Tožnik je bil zavezan za plačilo stroškov po tretjem odstavku 157.a člena ZVO-1 kot posestnik zemljišča, kar je bilo ugotovljeno na podlagi koncesijske pogodbe in aneksa ter zahtevka za sečnjo, kar je ustrezalo tako definiciji lastniškega posestnika, kot tudi neposrednega dejanskega posestnika (prvi odstavek 24. in prvi odstavek 27. člena SPZ. Organ je tožnika določil za plačnika, ker je ugotovil, da tožnik izvaja na parceli neposredno dejansko posest. Tožnik namreč ni bil določen za plačnika stroškov le na podlagi določb ZSKZ, ki so ga pooblaščala za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti (2. in 4. člen ZSKZ), ali vpisa B. v zemljiški knjigi, temveč kot dejanski posestnik nepremičnine, to dejstvo pa s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2015 ni ugotovljeno drugače kot z odločbo z dne 31. 5. 2015. Dejanska oblast nad parcelo, na kateri so bili odloženi odpadki, pa je bila podlaga za določitev tožnika kot zavezanca za plačilo stroškov odstranitve odpadkov.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ker je inšpektor ustavil inšpekcijski upravni postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem upravnim aktom ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stanskega udeleženca. Zato tudi tožnik kot pobudnik inšpekcijskega postopka oziroma morebitni stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju.
Iz izpodbijane odločbe, zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 10. 2017 ter poročila veterinarja B.B. z dne 13. 10. 2017 izhaja, da je bila kobila, za katero je bil odrejen prevoz, tako bolna kot poškodovana, zato je prva alineja 17. člena ZZZiv nedvoumno bila podlaga, da se je prevoz kobile na novo lokacijo, po odredbi inšpektorja - veterinarja, lahko izvršil.
V izpodbijani odločbi opisano stanje kobile, ugotovitve inšpektorjev na ogledu ter vsebina izpovedbe oskrbnika živali A.A. izkazujejo, da je tožnik kršil prvo alinejo 7. člena ZZZiv, ki določa, da mora skrbnik živali zagotoviti: bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam, v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji.
Ob dejanski situaciji, ki je narekovala takojšnje ukrepanje zaradi zavarovanja dobrobiti živali, se tožnik ne more sklicevati na postopkovna pravila, ki jih strankam sicer zagotavlja 9. člen ZUP (oziroma 22. člen Ustave). Da pa je dobrobit živali v javnem interesu, pa izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv.