CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053561
OZ člen 247, 247/1, 251, 251/5, 252, 299, 299/1. ZPP člen 353.
pogodba o sofinanciranju izobraževanj - plačilo pogodbene kazni - pravica do pogodbene kazni - pogodbena kazen za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti - uveljavljanje pogodbene kazni - rok za uveljavljanje pogodbene kazni - ugovor zastaranja - ugovor pravice do znižanja plačila - višina tožbenega zahtevka - ugovor materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - odsotnost odločilnih razlogov
Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi s strani tožene stranke prevzete obveznosti na podlagi treh sklenjenih pogodb o sofinanciranju treh mladih raziskovalcev.
Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od trenutka, ko je tožnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, pa vse do njene izpolnitve (prvi odstavek 247. člena in prvi odstavek 299. člena OZ). Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev. Tožeča stranka je imela torej čas uveljaviti plačilo pogodbene kazni vse do sprejema izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka pred izpolnitvijo namreč ni imela samostojnega zahtevka za plačilo (do tedaj sicer zapadlega dela pogodbene kazni), temveč bi morala takšen zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom, od uspeha slednjega pa bi bila odvisna tudi usoda zahtevka za plačilo pogodbene kazni.
Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Upnik mora torej najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, lahko pa jo seveda poda tudi prej, to je takrat, ko dolžnik pride v zamudo. V konkretnem primeru je bilo iz dopisov tožeče stranke jasno razvidno, da bo pogodbeno kazen uveljavljala.
Sodišče prve stopnje bi moralo hkrati z odločitvijo o pogodbeni kazni odločiti tudi o njenem ugovoru sorazmernega znižanja (252. člen OZ). Ker gre po mnenju tega senata za materialnopravni ugovor, ga je trebaobravnavati ob odločitvi o plačilu pogodbene kazni.
Državni tožilec utemeljeno poudarja, da morebitna lažna obljuba (ki jo je torej obdolženka po opisu kaznivega dejanja dala oškodovanki in je torej očitek njenega izvršitvenega ravnanja) ne predstavlja "ravnanja, ki je tipično za sleherno pogodbeno razmerje", kot je to zmotno argumentiralo sodišče prve stopnje. Prav ta navedba oziroma okoliščina v opisu očitanega kaznivega dejanja obdolženki, je glede na celoten kontekst opisa dejanja tista in hkrati povsem zadostna konkretizacija okoliščin in dejstev lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, ki pomeni konkretni del opisa tega zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja.
Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo in poudarilo, da gre pri namenu za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, saj gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Poleg tega je Vrhovno sodišče v zvezi s subjektivnimi znaki kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma, z namenom, zavestno, mu je šlo za to" itd. …) že večkrat presodilo, da če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zadevi temeljita na različni dejanski in pravni podlagi ter je pravilno zavrnilo ugovora tožene stranke.
stroški zdravljenja v tujini - sprememba sodbe - zmotna uporaba materialnega prava
V takem primeru kot je predmetni, torej ni mogoče od zavarovanca zahtevati, da se takoj po operativnem posegu vrne v Slovenijo ter nadaljuje z obsevanjem in kemoterapijo, temveč je ključnega pomena, da se le-ta opravi takoj, torej po operativnem posegu. Zdravljenje v tujini je tako trajalo do 12. 1. 2016, ko tudi sodni izvedenec ugotavlja, da je bilo v Nemčiji zaključeno onkološko zdravljenje. Po navedenem datumu pa je zavarovanec zdravljenje nadaljeval v Sloveniji.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpolnjen dejanski stan, kot je določen v 44.a členu ZZVZZ tudi za odobritev oziroma plačilo stroškov zdravljenja v tujini in sicer tako za stroške radioterapije in pa stroške nabave zdravil (kemoterapije).
Ko je sodišče prve stopnje sklepalo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost, je imelo v mislih, da obtoženec doslej še ni bil spoznan za krivega kakšnega kaznivega dejanja, zaradi česar pritožbena razprava o tem, da obtoženec ni povratnik, ko pa je sodišče prve stopnje nanizalo druge subjektivne okoliščine, ki so relevantne za ponovitveno nevarnost, ne more biti produktivna pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti.
zavrnitev obtožbe - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - prepovedana posledica - protipravno stanje - trajajoče kaznivo dejanje - olajševalne in obteževalne okoliščine - kazenski pregon - kršitev kazenskega zakona - dejanska zmota
Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana.
Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.
