Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da vozilo ob sklenitvi pogodbe ni imelo stvarne napake. Izvedensko mnenje daje zanesljivo podlago za sklepanje, da ni šlo le za glasnejši motor, značilen za "športno" vozilo, ampak za okvaro motorja, s katero bi bilo mogoče prevoziti le še nekaj tisoč kilometrov, in da je ta pomanjkljivost obstajala že ob sklenitvi pogodbe. Nepomembno je tudi dejstvo, da motor še ni bil okvarjen v taki meri, da bi bilo vozilo nevozno. V sodbi je prepričljivo ugotovljeno, da bi najkasneje po nekaj tisoč prevoženih kilometrih do tega zagotovo prišlo. Ob takem stanju vozila je bil tožnik upravičen odstopiti od pogodbe, ne da bi čakal na trenutek, ko vozila ne bi več mogel spraviti v pogon.
Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da zaradi spremembe stanja vozila ob podaji odstopne izjave (ponovna sestava motorja brez tesnil) tožnik ni izgubil odstopnega upravičenja. Razstavitev motorja je bila potrebna zaradi ugotovitve, ali je vozilo ob sklenitvi pogodbe imelo napako, in če da, kakšno.
Četudi je toženec menil, da tožnik nima podlage za uveljavitev odstopnega upravičenja, je bil dolžan sodelovati, kolikor je bilo treba za razjasnitev položaja.
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo zoper pravnomočno sodno odločbo lahko vloži le državno tožilstvo. Ker toženec te pravice nima, je njegova zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena.