Davčni organ bi moral na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in tožniku omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavi. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena, saj se na njej zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP.
Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.
Tožnici (stranski udeleženki v upravnem postopku) je bil sicer poslan zapisnik o opravljenem ogledu, pri čemer je bila pozvana, da lahko v roku 5 dni poda pripombe in se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev ter predloži dokumentacijo, vendar pa o nameravanem ogledu inšpektor tožnice ni vnaprej seznanil in ji ni dal možnosti, da je na ogledu prisotna in da se na kraju samem seznani z ugotovitvami inšpektorja (inšpektor je, kot to izhaja iz zapisnika, po izvedbi dokazov, že na samem kraju zaključil, da je obveznost izpolnjena), da nanje ustno poda pripombe in da zaslišanim oziroma soočenim osebam, ki so bile zaslišane v dokazne namene, postavlja vprašanja. Takšno ravnanje po presoji sodišča predstavlja kršitev pravil postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izdane odločbe.
V konkretnem primeru je za odločitev bistveno, ali so bile predelne stene, ki jih je tožnik odstranil, nosilne ali nenosilne stene. Kolikor so bile nosilne stene, pomeni tožnikov poseg rekonstrukcijo objekta, torej poseg v njegovo konstrukcijo, za kar bi moral pred izvedbo del pridobiti gradbeno dovoljenje, pričetek del pa priglasiti. Če pa so bile stene nenosilne stene, tožnik z njihovo odstranitvijo v konstrukcijo objekta ni posegal, pač pa je izvajal le vzdrževalna dela, za kar niti gradbeno dovoljenje niti priglasitev pričetka del nista potrebna.
Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
Inšpekcijski organ je kot poseg v prostor, za katerega bi moral tožnik pridobiti vodno soglasje v skladu s 150. členom ZV-1, štel gradnjo oz. ureditev dela zemljišča na način, da predstavlja utrjeno makadamsko površino, ki pa ne služi sama sebi, ampak je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da služi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnega materiala. Povedano drugače, inšpekcijski organ je tožniku prepovedal parkiranje in skladiščenje na podlagi ugotovitve, da je tožnik na delu zemljišča ..., uredil zemeljsko površino na način, da ta omogoča in tudi dejansko služi parkiranju in skladiščenju, pri čemer tožnik za takšno ureditev (poseg v prostor) ni pridobil vodnega soglasja. Ker celotno zemljišče, tj. vse tri parcelne številke, predstavlja ogroženo (poplavno) območje, tudi ni relevantno, ali se je pred izdajo izpodbijane odločbe parkiranje res izvajalo le neposredno ob meji z občinsko cesto, ob tem ko ni bilo sporno, da utrjena makadamska površina dejansko sega na vse tri parcele.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je tožena stranka pri določitvi količin odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do dne 23. 4. 2021 upoštevala pravila prej veljavne Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo glede izjeme, da lahko proizvajalci odpadne embalaže sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže (če so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja za odpadno embalažo ali če njihova letna količina embalaže presega 15.000 kg) in pojasnila, za kakšno odpadno embalažo gre, torej ali gre pri vseh zbranih količinah komunalne odpadne embalaže v tem obdobju za komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izvajanje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO).
Tožeča stranka bi morala imeti možnost biti vabljena, da pri ogledu sodeluje, ker se je na njem odločalo o njenih obveznostih oziroma se je ugotavljalo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba, s katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep zoper njo. Tožena stranka je tožeči stranki sicer omogočila, da se o zadevi izjavi, vendar ji ni omogočila udeležbe na ogledih niti ni izvedla ustne obravnave, ki je po določbi 154. člena ZUP v primeru oprave ogleda obvezna.