zavrnitev obtožbe - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - prepovedana posledica - protipravno stanje - trajajoče kaznivo dejanje - olajševalne in obteževalne okoliščine - kazenski pregon - kršitev kazenskega zakona - dejanska zmota
Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana.
Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00053351
KZ-1 člen 196, 199. ZKP člen 105, 355.
kršitev temeljnih pravic delavcev - premoženjskopravni zahtevek - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - zaposlovanje na črno - kršitev pravice obdolženca do obrambe
Sodna praksa je namreč v zvezi s konkretizacijo posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu, zavzela jasno stališče, da v takšnih primerih sodišču zakonskega znaka v konkretnem opisu ni treba ponavljati ali ga opisovati z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč. To prihaja v poštev zlasti pri tako imenovanih subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, kot je "zavestno," ko gre za psihične procese, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi in navzven neposredno niso zaznavni.
Četudi se obdolžencema očita, da sta določene delavce z neizplačilom (dela) posameznih plač prikrajšale za manjše zneske, kot to izpostavljata pritožbi, pa po drugi strani ni mogoče prezreti skupnega učinka prikrajšanja, ki se odraža v neizplačilu vseh plač in regresov, v enem primeru tudi nepovračila stroškov prehrane na delu, ter neplačila prispevkov. Skupni znesek prikrajšanja iz naslova neizplačil plač in regresov pa ni zanemarljiv, zlasti ker je delavcem ta dohodek predstavljal osnovna sredstva za preživljanje. V tem se kaže tudi nevarnost tega kaznivega dejanja, in če poleg tega upoštevamo še, da sta obdolženca kaznivi dejanji izvrševala v daljšem časovnem obdobju in na škodo več različnih delavcev, zaključek o neznatni nevarnosti očitanih kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 ni na mestu.
Odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih je pridruženo kazenskemu postopku, v katerem sodišče o teh zahtevkih odloča, ko podatki spisa dajejo zadostno podlago za odločitev in pod pogojem, da se z odločanjem o premoženjskopravnem zahtevku kazenski postopek ne bi preveč zavlekel (105. člen ZKP). Res je, da tedaj sodišče odloča po pravilih civilnega prava, kar pa ne pomeni, da sodišče v kazenskem postopku zgolj iz tega razloga ne razpolaga z zadostnim znanjem, četudi gre v obravnavanem primeru za specifično pravno področje – delovno pravo.
zavrženje ugovora - prepozen ugovor - javna listina
Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na kopijo poštne knjige Pošte v P., ki ne dokazuje vročitve sklepa o izvršb. Dokazuje datum prejema, kot je navedeno v tej knjigi, kar je datum puščenega pisanja v hišnem predalčniku dolžnika po preteku zakonskega roka za vročitev in je naveden na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi.
Fikcija vročitve ne nastopi z dnem, ko je naslovniku puščeno pisanje po izteku roka.
odločitev o stroških postopka - odmera potrebnih stroškov
Navedeno pravilo o povrnitvi stroškov glede na uspeh v pravdi se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmerni del stroškov. V tej zadevi je sodišče prve stopnje tudi tako postopalo in na podlagi ocene v bistvu priznalo vsaki od pravdnih strank pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju z ugotovljenim deležem uspeha oziroma je določilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v deležu 55 % in torej ne v celoti.
Zaradi neuporabe 300. člena ZPP in postopanja po 82. členu ZDSS-1, je z izpodbijano sodbo o odpravi drugostopenjske in delno prvostopenjske začasne odločbe ter vrnitve v ponovno upravno odločanje, prišlo do procesne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost ugoditvene kasatorne sodbe. Ker pritožbeno sodišče pomanjkljivosti in procesne kršitve ne more samo odpraviti, saj ni možna pravilna vsebinska presoja začasne višine starostne pokojnine, odmerjene z začasno odločbo, ne da bi bila sočasno presojana končna odmera višine sporne starostne pokojnine, je izpodbijano sodbo na temelju 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00069032
ZPP člen 190, 190/1, 190/2.. ZLS člen 51b, 51c.. ZGD-1 člen 623, 623/4.
spor o lastništvu nepremičnine - lastninjenje družbene lastnine - ugovor pasivne legitimacije - presoja utemeljenosti ugovora - ustanovitev nove občine - odtujitev nepremičnine med pravdo - oddelitev - delitev kapitalskih družb - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda
Ker sta občini (toženka in stranska intervenientka) 18. 6. 2018 sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja, po katerem so sporne nepremičnine prešle v last stranske intervenientke, bi morala tožnica vložiti tožbo zoper njo. Občini nista več skupni lastnici, zato razlaga v smislu 190. člena ZPP ni (več) ustrezna. Ustrezna ne bi bila niti, če bi šlo za skupna lastnika, saj toženka ne bi bila pasivno legitimirana, ampak bi morali biti v tem stvarnopravnem sporu toženi vsi enotni in nujni sosporniki skupaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053561
OZ člen 247, 247/1, 251, 251/5, 252, 299, 299/1. ZPP člen 353.
pogodba o sofinanciranju izobraževanj - plačilo pogodbene kazni - pravica do pogodbene kazni - pogodbena kazen za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti - uveljavljanje pogodbene kazni - rok za uveljavljanje pogodbene kazni - ugovor zastaranja - ugovor pravice do znižanja plačila - višina tožbenega zahtevka - ugovor materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - odsotnost odločilnih razlogov
Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi s strani tožene stranke prevzete obveznosti na podlagi treh sklenjenih pogodb o sofinanciranju treh mladih raziskovalcev.
Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od trenutka, ko je tožnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, pa vse do njene izpolnitve (prvi odstavek 247. člena in prvi odstavek 299. člena OZ). Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev. Tožeča stranka je imela torej čas uveljaviti plačilo pogodbene kazni vse do sprejema izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka pred izpolnitvijo namreč ni imela samostojnega zahtevka za plačilo (do tedaj sicer zapadlega dela pogodbene kazni), temveč bi morala takšen zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom, od uspeha slednjega pa bi bila odvisna tudi usoda zahtevka za plačilo pogodbene kazni.
Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Upnik mora torej najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, lahko pa jo seveda poda tudi prej, to je takrat, ko dolžnik pride v zamudo. V konkretnem primeru je bilo iz dopisov tožeče stranke jasno razvidno, da bo pogodbeno kazen uveljavljala.
Sodišče prve stopnje bi moralo hkrati z odločitvijo o pogodbeni kazni odločiti tudi o njenem ugovoru sorazmernega znižanja (252. člen OZ). Ker gre po mnenju tega senata za materialnopravni ugovor, ga je trebaobravnavati ob odločitvi o plačilu pogodbene kazni.
dogovorjena pristojnost - vloga poslana nepristojnemu sodišču - pravočasen odgovor na tožbo - izdaja posebnega sklepa - odgovor na tožbo - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za izdajo zamudne sodbe po odgovoru na tožbo - ugovor krajevne pristojnosti - pravočasnost ugovora krajevne pristojnosti
Če tožena stranka vloži prepozen ali neobrazložen odgovor na tožbo, se šteje, da odgovor na tožbo ni vložen. ZPP ne vsebuje nobene določbe o tem, da sodišče o tem izda poseben sklep. Enako velja za primer, če sodišče šteje, da je odgovor na tožbo vložen pravočasno. Če sodišče šteje, da odgovor na tožbo ni pravočasen, ga ne zavrže, pač pa v nadaljevanju presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP. Če pa šteje, da je odgovor na tožbo pravočasen, razpiše pripravljalni narok (279.c člen ZPP).
Tožeča stranka se v pritožbi zavzema k taki presoji, ki bi narekovala izdajo zamudne sodbe. S tem zoper izpodbijano odločitev o tem, da se šteje odgovor na tožbo kot pravočasen, utemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, se o presoji, da se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok (in ne gre za tožbo), v skladu z desetim odstavkom 112. člena ZPP vložena pravočasno, ne izda poseben sklep.
Posledično je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in I. točko izreka sklepa razveljaviti.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da ni krajevno pristojno za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu, oprlo na določbo prvega odstavka 22. člena ZPP.
Ker iz ugotovitve izpodbijanega sklepa izhaja, da v odgovoru na tožbo, ki ga je tožena stranka poslala pravočasno po pošti priporočeno, krajevni pristojnosti sodišča ni ugovarjala, sodišče prve stopnje v določbi prvega odstavka 22. člena ZPP ni imelo podlage za obravnavo ugovora krajevne nepristojnosti, ki ga je tožena stranka podala v vlogi, poslani sodišču po izteku roka za odgovor na tožbo. Podana izjava tožene stranke o tem, da je med pravdnima strankama v družbeni pogodbi dogovorjena pristojnost sodišča v Ljubljani, je prepozna. Ugovor krajevne pristojnosti bi morala v konkretnem primeru tožena stranka podati že v odgovoru na tožbo. Ker tega ni storila, ga tudi sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot pravočasnega in se na njegovi podlagi izreči za krajevno nepristojno za odločanje v sporu.
zastaranje izvršitve kazni zapora - pravnomočna sodba - pravilna uporaba materialnega prava - retroaktivna uporaba milejšega zakona - opravljanje dela v splošno korist - prekinitev zastaranja
V postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni pride v poštev tisti kazenski zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je glede vprašanja, kdaj zastara izvršitev izrečene kazni, za obsojenca najugodnejši.
Izvršitev izrečene kazni zapora je mogoča vse do zastaranja njene izvršitve, ki je vezano na izrečeno kazen in čas obsodbe.
