zastaranje izvršitve kazni zapora - pravnomočna sodba - pravilna uporaba materialnega prava - retroaktivna uporaba milejšega zakona - opravljanje dela v splošno korist - prekinitev zastaranja
V postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni pride v poštev tisti kazenski zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je glede vprašanja, kdaj zastara izvršitev izrečene kazni, za obsojenca najugodnejši.
Izvršitev izrečene kazni zapora je mogoča vse do zastaranja njene izvršitve, ki je vezano na izrečeno kazen in čas obsodbe.
Pri opravljanju dela v splošno korist ne gre za samostojno vrsto kazenske sankcije, temveč le za drugačen način izvršitve kazni zapora, pa zato za pravno stališče sodišča prve stopnje, da izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen zapora ne sme izvršiti in ki posledično povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega alternativnega načina izvršitve kazni, v kazenskem zakonu ni podlage.
nujna pot - določitev nujne poti - hoja in vožnja po tuji nepremičnini - dostop do zemljišč - načelo sorazmernosti - redna raba stavbe - potrebe gospodujočega zemljišča
Sodišče prve stopnje je kot redno rabo gospodujoče nepremičnine pravilno upoštevalo tudi bodoče stanje nepremičnine in predlagateljevo nameravano gradnjo hiše ter potrebo po dostopu do nepremičnine z gradbenimi vozili. Redna raba zazidljivega stavbnega zemljišča je skladno z 88. členom SPZ in sodno prakso tudi v tem, da se na takšnem zemljišču zgradi hiša in se do zemljišča dostopa z vozili.
skupno premoženje - tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - delež na skupnem premoženju - civilna delitev skupnega premoženja - pobotni ugovor - kreditna obveznost
Odločitev sodišča prve stopnje sledi ustaljeni sodni praksi, da je civilna delitev v pravdi izjema. Sodna praksa jo dopušča le ob soglasju pravdnih strank ali če so za to podane posebne okoliščine. Vseh posebnih okoliščin, ki v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, sodišče ni dolžno naštevati, temveč zadošča njegova presoja, da te okoliščine, ob ugotovljenem nasprotovanju toženke, niso podane.
V zadevi II Ips 211/2014 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v primeru, ko toženec delitvi skupnega premoženja v pravdi ves čas postopka obrazloženo nasprotuje, sodišče takšne delitve proti njegovi volji ne sme izpeljati.
javni razpis - javni razpis za sofinanciranje programa - mladi raziskovalec - pogodba - kršitev pogodbene obveznosti - zamuda z izpolnitvijo - pogodbena kazen
Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Varovalni namen te določbe pa ni potreben, če je pogodbena stranka, ki ima pravico do pogodbene kazni, že pred izpolnitvijo izjavila, da plačilo pogodbene kazni zahteva.
nasilje v družini - žrtev nasilja v družini - varstvo družine - skupno gospodinjstvo - prepustitev stanovanja v skupni rabi - stiki - molk - rok za vložitev predloga
Pogoj za izrek ukrepa za zaščito žrtve družinskega nasilja v obravnavani zadevi ni izpolnjen, saj predlagatelj v zadnjih šestih mesecih ni bil žrtev družinskega nasilja, kar izhaja iz okoliščine, da z nobenim izmed nasprotnih udeležencev več kot leto dni ni imel nobenega stika.
Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi upravičen le do dodatka za delovno dobo, ne pa tudi do dodatka za stalnost. Glede na to, da ZSPJS v 23. členu ne določa dodatka za stalnost in tožnik tudi v pogodbi o zaposlitvi ni imel določeno, da mu pripada dodatek za stalnost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za izplačilo dodatka za stalnost tožniku, ni obstajala ustrezna pravna podlaga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00053760
URS člen 2, 22. ZIZ člen 9, 9/2, 9/3, 15, 53, 53/2, 58, 58/3. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 287, 287/1.
trditvena podlaga v predlogu za izvršbo - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - obrazloženost ugovora - neutemeljen ugovor - trditvena in dokazna podlaga ugovora - odgovor na ugovor - odgovor dolžnika - ugovorni postopek - prekluzija trditev in dokazov - pravica do izjave - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - pravna država - pravna varnost dolžnika - opredelitev sodišča do pomembnih okoliščin - vračunavanje plačil
V skladu z drugim odstavkom 53. člena ZIZ mora biti ugovor obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Iz navedene določbe je razbrati, da mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva in dokaze, ki se nanašajo na v predlogu za izvršbo s strani upnika navedena dejstva in dokaze. Logično je namreč, da se z ugovorom dolžnik ne more braniti pred tistim, česar upnik ni navajal v predlogu za izvršbo. Takšna zahteva je do dolžnika prestroga in v celoti neživljenjska.
Če bi upnik v obravnavanem primeru že v predlogu za izvršbo navajal, da ima do dolžnika odprte še druge (starejše) terjatve, ki se vodijo v drugi izvršilni zadevi in ki jih dolžnik v celoti še ni poravnal, bi se dolžnik zoper takšne navedbe z ugovorom lahko branil. V takem primeru bi z iztekom ugovornega roka tudi nastopila prekluzija navajanja dejstev in dokazov, če se dolžnik do takšnih navedb (ki jih je upnik podal v predlogu za izvršbo) v ugovoru ne bi opredelil. V primeru (kot je obravnavani), ko je upnik šele v odgovoru na ugovor prvič navajal, da ima do dolžnika odprte še starejše obveznosti, ki jih je poplačeval s prejetimi dolžnikovimi plačili, pa dolžnik po presoji pritožbenega sodišča ni prekludiran z navajanjem novih dejstev in dokazov, ki jih je posredoval sodišču v vlogi, vloženi znotraj sodnega roka, ki ga je za odgovor na upnikov odgovor na ugovor določilo sodišče prve stopnje. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje je prestrogo.
V situaciji, ko se je dolžnik odzval na jasen poziv sodišča k izjavi o navedbah upnika, o nedopustnem navajanju novih dejstev in dokazov ni mogoče govoriti. Stranke lahko učinkovito sodelujejo in se učinkovito izjavljajo, ko se zanesejo na ravnanja in stališča sodišča v postopku. Navedena zahteva je tudi vsebina načela pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen Ustave RS). Dolžnik je upravičeno pričakoval, da se bo sodišče prve stopnje do njegovih navedb opredelilo, zato je izpodbijana odločitev vsekakor obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
začasna odredba v družinskih sporih - varstvo koristi otroka - prešolanje učenca na drugo šolo
Sodišče sme še pred zaključkom nepravdnega postopka za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka (le), če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Gre za nujni ukrep, ki ga je treba izreči le takrat, ko se pokaže, da ogrožene koristi otroka terjajo ukrepanje že tekom postopka. Iz ogroženosti otroka mora izhajati nujnost po začasni ureditvi spornega razmerja.
ZJU člen 65, 66, 66/1.. ZDR-1 člen 24, 200.. URS člen 122.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
neizbrani kandidat - sklep o izbiri - imenovanje v naziv - pravice neizbranega kandidata
V drugem odstavku izreka sklepa je pravzaprav citirana določba prvega odstavka 66. člena ZJU, ki jo tožnik zmotno prikazuje kot ključno za njegov uspeh v tem sporu. Glasi se tako: Izbranega kandidata se imenuje v naziv najkasneje v osmih dneh od dokončnosti sklepa o izbiri in se mu najkasneje v nadaljnjih osmih dneh ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi.
Določba se niti ne glasi na sklenitev pogodbe o zaposlitvi, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb. Prav tako ta določba ni zadostna podlaga za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na vtoževanem delovnem mestu, s tem da zavrnitve takšnega zahtevka pritožba obrazloženo niti ne problematizira. Vseeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da ni ugotovilo elementov (faktičnega) delovnega razmerja ni pomembno, saj tega tožnik (logično) niti ni trdil. Tožnik se v tem sporu pač zavzema za priznanje delovnega razmerja pri toženki v posledici izbire, kar formulira na enem mestu kot zahtevek na sklenitev pogodbe o zaposlitvi (čemur sodna praksa iz razloga pogodbene svobode, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na 24. člen ZDR-1, v splošnem res ni naklonjena), na drugem mestu pa kot zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, za kar pa bi prav tako morala obstajati jasna, nesporna pravna podlaga, ki je navedena določba ZJU ne predstavlja, pa tudi sicer pravna podlaga za tožnikov uspeh ni podana.
