Odlok o oglaševanju (2011) člen 10, 10/1, 10/1-1, 20.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - odstranitev objekta - soglasje pristojnega organa - dokazno breme
Tožnica ni dokazala svoje trditve, da ima za postavitev spornih oglaševalskih objektov, ki nesporno stojita na javnem mestu, in sicer na parc. št. 1653/15 ..., ki je javno dobro, pridobljena vsa potrebna oziroma predpisana soglasja in dovoljenja. Iz materialnih predpisov, veljavnih v času sklenitve Pogodbe, tj. Odloka o oglaševanju in Pravilnika o merilih za določitev lokacij in o lokacijah za oglaševanje izhaja, da na zemljišču s parc. št. 1653/15 ... niti ni bila dopuščena postavitev velikih samo stoječih tabel. Navedena lokacija parc. št. 1653/15 ... pa tudi po OPN MOL ID, veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe, ni predvidena za postavitev oglaševalskih objektov.
ZNB člen 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZIN člen 3, 3/2. ZUP člen 8, 146, 146/3, 146/3-3.
cepljenje - cepljenje otrok - obvezno cepljenje otrok - zdravstvena inšpekcija - ustna obravnava v upravnem postopku
Ker se je tožena stranka oprla na razlago ZNB oziroma je tožniku omejila pravico iz 8. člena EKČP in 54. člena Ustave na način, ki ni predpisan z zakonom, je izpodbijani akt nezakonit, in so bili kršeni postopkovni standardi, ki stranki zagotavljajo sodelovanje v posebnem ugotovitvenem postopku na ustni obravnavi in zagotavljajo spoštovanje načela materialne resnice.
Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane člen 6, 14. ZUP člen 146, 164, 164/1, 164/2, 243. ZKme-1 člen 58, 58/1, 96/1, 96/2. Uredba Komisije (ES) št. 401/2006 z dne 23. februarja 2006 o določitvi metod vzorčenja in analiz za uradni nadzor vsebnosti mikotoksinov v živilih točka A, A.3.7., D, D.1.1.
inšpekcijski postopek - prepoved prometa z živili - prepoved prodaje živila brez ustreznih dokazil o neoporečnosti - nadomestna odločba - opredelitev do dokaznih predlogov - pravica stranke do izjave - kršitev pravil splošnega upravnega postopka
Glede nadomestne odločbe določba 243. člena ZUP ni namenjena odpravi tehničnih pomanjkljivosti izreka odločbe, ampak je namenjena drugačni odločitvi o pravici ali obveznosti stranke. Če je uspeh dopolnjenega ugotovitvenega postopka negativen in ne vpliva na že sprejeto odločitev v upravni zadevi, pa pogoji za izdajo nadomestne odločbe niti niso izpolnjeni.
Tožeča stranka že od seznanitve z rezultati analize le tem oporeka in ugovore utemeljuje s priloženimi rezultati analiz pristojnih laboratorijev, do teh analiz pa se prvostopenjski organ ni opredelil ne med postopkom in ne v izpodbijani odločbi. Tožena stranka ni imela podlage, da ne bi upoštevala dokazov, ki jih je predložil tožnik, saj tožnikovim predlogom za dokazovanje ni oporekala neodvisnosti, objektivnosti in preglednosti. Do teh dokazov bi se torej prvostopenjski organ moral opredeliti.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep - ukrep kmetijskega inšpektorja - nedovoljena raba kmetijskega zemljišča - prepoved uporabe kmetijskega zemljišča v drug namen - odstranitev objekta - vzpostavitev prejšnjega stanja - dejansko stanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Podlago za ugotovitev, ali je enostavni objekt, kot ga je postavil tožnik, dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, je treba iskati v občinskih prostorskih aktih. Toženka ni v celoti ugotovila niti vrste objekta, ki ga je postavil tožnik, niti iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali ta objekt stoji na delu parcele, ki je po namenski rabi kmetijsko ali gozdno zemljišče (ali oboje). Zgolj na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bi bilo namreč mogoče zaključiti, ali je objekt, ki ga je postavil tožnik, (ne)dovoljen v skladu z določbami občinskih prostorskih aktov.
inšpekcijski postopek - ukrep rudarskega inšpektorja - koncesije - izkoriščanje mineralne surovine - dovoljenje za izkoriščanje mineralnih surovin
Toženka zmotno meni, da odločbi iz 2006 in 2010 nista pravno pomembni, ker sta bili izdani po podelitvi rudarske pravice z rudarskim koncesijskim aktom in sklenitvi koncesijske pogodbe. Glede na pojasnjeno gre namreč za pravnomočni odločbi, ki tožniku dajeta pravico izvajati dela pri izkoriščanju, kar pomeni izvrševati rudarsko pravico, na točno določenem pridobivalnem prostoru. Ker sta pravnomočni, ustvarjata učinke dokončno urejenega pravnega razmerja, kot izhaja iz izreka izdanih odločb.
