V obravnavani zadevi je vložitev zahteve za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 treba šteti za pravno sredstvo, ki je neločljivo povezano z izdajo odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1. Morebitno vložitev tega pravnega sredstva je zato po presoji sodišča treba obravnavati kot nadaljevanje postopka, začetega na podlagi ZGO-1, torej v smislu prehodne določbe pravega odstavka 106. člena GZ in o njej odločiti z uporabo 156.a člena ZGO-1 na način, kot ga je določilo Ustavno sodišče RS.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja
Pravno odločilni dejstvi za izrek izpodbijanega ukrepa v tem primeru sta torej ugotovitvi, da je obravnavni objekt manj zahteven objekt, za katerega je treba pred začetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje, in da gradbeno dovoljenje zanj pred začetkom gradnje (niti v trenutku odločanja prvostopenjskega organa) ni bilo pridobljeno.
Niti upravni organi niti sodišče ne morejo podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsebine vsake posamezne postavke stroškov izvršbe in tudi ne ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe oziroma racionalnost izvedbe posameznih opravil, saj podatki prvostopenjskega upravnega organa za kaj takega ne dajejo nobene podlage, prav tako stroški upravne izvršbe niso posebej urejeni v predpisih. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v izpodbijanem aktu ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, v kateri je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.
inšpekcijski postopek - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opredelitev do pritožbenih navedb - obrazložitev odločbe
Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki se nanaša na izkazovanje zakonsko določenega pogoja, da je prišlo v konkretnem primeru do nezgode pri delu, v posledici katere je bil delavec B.B. nezmožen za delo več kot tri delovne dni, kar je podlaga za pravilno in zakonito izdano odločbo, ni popolno ugotovljeno, posledično pa je izostala tudi ustrezna obrazložitev tako izpodbijanega akta kot odločbe, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - namenska raba zemljišč - postavitev reklamnih objektov
V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev, ali se lesena sušila dejansko uporabljajo v kmetijske namene, kot pomožni kmetijsko gozdarski objekt. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni sporno, da so sušila na eni strani opremljena z reklamnimi panoji dimenzij cca 12,00 m x 5,20 m, katerih namestitev je po presoji tožene stranke neskladna z zakonsko določeno namembnostjo pomožnega kmetijsko gozdarskega objekta, tožnik pa zatrjuje, da reklamni panoji predstavljajo zaščito sušil pred vetrom in v nobenem primeru ne gre za nenamensko rabo sušil. Ker torej v zadevi ni sporno dejstvo, da so lesena sušila opremljena z reklamnimi panoji, je po presoji sodišča tožnikovo zatrjevanje, da gre za namensko rabo lesenih sušil, neutemeljeno. Sodišče namreč soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da postavitev reklamnih panojev ne predstavlja ne kmetijskega opravila, ne dejavnosti, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti in je zato posledično izrečeni ukrep utemeljen.
Tožnica je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti iz sklenjenih pogodb za gotovinski kredit potrošnikom zaračunavala strošek v višini od 14,00 do 70,00 EUR, odvisno od višine kredita, ki po višini bistveno presega znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti, po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da je bilo poslovanje tožnice v nasprotju z 8. členom ZVPNPP, ker je tožnica nedopustno vplivala in v škodo potrošnikov zmanjšala ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika ter s tem povzročila ali utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje - zemljiška knjiga - izbris zaznambe
Zahteva za izbris zaznambe prepovedi zaradi nedovoljene gradnje ni identična zahtevi za izdajo ugotovitvene odločbe ter pobude za podajo predloga zemljiški knjigi, zato je ugotovitev toženke, da je bilo o zadevi, kot je obravnavna, že enkrat odločeno, nepravilna.
inšpekcijski ukrep - izrek odločbe - sklep o popravi pomote
V primeru, ko ni dvoma, za katero parcelno številko in za katero lokacijo gre, izrek odločbe zaradi napačne navedbe parcelne številke ni toliko nejasen, da odločba ne bi mogla biti tudi izvršljiva. Ker v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, kje se nahaja kmetijska površina, s katere mora tožeča stranka odstraniti gramoz, parkiranje tovorne prikolice, avtomobile, delovne stroje, kontejnerje ter manjši šotor, in ker je tudi iz obrazložitve osnovne inšpekcijske odločbe jasno, na katero parcelno številko se nanaša, saj je izrecno navedena številka 193/1, je pri napačni navedbi parcelne številke v izreku osnovne inšpekcijske odločbe in v izreku sklepa o dovolitvi izvršbe šlo za očitno pomoto, ki jo je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso mogoče odpraviti z izdajo popravnega sklepa. S popravo se tako doseže samo to, da je v izreku odločbe navedeno enako, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo.
Obravnavani postopek nadzora je bil uveden že v času veljave ZRud-1, kar glede na načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP pomeni, da je organ, ko je postopal in odločil po sedaj veljavnem zakonu, odločil zakonito.
Sodišče se ne strinja, da bi moral biti opisani primer tožnice (zlasti glede na prenehanje koncesijskega razmerja in ne-obstoj rudarske pravice) urejen v prehodnih določbah ZRud-1, saj bo pristojni organ vlogo tožnice obravnaval glede na njeno vsebino in pogoje, ki veljajo po ZRud-1, in odločil posledično temu. Mnenje ministrstva, iz katerega naj bi izhajalo, da rudarskih del ni več mogoče zakonito izvajati brez podlage v koncesijski pogodbi, pa je mnenje in ne predpis, ki bi ga bilo treba upoštevati. V primeru, da pa bo ugotovljeno, da tožnica dovoljenja za opustitev izvajanja rudarskih del ne more pridobiti in torej ne more izvesti naloženega ukrepa, pa bo stekel postopek izvršbe obveznosti, naložene z izpodbijano odločbo, določen v 134. - 138. členu ZRud-1.
ZCes-1 člen 5, 9, 66, 78, 78/3, 125. Pravilnik o projektiranju cest (2005) člen 56. ZJC člen 6, 6/3, 6/3-1.
objekt za oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - cesta - državna cesta - varovalni pas ceste
Direkcija za infrastrukturo izda soglasje za postavitev objekta za oglaševanje, če s predlaganim posegom v varovalni pas ceste niso prizadeti interesi varovanja ceste in prometa na njej.
Določba 56. člena Pravilnika o projektiranju cest, na katero je svojo odločitev oprl prvostopni organ, po mnenju sodišča v ničemer ne širi določb in ne presega namena zakona, zato se na podlagi prehodne določbe 125. člena ZCes-1 uporablja tudi po uveljavitvi ZCes-1.
Uredba o ravnanju z izrabljenimi gumami (2009) člen 3, 3/1, 3/1-2, 4, 4/1. Uredba o odpadkih člen 3, 3/1, 3/1-18. ZVO-1 člen 20, 20/2.
ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - odstranitev odloženih odpadkov
Sodišče ugotavlja, da tožnika v upravnem postopku nista zatrjevala niti predložila dokazila, da B. izpolnjuje pogoje za (zakonito) izvedbo predelave izrabljenih gum, niti tega dokaza nista navajala in predlagala v tožbi (in izkazala opravičljivih razlogov, zaradi katerih izvedbe dokaza nista predlagala že prej). Zato nadalje ugotavlja, da nista dokazala svoje trditve, da so izrabljene gume s tem, ko naj bi služile za zaščitne bariere, po izvedeni predelavi prenehale biti odpadek. Glede na navedeno so gume, kot je pravilno ugotovila toženka, odpadek, katerega pa je povzročitelj v skladu s prvim odstavkom 4. člena Uredbe dolžan oddati zbiralcu.
inšpekcijski ukrep - cesta - državna cesta - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - objekt za obveščanje in oglaševanje - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje
Člen 78 ZCes-1 uvodoma predpisuje prepoved postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste zunaj naselja (prvi odstavek), nato pa v drugem odstavku določa pogoje, pod katerimi pa je postavitev takih objektov možna ob soglasju direkcije. Ker pa tega soglasja tožnik nedvomno nima, objekti pa so postavljeni ob državni cesti, je organ mogel in moral zaključiti, da je podan pravno relevantni dejanski stan za izrek spornega ukrepa.
ZGO-1 člen 152. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (2013) člen 5, 6.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - podporni zid
Kamnita zložba z armiranobetonskim podstavkom je skupaj kot celota podporni zid, namenjen varovanju brežine in razlivanjem poplavne vode. Ker je namenjen zavarovanju brežine vodotoka in investitorjeve nepremičnine pred zemeljskim zdrsom, odnašanjem brežine in razlivanjem poplavne vode, je po namembnosti konstrukcija med dvema višinama zemljišča, katera preprečuje zdrs zemljine; torej gre glede na določilo Uredbe o uvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje za podporni zid.
Tožbena navedba, da je odločba nična, ker je ni mogoče izvršiti, saj njegova obveznosti ni konkretizirana, iz odločbe pa ni moč razbrati, kje in kako naj zgradi priključek na javno kanalizacijo, niti ni jasno opredeljeno mesto priključitve, ni utemeljena, saj navedeni razlogi ne pomenijo objektivne neizvršljivosti, kar je po določbah ZUP pogoj za to, da se odločba izreče za nično zaradi dejanske neizvršljivosti.
ZCes-1 člen 5, 6, 9, 66, 78, 125. ZJC člen 6. Pravilnik o projektiranju cest (2005) člen 56, 56/3.
objekt za obveščanje in oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - varovalni pas ceste - državna cesta - javni interes
Ni podlage za tožbeno stališče, da bi se izvedbo del v varovalnem pasu državne ceste presojalo zgolj po določbi 78. člena ZCes-1, kot gramatikalno razlaga tožnik določbo tretjega odstavka 78. člena ZCes-1, z navedbo, da ta taksativno določa pogoje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje. Navedena zakonska določba ureja obveščanje in oglaševanje ob državni cesti, vendar je ni mogoče razlagati neodvisno od namena določbe 66. člena ZCes-1, ki je določen v prvem odstavku, in tretjega odstavka, ki določa širino varovalnega pasu in od Direkcije za infrastrukturo zahteva presojo tudi z vidika varovanja državne ceste. Določbe 78. člena ZCes-1 tudi ni mogoče razlagati neodvisno od prvega odstavka 5. člena ZCes-1, ki prepoveduje izvajati kakršnakoli dela na zemljiščih ali objektih ob javni cesti, s katerimi bi se ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej.
Pravilnik o projektiranju cest ne širi zakonskih določb, ampak zgolj podrobneje opredeljuje, kdaj bi bili lahko prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, to pa je bil tudi razlog za zavrnitev soglasja v obravnavani zadevi.
ZZZiv člen 26, 26/1, 26/1-9, 26.c, 26.c/1, 26.c/1-1, 43, 43-5.
inšpekcijski ukrep - ukrep veterinarskega inšpektorja - nevaren pes - obvezno šolanje psa - usmrtitev živali
Inšpekcijska postopka izdaje odločbe o odreditvi šolanja nevarnega psa in odločbe o njegovi usmrtitvi sta glede na ureditev v ZZZiv medsebojno povezana. Nespoštovanje predhodno izdane odločbe o odreditvi šolanja je pogoj za izdajo odločbe o usmrtitvi. Kljub temu pa sta navedena inšpekcijska postopka dva ločena upravna postopka, v katerih se izdata samostojna upravna akta, zoper katera je mogoče vložiti ločeni pravni sredstvi. Ker je bil rok za izvedbo obveznega šolanja nevarnega psa na podlagi prve alineje prvega odstavka 26.c člena ZZZiv določen že z odločbo o odreditvi šolanja nevarnega psa, bi se lahko ustavnopravni pomislek glede vezanosti trenutka začetka teka roka za izvedbo šolanja na dan ugriza in s tem povezana dejanska dolžina roka kot pravno odločilen lahko izkazal le v postopkih pravnega varstva zoper odločbo o odreditvi šolanja, ta pa je bila v času izdaje izpodbijane odločbe o usmrtitvi psa pravnomočna.
ZVOP-1 člen 20, 20/1, 20/5, 20/7, 157, 157/1. ZUS-1 člen 2, 7, 65, 65/1, 66, 67, 67/1. URS člen 120, 153. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18, 26, 34, 39. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv člen 7.
O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo.
Tožnik je dolžan prevzemati (le) takšno količino odpadkov, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe, dali na trg.
Tožnika kot zasebnega gospodarskega subjekta ni mogoče prisiliti k sklenitvi pogodb, bodisi z zavezanci za ravnanje z odpadki (tj. s povzročitelji odpadkov), bodisi z izvajalci javne službe, saj je to stvar njihovega svobodnega urejanja. Lahko pa, kolikor se izkaže, da zaradi nesklenjenih pogodb izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja ni (več) možno, predlaga ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja (4. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1).
Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine, zaradi izvršitve odločbe o višini prevzema odpadne embalaže, kot je bil zavezan z izpodbijano odločbo, v tem postopku upravnega spora ni podlage.