Pri odločitvi o nadomestilu za neizrabljen letni dopust je pomembno, ali je imel delavec dejansko možnost, da izkoristi letni dopust, ali pa je to možnost izgubil zaradi objektivnih nepredvidljivih dogodkov, pri čemer je dokazno breme, da bi delavec dopust lahko koristil ter da ga je delodajalec poučil o možnosti koriščenja in posledici, če tega ne stori, na delodajalcu.
ZPP člen 236a, 236a/2, 236a/6, 339, 339/2, 458, 458/1, 495.
gospodarski spor majhne vrednosti - razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sodba - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazni predlog za zaslišanje priče - pisna izjava priče - zavrnitev dokaznega predloga
Sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato na pritožbene navedbe pod tem naslovom pritožbeno sodišče ne odgovarja.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti dne 31. 3. 2021, ko je opravljal delo pod vplivom alkohola in da je prišlo do motenj v procesu dela.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00053411
KZ-1 člen 118, 201, 201/2, 201/3, 201/5. ZOPOKD člen 4, 4/4, 25, 25/7, 17, 17/1, 17/2. ZKP člen 358, 358/1, 358/3, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/2. ZVZD-1 člen 3, 3/7, 5, 5/1, 7, 7/2, 17, 17/1, 17/1-1, 17/2, 17/2-1, 28, 37, 37/5. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 6.3.1.
sprememba sodbe na drugi stopnji - oprostilna kazenska sodba - kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu - kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nepravilna ugotovitev dejanskega stanja - vzročna zveza - varstvo pri delu - krivda - nedokazanost - malomarnost - blanketna norma
Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.
pogodbena kazen - kršitev konkurenčne klavzule - rok za zastaranje - konkurenčna prepoved
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok pričel teči šele, ko je sodni izvedenec za računalništvo in informatiko mag. H.H.. podal svoje mnenje glede ravnanja toženca, ki je preusmerjal kontakte tožeče stranke na svoj zasebni elektronski naslov, vendar to ni odločilno, saj je tožba, ki je vložena 24. 4. 2025 priporočeno po pošti (in ne 28. 4. 2015, kot to zmotno meni pritožba glede na dohodni žig sodišča), pravočasna, ker se zahtevek nanaša na dokončanje dela ali sklenitve posla, opravljane znotraj triletnega obdobja. Relevantni so namreč ugotovljeni datumi izplačil, na podlagi katerih je mogoče sklepati na dokončanje posameznega posla. Pritožba zato zmotno meni, da je objektivni rok za uveljavljanje odškodnine pričel teči 13. 2. 2012, ko je toženec ustanovil družbo A. d.o.o. Pritožba posledično neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker nima vseh elementov skladno z določbami ZPP.
OZ člen 10, 633, 633/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-10, 360, 360/1, 454, 454/1, 454/2, 458, 458/1, 458/5, 495.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - izrecna zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog za zaslišanje priče - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odgovornost za napake - pregled izvršenega dela in obvestitev podjemnika - pravočasno grajanje napak - dokazni standard nemudoma - prepoved povzročanja škode - poslovna odškodninska odgovornost - neposlovna odškodninska odgovornost - elementi civilnega delikta - nesklepčna tožba
Tožnica ni navedla, da opravljenih del ni mogla pregledati takoj, ko so delavci toženke zapustili gradbišče, med pravdnima strankama pa ni sporno, da se je to zgodilo 11. julija 2020. V prid pravočasnosti grajanja napak je navedla, da jih grajala nemudoma, že v juliju 2020, kar smiselno pomeni, katerikoli dan do od 11. do 31. 7. 2020. S to navedbo pa ni zadostila določilu prvega odstavka 633. člena OZ, saj nemudoma ne pomeni obdobja dvajsetih dni, kolikor jih je preteklo do konca julija. Iz tega sledi, da je tožba nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.
Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila OT, ko je toženki priznalo stroške za sestavo kratkih vlog z dne 11. 3. 2020 in 16. 8. 2021, v višini 20 točk za vsako, po 4. točki tar. št. 39 (za kratke dopise in obvestila). Po tar. št. 39 OT so obračunane storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah OT, ker gre za samostojne storitve. Res je sicer, kar navaja toženka v odgovoru na pritožbo, da je navedeni kratki vlogi oziroma dopisa vložila na podlagi pozivov sodišča. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi toženka še en izvod odgovora na tožbo s prilogami (kar je toženka na poziv sodišča dostavila z vlogo z dne 11. 3. 2020) in pojasnilo, da v odgovoru na tožbo predlagane priče ne govorijo slovenskega jezika (kar je toženka na poziv sodišča pojasnila v vlogi z dne 16. 8. 2021), lahko podala že sama od sebe - že z odgovorom na tožbo, torej brez poziva sodišča. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pritožbenemu stališču, da omenjenih vlog ni mogoče šteti za samostojni storitvi, ki bi utemeljevali posebno povračilo stroškov, saj sta že zajeti v strošku sestave odgovora na tožbo, in ne predstavljata stroška, ki bi bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).
Smotrnost dovolitve (neprivilegirane) spremembe tožbe je treba ocenjevati od primera do primera. Tožnik spremenjeni zahtevek uveljavlja na povsem drugih sklopih zatrjevanih dejstev, obe stranki sta v zadevi vložili že več obsežnih pripravljalnih vlog, opravljen je bil narok, na katerem so bili zaslišani tožnik in dve priči, ob dovolitvi spremembe tožbe pa bi se tudi spremenila stvarna pristojnost sodišča (zaradi zvišanja zahtevka okrajno sodišče glede na 30. člen ZPP ne bi bilo več pristojno za reševanje zadeve), kar pomeni, da bi bilo treba dokazni postopek ponoviti. Glede na navedeno predlagana sprememba tožbe ni smotrna.
Pritožbeni preizkus se začne s preizkusom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba pravilno navaja, da je v izpodbijani sodbi povsem izostala opredelitev sodišča do tožnikovega dokaznega predloga v zvezi z vpogledom v spis Pd 131/2018. Ta ni zajet ne v dokaznem sklepu ne v dokazni oceni sodbe. Je pa sodišče prve stopnje ta dokazni predlog na naroku za glavno obravnavo 2. 9. 2021 zavrnilo kot nepotreben. Ob tem je na zapisnik navedlo, da je obrazložilo razloge za zavrnitev dokaza, vendar pa ti razlogi v zapisniku niso navedeni. Ni možno šteti, da je sodišče ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga. V posledici neobrazložitve ni možen preizkus pravilnosti zavrnitve. Z navedenim postopanjem sodišča ni bilo zadoščeno pravici tožnika, da se sodišče obrazloženo izjavi o njegovem dokaznem predlogu, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Kljub ugotovitvam sodišča, da je tožnik pri hrambi in ravnanju z geselnikom in gesli ravnal v nasprotju z navodili toženke, kamor je šteti tudi Pravilnik o upravnem poslovanju v Javni agenciji P., je vendarle ključna pravilna presoja sodišča, da ni šlo za hujšo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je namreč sodelavcem dostop do geselnika in administrativnih gesel omogočil le zaradi potreb delovnega procesa v primeru njegove odsotnosti, po predhodnem dogovoru in z ustreznimi navodili, s katerimi je poskušal preprečiti, da bi bila gesla uporabnikom razkrita in v prihodnje morebiti zlorabljena. S tem v zvezi je sodišče ustrezno upoštevalo tudi pojasnilo B.B. o tem, v kakšnih primerih in okoliščinah je prišlo do spornega posojanja geselnika in gesel. Glede na navedeni namen, zaradi katerega je tožnik sodelavcem omogočil dostop do geselnika in gesel, je sodišče pravilno zaključilo, da ni podan naklep niti huda malomarnost.