Pri opravljanju dela v splošno korist ne gre za samostojno vrsto kazenske sankcije, temveč le za drugačen način izvršitve kazni zapora, pa zato za pravno stališče sodišča prve stopnje, da izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen zapora ne sme izvršiti in ki posledično povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega alternativnega načina izvršitve kazni, v kazenskem zakonu ni podlage.
pogodba o opravljanju računovodskih storitev - kršitev razpravnega načela - odpoved pogodbe - odpovedni rok - pobotni ugovor - načelo ekonomičnosti postopka - forenzična preiskava
Pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in sicer, da naj bi tožeča stranka soglašala z odpovedjo pogodbe z dnem 30. 9. 2016. Niti tožeča stranka niti tožena stranka nista trdili, da je bila pogodba odpovedana sporazumno.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - duševna motnja
Zadržani je imel možnost izjaviti se o zdravljenju in je to tudi storil, kot izhaja iz obeh zapisnikov, zato ni bila kršena njegova pravica do izjave in ne drži, da se mu je pravica do izjave omogočila šele potem, ko se je na njegove psihofizične sposobnosti nekaj dni vplivalo s psihotropnimi zdravili. Zato ne drži, da v posledici apliciranja takšnih zdravil svoje izjave ni bil sposoben podati neprizadeto in tako, da bi se tako sodišče kakor tudi sodni izvedenec lahko prepričala o tem, da pri pritožniku pogoji za prisilno zadržanje niso izpolnjeni. Po obrazloženem so torej neutemeljeni očitki, da je bila pritožniku bistveno kršena procesna pravica do izjave oziroma ustavna pravica do enakega varstva pravic.
Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1).
Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.
Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da znaša povprečni mesečni dohodek drugotoženca in njegove zakonske partnerice 3.410,00 EUR oziroma samo drugotoženca 1.705,00 EUR, kar je več kot je pogoj za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč.
zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - zadržanje brez privolitve - trajanje prisilnega ukrepa - plačilo stroškov iz proračuna - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
V primeru sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom je že ob prvem zadržanju določen maksimalen rok 6 mesecev (prvi odstavek 48. člena ZDZdr), prav tako je na 6 mesecev omejen tudi čas morebitnega podaljšanja takšnega zadržanja (tretji odstavek 70. člena ZDZdr). Pri podaljšanju zadržanja osebe v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda pa ni določen čas, za koliko se lahko zadržanje podaljša, zato je pravilna razlaga, da je maksimalen čas podaljšanja enak času prvega zadržanja iz prvega odstavka 77. člena ZDZdr, kar pomeni eno leto. In tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi izhajalo tudi iz predloga izvedenca psihiatra.
Državni tožilec utemeljeno poudarja, da morebitna lažna obljuba (ki jo je torej obdolženka po opisu kaznivega dejanja dala oškodovanki in je torej očitek njenega izvršitvenega ravnanja) ne predstavlja "ravnanja, ki je tipično za sleherno pogodbeno razmerje", kot je to zmotno argumentiralo sodišče prve stopnje. Prav ta navedba oziroma okoliščina v opisu očitanega kaznivega dejanja obdolženki, je glede na celoten kontekst opisa dejanja tista in hkrati povsem zadostna konkretizacija okoliščin in dejstev lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, ki pomeni konkretni del opisa tega zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja.
Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo in poudarilo, da gre pri namenu za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, saj gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Poleg tega je Vrhovno sodišče v zvezi s subjektivnimi znaki kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma, z namenom, zavestno, mu je šlo za to" itd. …) že večkrat presodilo, da če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč.
ZDSS-1 v 75. členu sodišču izrecno nalaga, da v fazi predhodnega preizkusa s sklepom tožbo zavrže, če je vložena prezgodaj, ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, bila mogoča pritožba, pa ta bodisi ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Slednje procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. S tem, ko je tožničina pritožba v predsodnem upravnem postopku pravnomočno zavržena, ne izpolnjuje predpostavke za sodno varstvo pravic zoper drugostopenjsko odločbo, izdano v zvezi s pritožbo delodajalca. Dejstvo, da je pravno sredstvo v predsodnem postopku pravočasno uveljavljal delodajalec, tožnici zaradi pravnomočno zavržene pritožbe, ne zagotavlja pogojev za meritorno sojenje.
Ko je sodišče prve stopnje sklepalo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost, je imelo v mislih, da obtoženec doslej še ni bil spoznan za krivega kakšnega kaznivega dejanja, zaradi česar pritožbena razprava o tem, da obtoženec ni povratnik, ko pa je sodišče prve stopnje nanizalo druge subjektivne okoliščine, ki so relevantne za ponovitveno nevarnost, ne more biti produktivna pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00055685
ZPP člen 8, 238, 238/1. Kodeks odvetniške poklicne etike (1994) člen 17.
kupoprodajna pogodba - nakup stanovanja - izročitev kupnine - plačilo v obrokih - vpogled v sodni spis - dokaz z zaslišanjem prič - metodološki napotek - dokazna ocena izpovedbe prič - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zastopanje po odvetniku - odvetnik kot priča
Argumentacija sodišča prve stopnje pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev ni le vestna, skrbna in analitično sintetična, marveč tudi vsebinsko prepričljiva, argumenti pa so preverljivi.
Navkljub takšnemu očitku, pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe ni z ničemer pojasnilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov je takšno odločilno dejstvo sploh ugotavljalo, temveč je navedeno besedilo zgolj prepisalo iz izreka obtožnega akta.