Zakon o dopolnitvi zakona o pravdnem postopku (1980) člen 274. ZFPPIPP-UPB8 člen 376, 376/1, 396, 396/1, 396/2, 396/3.
delno zavrženje tožbe - postopek osebnega stečaja - končanje postopka osebnega stečaja - sklep o končanju stečajnega postopka
Kot izhaja iz 3. odstavka 396. člena ZFPPIPP pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja ni izvršilni naslov za izterjavo prav vseh prijavljenih in neplačanih terjatev v postopku osebnega stečaja, temveč zgolj za izterjavo tistih prijavljenih in neplačanih terjatev upnika iz seznama neplačanih terjatev, ki so bile v stečajnem postopku tudi priznane.
Tožeča stranka sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da je v zvezi s tem odločilnim dejstvom nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj zgolj na podlagi Sklepa o končanju stečajnega postopka v povezavi s Seznamom neplačanih terjatev, še ni mogoče ugotoviti oziroma zaključiti, da je bila vtoževana terjatev tožeče stranke, ki je vsebovana v točki 27 tega seznama, v stečajnem postopku tudi priznana.
Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilnega dejstva, ali je bila vtoževana terjatev tožeče stranke, ki je bila, kar pritožbeno ni sporno, v stečajnem postopku sicer prijavljena in je neplačana, tudi priznana, sploh ni ugotavljalo oziroma pri ugotavljanju tega dejstva ni upoštevalo vseh v stečajnem postopku uradno objavljenih podatkov in procesnih dejanj stečajnega sodišča, je vsaj preuranjeno, če ne že napačno, zaključilo, da je bila v stečajnem postopku, ki je nad tožencem tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St 104/..., prijavljena in neplačana vtoževana terjatev tožeče stranke tudi priznana. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno, verjetno pa tudi napačno, napravilo tudi materialno pravni zaključek, da je Sklep o končanju stečajnega postopka v skladu s 3. odstavkom 396. člena ZFPPIPP izvršilni naslov za izterjavo v tem pravdnem postopku vtoževane terjatve tožeče stranke in da zato tožeča stranka skladno z 274. členom ZPP nima več pravne koristi za nadaljevanje tega predmetnega pravdnega postopka.
pravica do pravnega sredstva - odločba pritožbenega sodišča
Dolžnik v pritožbi pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zoper odločbo sodišča druge stopnje vložil pritožbo. Ker sklepa višjega sodišča z rednimi pravnimi sredstvi ni dopustno izpodbijati, je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje postopalo pravilno in zakonito, ko je dolžnikovo pritožbo zoper takšen sklep kot nedovoljeno zavrglo.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. SPZ člen 99.
prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - dogovor o uporabi solastne nepremičnine - parkirno mesto - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - težko nadomestljiva škoda
Škode, ki naj bi tožnici nastajala zaradi tega, ker ji toženka onemogoča dostop in parkiranje na parceli, ni izkazala za verjetno že zato, ker se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo za bolj verjetno, da tožnica na tem zemljišču že več mesecev parkira in da ji toženka tega ni nikoli preprečevala. Škoda, ki naj bi ji nastala v zvezi s popravilom avtomobila zaradi odbitega ogledala (če bi bilo ugotovljeno, da je za to odgovorna toženka), pa je brez dvoma nadomestljiva. Škode, ki naj bi ji nastajala s tem, ko avtomobil najde zaparkiran in ga ne more uporabljati, pa tožnica tudi ni konkretizirala do te mere, da bi bila možna ocena, ali je res težko nenadomestljiva. Nenazadnje za težko nadomestljivo škodo po naravi stvari praviloma šteje le nepremoženjska škoda.
Nenazadnje je sama tožnica izpovedala, da očetovega dogovarjanja s tožencem ni preklicala, ker je bilo takrat že vse narejeno in je s slednjim nenazadnje odobrila očetovo dogovarjanje s tožencem (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Glede na obstoj samega dogovora, ki je nesporno obstajal, glede zasaditve dreves in postavitve panelne ograje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi glede same vsebine dogovora, torej, da se ciprese postavijo na mejo, na nepremičnino tožnice pa postavi panelna ograja.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik iz toženkine hiše sam odpeljal dokumentacijo. Ni dokazal, da bi prav dokumentacija, ki jo zahteva s tožbo, ostala pri toženki in da je le-ta ni hotela izročiti tožniku.
Iz sklepa z dne 28. 9. 2021 izhaja, da se tožniku odobri premakljiv začetek delovnega časa med 6.30 in 7.30 uro ter premakljiv konec delovnega časa med 14.30 in 16.00 uro, da začne ta sklep veljati s 30. 9. 2021 in da velja do 29. 9. 2022 ter da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka tožnika za razveljavitev s tožbo izpodbijanih sklepov in mu za vtoževano obdobje odobrila zahtevan predčasen prihod in odhod z dela, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz povratnice k l. št. 17, ji je bila tožba vročena v odgovor dne 28. 9. 2021, na dan izdaje sklepa. Ker tožena stranka ni izpolnila zahtevka, ni dolžna na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP tožniku povrniti stroškov postopka, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje, ampak jih krije tožnik sam (prvi odstavek 154. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe utemeljilo na pomanjkanju pravnega interesa tožnikov. Pojasnilo je, da ugotovitvena tožba ni dopustna, če ima tožnik na voljo močnejše pravno varstvo, ki mu ga nudita oblikovalni oziroma dajatveni zahtevek. Takšno možnost bi tožniki lahko imeli (kazenska, odškodninska ali disciplinska odgovornost toženke), zato nimajo pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.
Ne drži očitek, da zaradi tega, ker sodišče v izreku ni navedlo tožbenega zahtevka, o katerem je odločilo, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče niti ni (meritorno) odločilo o tožbenem zahtevku, ki bi ga naj navedlo v izreku, temveč je odločilo, da se zavrže tožba, kar je tudi pravilen zapis v izreku.
nesklepčnost tožbe - odškodninska odgovornost - pravno priznana škoda
Tožnik tako vtoževane odškodnine zaradi psihičnih bolečin in strahu ni uspel izkazati niti na trditveni ravni, saj ni navajal posledica katerega vzročno s protipravnim ravnanjem toženke povezanega škodnega dogodka so zatrjevane psihične bolečine in strah tožnika, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost toženke. Nikakor pa toženki ni mogoče očitati, da je z vložitvijo tožbe, četudi v postopku ni uspela, zoper tožnika ravnala protipravno.
vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga - razpravno načelo
Preden sodišče o predlogu pravdne stranke odloči vsebinsko, mora vedno preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tak predlog, ena od njih je tudi pravočasnost predloga. Če ta predpostavka ni izpolnjena, se sodišče z vsebinskim delom, s katerim stranka utemeljuje svoj predlog, sploh ne ukvarja.
Sodišče prve stopnje pa ni smelo ugotavljati, ali je morda pooblaščenec tožene stranke fotokopije iz spisa prejel kasneje, torej šele 24.3.2021. Tako sojenje bi predstavljajo sojenje v korist tožene stranke in v škodo tožeče stranke, ko bi sodišče samo iskalo dejstva, ki bi bila morda v korist vložniku predloga. Kaj takega je seveda nedopustno in pristransko.
prometna nesreča - škodni dogodek - nova škoda - izvedensko mnenje - sporno dejansko stanje - obstoj nove škode - vzročna zveza med poškodbo in obsegom škode - naključna škoda - degenerativne spremembe - metodološki napotek - dokaz s sodnim izvedencem - izvedenec medicinske stroke
Pritožba neutemeljeno očita, da je neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je do pojava težav zaradi degenerativnih sprememb prišlo povsem spontano in naključno, predvsem pa neodvisno od poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavani prometni nesreči.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je sporno plavanje pomenilo tudi odhod tožnika iz kraja njegovega bivanja. Sodišče prve stopnje je tudi s tem v zvezi napačno presodilo, da je tožniku specialist kirurg na kontrolnem pregledu 30. 1. 2020 s podajo dovoljenja za plavanje dovolil tudi že odhod iz kraja bivanja. Kot pravilno poudarja pritožba, iz izpovedi specialista izhaja, da se s tem, ali lahko tožnik odide iz kraja bivanja ali ne, sploh ni ukvarjal. Sploh pa je po drugem odstavku 233. člena Pravil OZZ za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nenavzočnost obtoženca na glavni obravnavi - predstavitev obtožbe - seznanitev z obtožbo - vročitev obtožnega predloga obdolžencu
Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče "nadaljevalo z dokazovanjem" namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstavkom 443. člena ZKP, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obdolžencu je bil namreč na predobravnavnem naroku dne 5. 5. 2021, v navzočnosti njegovega zagovornika vročen obtožni predlog, obdolženec pa je izjavil, da dodatnega roka za pripravo obrambe ne potrebuje in se je odpovedal tridnevnemu roku iz tretjega odstavka 439. člena ZKP, iz česar je zaključiti, da je bil obdolženec z vsebino obtožnega predloga seznanjen, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine njegovega zagovora, podanega na naroku dne 9. 6. 2021. Po povedanem zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Neutemeljena je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico obdolženca do sojenja v njegovi navzočnosti (29. člena Ustave RS) in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Po prvem odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca, če ta ne pride kljub temu, da je bil v redu povabljen, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V obravnavani zadevi je bil obdolženec z datumi narokov za glavno obravnavo seznanjen na predobravnavnem naroku dne dne 5. 5. 2021, kar je tudi potrdil s svojim podpisom, kar pomeni, da je bil pravilno vabljen. Svojega izostanka z naroka dne 30. 6. 2021 ni opravičil, na naroku je bil navzoč njegov zagovornik, ki je celo navedel, da se obdolženec strinja s sojenjem v nenavzočnosti. Obdolženec je bil pred tem že zaslišan, in sicer na naroku za glavno obravnavo z dne 9. 6. 2021, ko je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, sodnica pa je ocenila, da obdolženčeva navzočnost na naroku ni nujna. Glede na navedeno so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - najemna pogodba - prenehanje najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe s strani stečajnega upravitelja - sodna odpoved najema - pogodba za določen čas - prenehanje najema s potekom določenega časa - neprimeren dokaz
ZFPPIPP, ki se v tem postopku uporablja kot specialen predpis, ne določa sodne odpovedi najemnega razmerja; za odločitev pa tudi ni relevantno, kdaj je tožena stranka prejela upraviteljevo odpoved najemnega razmerja, saj je pogodba, sklenjena za določen čas, v vsakem primeru prenehala s potekom časa.
Namen instituta ločitve zapuščine je preprečiti zlitje zapuščine z dedičevim premoženjem, saj bi se sicer lahko zgodilo, da terjatve upnikov, ki so jih imeli do zapustnika in so ob njegovi smrti prešle na dediča, ne bodo poplačane, ker jim bodo pri tem konkurirale terjatve dedičevih upnikov.
Sodišče prve stopnje je sicer ob izdaji izpodbijanega sklepa po podatkih, s katerimi je razpolagalo, pritožnici utemeljeno upoštevalo kot zakoniti dedinji, vendar pa sta pritožnici ob vložitvi pritožbe podali dedno izjavo, s katero sta se dedovanju odpovedali. Takšna izjava je v pritožbi dopustna in pravočasna, saj tretji odstavek 205. člena ZD določa, da lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054411
ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2. KZ-1 člen 99, 99/10, 99/10-1, 99/10-2, 99/11, 241, 241/1, 241/2, 242/1, 242/2.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - delictum proprium - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - gospodarska dejavnost - zdravstvena dejavnost
Ker gre pri kaznivem dejanju po 241. členu KZ-1 za t. i. pravi delictum proprium, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretiziran status storilca tako, da je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da storilec opravlja gospodarsko dejavnost. Nadalje mora biti konkretizirano njegovo izvršitveno ravnanje (zahtevanje oziroma sprejem nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi ali obljube oziroma ponudbe take koristi) ter delo, za opravo katerega je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi (zakonito ali nezakonito delo). V kolikor je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno druge koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi za opravo nezakonitega dela, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirano tudi, da je storilec s tem zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo. Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je povezano s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1, in sicer je s kaznivim dejanjem po 241. členu KZ-1 inkriminirano pasivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je podkupljena oseba) in s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1 aktivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je tisti, ki podkupuje). Kaznivo dejanje po 242. členu KZ-1 je oblikovano enako kot kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 in v prvem odstavku zajema dajanje, obljubo ali ponudbo nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi za opravo nezakonitega dela in v drugem odstavku za opravo zakonitega dela.
KZ-1 vsebuje avtonomno razlago pojma gospodarske dejavnosti in zajema tudi tiste dejavnosti, ki ne spadajo med tržne dejavnosti oziroma med tipične gospodarske dejavnosti. Ker pojem gospodarske dejavnosti po 2. točki desetega odstavka 99. člena KZ-1 ni opredeljen enopomensko in je predmet razlage glede na elemente vsebovane v tem členu, mora biti gospodarska dejavnost konkretizirana v opisu kaznivega dejanja. Pri dejavnosti, ki ne spada med tržne dejavnosti in jo kot gospodarsko dejavnost opredeljuje le kazenski zakonik, je tako potrebno v opisu dejanja konkretizirati elemente, zaradi katerih je to dejavnost v kazenskopravnem smislu šteti za gospodarsko dejavnost, in sicer da se dejavnost opravlja poklicno ali organizirano in za dogovorjeno ali predpisano plačilo. Šele s konkretizacijo navedenih elementov je mogoče opredeliti določeno dejavnost kot (ne)gospodarsko in s tem določiti storilca kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 in podkupljeno osebo po 242. členu KZ-1 ter posledično določiti domet obtožbe.
NEPRAVDNO PRAVO - SODNE TAKSE - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00053108
ZVEtL-1 člen 3, 15, 18, 24, 35. ZZK-1 člen 79. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 196. ZST-1 člen 3, 3/1, 3/10.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - razveljavitev sklepa - sodna taksa za pritožbo - sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - fikcija umika pritožbe - enotno sosporništvo - prekluzija v nepravdnem postopku - prekluzija v pritožbenem postopku - veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - nesporno dejstvo - standard verjetnosti - izvedene stvarne pravice - zaznamba postopka vzpostavljanja etažne lastnine v zemljiški knjigi
Pritožnika sta vložila skupno pritožbo, zato je zanju nastala enotna taksna obveznost. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko jima je poslalo ločena plačilna naloga (vsakemu za polovico takse), pri čemer ju ni opozorilo na višino celotne taksne obveznosti in da sta jo dolžna poravnati nerazdelno. Udeleženca sta enotna sospornika, torej predstavljata enotno stranko (196. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in se dejanje enega od sospornikov razteza tudi na drugega, če z njim zamudi. Ker je pritožnik E. E. naloženo sodno takso v celoti poravnal, sodišče ni imelo podlage, da bi zanj uporabilo fikcijo umika pritožbe. S tem pa pritožbe zaradi enotnega sosporništva ne bi smelo šteti za umaknjene niti za udeleženko D. D., saj se učinek vložene pritožbe razteza tudi nanjo.
Oblikovanje etažne lastnine ima enake pravne posledice za lastninsko pravico tudi, kadar je imetnikov lastninske pravice na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji, več. Zato splošno pravilo o pravnih posledicah oblikovanja etažne lastnine velja tudi, če je lastninska pravica omejena z izvedeno pravico, ki omejuje razpolagalno upravičenje samo do določenega idealnega (solastniškega) deleža in ne do celote. Pri takem položaju z oblikovanjem etažne lastnine izvedena pravica preide na enak idealni solastniški delež na vsakem prostorskem delu s položajem posameznega dela v etažni lastnini in ne na posamezni del v celoti.
izvrševanje služnostne pravice - preprečevanje in motenje izvrševanja stvarne služnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložena zavrnitev - ogled na kraju samem - video posnetek kot dokaz - nedovoljeni dokazi - varstvo služnosti - poseg v pravico do zasebnosti
Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ne gre za nedovoljeno omejitev služnosti, če mora služnostni upravičenec, da lahko gre preko služnostne nepremičnine, odpirati ali zapirati vrata in da se za vznemirjanje služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti a nanj ne vpliva bistveno.
neprava stvarna služnost - vknjižba neprave stvarne služnosti - vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve - učinki vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve - ustanovitev služnosti v javno korist - pogodba o ustanovitvi služnosti
Zakon o dpolnitvah Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. št. 161/2021 z dne 6.10.2021) v 2. členu določa, da je sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti v javno korist podlaga za njeno vknjižbo v zemljmiško knjigo ne glede na vknjižene prepovedi odtujitve ali obremenitve na zemljišču, na katerem se ustanovi služnost v javno korist.
ugovor proti odpustu obveznosti - nepoštenost - poročanje upravitelju - podatki o dolžnikovem premoženju - oddajanje premoženja v najem
Dolžnica vse opisano utemeljuje s svojo „laičnostjo“, čemur pa upraviteljica (in tudi višje sodišče) ne sledi. Predložene pogodbe in izvedene operacije (pridobitev subvencije za družinske člane z „ustvarjanjem“ najemnih razmerij zanje, Temeljna in Posojilna pogodba, Izjava o pobotu...) ne kažejo na „laičnost“ dolžnice, temveč na (dokaj) spretno prilagajanje nastali situaciji in njenim spremembam.
Jasno je, da nekaj od tega, kar je tekom postopka trdila stečajna dolžnica, ne drži: ali v resnici ni bilo najema (in potem tudi ne bi smelo biti subvencij najemnine), ali pa je najem bil (to pa bi pomenilo, da stečajna dolžnica ni poročala upraviteljici o premoženju, ki spada v stečajno maso). Obe opciji (kakšne tretje pa nihče ne zatrjuje) kažeta na nepoštenost stečajne dolžnice, ne pa na njeno „laičnost“.