Po določbi prvega odstavka 31. člena ZZZiv vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik, kar v konkretnem primeru pomeni, da je to dolg zapuščine.
Stroški oskrbe konja so nastali v predmetnem postopku veterinarske inšpekcije, ko je bil tožnik postavljen za začasnega skrbnika konja z odločbo v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi predpisi (ZVMS in ZZZiv), vendar je bila pravna podlaga, na kateri je to storitev izvajal, pogodbena, to je civilnopravna. Predmetni stroški so torej stroški postopka, ki so nastali z izvajanjem storitve (v konkretnem primeru storitve oskrbe konja), in jih je treba plačati izvajalcu te storitve. Gre za tako imenovane predhodne stroške, to je stroške, ki nastanejo tekom postopka, preden je ta končan, in jih v primeru, ko se postopek začne po uradni dolžnosti, predhodno trpi organ. Po koncu postopka pa upravni organ s sklepom odloči o tem, komu se ti stroški naložijo v plačilo. Če takšnega subjekta ni, nosi stroške organ.
Ker je bila ob izdaji inšpekcijske odločbe vsebina projekta za izvedbo opredeljena že v zakonu, podrobneje pa tudi v podzakonskem aktu, in je torej bila oziroma bi vsaj morala biti znana vsem pravnim naslovljencem (tudi tožniku kot izvajalcu gradnje po izdanem gradbenem dovoljenju), zahtevi inšpekcijskega organa, naj tožnik v določenem roku predloži projekt za izvedbo v zvezi z gradnjo, ki jo izvaja, ni mogoče očitati nekonkretiziranosti in s tem neizvršljivosti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe. Sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe.