ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-5.. ZVoz-1 člen 64, 64/1.. ZP-1 člen 4, 22.
izredna odpoved delodajalca - utemeljen razlog - pravočasnost odpovedi
Tožniku je bila zaradi prekrškov, ki jih je storil v cestnem prometu, s pravnomočnim sklepom sodišča izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje. Brez veljavnega vozniškega dovoljenja tožnik ni mogel opravljati dela na delovnem mestu voznik strojnik težke mehanizacije, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Oseba, ki ji je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po zakonu, ki ureja prekrške, pa lahko pridobi novo vozniško dovoljenje šele po šestih mesecih od izvršitve odločbe (prvi odstavek 64. člena ZVoz-1). Tožniku je bila torej izrečena sankcija za prekršek, zaradi katere ni mogel opravljati dela dalj kot šest mesecev, kar utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Iz sklepa z dne 28. 9. 2021 izhaja, da se tožniku odobri premakljiv začetek delovnega časa med 6.30 in 7.30 uro ter premakljiv konec delovnega časa med 14.30 in 16.00 uro, da začne ta sklep veljati s 30. 9. 2021 in da velja do 29. 9. 2022 ter da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka tožnika za razveljavitev s tožbo izpodbijanih sklepov in mu za vtoževano obdobje odobrila zahtevan predčasen prihod in odhod z dela, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz povratnice k l. št. 17, ji je bila tožba vročena v odgovor dne 28. 9. 2021, na dan izdaje sklepa. Ker tožena stranka ni izpolnila zahtevka, ni dolžna na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP tožniku povrniti stroškov postopka, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje, ampak jih krije tožnik sam (prvi odstavek 154. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik iz toženkine hiše sam odpeljal dokumentacijo. Ni dokazal, da bi prav dokumentacija, ki jo zahteva s tožbo, ostala pri toženki in da je le-ta ni hotela izročiti tožniku.
odločitev o stroških pravdnega postopka - končni uspeh stranke v pravdi - (ne)upoštevanje uspeha po temelju in po višini - okoliščine konkretnega primera - odškodninski spor
Novejša sodna praksa je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.
Okoliščine v obravnavani zadevi ne odstopajo od običajnih okoliščin v odškodninskih sporih do te mere, da bi zahtevale uporabo metode izračuna aritmetične sredine uspeha po temelju in višini.
uveljavljanje pravnega varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice - protipravno vznemirjanje - uporaba nepremičnine - ravnanje čez dopustno mero - krajevne razmere - prepovedana imisija - prekomeren hrup in umazanija - krajevno običajne meje - odstranitev ovire - sprememba stanja
V skladu z določbo 73. člena SPZ morajo lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. V skladu z določbo 75. člena SPZ pa mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Sodišče prve stopnje je torej moralo ugotoviti: - kakšna sta narava in namen nepremičnin pravdnih strank, - kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba teh, - ali sporna dejavnost tožene stranke uporabo nepremičnin tožeče stranke otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ne, oziroma, - ali dejavnost tožene stranke tožeči stranki povzroča znatnejšo škodo.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo krajevno običajno, da poleg stanovanjskih hiš, nekaj metrov od spalnice, ob 4.50 zjutraj, zaganjajo težki tovornjaki oziroma se opravljajo dejavnosti, ki povzročajo hrup in tresljaje, ki bi ob odprtem oknu (to je tako, kot je v spalnicah pretežni del leta), prebudili vsakega človeka. Nasprotno – ugotovilo je, da so se po letu 2012 moteče proizvodne dejavnosti preselile v obrtne ali industrijske cone, v tem okolišu pa so ostale le že obstoječe nemoteče obrti.
Pri izvrševanju lastninske pravice na dveh sosednjih nepremičninah je praktično nemogoče izključiti vsakršne imisije. Prepoved vsakršnega poseganja bi lahko predstavljala hude omejitve za tistega, ki povzroča vznemirjanje s povsem običajnimi dejanji. Vsakodnevno zaganjanje in ogrevanje težkih tovornjakov v zgodnjih jutranjih urah ter občasno glasno vzdrževanje tekom dneva in vsako soboto, pa niso povsem običajna dejanja, gre za dejanja, ki močno presegajo tolerančni prag.
Zahtevek na povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo prav slednje – glede na velikost oziroma dolžino tovornjaka s priklopnikom Volvo namreč opravljanje dejavnosti na bolj oddaljenem, jugovzhodnem delu dvorišča tožene stranke ne pride v poštev, pranje in vzdrževanje pa se sploh vselej opravlja tik ob posestni meji. Kako drugače kot z odstranitvijo tovornih vozil s priklopniki oz. z opustitvijo njihovega zaganjanja, vzdrževanja, popravljanja in parkiranja neposredno ob stanovanjski hiši oziroma spalnici tožeče stranke bi tožena stranka odpravila moteče tresljaje in smrad, ni nikdar pojasnila. Pritožbeno sodišče drugega načina za odpravo tresljajev in smradu zaradi izpuhov ne najde. Hrup je v abstraktnem smislu mogoče omejiti tudi na drugačen način (tožena stranka v pritožbi prvič ponuja postavitev protihrupne ograje oziroma trdi, da je ponujala njeno postavitev), a glede na majhno oddaljenost prostora, kjer tožena stranka parkira, zaganja, vzdržuje in pere tovorna vozila od spalnih prostorov tožeče stranke (v prvem nadstropju) si višje sodišče ograje, ki bi preprečila zbujanje, ne zna zamisliti. Ograje, v višini tistih ob avtocestah, v strnjeno naselje in ob stanovanjsko hišo ne sodijo.
URS člen 33, 125.. ZD člen 8, 63.. ZPP člen 8, 302, 347, 347/2, 349.
odgovor na pritožbo - dokazna ocena - pritožbena obravnava - zaslišanje priče - branje izpovedbe priče - dokazno breme - indično sklepanje - načelo proste presoje dokazov - razveljavitev oporoke - pravica do dedovanja - lastnoročna oporoka - oblika oporoke - pogoji za veljavnost oporoke
Zapis oporoke pomeni, da je zapustnica realizirala ustavno pravico do dedovanja (33. člen ustave RS), ki je podrobneje urejena v Zakonu o dedovanju (ZD). Eno izmed upravičenj, ki izhaja iz te pravice je tudi svoboda oporočnega razpolaganja, ki za zapustnico pomeni pravico, da sama odloči o usodi svojega premoženja za primer smrti, kar pomeni, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem (8. člen ZD).
Ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za zaključek, da je zapustnica kršila določbo prvega odst. 63. člena ZD. Povzeta najpomembnejša dejstva - nedvomen podpis oporoke oporočiteljice; izrecna izjava oporočiteljice notarki, da je to njena oporoka; preprost tekst oporoke, napisan z okornimi velikimi tiskanimi črkami, ki ga je sposobna napisati oseba, ki je hodila štiri leta v prvi razred osnovne šole, so prepričali sodišče druge stopnje, da je zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v obliki ugodilne sodbe in razveljavitvi oporoke, napačen.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - višina uporabnine - tržna najemnina - solastnina - stanovanje - uporaba solastnega stanovanja - izročitev ključev - nedopustna pritožbena novota - imenovanje novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Ne drži pritožbeni očitek, da iz zahteve za izročitev ključev ne izhaja zahteva po uporabi stanovanja, kot zmotno navaja pritožba. Na podlagi dopisa z dne 3. 6. 2016 o izročitvi ključev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni soglašala, da toženka sama uporablja stanovanje oz. ga uporablja v večjem delu, kot ji iz naslova solastne stvari pripada, s čimer je tožnica svoje nestrinjanje z načinom toženkine uporabe nedvomno izrazila.
Ker je izvedensko mnenje jasno, brez nasprotij in pomanjkljivosti, pogoji za postavitev novega izvedenca na podlagi določila tretjega odstavka 254. člena ZPP niso podani. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.
Tožnika uveljavljata nepravo priposestvovanje stvarne služnosti. Zanjo zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje daljše obdobje in da način izvrševanja ni nepošten.
Lastniki služečih nepremičnin niso nujni sosporniki. Le v primeru, da bi bila služeča zemljišča v solasti tožencev, bi bili slednji enotni in nujni sosporniki.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe je pravilna že iz razloga, ker tožeča stranka s predlogom za začasno odredbo zahteva večji obseg varstva kot s tožbenim zahtevkom v glavni zadevi. Z drugimi besedami, če bi sodišče prve stopnje predlagani začasni odredbi ugodilo, bi odredba presegla namen zavarovanja, saj bi tožeča stranka dosegla pravno varstvo, ki ga ne bi dosegla niti po morebitni ugoditvi glavnemu zahtevku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00053233
KZ-1 člen 7, 45, 45/2, 71, 91, 91/3, 99, 99/10, 99/11, 99/11-1, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2, 285, 285/3. KZ člen 126, 126/5, 126/5-2, 247, 247/2. ZKP člen 32, 41, 41/2, 219a, 244a, 244a/6, 257, 311, 311/3, 326, 326/1, 334, 334/1, 355, 371, 371/2, 372, 372-5. ZODPol člen 19. ZS člen 83, 83a, 83a/4. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. Sodni red (2016) člen 77, 77/2.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - zdravstvena dejavnost - enovito kaznivo dejanje - pravna opredelitev - zastaranje kazenskega pregona - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - nujne zadeve - sprememba statusa - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - preložitev glavne obravnave - ponovni začetek glavne obravnave - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - glavna obravnava - sedežni red - pravica do obrambe - pravica do zagovornika - komunikacija z zagovornikom - zaslišanje priče - zaslišanje preko videokonference - navzočnost zagovornika - zaslišanje obremenilne priče - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - izvajanje dokazov v korist obdolženca - izjave soobtoženih - zaslišanje soobtožencev - privilegij zoper samoobtožbo - postavljanje vprašanj priči - vrstni red - soočenje prič - zavrnitev dokaznega predloga - izločitev sodnika iz razloga nepristranskosti - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika - zahteva za izločitev dokazov - nedovoljen dokaz - preiskava elektronske naprave - izvedenstvo - izvedensko mnenje - izvedenec, zaposlen pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (NFL) - postavitev drugega izvedenca - sprememba obtožnice - primeren ča
Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP.
Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe.
Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki.
Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, ni samo po sebi nedovoljen dokaz, saj za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu.
Iz določb prvega in drugega odstavka 19. člena ZODPol izhaja, da je naloga NFL tudi neodvisno podajanje izvedenskih mnenj s področja forenzičnih znanosti za potrebe sodišč. V tretjem in četrtem odstavku je zagotovljena avtonomnost in neodvisnost dela NFL.
Bolnišnična dejavnost, ki jo opravljajo bolnišnice, kjer so zaposleni obtoženi D. D., Č. Č., C. C., je gospodarska dejavnost v smislu 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1, saj gre za opravljanje dejavnosti, ki se za dogovorjeno plačilo opravlja poklicno in organizirano.
Za položaj obtoženih D. D., Č. Č., C. C. je bistveno, da ima oseba, ki je nedovoljeno nagrado prejela, pri organizaciji takšno vlogo, da ima realno možnost, da doseže sklenitev (oziroma ohranitev) posla, kar izhaja iz zakonskega znaka "kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti", ne pa da to možnost tudi dejansko izkoristi. S pojmom izvajanja gospodarske dejavnosti po 1. točki enajstega odstavka 99. člena KZ-1 pa so zaobsežena malodane vsa ravnanja, povezana z gospodarsko dejavnostjo, saj vključuje izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje ali nadziranje. Pritožniki tako brezuspešno izpostavljajo, da je bila odločitev za nabavo v pristojnosti določenih organov oziroma oseb znotraj bolnišnic, saj so imeli odločilno vlogo prav obtoženci kot vodilni zdravniki specialisti oziroma predstojniki oddelkov ali klinik, ki uporabljajo tak material in se nanj najbolj spoznajo in lahko s strokovnimi utemeljitvami oziroma s potrjevanjem takih utemeljitev dosežejo nabavo točno določenega materiala, za nabavo katerega so prejeli nedovoljene denarne nagrade.
Presojo, da gre za enovito kaznivo dejanje, je sodišče oprlo na okoliščine, da je vsak od obtožencev v daljšem časovnem obdobju in na enak način izvršil več ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve nedovoljenih denarnih nagrad, ter da je zahteval kontinuirano nagrado za ves čas dobave medicinskega materiala v določenem odstotku od skupne vrednosti dobav v določenem obdobju kot protiuslugo za ohranitev posla, takšno ravnanje posameznega obtoženca pa je bilo v breme vedno iste družbe B. d.o.o. Z vidika subjektivnega odnosa obtožencev do dejanja, se enoten psihičen odnos kaže v zahtevi, da bo od začetka in nato ves čas trajanja enotnega posla v obliki sukcesivnih dobav, od družbe B. d.o.o. zahteval periodično in kontinuirano plačilo nedovoljenih nagrad.
V korist obtoženca je treba šteti, da so bile nagrade, dane pred 1. 11. 2008, dane zaradi ohranitve posla, kar pa takrat še ni bilo inkriminirano. Sodišče druge stopnje je zato iz opisa dejanja izpustilo ravnanja, ki ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja po takrat veljavnem drugem odstavku 247. člena KZ.
Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 241. člena KZ-1, to je zahteva ali sprejem nedovoljene nagrade šele po sklenitvi posla, se navezuje na prvi odstavek 241. člena KZ-1, ki določa zahtevanje ali sprejem nedovoljene nagrade pri opravljanju gospodarske koristi zato, da bi prejemnik nagrade zaradi pridobitve ali ohranitve posla zanemaril koristi svoje organizacije ali ji povzročil škodo. Slednje se obtoženim zdravnikom ne očita. Čeprav so bile nedovoljene denarne nagrade izplačane že v času, ko je bil posel sklenjen, je kaznivo dejanje pravilno opredeljeno po drugem odstavku 241. člena KZ-1, ker ni šlo za zahtevo in izplačilo denarne nagrade zaradi zanemarjanja koristi ali povzročitve škode bolnišnicam, pač pa zahtevanje in sprejem nedovoljene denarne nagrade kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla.
Za izrek varnostnega ukrepa po 71. členu KZ-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Prvi je zloraba svojega poklica. Preozka je definicija zdravniške službe, da gre zgolj za zdravljenje pacientov. Drugi pogoj je ugotovljena nevarnost za nadaljnje opravljanje poklica iz razloga, ker je bil ta poklic predhodno zlorabljen za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja. Ob izpolnjenem pogoju zlorabe poklica, ni izpolnjen pogoj obstoja nevarnosti, da bi še naprej opravljali svoj zdravniški poklic.
Kvalificirane oblike kaznivega dejanja preprečevanja dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 ni mogoče storiti le v kazenskem postopku, temveč tudi še pred njegovim pričetkom.
V okviru spoštovanja načela kontradiktornosti se je sodišče dolžno opredeliti zgolj do odločilnih dejstev in dokazov, ne pa tudi do dejstev, ki za odločitev niso relevantna in so pravno nepomembna.
