu vestnosti in poštenja, v izpodbijani odločbi, po presoji sodišča ni v zadostni meri raziskano in pojasnjeno, saj tožena stranka tega, v čem zaradi spornega pogoja (morda) pride do znatnega neravnotežja med pogodbenimi pravicami in obveznostmi ni ugotavljala, saj je zavzela stališče, da po zadevnih določbah ZVPot zadostuje že, če se papirnati izvod (ali kakršna koli druga oblika računa, tudi v elektronski obliki) računa potrošniku zaračuna, in sicer ne glede na druge okoliščine posla oziroma ostalo vsebino konkretne pogodbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo argumenti, ki bi utemeljevali zaključek, da gre v obravnavani zadevi za povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank oziroma kakšno je to ravnotežje.
inšpekcijski postopek - delo na črno - zaposlovanje na črno - prepoved opravljanja dela
V obseg odgovornosti vodje gradnje za varnost in zdravja pri delu in tudi samega vodenja gradbišča sodi tudi nazdor nad tem, katere osebe se na gradbišču nahajajo, zato tožnik nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da te odgovornosti nima (preko odgovornosti vodje del oziroma gradnje) in da ni mogel nadzorovati oseb, ki so bile na njegovem gradbišču. Posledično so vse okoliščine in dokazni predlogi v zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi bil delavec na gradbišču in tam tudi delal, pravno nerelevantne, odločitev prvostopenjskega organa pa zakonita in pravilna.
Vložitev zahteve za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 je treba šteti za pravno sredstvo, ki je neločljivo povezano z izdajo odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1. Morebitno vložitev tega pravnega sredstva je zato po presoji sodišča treba obravnavati kot nadaljevanje postopka, začetega na podlagi ZGO-1, torej v smislu prehodne določbe pravega odstavka 106. člena GZ2 in o njej odločiti z uporabo 156.a člena ZGO-1 na način, kot ga je določilo Ustavno sodišče v zadevi U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za sistem javnih uslužbencev - inšpekcijski zapisnik - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Upravno sodišče je že odločalo o vprašanju, ali je zoper zapisnik inšpektorja za plače v javnem sektorju iz 43.b člena ZSPJS dopusten upravni spor, in presodilo, da tožba v takšnem primeru ni dopustna. Smiselno enako stališče, t. j. da v primeru zapisnika in odločitve ministra o ugovoru iz 43.b člena ZSPJS ne gre za upravna akta oziroma akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 100/2016 z dne 19. 4. 2017. Ker gre v obravnavani zadevi za enak primer, sodišče ugotavlja, da tožba zoper zapisnik o izvajanju ukrepov v zvezi z odločitvijo o ugovoru ni dopustna.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2, 115. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - prosilec za mednarodno zaščito - zmotna uporaba materialnega prava
Določila 5. točke prvega odstavka tedaj veljavnega besedila 115. člena ZMZ-1 ni mogoče interpretirati tako ozko, da bi smela tožena stranka zbirati samo podatke o naslovu prosilca za mednarodno zaščito. Že sam pojem začasnega prebivališča pomeni, da ne more trajati neomejeno dolgo, zato je povsem logično, da Ministrstvo za notranje zadeve evidentira tudi začetek nastanitve in datum izselitve oziroma konec nastanitve.
Po mnenju sodišča se tožeča stranka tudi upravičeno sklicuje na določilo 2. alineje drugega odstavka 50. člene ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za umaknjeno tudi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Ker to določilo izrecno govori o uradnih evidencah, se predpostavlja, da sme Ministrstvo za notranje zadeve tako uradno evidenco tudi voditi.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - manj zahteven objekt
Obravnavani kontejner gre šteti za objekt. Slednji je s tlemi namreč povezan vsaj s priključkom na greznico ter priključkom na javno električno omrežje, brez škode za njegovo bistvo pa ga ni mogoče premakniti ali odstraniti. Pri predmetnem objektu ne gre zgolj za začasno ali naključno postavljen objekt, pač pa je namenskost in funkcija objekta v konkretnem primeru usmerjena h konkretnemu zemljišču, v katerega je vgrajena tudi greznica in električna inštalacija, s katero je objekt povezan.
ukrep inšpektorja - inšpekcijski postopek - ravnanje z odpadki - skrajšani ugotovitveni postopek - poseben ugotovitveni postopek - pravica do izjave - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Inšpekcijski postopek je toženka začela po prejemu prijave javnega podjetja, da tožnik ni vključen v sistem ravnanja z odpadki, in sicer je bil postopek začet po uradni dolžnosti. Dejstva, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ ne izhajajo iz uradnih evidenc. V predmetni zadevi tako niso bili podani pogoji za vodenje skrajšenega ugotovitvenega postopka. Izpodbijana odločba je nezakonita in jo je treba odpraviti ter zadevo vrniti v ponoven postopek.
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 27, 36. ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/12, 20/13, 157, 157/1, 157/1-1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - delež prevzemanja odpadne embalaže - bistvena kršitev določb postopka
DROE so po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Deleže prevzemanja odpadne embalaže, ki so določeni s sklepom Vlade, niso obračunani od celotne količine zbrane embalaže, ampak od tiste količine zbrane embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznsoti PRO.
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik že v upravnem postopku ugovarjal vhodnim količinam zbrane odpadne embalaže. Glede na določbe Uredbe 1, po katerih naj bi morale DROE v nasprotju z Direktivo in zakonom zagotavljati ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero proizvajalci za ravnanje z njo niso bili dolžni pooblastiti DROE, bi morala toženka na ta ugovor tožnika ustrezno odgovoriti. Ker tega ni storila, sodišče ne more preizkusiti, ali so v količini odpadkov, od katerih je toženka izračunala količino, za katero ravnanje nalaga tožniku, upoštevane tudi količine, za katere obveznost prenosa ravnanja na DROE po Uredbi 1 ni veljala.
sklep o dovolitvi izvršbe - neizvršljivost odločbe - način izvršbe - neobrazložen sklep
Utemeljeno tožnica uveljavlja neizvršljivost obveznosti iz 3. točke izreka inšpekcijske odločbe. S to točko je bilo tožnici odrejeno vodenje evidence odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, kar (kot izhaja že iz samega izreka) je tožnica dolžna delati že na podlagi predpisov, ki urejajo ravnanje z odpadki. Na podlagi tako splošno opredeljene obveznosti, ki jo vsebuje že predpis, pa res ni mogoče ugotoviti, kaj mora tožnica storiti, da bo mogoče na podlagi izreka inšpekcijske odločbe preveriti, ali je naloženo obveznost izpolnila. To še zlasti velja, ker iz razlogov izpodbijanega sklepa, izhaja, da ne gre za to, da tožnica ne bi vodila nobene evidence, temveč da evidenca, ki jo vodi oziroma na način kot jo vodi, ni v skladu s predpisi.
Tožnica ima prav, da upravni organ ni povsem prost pri izbiri načina izvršbe. Omejen je namreč z določbo prvega odstavka 285. člena ZUP, ki v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strank (tretji odstavek 7. člena ZUP) nalaga tako izbiro načina in sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, a da se z njim doseže namen izvršbe. Iz sodne prakse izhaja, da mora ob upoštevanju teh dveh kriterijev upravni organ navesti razloge, s katerimi obrazloži izbiro načina izvršbe.
Direktiva Sveta z dne 15. julija 1975 o odpadkih člen 8, 8a. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 12, 13, 20, 20/9, 157, 157/1, 157/1-1.
ukrep inšpektorja za varstvo okolja - odpadki - ravnanje z odpadki - obrazložitev odločbe
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar 2021 (352,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.
Tožnik v tožbi navaja, da je lastnik objekta na parc. št. 583/45 k. o. ... ter da nepremičnina s parc. št. *367 in 583/44 ne obstaja. Tudi drugostopenjski organ v svoji odločbi navaja, da je pravilna nova številka parcele 583/45, vendar ne obrazloži, s čem utemeljuje ugotovitev tega dejstva, ne sklicuje se na kakšno listino upravnega spisa ali drug dokaz, in prvostopenjsko odločbo, ki se glasi na parc. št. *367 in 583/44, potrdi kot pravilno in zakonito, pri čemer se tudi ne opredeli do vprašanja njene izvršljivosti. Glede na to preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč, saj dejansko stanje v materialnopravno bistvenih točkah ni v zadostni meri obrazloženo. S tako pomanjkljivo obrazložitvijo odločbe pa je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Organa sta gradnjo pravilno obravnavala kot samostojno, vendar pri tem nista obrazložila, zakaj sta jo opredeljevala kot nelegalno, saj sta se le nedoločno sklicevala na prvi odstavek 4. člena GZ in 5. člen tega zakona, pri čemer nista navedla, upoštevaje določbe 3. člena GZ, katere so tiste karakteristike gradnje, zaradi katerih štejeta, da gre za enega od gradbenih posegov iz prvega odstavka 4. člena GZ, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, in za kateri poseg naj bi šlo, ter tudi nista navedla razlogov, glede na katere sta se opredelila, da ne gre za primere iz 5. člena GZ, v katerih ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Bistvena pravno relevantna dejstva v odločbi tako niso navedena, zato se materialne zakonitosti odločbe tudi glede na to ne da preizkusiti ter gre tako za nadaljnjo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.