Predmet tega socialnega spora sta izpodbijani odločbi toženke, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela s priznano pravico do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 17. 12. 2019 dalje. Tožnica si je ves čas sodnega postopka prizadevala dokazati, da ni več zmožna opravljati nobenega dela, zaradi česar bi morala biti razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, kar je izvedenski organ ovrgel.
Če je sodišče izdalo sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka brez logičnega zaključka, če je bilo o zadevi predhodno že odločeno, če je bil sklep materialnopravno napačen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka ter je sodišče storilo napako, kot navaja dolžnik v pritožbi, pa ne drži nadaljnja navedba, da ni dolžan plačati teh stroškov kot potrebnih za izvršbo.
Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1).
Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.
Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da znaša povprečni mesečni dohodek drugotoženca in njegove zakonske partnerice 3.410,00 EUR oziroma samo drugotoženca 1.705,00 EUR, kar je več kot je pogoj za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč.
zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - zadržanje brez privolitve - trajanje prisilnega ukrepa - plačilo stroškov iz proračuna - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
V primeru sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom je že ob prvem zadržanju določen maksimalen rok 6 mesecev (prvi odstavek 48. člena ZDZdr), prav tako je na 6 mesecev omejen tudi čas morebitnega podaljšanja takšnega zadržanja (tretji odstavek 70. člena ZDZdr). Pri podaljšanju zadržanja osebe v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda pa ni določen čas, za koliko se lahko zadržanje podaljša, zato je pravilna razlaga, da je maksimalen čas podaljšanja enak času prvega zadržanja iz prvega odstavka 77. člena ZDZdr, kar pomeni eno leto. In tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi izhajalo tudi iz predloga izvedenca psihiatra.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00053351
KZ-1 člen 196, 199. ZKP člen 105, 355.
kršitev temeljnih pravic delavcev - premoženjskopravni zahtevek - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - zaposlovanje na črno - kršitev pravice obdolženca do obrambe
Sodna praksa je namreč v zvezi s konkretizacijo posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu, zavzela jasno stališče, da v takšnih primerih sodišču zakonskega znaka v konkretnem opisu ni treba ponavljati ali ga opisovati z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč. To prihaja v poštev zlasti pri tako imenovanih subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, kot je "zavestno," ko gre za psihične procese, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi in navzven neposredno niso zaznavni.
Četudi se obdolžencema očita, da sta določene delavce z neizplačilom (dela) posameznih plač prikrajšale za manjše zneske, kot to izpostavljata pritožbi, pa po drugi strani ni mogoče prezreti skupnega učinka prikrajšanja, ki se odraža v neizplačilu vseh plač in regresov, v enem primeru tudi nepovračila stroškov prehrane na delu, ter neplačila prispevkov. Skupni znesek prikrajšanja iz naslova neizplačil plač in regresov pa ni zanemarljiv, zlasti ker je delavcem ta dohodek predstavljal osnovna sredstva za preživljanje. V tem se kaže tudi nevarnost tega kaznivega dejanja, in če poleg tega upoštevamo še, da sta obdolženca kaznivi dejanji izvrševala v daljšem časovnem obdobju in na škodo več različnih delavcev, zaključek o neznatni nevarnosti očitanih kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 ni na mestu.
Odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih je pridruženo kazenskemu postopku, v katerem sodišče o teh zahtevkih odloča, ko podatki spisa dajejo zadostno podlago za odločitev in pod pogojem, da se z odločanjem o premoženjskopravnem zahtevku kazenski postopek ne bi preveč zavlekel (105. člen ZKP). Res je, da tedaj sodišče odloča po pravilih civilnega prava, kar pa ne pomeni, da sodišče v kazenskem postopku zgolj iz tega razloga ne razpolaga z zadostnim znanjem, četudi gre v obravnavanem primeru za specifično pravno področje – delovno pravo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSK00059692
OZ člen 131, 131/1, 132, 164, 187, 622, 633.. SZ-1 člen 56, 57, 57/1.
odgovornost za škodo - zamašitev odvodne cevi - upravnik - izvajalec del - naročnik del - potrebna skrbnost - višina škode - dolžnost nadzora - odgovornost za izbiro
Odgovornost upravnika za izbiro tretje osebe, v smislu določbe prvega odstavka 57. člena SZ-1, je podana takrat, če upravnik pri izbiri ni ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, torej če je izbral osebo, za katero je vedel oziroma bi moral vedeti, da ne bo pravilno (in / ali pravočasno) opravila posla, ker na primer nima ustreznega strokovnega znanja oziroma sposobnosti, ki so potrebne za pravilno izpolnitev.
Upravnik v tej zadevi ne nastopa kot naročnik del. Pogodbe ni sklenil v svojem imenu in za svoj račun, temveč jo je sklenil kot zastopnik etažnih lastnikov - naročnikov.
Naročnik nima obveznosti nadzora, temveč pravico do nadzora, ki je usmerjena k temu, da lahko ugotovi, ali so se izpolnile predpostavke za uresničitev njegovih odstopnih upravičenj. Ker je nadzor naročnikova pravica, ne pa tudi obveznost, za naročnika zaradi neopravljanja nadzora ne morejo nastati škodljive posledice v tem smislu, da bi zaradi tega prevzel tveganja v zvezi z opravljenim poslom.
Predmetna škoda ni nastala zaradi kršitve (samostojnih) upravnikovih dolžnosti, temveč zaradi nestrokovno izvedene sanacije vertikalne kanalizacijske cevi, ki je bila zaupana zunanjemu izvajalcu.
ZIZ člen 29b, 29b/2, 29b/5. ZST-1 člen 14a, 14a/3.
domneva umika pritožbe - neplačilo sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - rok za plačilo sodne takse
Ker sodišče prve stopnje o predlogu upnika za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo (še) ni odločilo, rok za plačilo predmetne sodne takse še sploh ni začel teči.
URS člen 22. ZIZ člen 57, 57/1, 58, 58/2, 270, 270/2. ZVKSES člen 15, 15/2, 19, 19/2, 20, 20/2, 20/3.
načelo kontradiktornost v postopku zavarovanja - zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba - ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi - vročanje odgovora na ugovor v izjavo dolžniku - pravočasno grajanje napak - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe
Začasna odredba predstavlja sredstvo zavarovanja, katerega namen je zavarovati še neizvršljiv zahtevek. Za njeno izdajo se primarno uporabljajo določila ZIZ, ki zaradi sumarnosti postopka ne predvidevajo nadaljnjega odgovora dolžnika na upnikov odgovor na ugovor. Sodišče prve stopnje toženki zato ni bilo dolžno dati dodatne možnosti, da se do te vloge opredeli, in je pritožbeni očitek kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS neutemeljen. V postopku odločanja o začasni odredbi je poudarjeno načelo hitrosti in predvsem nujnosti zavarovanja terjatve, zato sodišče odloča z nižjim dokaznim standardom, načelo kontradiktornosti pa se vzpostavi naknadno v ugovornem postopku. Pritožnica je odgovor na ugovor prejela, zato bi morala konkretizirano navesti, katere nove trditve iz omenjene vloge, do katerih se ni mogla opredeliti, je sodišče upoštevalo, in na njih odgovoriti v pritožbi ter zgolj s pavšalnim očitkom o neenaki možnosti navajanja dejstev in dokazov ne more biti uspešna.
Ob ugotovitvi, da sta družbenika 17. 4. 2018, torej po pogodbeno dogovorjenem roku za izročitev nepremičnine, ustanovila novo družbo z istovrstno dejavnostjo, ki posluje in pridobiva nove projekte, medtem ko se je poslovanje toženke zaustavilo, pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je z verjetnostjo izkazan tudi subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.
stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - zavrženje predloga - prepozna vloga - stroškovni zahtevek - rok za vložitev stroškovnika - zakonski prekluzivni rok - nepodaljšljiv rok
Vsi roki, ki jih v zvezi s povrnitvijo stroškov določa ZPP, so zakonski, zaradi česar jih sodišče ne more podaljševati. Posledica poteka prekluzivnega roka pa je izguba pravice stranke, ki zahteva povračilo stroškov. Prepozno zahtevo mora sodišče zavreči kot nedovoljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00055685
ZPP člen 8, 238, 238/1. Kodeks odvetniške poklicne etike (1994) člen 17.
kupoprodajna pogodba - nakup stanovanja - izročitev kupnine - plačilo v obrokih - vpogled v sodni spis - dokaz z zaslišanjem prič - metodološki napotek - dokazna ocena izpovedbe prič - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zastopanje po odvetniku - odvetnik kot priča
Argumentacija sodišča prve stopnje pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev ni le vestna, skrbna in analitično sintetična, marveč tudi vsebinsko prepričljiva, argumenti pa so preverljivi.