Namen ZVPNPP je varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Ukrep se izreče podjetju, ki takšno poslovno prakso izvaja, pri tem pa oblika krivde za izrek ukrepa ni pomembna. Na odločitev v predmetni zadevi tudi ne vpliva narava poslovnega oziroma pogodbenega odnosa.
inšpekcijski postopek - delo na črno - opravljanje dela - zaposlovanje na črno - prepoved opravljanja dela
Sodišče pritrjuje tožniku, da je pravna kvalifikacija ugotovljenih kršitev do te mere nejasna, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik A.A. omogočil delo /.../, zaradi česar je bilo prepovedano opravljanje dela na črno. Iz te ubeseditve izreka ni jasno, zakaj je to formulirano v pretekliku („je bilo prepovedano“), če pa se je s prvostopenjsko odločbo, ki je bila z izpodbijano drugostopenjsko odločbo spremenjena, prepovedalo opravljanje dela A.A. in ne tožniku. In nadalje, če se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela na črno zaradi ugotovljene kršitve po 3. členu ZPDZC-1, potem ni jasno, komu je bilo prepovedano opravljanje dela, torej ali se to nanaša na tožnika ali na A.A. ali na koga tretjega. Če pa se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela posamezniku, zaposlenemu na črno, zaradi ugotovljene kršitve po 5. členu ZPDZC-1, potem je to tudi treba jasno navesti, ob ustrezni navedbi pravne podlage.
Tožniki pravnega interesa za udeležbo v gradbenem inšpekcijskem postopku ne morejo uspešno opreti na določbe 75. člena SPZ (prepovedana imisija) in 133. člena OZ (zahteva za odstranitev nevarnosti), saj se spori iz teh pravnih razmerij rešujejo v civilnih sodnih postopkih, ne pa v upravnih postopkih inšpekcijskega nadzora gradenj. Tovrsten inšpekcijski postopek je namreč namenjen varstvu javnega interesa na področju gradenj, njegov obseg pa je začrtan v določbi 145. člena ZGO-1, zato v njem ni mogoče uveljavljati varstva pravic iz sosedskega prava.
inšpekcijski ukrep - ukrep kmetijskega inšpektorja - kmetijsko zemljišče - nedovoljena raba kmetijskega zemljišča - prepoved uporabe kmetijskega zemljišča v drug namen - vzpostavitev prejšnjega stanja - odstranitev objekta - občinski prostorski akti - kmečka lopa
Pogoj za inšpekcijsko ukrepanje je izpolnjen, kolikor investitor na kmetijsko zemljišče poseže na način, ki ga predpisi ne dopuščajo, to je v konkretnem primeru, če na takem zemljišču postavi kmečko lopo, pa ne izpolni vseh pogojev za postavitev takega objekta, kot jih določajo občinski prostorski akti, in s tem zemljišča ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Zgolj izpolnitev vseh s predpisi zahtevanih pogojev bi namreč tožnici dopuščala postavitev lope na kmetijskem zemljišču.
GZ člen 3, 3/1, 3/1-18, 4, 4/1, 82, 82/1, 114, 114/1. ZUP člen 146, 146/2, 238, 238/3. ZIN člen 29.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - legalizacija - stanje v času odločanja upravnega organa
Nesporno je, da tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagal s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, kar pomeni, da je njegov objekt nelegalen in da je toženka utemeljeno izrekla izpodbijani ukrep. Prvostopenjski organ namreč odloča tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma v trenutku izdaje odločbe.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da lahko inšpektor v skladu z 29. členom ZIN opravi nadzor brez predhodnega obvestila in brez navzočnosti zavezanca. V tem primeru mu mora posredovati svoje ugotovitve in mu omogočiti, da se o njih izjavi, kar je bilo v obravnavanem primeru storjeno. Ne gre namreč za ogled v smislu 199. in 200. člena ZUP, ampak gre za inšpekcijski nadzor, ki ga ureja že omenjeno določilo 29. člena ZIN. Prvostopenjski organ je tožniku vročil zapisnik o inšpekcijskem pregledu na kraju samem in mu omogočil izjavo. Očitana bistvena kršitev postopka zato ni podana.
ZPDZC-1 člen 5, 19, 19/2. ZUS-1 člen 52. ZUP člen 238.
inšpekcijski nadzor - delo na črno - dokazna ocena - dokazni predlog - prekluzija - prepozen dokazni predlog
Sodišče ne vidi razloga, zakaj ne bi verjelo izjavi delavke, ki jo je na dan nadzora dala prvostopenjskemu organu. Ta je tedaj izjavila, da je pri tožeči stranki delala neprekinjeno od 18. 11. 2016 do dneva nadzora in je to izjavo tudi lastnoročno podpisala. Ni razumljivo, da bi dala delavka prvostopenjskemu organu neresnično izjavo. Pri izjavi, ki jo je pa naknadno predložila tožeča stranka, pa je treba upoštevati, da je v razmerju do nje delavka v odvisnem položaju.
Po 238. členu ZUP ne more več navajati dejstev in dokazov, ki bi jih lahko navajala do izdaje odločbe, pa tega ni storila. Posledično pa je prekludirana tudi po 52. členu ZUS-1, saj tudi po izrecnem pozivu, zakaj teh dokaznih predlogov ni podala pravočasno (na naroku za glavno obravnavo), za to ni podala dovolj utemeljenih razlogov.
ZNB člen 8, 9, 47, 47/8. ZVU člen 1, 1/1, 5, 26, 26/5, 26/5-4, 27, 27/1, 27/1-1, 28. Pravilnik o pitni vodi (2004) člen 3, 3/1, 6, 7, 9. Pravilnik o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih (2003) člen 1.
inšpekcijski postopek - ukrep zdravstvenega inšpektorja - kopališče - kazen - izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti - vodovodno omrežje - strokovno mnenje
Tožnica prezre, da se tretji odstavek 1. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih ne nanaša na dejavnost lastnika bazena, ampak na bazen kot objekt oziroma prostor. Prvi del stavka namreč govori o bazenih do 30 m2, drugi del stavka pa o podobnih prostorih, katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje. Pravilnik torej ne izvzema bazenov v sklopu savn, ampak se nanaša na vse bazene s površino vode nad 30 m2 ne glede na namen bazena in ne glede na to, v katerem prostoru se nahaja. Ker za uporabo pravilnika tudi ni pomembno, koliko ljudi se v bazenu lahko nahaja, so tožničine navedbe o tem, kdo bazen uporablja, irelevantne.
Tožnica meni, da strokovno mnenje NIJZ ni predpis, vendar s tem v obravnavanem primeru ne more uspeti, ker je dal navodilom NIJZ značaj predpisa pravilnik. V tretjem odstavku 4. člena Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah je namreč določeno, da upravljavec pripravi načrt iz prvega odstavka tega člena v skladu z navodili za izdelavo načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča, ki jih pripravi NIJZ in so objavljena na njegovi spletni strani. Glede na navedeno je tožnica dolžna upoštevati navodila NIJZ, ker ji to nalaga predpis, toženka pa je imela pravno podlago, po kateri ji je to naložila.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - odstranitev odloženih odpadkov - zemljišče v lasti republike slovenije - inšpekcijski zavezanec
Prvostopenjski organ je bil še pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen z okoliščinam, ki kažejo na to, da je povzročitelja odpadkov mogoče ugotoviti.
Ne glede na to, da je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenega razloga, pa sodišče za primer, da v ponovljenem postopku plačila stroškov ne bo mogoče naložiti povzročitelju, dodaja, da bo moral upravni organ v takšnem primeru podrobneje raziskati tudi položaj tožnice v razmerju do nepremičnin, na katerih so bili odloženi odpadki.
V tem pogledu je zato pomembna tudi razmejitev med položajem, ki bi ga tožnica imela kot posestnica, od položaja, ki bi ga imela kot „pojavna oblika države“, to je kot subjekt, na katerega so prenesena zakonska pooblastila v zvezi z opravljanjem nalog gospodarjenja z obravnavanimi zemljišči v lasti države in v tem okviru tudi pooblastila za izvrševanje nalog glede zagotavljanja njihove pravne in dejanske urejenosti, zaradi česar mora prevzeti bremena, ki jih zakon nalaga lastniku.
