Zaradi preklica pooblastila zagovorniku je Višje sodišče v Ljubljani skladno s četrtim odstavkom 70. člena ZKP, ki določa, da predsednik sodišča, pred katerim poteka postopek, postavi zagovornika po uradni dolžnosti, če ostane obdolženec brez zagovornika v primeru obvezne obrambe, obtoženki postavilo zagovornico po uradni dolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054411
ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2. KZ-1 člen 99, 99/10, 99/10-1, 99/10-2, 99/11, 241, 241/1, 241/2, 242/1, 242/2.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - delictum proprium - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - gospodarska dejavnost - zdravstvena dejavnost
Ker gre pri kaznivem dejanju po 241. členu KZ-1 za t. i. pravi delictum proprium, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretiziran status storilca tako, da je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da storilec opravlja gospodarsko dejavnost. Nadalje mora biti konkretizirano njegovo izvršitveno ravnanje (zahtevanje oziroma sprejem nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi ali obljube oziroma ponudbe take koristi) ter delo, za opravo katerega je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi (zakonito ali nezakonito delo). V kolikor je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno druge koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi za opravo nezakonitega dela, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirano tudi, da je storilec s tem zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo. Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je povezano s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1, in sicer je s kaznivim dejanjem po 241. členu KZ-1 inkriminirano pasivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je podkupljena oseba) in s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1 aktivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je tisti, ki podkupuje). Kaznivo dejanje po 242. členu KZ-1 je oblikovano enako kot kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 in v prvem odstavku zajema dajanje, obljubo ali ponudbo nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi za opravo nezakonitega dela in v drugem odstavku za opravo zakonitega dela.
KZ-1 vsebuje avtonomno razlago pojma gospodarske dejavnosti in zajema tudi tiste dejavnosti, ki ne spadajo med tržne dejavnosti oziroma med tipične gospodarske dejavnosti. Ker pojem gospodarske dejavnosti po 2. točki desetega odstavka 99. člena KZ-1 ni opredeljen enopomensko in je predmet razlage glede na elemente vsebovane v tem členu, mora biti gospodarska dejavnost konkretizirana v opisu kaznivega dejanja. Pri dejavnosti, ki ne spada med tržne dejavnosti in jo kot gospodarsko dejavnost opredeljuje le kazenski zakonik, je tako potrebno v opisu dejanja konkretizirati elemente, zaradi katerih je to dejavnost v kazenskopravnem smislu šteti za gospodarsko dejavnost, in sicer da se dejavnost opravlja poklicno ali organizirano in za dogovorjeno ali predpisano plačilo. Šele s konkretizacijo navedenih elementov je mogoče opredeliti določeno dejavnost kot (ne)gospodarsko in s tem določiti storilca kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 in podkupljeno osebo po 242. členu KZ-1 ter posledično določiti domet obtožbe.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - sprememba ureditve stikov - ogroženost otroka - nasilje v družini - načelo najmilejšega ukrepa - neizvedba naroka
Konflikti med staršema, kjer prihaja do verbalnih in fizičnih obračunavanj, za otroke nedvomno predstavljajo velik stres in negativno vplivajo na njihov zdrav psihosocialni razvoj ter tako predstavljajo ogrožujoči faktor, ki utemeljuje poseg v dosedanjo ureditev stikov z začasno odredbo.
Tožnika uveljavljata nepravo priposestvovanje stvarne služnosti. Zanjo zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje daljše obdobje in da način izvrševanja ni nepošten.
Lastniki služečih nepremičnin niso nujni sosporniki. Le v primeru, da bi bila služeča zemljišča v solasti tožencev, bi bili slednji enotni in nujni sosporniki.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - višina uporabnine - tržna najemnina - solastnina - stanovanje - uporaba solastnega stanovanja - izročitev ključev - nedopustna pritožbena novota - imenovanje novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Ne drži pritožbeni očitek, da iz zahteve za izročitev ključev ne izhaja zahteva po uporabi stanovanja, kot zmotno navaja pritožba. Na podlagi dopisa z dne 3. 6. 2016 o izročitvi ključev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni soglašala, da toženka sama uporablja stanovanje oz. ga uporablja v večjem delu, kot ji iz naslova solastne stvari pripada, s čimer je tožnica svoje nestrinjanje z načinom toženkine uporabe nedvomno izrazila.
