ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - odgovornost proizvajalca - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Odstranitev neskladno zgrajenih delov objekta ima namreč za cilj vzpostavitev zakonitega stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, kar pomeni, da mora biti taka uskladitev dejansko mogoča. Če je objekt zgrajen na način, ki ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, ne gre več za neskladno gradnjo, pač pa za nelegalno zgrajen objekt in lahko zato inšpektor izreče ukrepe po 152. členu ZGO-1.
S posegom v stebre, podporne zavetrne cevi in jeklenice bi bilo poseženo v samo bistvo tega enostranskega oglaševalskega panoja. Tožbeni ugovor, da sporni pano ni objekt v smislu 1. točke prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ker ni povezan s tlemi, je zato neutemeljen.
inšpekcijski postopek - gradbena inšpekcija - ustavitev postopka - pravica do pritožbe - stranski udeleženec v inšpekcijskem postopku
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni odločba v smislu ZUP, saj se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Inšpekcijski postopek se namreč začne - in vodi - le po uradni dolžnosti in sicer le takrat, kadar to terja domnevno ogrožena javna korist, ker je njegov namen nadzor na izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov.
Zato tožeča stranka kot stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju in zato tudi ni bila upravičena vložiti pritožbe zoper prvostopni sklep. Njen zgolj zasebni interes, da bi se inšpekcijski postopek končal z naložitvijo obveznosti zavezancu, za nadaljevanje inšpekcijskega postopka ne zadošča.
Tožnica po presoji sodišča ne izkazuje več potrebnega pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe, saj je naloženo obveznost že izpolnila in posledično ne more več priti do prisilne izvršitve te obveznosti. Glede obstoja pravnega interesa iz sodne prakse izhaja, ni mogoče vselej šteti, da pravni interes za tožbo v upravnem sporu zoper inšpekcijsko odločbo preneha zgolj zato, ker ne bo moglo priti do prisilne izvršitve obveznosti, ki je z njo naložena. To, da zaradi varstva lastnega pravnega položaja in interesov inšpekcijski zavezanec prostovoljno izpolni naloženo obveznost, mu ne more odvzeti pravnega interesa, da s tožbo izpodbija inšpekcijsko odločbo kot temelj naložitve obveznosti, saj ta z izvršitvijo ne preneha učinkovati. Le v primeru, ko iz pravnih ali dejanskih okoliščin odprava izpodbijane inšpekcijske odločbe ne more voditi do izboljšanja pravnega položaja tožnika, je mogoče slednjemu odreči interes za izpodbojno tožbo v upravnem sporu. Prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Z izpolnitvijo naložene obveznosti, tj. z odstranitvijo odpadkov, so namreč prenehali pravni učinki izpodbijane odločbe inšpekcijskega organa, zato si tožnica z vloženo izpodbojno tožbo v tem upravnem sporu svojega pravnega položaja ne more izboljšati oziroma doseči ugodnejše rešitve.
ZVO-1 člen 157. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 39.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže
V obravnavani zadevi je pomembno, ali je toženka obveznost tožnice ugotovila upoštevaje mešano odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, to je, ali je iz skupne količine pri izvajalcu javne službe v obdobju od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 zbrane mešane odpadne embalaže, od katere mora tožnica prevzeti 27,75 odstotka, izključena mešana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana v obdobju 1. 1. 2021-28. 2. 2021, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100. a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju: ZUIZEOP), po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katere velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene.
kmetijska zemljišča - kmetijska dejavnost - reklamni pano - oglasni pano - odstranitev reklamnih panojev - nenamenska raba
Upoštevaje določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ in ob nesporni ugotovitvi, da je parcela št. 1640/1, k. o. ... kmetijsko zemljišče, predstavljata predmetni konstrukciji oglasnih panojev na tem zemljišču tudi po presoji sodišča uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Kot že samo ime pove, so kmetijska zemljišča namenjena kmetijski dejavnosti. Enako izhaja iz 2. člena ZKZ, ki določa, da so kmetijska zemljišča zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska določena s prostorskimi akti lokalnih skupnosti, ter da se kot izjemo nekmetijsko namensko rabo teh zemljišč določi s prostorskimi akti lokalnih skupnosti.
Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da se mora pri odločanju o zahtevku upoštevati 222. člen ZUP, kar se po mnenju tožnika v postopku za izdajo spremembe OVD ni, vendar pa je imel tožnik na voljo ustrezno pravno sredstvo za pospešitev odločanja pred ARSO, tj. tožbo zaradi molka organa - 28. člen ZUS-1. Hkrati je treba še ugotoviti, da je tožnik zahtevo za spremembo OVD vložil (šele) 14. 9. 2021 (predhodna vloga tožnika, ki jo je ta vložil 2. 4. 2021, je bila zavržena zaradi zamude pri dopolnitvi), medtem, ko je bila inšpekcijska odločba izdana že 18. 7. 2019. Sodišče še dodaja, da bi tožnik lahko zaprosil tudi za odlog izvršbe (tretji odstavek 293. člena ZUP).
ZDR-1 člen 4, 13, 22, 54. ZUTD člen 163, 163/2, 164, 167. ZID-1 člen 19, 19/1, 19/1-3, 19/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za delo - prepoved opravljanja delovnega procesa - delovno razmerje - obstoj delovnega razmerja - posredovanje delovne sile - zagotavljanje delavcev drugemu uporabniku
Določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 je kogentne narave, kar pomeni, da pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve njunega razmerja, če obstajajo navedeni elementi delovnega razmerja. Gre za t.i. načelo prednosti dejstev, po katerem se takšno razmerje po sili zakona šteje za delovno razmerje (prim. sodbi tega sodišča I U 923/2015 z dne 30. 3. 2016 in III U 83/2018 z dne 5. 10. 2021). Zakonska domneva o obstoju delovnega razmerja v primerih, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja, je tudi izrecno urejena v 18. členu ZDR-1.
ukrep gradbenega inšpektorja - inšpekcijski postopek - gradnja brez gradbenega dovoljenja - nelegalna gradnja - pravica do izjave - načelo zaslišanja strank
Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ki so izhajali iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 6. 1. 2020, zaradi česar je v postopku izdaje izpodbijane odločbe prišlo do bistvene kršitve pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - gradnja brez gradbenega dovoljenja - nelegalna gradnja - inšpekcijski zavezanec
Pričetek legalizacije nelegalnega objekta ne predstavlja okoliščine, ki bi bila relevantna z vidika izdaje izpodbijane odločbe in presoje njene zakonitosti. Za odločitev v zadevi je namreč bistveno zgolj, da tožnik pred začetkom gradnje spornega objekta in v času izdaje izpodbijane odločbe za izvedeni poseg ni imel ustreznega dovoljenja; zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa se namreč presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe.
ukrep gradbenega inšpektorja - inšpekcijski postopek - gradnja brez gradbenega dovoljenja - nelegalna gradnja - odstranitev objekta
Sodišče pritrjuje stališču upravnih organov, da pričetek legalizacije nelegalnega objekta ne predstavlja okoliščine, ki bi bila relevantna z vidika izdaje izpodbijane odločbe in presoje njene zakonitosti. Za odločitev v zadevi je namreč bistveno zgolj, da tožnik pred začetkom gradnje spornih objektov in v času izdaje izpodbijane odločbe za izvedeni poseg ni imel ustreznega dovoljenja; zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa se namreč presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sprememba namembnosti
Zaključek Inšpektorice, da je prišlo do spremembe namembnosti športnega objekta, za katero tožeča stranka ni imela gradbenega dovoljena, je na mestu. Obstoječe gradbeno dovoljenje je bilo dano za zimsko kopališče (športna dvorana), in ne za stavbo za kulturo in razvedrilo. Ne gre prezreti, da je za spremembo namembnosti v objekt za kulturo in razvedrilo vedno nujno gradbeno dovoljenje (druga alineja petega odstavka 4. člena ZGO-1).
ukrep kmetijskega inšpektorja - uporaba kmetijskega zemljišča - namenska raba zemljišč - nenamenska raba - zavezanec v inšpekcijskem postopku
Lastnik in uporabnik tega zemljišča je tožnik, ki je ob njegovem nakupu vedel, da gre za gozdno in kmetijsko zemljišče. To ga postavlja v položaj inšpekcijskega zavezanca, ki mora gozdno in kmetijsko zemljišče uporabljati skladno z namenom, ki ga za tovrstna zemljišča predpisujeta Ustava in ZKZ.