ZV-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/4, 150, 150/1, 150/2, 150/2-1.
poseg na vodnem in priobalnem zemljišču - inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vodno soglasje
Kolikšna je razdalja obravnavane parcele od prodišča ali običajne struge reke Soče, je v tem primeru pravno nepomembno, saj je, kot rečeno, za presojo bistvena določitev zunanje meje priobalnega zemljišča na podlagi meritve razdalje od meje vodnega zemljišča. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi bil sporen poseg v prostor izveden izven pravno relevantne zunanje meje priobalnega zemljišča reke Soče.
inšpekcijski ukrep - delo na črno - opravljanje dejavnosti - upravni postopek - kontradiktornost - pravica do izjave - dokaz
V upravnem postopku ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino pričine izpovedi. Če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da postavlja vprašanja drugim strankam in pričam, gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Šele z odločitvijo o tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za opustitev rudarskih del pri pristojnem ministrstvu bo jasno, pod kakšnimi pogoji in na kakšen način se bo izvedla sanacija gramoznice A., pri čemer bo predmet te odločbe in/ali nadaljevanja tega inšpekcijskega postopka lahko tudi neobstoj rudarske pravice tožnika. Kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ in s čemer se sodišče strinja, 95. člen ZRud-1 določa postopek v vseh primerih opustitve izvajanja rudarskih del in se tožnik ne more z uspehom sklicevati na ugasnitev rudarske pravice.
Razmerje, ki je nastalo po ZRud-1 in se je nanašalo na izkoriščanje rudarske pravice, se ne zaključi s potekom koncesijske pogodbe oziroma z ugasnitvijo rudarske pravice, temveč z izdajo odločbe o prenehanju pravic in obveznosti za izkoriščanje. Slednjo pa je mogoče izdati le po zaključeni dokončni sanaciji okolja.
Zakonodajalec je s celotnim 6. poglavjem ZRud-1, v katerem je natančno predpisal postopek opuščanja rudarskih del in razdelal posamezne faze zapiralnih del, zasledoval očiten cilj, da se posege v okolje zaradi izkoriščanja naravnih surovin (ki so na podlagi izdane koncesijske pogodbe sicer legalni) po opustitvi del tudi sanira.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - ustavitev inšpekcijskega postopka - stranka v postopku - prijavitelj - stranski udeleženec
Tožnica v postopku inšpekcijskega nadzora ni imela položaja stranskega udeleženca, iz spisnih podatkov pa tudi ne izhaja, da bi tožnica zahtevo za udeležbo v postopku (kot stranska udeleženka) med samim tekom inšpekcijskega postopka (torej pred njegovim končanjem) sploh vložila. Iz izpodbijanega akta in podatkov spisa pa je še razvidno, da je bila tožnica, pisno obveščena o ustavitvi inšpekcijskega postopka, vendar ne kot stranka oziroma stranski udeleženec tega inšpekcijskega postopka, temveč na podlagi in v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIN.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da jo je tržni inšpektor izdal na podlagi 23. člena ZVPot, kar upoštevaje citirane določbe prepisov po presoji sodišča pomeni, da jo je izdal v okviru svoje stvarne pristojnosti. Tega ne spremeni dejstvo, da po prvem odstavku 421. člena EZ-1 Agencija nadzira izvajanje določb tega zakona s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom ter na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, razen v primerih, ki po tem zakonu spadajo v pristojnost posameznih pristojnih inšpekcij. V obravnavani zadevi namreč ne gre za nadzor nad izvajanjem določb EZ-1 s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom, poleg tega pa tožnica zmotno meni, da določbi desetega odstavka 48. in 172. člena EZ-1 izključujeta pristojnost tržnega inšpektorata, da nadzira izvajanje predpisov s področja trgovine in varstva potrošnikov, v tem primeru ZVPot.
Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da se pogodbeni pogoj lahko opredeli kot nepošten do potrošnika, če je nepoštena sama vsebina tega pogoja, ki se izraža v neravnotežju med pogodbenimi pravicami in obveznostmi. Toženka pa tega, v čem zaradi spornega pogoja (morda) pride do znatnega neravnotežja ni ugotavljala, saj je zavzela stališče, da po zadevnih določbah ZVPot zadostuje že, če se papirnati izvod računa potrošniku zaračuna (četudi se je strinjal s tem, da bo prejel račun v elektronski obliki), in sicer ne glede na druge okoliščine posla oziroma ostalo vsebino konkretne pogodbe.
Z institutom ničnosti zato ni mogoče sanirati katerekoli pomanjkljivosti odločbe, ki bi lahko bila razlog za njeno nezakonitost in bi jo stranka lahko uveljavljala z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila. Za nično se torej odločba lahko izreče izključno iz razlogov, ki so taksativno določeni v prvem odstavku 279. člena ZUP, in ki jih je treba, kot rečeno, razlagati zožujoče.