Ker uporaba dostopne poti s strani lastnikov gospodujočega zemljišča ni bila dovoljena do preklica, je sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da je od leta 1973 do leta 1993, torej po preteku 20 let, ko so pravni predniki tožnika uporabljali dostopno pot, v letu 1993 nastopilo priposestvovanje stvarne služnosti poti in vožnje z vsemi vozili v korist lastnika gospodujočega zemljišča (prvi odstavek 54. člena ZTLR).
skupno starševstvo - vzgoja in varstvo otrok po razvezi zakonske zveze - skupno varstvo in vzgoja otroka - največja korist otroka - preživljanje skupnih otrok - določitev preživnine - porazdelitev preživninskega bremena - pridobitne zmožnosti staršev
Izhodišče za presojo koristi otrok je v tem, da naj varstvo in vzgoja otrok potekata tako, da življenjska skupnost staršev še vedno obstaja. Starša sta enako odgovorna za vzgojo in razvoj njunih otrok. Kot je pravilno povzelo tudi prvo sodišče, naj bo prvenstvena rešitev skupno varstvo in vzgoja otrok. Odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ni na mestu le v primeru, da bi bila ogrožena korist otrok.
Pritožba utemeljeno graja odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena. Dejanske ugotovitve prvega sodišča kažejo, da so preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca občutno boljše od predlagateljičinih. Za oceno njunih preživninskih zmožnosti ni odločilna matematična analiza njunih prihodkov, ampak njune pridobitne zmožnosti
napoved pritožbe - sodna taksa za napoved pritožbe - določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - osnova za odmero - označena vrednost spornega predmeta - pripadki
Ker sta toženca vložila napovedi pritožb zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo sodno takso za napoved pritožb glede na celotno vrednost spornega predmeta, saj bo pritožbeno sodišče presojalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v znesku 25.670,30 EUR s pripadki. Obresti in pravdnih stroškov (pripadkov) pri tem ni upoštevalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052812
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 451, 452, 453, 458, 458/1. OZ člen 190, 190/3. DZ člen 82. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
sprememba tožbe - neprerekane trditve - nove trditve in dokazi - prepozne trditve - solidarno (nerazdelno) plačilo - spor majhne vrednosti - delo v gozdu - sekanje v tujem gozdu - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - odpadla pravna podlaga - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - povzemanje vsebine listine - ponovljen postopek
V kolikor bi sodišče prve stopnje nove trditve in dokaze dopustilo, bi to pomenilo nedopustno širjenje trditvene podlage, ki sta jo stranki ponudili in s tem izigravanje pravil, ki so v sporu majhne vrednosti namenjena zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitvi postopka.
Ugotovitev, da sta toženca zakonca oziroma zunajzakonska partnerja ni narobe povzeta iz listine, ki bi bila predložena in vpogledana kot dokaz, ampak gre za navedbo tožnika, ki je toženca nista pravočasno prerekala.
Toženca sta trditvam začela ugovarjati šele v ponovljenem postopku. To pa je prepozno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved - delo študentov
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov z dne 6. 10. 2020, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi zatrjevanega zmanjšanega obsega dela. Pravilno je ugotovilo, da kljub sicer zmanjšanemu obsegu poslovanja toženke redna odpoved ni zakonita, ker je toženka v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zaposlovala študente ter dvema delavcema, ki sta se jima iztekli pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ponudila v podpis pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas.
ZS člen 83, 83/4.. ZPP člen 318, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odgovor na tožbo - vročitev
Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da ji zaradi izostanka opozorila, določenega v četrtem odstavku 83. člena ZS, tožba ni bila pravilno vročena v odgovor in ni mogoče šteti, da je rok za odgovor na tožbo začel teči dne 16. 8. 2021, da bi bil odgovor na tožbo, vložen dne 31. 8. 2021, prepozen. Tako niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, določeni v 318. členu ZPP, in je podana bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je imel varnostnik podlago, da storilcu odredi, da si nadene masko ali zapusti trgovino. Te podlage ni našlo v ogroženosti življenja, kot si napačno predstavlja pritožnik, temveč v kršitvi reda, kakšen je bil določen in javno objavljen na varovanem območju, na katerem je do dogodka prišlo. Tega pa je storilec nedvomno kršil.