ZDSS-1 v 75. členu sodišču izrecno nalaga, da v fazi predhodnega preizkusa s sklepom tožbo zavrže, če je vložena prezgodaj, ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, bila mogoča pritožba, pa ta bodisi ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Slednje procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. S tem, ko je tožničina pritožba v predsodnem upravnem postopku pravnomočno zavržena, ne izpolnjuje predpostavke za sodno varstvo pravic zoper drugostopenjsko odločbo, izdano v zvezi s pritožbo delodajalca. Dejstvo, da je pravno sredstvo v predsodnem postopku pravočasno uveljavljal delodajalec, tožnici zaradi pravnomočno zavržene pritožbe, ne zagotavlja pogojev za meritorno sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00055685
ZPP člen 8, 238, 238/1. Kodeks odvetniške poklicne etike (1994) člen 17.
kupoprodajna pogodba - nakup stanovanja - izročitev kupnine - plačilo v obrokih - vpogled v sodni spis - dokaz z zaslišanjem prič - metodološki napotek - dokazna ocena izpovedbe prič - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zastopanje po odvetniku - odvetnik kot priča
Argumentacija sodišča prve stopnje pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev ni le vestna, skrbna in analitično sintetična, marveč tudi vsebinsko prepričljiva, argumenti pa so preverljivi.
V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZArbit, mora tožena stranka ugovor o pristojnosti arbitraže podati najpozneje v odgovoru na tožbo. Ker je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ – v primeru obrazloženega ugovora – izenačen s tožbo v pravdnem postopku, se ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, obravnava kot odgovor na tožbo. Tako je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
V ugovoru zoper sklep o izvršbi toženka ni navajala, da ji je terjatev neznana in da upnika ne pozna. Nasprotno, navedla je, da sta z upnikom (tožnico) v poslovnem odnosu, vendar terjatev upnika še ni zapadla v plačilo, saj sta se dogovorila za prolongacijo obveznosti. Toženka je tako lahko identificirala terjatev upnika, ki jo je izterjeval na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to pa pomeni, da bi morala ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
dogovorjena pristojnost - vloga poslana nepristojnemu sodišču - pravočasen odgovor na tožbo - izdaja posebnega sklepa - odgovor na tožbo - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za izdajo zamudne sodbe po odgovoru na tožbo - ugovor krajevne pristojnosti - pravočasnost ugovora krajevne pristojnosti
Če tožena stranka vloži prepozen ali neobrazložen odgovor na tožbo, se šteje, da odgovor na tožbo ni vložen. ZPP ne vsebuje nobene določbe o tem, da sodišče o tem izda poseben sklep. Enako velja za primer, če sodišče šteje, da je odgovor na tožbo vložen pravočasno. Če sodišče šteje, da odgovor na tožbo ni pravočasen, ga ne zavrže, pač pa v nadaljevanju presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP. Če pa šteje, da je odgovor na tožbo pravočasen, razpiše pripravljalni narok (279.c člen ZPP).
Tožeča stranka se v pritožbi zavzema k taki presoji, ki bi narekovala izdajo zamudne sodbe. S tem zoper izpodbijano odločitev o tem, da se šteje odgovor na tožbo kot pravočasen, utemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, se o presoji, da se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok (in ne gre za tožbo), v skladu z desetim odstavkom 112. člena ZPP vložena pravočasno, ne izda poseben sklep.
Posledično je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in I. točko izreka sklepa razveljaviti.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da ni krajevno pristojno za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu, oprlo na določbo prvega odstavka 22. člena ZPP.
Ker iz ugotovitve izpodbijanega sklepa izhaja, da v odgovoru na tožbo, ki ga je tožena stranka poslala pravočasno po pošti priporočeno, krajevni pristojnosti sodišča ni ugovarjala, sodišče prve stopnje v določbi prvega odstavka 22. člena ZPP ni imelo podlage za obravnavo ugovora krajevne nepristojnosti, ki ga je tožena stranka podala v vlogi, poslani sodišču po izteku roka za odgovor na tožbo. Podana izjava tožene stranke o tem, da je med pravdnima strankama v družbeni pogodbi dogovorjena pristojnost sodišča v Ljubljani, je prepozna. Ugovor krajevne pristojnosti bi morala v konkretnem primeru tožena stranka podati že v odgovoru na tožbo. Ker tega ni storila, ga tudi sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot pravočasnega in se na njegovi podlagi izreči za krajevno nepristojno za odločanje v sporu.
premoženjsko stanje - finančno stanje - likvidnostno stanje
Sodna taksa po plačilnem nalogu znaša 55,00 EUR. Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bil dolžnik oproščen plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je v znesku 11,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00053351
KZ-1 člen 196, 199. ZKP člen 105, 355.
kršitev temeljnih pravic delavcev - premoženjskopravni zahtevek - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - zaposlovanje na črno - kršitev pravice obdolženca do obrambe
Sodna praksa je namreč v zvezi s konkretizacijo posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu, zavzela jasno stališče, da v takšnih primerih sodišču zakonskega znaka v konkretnem opisu ni treba ponavljati ali ga opisovati z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč. To prihaja v poštev zlasti pri tako imenovanih subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, kot je "zavestno," ko gre za psihične procese, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi in navzven neposredno niso zaznavni.
Četudi se obdolžencema očita, da sta določene delavce z neizplačilom (dela) posameznih plač prikrajšale za manjše zneske, kot to izpostavljata pritožbi, pa po drugi strani ni mogoče prezreti skupnega učinka prikrajšanja, ki se odraža v neizplačilu vseh plač in regresov, v enem primeru tudi nepovračila stroškov prehrane na delu, ter neplačila prispevkov. Skupni znesek prikrajšanja iz naslova neizplačil plač in regresov pa ni zanemarljiv, zlasti ker je delavcem ta dohodek predstavljal osnovna sredstva za preživljanje. V tem se kaže tudi nevarnost tega kaznivega dejanja, in če poleg tega upoštevamo še, da sta obdolženca kaznivi dejanji izvrševala v daljšem časovnem obdobju in na škodo več različnih delavcev, zaključek o neznatni nevarnosti očitanih kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 ni na mestu.
Odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih je pridruženo kazenskemu postopku, v katerem sodišče o teh zahtevkih odloča, ko podatki spisa dajejo zadostno podlago za odločitev in pod pogojem, da se z odločanjem o premoženjskopravnem zahtevku kazenski postopek ne bi preveč zavlekel (105. člen ZKP). Res je, da tedaj sodišče odloča po pravilih civilnega prava, kar pa ne pomeni, da sodišče v kazenskem postopku zgolj iz tega razloga ne razpolaga z zadostnim znanjem, četudi gre v obravnavanem primeru za specifično pravno področje – delovno pravo.
Ustavno skladna je razlaga sodišča prve stopnje, da določba 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži pogojev za pridobitev Zoisove štipendije. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo, da je bil namen tega zakona v tem, da se pridobitev Zoisove štipendije omogoči tudi tistim dijakom oziroma študentom, ki zaradi nastalih posledic epidemije niso mogli izpolniti zakonsko določenih pogojev v ZŠtip-1, ne pa nasprotno, da se tistim, ki so kljub epidemiji dosegli izjemne dosežke, le-ti ne upoštevajo. Kot izhaja že iz naziva zakona je namen tega ravno v tem, da se zmanjšajo oziroma odpravijo posledice epidemije, ne pa da bi z njegovim sprejetjem določenim kategorijam dijakov oziroma študentov onemogočil uveljavljanje izjemnih dosežkov, ki so jih dosegli v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020.
ZPIZ-2 člen 2, 2/1, 27, 39a, 39a/4.. ZPIZ-2G člen 40a, 40a/3, 40a/7, 126, 126/2.. URS člen 33, 50, 50/1.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - sprememba zakona
V zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico ne samo do 40 % starostne pokojnine, temveč pravico do starostne pokojnine v višini 100 %.
V 126. členu je ZPIZ-2G določil, da zavarovanec, ki prejema 20 % predčasne pokojnine, obdrži izplačilo tega dela predčasne pokojnine tudi po uveljavitvi tega zakona, razen če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovancu, ki prejema 20 % predčasne pokojnine in je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do 31. 12. 2019, in zavarovancu, ki prejema 20 % starostne pokojnine, se izplačuje 40 % starostne pokojnine od uveljavitve tega zakona do prenehanja obveznega zavarovanja za polni delovni ali zavarovalni čas, vendar najdlje za tri leta nadaljnje vključenosti v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Po poteku treh let se zavarovancu izplačuje 20 % starostne pokojnine, če izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka spremenjenega 39.a člena zakona. Zavod za zavarovance iz drugega odstavka 126. člena v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti odloči o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Upoštevaje navedeno določbo je torej tožena stranka po uradni dolžnosti izdala izpodbijano prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do izplačila 40 % starostne pokojnine od 1. 1. 2020 dalje.
Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1).
Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.
ustavitev izvršbe na premičnine - neuspešna dražba - druga dražba
Sodišče prve stopnje je ugotovilo edino pravno pomembno dejstvo, da se tudi na drugi dražbi niso prodale zarubljene stvari. Tega ga upnik ne izpodbija. Zakonska posledica v tem primeru je ustavitev izvršbe na premičnine v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZIZ.
Predmet tega socialnega spora sta izpodbijani odločbi toženke, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela s priznano pravico do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 17. 12. 2019 dalje. Tožnica si je ves čas sodnega postopka prizadevala dokazati, da ni več zmožna opravljati nobenega dela, zaradi česar bi morala biti razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, kar je izvedenski organ ovrgel.