Na kmetijskem zemljišču je dopustno postavljati le objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ in je njihova postavitev dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti. V obravnavanem primeru ne gre za takšen objekt, tega tožnik tudi ne zatrjuje. Navaja, da se kmetijsko in gozdno zemljišče že ob nakupu nista uporabljala skladno z namensko rabo. Tudi, če je bilo temu res tako, mu to ne daje pravice, da je na tem zemljišču nasul pesek in postavil ograjo z lučmi. Takšna uporaba gozdnega in kmetijskega zemljišča ni skladna z njegovim namenom po določbah ZKZ.
Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Žirovnica (2010) člen 19.
ukrep občinskega inšpektorja - priključitev na javno kanalizacijo - inšpekcijski zavezanec
Nesporno v zadevi je, da tožnik ni lastnik oziroma solastnik objekta za katerega mu je naložena obveznost priključitve. Tožnik tudi ne more biti uporabnik, ker ne koristi storitve javne službe odvajanje in čiščenje odpadnik komunalnih in padavinskih voda, saj objekt ni priključen na komunalno omrežje.
Organ bi moral za pravilno uporabo prvega odstavka 79. člena GZ ugotavljati, kdo so investitorji gradenj in lastniki predmetov, teh pa prvostopenjski organ ni ugotavljal, niti iz dokumentov spisa ne izhaja, da bi tožnika pozval, da jih razkrije. Namreč prvi odstavek 79. člena GZ kot inšpekcijskega zavezanca primarno določa investitorja, šele če je ta neznan, pa se za inšpekcijskega zavezanca šteje lastnik zemljišča. Prvostopenjski organ bi lahko v skladu s to določbo kot zavezanca obravnaval tožnika samo v primeru, če investitorjev ne bi mogel ugotoviti.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - enostaven objekt - gradnja brez gradbenega dovoljenja - neobrazložena odločba
Da je obravnavani objekt vkopan betonski objekt tlorisnih dimenzij cca 10 m x 2 m x 2,5 m za namen zbiranja odpadkov, med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali je treba obravnavani objekt opredeliti kot gradbeni inženirski objekt, kot v svojih odločbah trdi toženka, ali kot drug gradbeni poseg, ekološki otok, s klasifikacijo CC-SI 32110, kot zatrjuje tožnica. Od te opredelitve je namreč odvisno, ali pridejo v poštev splošna merila iz 8. člena Uredbe o razvrščanju objektov, po katerih objekt z globino, ki presega 2 m, kakršno ima obravnavani, ni enostaven objekt, oziroma ali pridejo v skladu s petim odstavkom 4. člena uredbe v poštev posebna merila iz priloge 1, po kateri so ne glede na globino drugi gradbeni posegi - ekološki objekti enostavni objekti.
Na navedeno pravno odločilno vprašanje toženka ni odgovorila, saj ni pojasnila niti, zakaj sploh šteje, da je obravnavani objekt gradbeni inženirski objekt, in to kljub temu, da je tožnica že v upravnem postopku zatrjevala, da gre za ekološki otok, za katerega gradbeno dovoljenje v skladu s prilogo 1 v zvezi s petim odstavkom 4. člena uredbe ni potrebno. S ponavljanjem istega ugovora, na katerega v upravnem postopku ni dobila odgovora, pa tožnica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - odstranitev objekta - občinska cesta - varovalni pas - soglasje za postavitev objekta - neskladje med izrekom in obrazložitvijo
Inšpekcijski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasni, da je raba prostora omejena ter da je gradnja in rekonstrukcije gradbenih posegov ter postavitev kakršnihkoli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste dovoljena le s soglasjem pristojne občinske službe. Hkrati pa navaja, da gre za poseg na zemljišče javne poti brez soglasja. Ker gre za dve različni pravni terminologiji zemljišč po ZCes-1, se sodišče strinja s stališčem tožbe, da gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe ter se izpodbijane odločbe v bistvenih okoliščinah glede pravne narave zemljišča, na katerem je postavljen sporni zid, kot tudi podlage za izdajo izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da družba za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uredba), pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a(1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.
Namena imetnika dovoljenja za promet z zdravili ni mogoče utemeljiti na splošnih določbah prej citiranih predpisov, ampak je treba o tem, ali je imetnik dovoljenja za promet z zdravilom ravnal z namenom oglaševanja, odločiti s konkretnim preizkusom vseh upoštevnih okoliščin obravnavanega primera. V postopku, ki se uvede po uradni dolžnosti, pa nosi dokazno breme organ, ki vodi postopek. Organ nosi skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja in zato ne more dokaznega bremena prevaliti na stranko.