Ker je izvedensko mnenje jasno, brez nasprotij in pomanjkljivosti, pogoji za postavitev novega izvedenca na podlagi določila tretjega odstavka 254. člena ZPP niso podani. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.
URS člen 33, 125.. ZD člen 8, 63.. ZPP člen 8, 302, 347, 347/2, 349.
odgovor na pritožbo - dokazna ocena - pritožbena obravnava - zaslišanje priče - branje izpovedbe priče - dokazno breme - indično sklepanje - načelo proste presoje dokazov - razveljavitev oporoke - pravica do dedovanja - lastnoročna oporoka - oblika oporoke - pogoji za veljavnost oporoke
Zapis oporoke pomeni, da je zapustnica realizirala ustavno pravico do dedovanja (33. člen ustave RS), ki je podrobneje urejena v Zakonu o dedovanju (ZD). Eno izmed upravičenj, ki izhaja iz te pravice je tudi svoboda oporočnega razpolaganja, ki za zapustnico pomeni pravico, da sama odloči o usodi svojega premoženja za primer smrti, kar pomeni, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem (8. člen ZD).
Ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za zaključek, da je zapustnica kršila določbo prvega odst. 63. člena ZD. Povzeta najpomembnejša dejstva - nedvomen podpis oporoke oporočiteljice; izrecna izjava oporočiteljice notarki, da je to njena oporoka; preprost tekst oporoke, napisan z okornimi velikimi tiskanimi črkami, ki ga je sposobna napisati oseba, ki je hodila štiri leta v prvi razred osnovne šole, so prepričali sodišče druge stopnje, da je zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v obliki ugodilne sodbe in razveljavitvi oporoke, napačen.
uveljavljanje pravnega varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice - protipravno vznemirjanje - uporaba nepremičnine - ravnanje čez dopustno mero - krajevne razmere - prepovedana imisija - prekomeren hrup in umazanija - krajevno običajne meje - odstranitev ovire - sprememba stanja
V skladu z določbo 73. člena SPZ morajo lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. V skladu z določbo 75. člena SPZ pa mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Sodišče prve stopnje je torej moralo ugotoviti: - kakšna sta narava in namen nepremičnin pravdnih strank, - kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba teh, - ali sporna dejavnost tožene stranke uporabo nepremičnin tožeče stranke otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ne, oziroma, - ali dejavnost tožene stranke tožeči stranki povzroča znatnejšo škodo.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo krajevno običajno, da poleg stanovanjskih hiš, nekaj metrov od spalnice, ob 4.50 zjutraj, zaganjajo težki tovornjaki oziroma se opravljajo dejavnosti, ki povzročajo hrup in tresljaje, ki bi ob odprtem oknu (to je tako, kot je v spalnicah pretežni del leta), prebudili vsakega človeka. Nasprotno – ugotovilo je, da so se po letu 2012 moteče proizvodne dejavnosti preselile v obrtne ali industrijske cone, v tem okolišu pa so ostale le že obstoječe nemoteče obrti.
Pri izvrševanju lastninske pravice na dveh sosednjih nepremičninah je praktično nemogoče izključiti vsakršne imisije. Prepoved vsakršnega poseganja bi lahko predstavljala hude omejitve za tistega, ki povzroča vznemirjanje s povsem običajnimi dejanji. Vsakodnevno zaganjanje in ogrevanje težkih tovornjakov v zgodnjih jutranjih urah ter občasno glasno vzdrževanje tekom dneva in vsako soboto, pa niso povsem običajna dejanja, gre za dejanja, ki močno presegajo tolerančni prag.
Zahtevek na povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo prav slednje – glede na velikost oziroma dolžino tovornjaka s priklopnikom Volvo namreč opravljanje dejavnosti na bolj oddaljenem, jugovzhodnem delu dvorišča tožene stranke ne pride v poštev, pranje in vzdrževanje pa se sploh vselej opravlja tik ob posestni meji. Kako drugače kot z odstranitvijo tovornih vozil s priklopniki oz. z opustitvijo njihovega zaganjanja, vzdrževanja, popravljanja in parkiranja neposredno ob stanovanjski hiši oziroma spalnici tožeče stranke bi tožena stranka odpravila moteče tresljaje in smrad, ni nikdar pojasnila. Pritožbeno sodišče drugega načina za odpravo tresljajev in smradu zaradi izpuhov ne najde. Hrup je v abstraktnem smislu mogoče omejiti tudi na drugačen način (tožena stranka v pritožbi prvič ponuja postavitev protihrupne ograje oziroma trdi, da je ponujala njeno postavitev), a glede na majhno oddaljenost prostora, kjer tožena stranka parkira, zaganja, vzdržuje in pere tovorna vozila od spalnih prostorov tožeče stranke (v prvem nadstropju) si višje sodišče ograje, ki bi preprečila zbujanje, ne zna zamisliti. Ograje, v višini tistih ob avtocestah, v strnjeno naselje in ob stanovanjsko hišo ne sodijo.
skupno starševstvo - vzgoja in varstvo otrok po razvezi zakonske zveze - skupno varstvo in vzgoja otroka - največja korist otroka - preživljanje skupnih otrok - določitev preživnine - porazdelitev preživninskega bremena - pridobitne zmožnosti staršev
Izhodišče za presojo koristi otrok je v tem, da naj varstvo in vzgoja otrok potekata tako, da življenjska skupnost staršev še vedno obstaja. Starša sta enako odgovorna za vzgojo in razvoj njunih otrok. Kot je pravilno povzelo tudi prvo sodišče, naj bo prvenstvena rešitev skupno varstvo in vzgoja otrok. Odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ni na mestu le v primeru, da bi bila ogrožena korist otrok.
Pritožba utemeljeno graja odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena. Dejanske ugotovitve prvega sodišča kažejo, da so preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca občutno boljše od predlagateljičinih. Za oceno njunih preživninskih zmožnosti ni odločilna matematična analiza njunih prihodkov, ampak njune pridobitne zmožnosti
odločitev o stroških pravdnega postopka - končni uspeh stranke v pravdi - (ne)upoštevanje uspeha po temelju in po višini - okoliščine konkretnega primera - odškodninski spor
Novejša sodna praksa je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.
Okoliščine v obravnavani zadevi ne odstopajo od običajnih okoliščin v odškodninskih sporih do te mere, da bi zahtevale uporabo metode izračuna aritmetične sredine uspeha po temelju in višini.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe je pravilna že iz razloga, ker tožeča stranka s predlogom za začasno odredbo zahteva večji obseg varstva kot s tožbenim zahtevkom v glavni zadevi. Z drugimi besedami, če bi sodišče prve stopnje predlagani začasni odredbi ugodilo, bi odredba presegla namen zavarovanja, saj bi tožeča stranka dosegla pravno varstvo, ki ga ne bi dosegla niti po morebitni ugoditvi glavnemu zahtevku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00053233
KZ-1 člen 7, 45, 45/2, 71, 91, 91/3, 99, 99/10, 99/11, 99/11-1, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2, 285, 285/3. KZ člen 126, 126/5, 126/5-2, 247, 247/2. ZKP člen 32, 41, 41/2, 219a, 244a, 244a/6, 257, 311, 311/3, 326, 326/1, 334, 334/1, 355, 371, 371/2, 372, 372-5. ZODPol člen 19. ZS člen 83, 83a, 83a/4. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. Sodni red (2016) člen 77, 77/2.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - zdravstvena dejavnost - enovito kaznivo dejanje - pravna opredelitev - zastaranje kazenskega pregona - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - nujne zadeve - sprememba statusa - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - preložitev glavne obravnave - ponovni začetek glavne obravnave - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - glavna obravnava - sedežni red - pravica do obrambe - pravica do zagovornika - komunikacija z zagovornikom - zaslišanje priče - zaslišanje preko videokonference - navzočnost zagovornika - zaslišanje obremenilne priče - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - izvajanje dokazov v korist obdolženca - izjave soobtoženih - zaslišanje soobtožencev - privilegij zoper samoobtožbo - postavljanje vprašanj priči - vrstni red - soočenje prič - zavrnitev dokaznega predloga - izločitev sodnika iz razloga nepristranskosti - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika - zahteva za izločitev dokazov - nedovoljen dokaz - preiskava elektronske naprave - izvedenstvo - izvedensko mnenje - izvedenec, zaposlen pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (NFL) - postavitev drugega izvedenca - sprememba obtožnice - primeren ča
Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP.
Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe.
Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki.
Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, ni samo po sebi nedovoljen dokaz, saj za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu.
Iz določb prvega in drugega odstavka 19. člena ZODPol izhaja, da je naloga NFL tudi neodvisno podajanje izvedenskih mnenj s področja forenzičnih znanosti za potrebe sodišč. V tretjem in četrtem odstavku je zagotovljena avtonomnost in neodvisnost dela NFL.
Bolnišnična dejavnost, ki jo opravljajo bolnišnice, kjer so zaposleni obtoženi D. D., Č. Č., C. C., je gospodarska dejavnost v smislu 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1, saj gre za opravljanje dejavnosti, ki se za dogovorjeno plačilo opravlja poklicno in organizirano.
Za položaj obtoženih D. D., Č. Č., C. C. je bistveno, da ima oseba, ki je nedovoljeno nagrado prejela, pri organizaciji takšno vlogo, da ima realno možnost, da doseže sklenitev (oziroma ohranitev) posla, kar izhaja iz zakonskega znaka "kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti", ne pa da to možnost tudi dejansko izkoristi. S pojmom izvajanja gospodarske dejavnosti po 1. točki enajstega odstavka 99. člena KZ-1 pa so zaobsežena malodane vsa ravnanja, povezana z gospodarsko dejavnostjo, saj vključuje izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje ali nadziranje. Pritožniki tako brezuspešno izpostavljajo, da je bila odločitev za nabavo v pristojnosti določenih organov oziroma oseb znotraj bolnišnic, saj so imeli odločilno vlogo prav obtoženci kot vodilni zdravniki specialisti oziroma predstojniki oddelkov ali klinik, ki uporabljajo tak material in se nanj najbolj spoznajo in lahko s strokovnimi utemeljitvami oziroma s potrjevanjem takih utemeljitev dosežejo nabavo točno določenega materiala, za nabavo katerega so prejeli nedovoljene denarne nagrade.
Presojo, da gre za enovito kaznivo dejanje, je sodišče oprlo na okoliščine, da je vsak od obtožencev v daljšem časovnem obdobju in na enak način izvršil več ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve nedovoljenih denarnih nagrad, ter da je zahteval kontinuirano nagrado za ves čas dobave medicinskega materiala v določenem odstotku od skupne vrednosti dobav v določenem obdobju kot protiuslugo za ohranitev posla, takšno ravnanje posameznega obtoženca pa je bilo v breme vedno iste družbe B. d.o.o. Z vidika subjektivnega odnosa obtožencev do dejanja, se enoten psihičen odnos kaže v zahtevi, da bo od začetka in nato ves čas trajanja enotnega posla v obliki sukcesivnih dobav, od družbe B. d.o.o. zahteval periodično in kontinuirano plačilo nedovoljenih nagrad.
V korist obtoženca je treba šteti, da so bile nagrade, dane pred 1. 11. 2008, dane zaradi ohranitve posla, kar pa takrat še ni bilo inkriminirano. Sodišče druge stopnje je zato iz opisa dejanja izpustilo ravnanja, ki ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja po takrat veljavnem drugem odstavku 247. člena KZ.
Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 241. člena KZ-1, to je zahteva ali sprejem nedovoljene nagrade šele po sklenitvi posla, se navezuje na prvi odstavek 241. člena KZ-1, ki določa zahtevanje ali sprejem nedovoljene nagrade pri opravljanju gospodarske koristi zato, da bi prejemnik nagrade zaradi pridobitve ali ohranitve posla zanemaril koristi svoje organizacije ali ji povzročil škodo. Slednje se obtoženim zdravnikom ne očita. Čeprav so bile nedovoljene denarne nagrade izplačane že v času, ko je bil posel sklenjen, je kaznivo dejanje pravilno opredeljeno po drugem odstavku 241. člena KZ-1, ker ni šlo za zahtevo in izplačilo denarne nagrade zaradi zanemarjanja koristi ali povzročitve škode bolnišnicam, pač pa zahtevanje in sprejem nedovoljene denarne nagrade kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla.
Za izrek varnostnega ukrepa po 71. členu KZ-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Prvi je zloraba svojega poklica. Preozka je definicija zdravniške službe, da gre zgolj za zdravljenje pacientov. Drugi pogoj je ugotovljena nevarnost za nadaljnje opravljanje poklica iz razloga, ker je bil ta poklic predhodno zlorabljen za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja. Ob izpolnjenem pogoju zlorabe poklica, ni izpolnjen pogoj obstoja nevarnosti, da bi še naprej opravljali svoj zdravniški poklic.
Kvalificirane oblike kaznivega dejanja preprečevanja dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 ni mogoče storiti le v kazenskem postopku, temveč tudi še pred njegovim pričetkom.
V okviru spoštovanja načela kontradiktornosti se je sodišče dolžno opredeliti zgolj do odločilnih dejstev in dokazov, ne pa tudi do dejstev, ki za odločitev niso relevantna in so pravno nepomembna.
Ker uporaba dostopne poti s strani lastnikov gospodujočega zemljišča ni bila dovoljena do preklica, je sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da je od leta 1973 do leta 1993, torej po preteku 20 let, ko so pravni predniki tožnika uporabljali dostopno pot, v letu 1993 nastopilo priposestvovanje stvarne služnosti poti in vožnje z vsemi vozili v korist lastnika gospodujočega zemljišča (prvi odstavek 54. člena ZTLR).
napoved pritožbe - sodna taksa za napoved pritožbe - določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - osnova za odmero - označena vrednost spornega predmeta - pripadki
Ker sta toženca vložila napovedi pritožb zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo sodno takso za napoved pritožb glede na celotno vrednost spornega predmeta, saj bo pritožbeno sodišče presojalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v znesku 25.670,30 EUR s pripadki. Obresti in pravdnih stroškov (pripadkov) pri tem ni upoštevalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052812
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 451, 452, 453, 458, 458/1. OZ člen 190, 190/3. DZ člen 82. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
sprememba tožbe - neprerekane trditve - nove trditve in dokazi - prepozne trditve - solidarno (nerazdelno) plačilo - spor majhne vrednosti - delo v gozdu - sekanje v tujem gozdu - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - odpadla pravna podlaga - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - povzemanje vsebine listine - ponovljen postopek
V kolikor bi sodišče prve stopnje nove trditve in dokaze dopustilo, bi to pomenilo nedopustno širjenje trditvene podlage, ki sta jo stranki ponudili in s tem izigravanje pravil, ki so v sporu majhne vrednosti namenjena zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitvi postopka.
Ugotovitev, da sta toženca zakonca oziroma zunajzakonska partnerja ni narobe povzeta iz listine, ki bi bila predložena in vpogledana kot dokaz, ampak gre za navedbo tožnika, ki je toženca nista pravočasno prerekala.
Toženca sta trditvam začela ugovarjati šele v ponovljenem postopku. To pa je prepozno.
separatni stroški - povrnitev separatnih stroškov - krivdno povzročeni stroški - del pravdnih stroškov - delno zavrženje tožbe - stroški postopka v zvezi z začasno odredbo - pravdni stroški po uspehu
Po vložitvi tožbe in modificirane tožbe je sodišče prve stopnje obe skupaj vročilo toženki v odgovor. Ker je zavzelo pravilno stališče, da gre tožbo in modificirano tožbo šteti za enotno vlogo, gredo toženki le stroški odgovora na tožbo, ne pa tudi stroški odgovora na modificirano tožbo. Pravilno je torej ugotovilo, da separatni stroški, ki jih toženka uveljavlja v zvezi z odgovorom na modificirano tožbo, niso nastali in je njen predlog za povračilo teh stroškov utemeljeno zavrnilo.
Sodna praksa ne podpira pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo v primeru delnega zavrženja tožbe stroške samostojno odmeriti skladno s sedmim in osmim odstavkom 163. člena ZPP.
Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da so stroški v zvezi z začasno odredbo del pravdnih stroškov, o katerih se odloča s končno odločbo glede na uspeh v celotnem postopku.
ZEPDSV člen 12, 16.. ZDR-1 člen 135, 135/2.. OZ člen 287.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3.