Državni tožilec utemeljeno poudarja, da morebitna lažna obljuba (ki jo je torej obdolženka po opisu kaznivega dejanja dala oškodovanki in je torej očitek njenega izvršitvenega ravnanja) ne predstavlja "ravnanja, ki je tipično za sleherno pogodbeno razmerje", kot je to zmotno argumentiralo sodišče prve stopnje. Prav ta navedba oziroma okoliščina v opisu očitanega kaznivega dejanja obdolženki, je glede na celoten kontekst opisa dejanja tista in hkrati povsem zadostna konkretizacija okoliščin in dejstev lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, ki pomeni konkretni del opisa tega zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja.
Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo in poudarilo, da gre pri namenu za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, saj gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Poleg tega je Vrhovno sodišče v zvezi s subjektivnimi znaki kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma, z namenom, zavestno, mu je šlo za to" itd. …) že večkrat presodilo, da če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - duševna motnja
Zadržani je imel možnost izjaviti se o zdravljenju in je to tudi storil, kot izhaja iz obeh zapisnikov, zato ni bila kršena njegova pravica do izjave in ne drži, da se mu je pravica do izjave omogočila šele potem, ko se je na njegove psihofizične sposobnosti nekaj dni vplivalo s psihotropnimi zdravili. Zato ne drži, da v posledici apliciranja takšnih zdravil svoje izjave ni bil sposoben podati neprizadeto in tako, da bi se tako sodišče kakor tudi sodni izvedenec lahko prepričala o tem, da pri pritožniku pogoji za prisilno zadržanje niso izpolnjeni. Po obrazloženem so torej neutemeljeni očitki, da je bila pritožniku bistveno kršena procesna pravica do izjave oziroma ustavna pravica do enakega varstva pravic.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00053203
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3-d. URS člen 8, 29, 31, 35, 36, 36/3. ZKP člen 10, 216, 216/1, 234, 234/1, 269, 269/1-2, 355, 355/1, 371, 371/1-11, 371/2, 378, 378/4. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3, 245, 245/1, 245/2, 307, 307/1.
neupravičen promet s prepovedanimi drogami - pranje denarja - nedovoljen promet z orožjem - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - sodba tujega sodišča kot dokaz - učinek pravnomočnosti sodbe - priznanje soobtoženca kot dokaz - načelo neposrednosti - neposredno zaslišanje - privilegij zoper samoobtožbo - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - dokazni predlog za zaslišanje priče - zaslišanje razbremenilnih prič - zaslišanje obremenilne priče - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče - nesubstanciran dokazni predlog - poročilo tajnih policijskih sodelavcev - posredna priča - navidezni odkup - prikriti preiskovalni ukrepi - predikatno kaznivo dejanje - predhodno kaznivo dejanje - hišna preiskava v nenavzočnosti obdolženca - navzočnost oseb pri hišni preiskavi - zastopnik
Odločilni dokaz predstavljajo ravno navedbe F. F., ki jih je o svojih neposrednih zaznavah navedenih dejstev glede obtoženca podal tajnim policijskim delavcem, saj tajni delavci v neposrednem stiku z obtožencem sicer niso bili. F. F. tako po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ključno obremenilno pričo, na izjavah katere v pretežni meri temelji obsodba obtoženca.
V primeru obremenilnih izjav, ki jih sodišče dopusti kot dokaz, mora biti obrambi omogočeno zaslišanje avtorja teh obremenilnih izjav, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Kadar sodišče kriminaliste zasliši o tem, kar jim je med izvajanem prikritih preiskovalnih ukrepov povedala neka oseba, gre dejansko za zaslišanje posrednih prič in je v takih primerih treba praviloma zaslišati neposredno pričo, torej tisto osebo, ki je neko dejstvo dejansko sama neposredno zaznala in ne zadošča zgolj zaslišanje osebe, kateri je neposredna priča le povedala o svoji zaznavi.
zavrnitev obtožbe - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - prepovedana posledica - protipravno stanje - trajajoče kaznivo dejanje - olajševalne in obteževalne okoliščine - kazenski pregon - kršitev kazenskega zakona - dejanska zmota
Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana.
Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.
sklep o stroških - obrazložitev sklepa o stroških - odvetniška tarifa - ugovor zoper plačilni nalog
Prvo sodišče je pravilno uporabilo 1. točko tar. št. 19 OT za odmero nagrade za ugovor zoper plačilni nalog. Kot že rečeno, je prvo sodišče posebej navedlo število priznanih točk le pri tistih postavkah, ki jih ni priznalo v celoti (to je posebej obrazložilo), ostale priznane postavke pa je upoštevalo v priglašeni višini, v skladu z OT in ZST-1.
premoženjsko stanje - finančno stanje - likvidnostno stanje
Sodna taksa po plačilnem nalogu znaša 55,00 EUR. Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bil dolžnik oproščen plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je v znesku 11,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika.