Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej pomeni način zagotavljanja uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice. To pa pomeni, da če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v postopku preuranjeno. V upravnem (tudi v inšpekcijskem) postopku ne zadostuje zgolj pisna seznanitev stranke z vsebino izpovedi druge stranke oz. priče.
Tožnik je po izdaji izpodbijanega upravnega akta, s katerim mu je bilo naloženo, da mora s kmetijskih zemljišč odstraniti deponijo zmesi lesnega pepela in celulozne pulpe, ter zemljišče uporabljati v kmetijski namen, odstranil navožen material. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene obveznosti ne more (več) priti, saj jo je tožnik že izpolnil prostovoljno. Izpodbijana odločba zanj ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njegov pravni položaj. Zato je odpadla potreba tožnika po sodnem varstvu, saj z odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, zakaj šteje zatrjevana dejstva za dokazana. Zgolj golo navajanje zaključkov brez obrazložitve, kako je organ do njih prišel, ne zadosti kriterijem 214. člena ZUP.
Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo, s katero je toženka tožniku naložila odstranitev prizidka in je za ta nedovoljen objekt prepovedala med drugim tudi izvedbo komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo. Izdaja začasne odredbe v tovrstni zadevi lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te odločbe oziroma v povezavi s to odločbo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.
Namerna preselitev v objekt, kjer je že prej znano, da nima ustreznih komunalnih priključkov, sodišče ne šteje za resno škodo v smislu pravnega standarda, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene. Navedeno zavestno ravnanje tožnika je nastalo po izdani odločbi in zaradi ravnanja tožnika in ne zaradi izdane odločbe, zato ne gre za težko popravljivo škodo zaradi izdane odločbe.
Sodišče pritrjuje tožniku, da uporaba določbe, ki ureja višino vegetacije v preglednem polju ceste, tudi za višino objektov, naprav in drugih predmetov ob cestah in križiščih, pomeni nedopustno širitev določbe na primere, ki jih ne ureja. Zahteva po pravilni uporabi materialnega prava implicira tako zahtevo po uporabi ustreznih pravnih norm kot zahtevo po uporabi norm v pravilnem pomenu.