potni nalog - vrstni red vračunavanja - sodni izvedenec
Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR, ki naj bi jih v svojem mnenju ugotovila tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse pripadajoče dnevnice, na toženi stranki. Ugotovilo je, da je le pri 5-ih nakazilih od 25-ih mogoče zaključiti, da je šlo za plačilo dnevnic, pri ostalih pa bodisi ni naveden namen izplačila, ali pa je navedeno, da gre za materialne stroške, za potne stroške ali plačilo izdatkov (potni stroški, malica). Pravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka poleg tega, da ni dokazala, da so bile z izplačili na bančni račun tožnika, tožniku plačane samo dnevnice, ni dokazala za katere dnevnice je šlo, po katerem potnem nalogu, v kakšni višini in kdaj. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je le izplačila v višini 5.682,93 EUR mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi se dogovor z dne 24. 8. 2016 nanašal na vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ter da dokazuje, da mu tožena stranka iz naslova delovnega razmerja do tega dne ne dolguje ničesar. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino dogovora ter zaključilo, da je bil predmet sporazuma samo regres za letni dopust, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, nadure (ki niso predmet tožbenega zahtevka), saj je bilo to predmet takratnih inšpekcijskih postopkov, dogovor pa se navsezadnje sklicuje na inšpekcijski postopek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovne obveznosti - utemeljen razlog za odpoved
Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik dobil pisno opozorilo in odpoved zato, ker je opozarjal na nepravilnosti pri tožencu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi takega zaključka ne utemeljujejo. C.C. in B.B. nista potrdila, da bi se toženec iz tega razloga želel tožnika znebiti, oziroma da bi nadrejena imela kaj osebno proti tožniku. Kot je potrdil dokazni postopek, je tožnik z ugotovljenimi kršitvami dejansko kršil 33., 34. in prvi odstavek 37. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno, ter da je bila zaradi obstoja utemeljenega odpovednega razloga in nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama zakonita tudi odpoved. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.
Pritožbenih navedb, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odtujitev radia, protipravna uporaba službenih vozil), da je to porušilo medsebojno zaupanje strank in da je za opravljeno delo dobil plačilo, razen dela regresa, ni mogoče upoštevati. Predstavljajo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati.
ZPP člen 213, 213/2, 287, 287/2.. ZDR-1 člen 36, 36/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 115, 115/1, 115/3.
izredna odpoved delodajalca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - varstvo pred odpovedjo - nezakonita odpoved
Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bila tožnica od 17. 3. 2020 dalje neprekinjeno na bolniškem staležu, potrdilo o bolniškem staležu za mesec april 2020 (do 30. 4. 2020) ne dopušča sklepanja, da tožnica tožene stranke ni ustrezno (s prvim dnem nastopa bolniškega staleža 17. 3. 2020) obvestila o svoji nadaljnji odsotnosti, kar izključuje odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa izključuje tudi kršitev obvestilne dolžnosti po 36. členu ZDR-1 ter s tem povezan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnica uživa posebno varstvo pred odpovedjo, zato ji kljub zakoniti redni odpovedi iz poslovnega razloga delovno razmerje ni moglo prenehati s potekom odpovednega roka, temveč ji bo prenehalo z iztekom za starše določenega posebnega varstva pred odpovedjo. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kdaj konkretno se tožnici navedeno varstvo izteče, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta datum še ni znan, je pa določljiv, in sicer ga je mogoče ugotoviti v povezavi z zadnjo odločbo centra za socialno delo, upoštevaje določbo prvega odstavka 115. člena ZDR-1, po kateri varovano obdobje staršev traja ves čas starševskega dopusta (v obliki polne odsotnosti z dela) ter še en mesec po izrabi tega dopusta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00056465
ZVEtL-1 člen 41, 42, 42/1, 44, 44/1, 44/2, 44/3. ZPP člen 319, 319/2.
res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - objektivna identiteta zahtevka - objektivne meje pravnomočnosti - identičnost sporov - dejstveni kompleks - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - predhodno vprašanje - dejanska etažna lastnina - izvenknjižna etažna lastnina - načelo superficies solo cedit
Vzpostavitev etažne lastnine pomeni spremembo pravnega režima na nepremičnini, in hkrati spremembo identitete nepremičnine. Nobeden od neločljivo povezanih elementov etažne lastnine (ne lastnina posameznega dela zgradbe ne solastnina skupnih delov) nima enake vsebine kot lastninska pravica na zemljiški parceli.
Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje v dosedanjih pravdah etažna lastnina oziroma z njo povezano ugotavljanje akcesorne lastninske pravice na obravnavanem zemljišču še ni bilo predmet sodnega varstva. V pravdah na ugotovitev (so)lastninske pravice in pravice uporabe, za ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnih vpisov, za ugotovitev prave vsebine pogodb in za prenehanje posegov v lastninsko pravico se je vprašanje funkcionalnega zemljišča obravnavalo le kot predhodno vprašanje, medtem ko vprašanje, ali in če da, v kakšnem obsegu, obravnavano zemljišče sploh služi redni rabi stavbi, še ni bilo obravnavano niti o njem odločeno. Ne le tožbeni predlogi, temveč tudi dejansko stanje dopuščajo presojo, da potrebne objektivne identitete spora ni.