Obtoženi se je zavedal, da bo, v kolikor bo hotel doseči spolni fizični stik z oškodovanko, moral to storiti na silo, ki jo je kritičnega dne tudi uporabil. Da se oškodovanka pri tem hipnem ravnanju obtoženca, ki je vsebovalo tako silo (močno stisnil, da jo je zabolelo in je zakričala: "Au!") kot spolno dejanje (dotikanje njene dojke), ni upirala, za obstoj sile ni odločilno. Obtoženčeva sila je bila tokrat absolutna (vis absoluta) in je oškodovanki onemogočila sprejemanje lastne odločitve. Z uporabo absolutne sile oškodovanka ni mogla usmerjati ali uveljaviti svoje volje in ravnanja. Obtoženčeva sila je obenem povzročila, da je utrpela spolno dejanje. Oškodovanka je utrpela nekaj, čemur bi se, v kolikor obtoženi zoper njo ne bi uporabil sile, uprla. Ni namreč sprejemljivo, da bi bilo kaznivo dejanje podano le, če bi npr. obtoženi oškodovanko močno držal npr. za roko, ji držal roko čez usta, jo porinil ali udaril in se nato dotikal njenih prsi. Obtoženčeva sila je bila finalno obenem usmerjena v spolno ravnanje. To pomeni, da je bila sila s spolnim ravnanjem v kavzalnem razmerju.
varnostni ukrep odvzema predmetov - osebno vozilo - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožba državnega tožilstva - ugoditev pritožbi - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov - organizirana kriminaliteta
1. Ne le nacionalna zakonodaja, temveč tudi Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. 4. 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem v Evropski uniji (Ur. l. EU, L 127/39 z dne 29. 4. 2017), ki prav v določitvi strogih pravnih posledic takšnega kaznivega dejanja, kot je učinkovit odvzem predmetov, prepozna eno najučinkovitejših sredstev boja proti organiziranemu kriminalu. Odvzem predmetov ni kazen, marveč varnostni ukrep, katerega temelj je storilčeva nevarnost (in ne krivda), katero pa je treba presojati širše, predvsem v luči begunske krize, s katero se človeštvo spopada na svetovni ravni. Višja državna tožilka v skladu z novelirano kazensko zakonodajo utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje za odvzem predmetov v primeru zaseženih mobilnih telefonov in zaseženega osebnega vozila s kontaktnimi ključi uporabiti ista merila.
separatni stroški - povrnitev separatnih stroškov - krivdno povzročeni stroški - del pravdnih stroškov - delno zavrženje tožbe - stroški postopka v zvezi z začasno odredbo - pravdni stroški po uspehu
Po vložitvi tožbe in modificirane tožbe je sodišče prve stopnje obe skupaj vročilo toženki v odgovor. Ker je zavzelo pravilno stališče, da gre tožbo in modificirano tožbo šteti za enotno vlogo, gredo toženki le stroški odgovora na tožbo, ne pa tudi stroški odgovora na modificirano tožbo. Pravilno je torej ugotovilo, da separatni stroški, ki jih toženka uveljavlja v zvezi z odgovorom na modificirano tožbo, niso nastali in je njen predlog za povračilo teh stroškov utemeljeno zavrnilo.
Sodna praksa ne podpira pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo v primeru delnega zavrženja tožbe stroške samostojno odmeriti skladno s sedmim in osmim odstavkom 163. člena ZPP.
Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da so stroški v zvezi z začasno odredbo del pravdnih stroškov, o katerih se odloča s končno odločbo glede na uspeh v celotnem postopku.