Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053015
OZ člen 165, 179, 243, 243/1, 299, 299/2, 850, 965, 965/1. ZNPosr člen 3, 6. ZPP člen 337, 337/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
škodni dogodek - odškodninska odgovornost nepremičninskega posrednika - nepremoženjska škoda - pogodbena obveznost - kršitev pogodbe - odškodninski spor - zavarovalni primer - obvezno zavarovanje - zavarovanje odgovornosti - vmesna sodba - opustitev dolžne skrbnosti - plaz za hišo - vrednost nepremičnin - stroški kredita - vezanost sodišča na trditve strank - provizija za nepremičninsko posredovanje - primarni in sekundarni strah - priznani stroški postopka - dokaz s sodnim izvedencem - nedopustna pritožbena novota
Sodišče je vezano na trditve strank in zato brez določene trditve ne sme upoštevati nekega dejstva, ki je razvidno iz posameznega dokaza.
Z omejevanjem kritja le na določene vrste škode je izničen pomen obveznega zavarovanja, zato takšne omejitve napram oškodovancu ni mogoče upoštevati. Enako velja za odbitno franšizo.
Ne gre tožnici odškodnina za sekundarni strah, za katerega je sodišče prve stopnje tožnici prav tako priznalo odškodnino. Če se je tožnica odločila še naprej bivati v hiši, ki je poškodovana zaradi plazu, je s tem privolila tudi v posledice takšnega bivanja. Gotovo morebiten strah ob tem ne more biti strah za življenje, saj sicer tožnica v takšni hiši ne bi živela.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - dolžnost obveščanja - nezakonitost odpovedi - zmotna uporaba materialnega prava
Obveznost odzivanja na pozive delodajalca v času bolniškega staleža in v tem okviru pojasnjevanja ravnanj (v roku 24 ur) delavca, ki je začasno nezmožen za delo, ni obveznost, ki bi bila vsebovana v prvem odstavku 36. člena ZDR-1. Ne gre za bistveno okoliščino, ki vpliva oziroma bi lahko vplivala na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja vpliva okoliščina, da je delavec v bolniškem staležu, in o tem je delavec delodajalca dolžan obvestiti. Ni pa ga dolžan obvestiti o tem, kakšen je njegov režim zdravljenja oziroma gibanja, kot ni dolžan pojasnjevati svojih ravnanj oziroma se odzivati na s tem povezane pozive delodajalca, podane po zasebnem detektivu.
Toženka je tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega ravnanja očitala ravnanje, ki ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica ni imela obveznosti odzvati se na pozive iz zapisnikov o kontroli bolniškega staleža, kot utemeljeno navaja v pritožbi.
Tožnik v pritožbi utemeljeno graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se (tudi) pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov, upošteva vrednotenje razpoložljivosti v višini 40 % po Podjetniški kolektivni pogodbi. Ker se pri teh prevozih ves čas od začetka do zaključka dela šteje v delovni čas, ni mogoče govoriti o razpoložljivosti in določen čas, ki se šteje v delovni čas, vrednotiti manj, kot je urna postavka (100 %). V posledici takšnega zmotnega materialnopravnega stališča je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun sodnega izvedenca, ki je opravil poračun za ves čas, ko je tožnik opravljal delo, s čimer je neutemeljeno znižalo pripadajoče plačilo za delo preko polnega delovnega časa (nadure). V vsakem primeru za poračun ni nobene podlage. Za ure preko polnega delovnega časa je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, kako je toženka obračunavala ure do polnega delovnega časa, pa ni predmet tega spora. Če je te ure obračunala v previsokih zneskih, bi morala morebitno preplačilo posebej uveljavljati.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ure preko polnega delovnega časa oziroma nadure, ki jih je v posameznem referenčnem obdobju opravil tožnik. Za te ure je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, ki ga zahteva v višini 30 %.
razdružitev solastnega premoženja - vzpostavitev etažne lastnine - služnostna pravica hoje in vožnje - odvajanje komunalnih odpadnih voda - fizična delitev solastne nepremičnine - prekluzivni rok za vložitev tožbe - prekinitev zaradi postopka mediacije - prekluzija - strokovno mnenje, ki ni izvedensko mnenje
Ker je bilo strokovno mnenje pridobljeno izvensodno, bi se lahko upoštevalo le kot del trditvene podlage nasprotnega udeleženca in ne kot dokaz v postopku, vendar pa je (bil) nasprotni udeleženec s temi trditvami prekludiran. Te trditve bi moral in mogel postaviti že prej v postopku (v pripombah na izvedeniško mnenje), tako pa jih je navedel v vlogi po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo.
spor majhne vrednosti - odškodninska odgovornost države - odškodnina za premoženjsko škodo - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj škode - kumulativno določeni pogoji
Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3.. ZDCOPMD člen 37, 37/1, 37/7, 37.b, 37.b/1.
odgovornost pravne osebe za prekršek - akcesorna pridružitvena odgovornost - ekskulpacija odgovornosti - trditveno in dokazno breme
Določba tretjega odstavka 14. člena ZP-1 je izjema od splošnega pravila, zato ni na sodišču, da išče razloge za oprostitev odgovornosti in samo ugotavlja, kakšen je način dela v pravni osebi in na kakšen način je pravna oseba ukrepala v konkretnem primeru. Sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo navsezadnje ni preiskovalni organ, temveč je njegova naloga preverjati pravilnost in zakonitost odločbe prekrškovnega organa. Kršiteljica je zato tista, ki mora razloge za ekskulpacijo navesti. Šele potem pride v poštev dolžnost sodišča, da v primeru dvoma glede obstoja teh razlogov tudi po uradni dolžnosti izvaja dokaze in raziskuje dejstva, na podlagi katerih se pravna oseba lahko oprosti odgovornosti.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - nedoločnost tožbenega zahtevka - poziv na dopolnitev tožbe - konkretiziranost tožbenega zahtevka - določnost zahtevka - opredelitev tožbenega zahtevka - oblikovanje tožbenega predloga - dokazila strank - stopničasta tožba - dokazna stiska - trditvena stiska
Besedilo tožbenega zahtevka se mora glasiti tako, kot si tožnik želi, da bi se glasil izrek sodbe, da lahko torej sodišče, če ugodi tožbenemu zahtevku, vsebino tožbenega zahtevka dobesedno prepiše v izrek sodbe. Navsezadnje pa mora biti tožbeni zahtevek tak, da je na njegovi podlagi tudi mogoče izpeljati morebitno izvršbo.
Stopničasta tožba, ki je tožnica ne uveljavlja, je urejena v 182.a členu ZPP, ki določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Iz komentarja uvodnih pojasnil k spremembam ZPP-E, je razbrati, da je stopničasta tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Tožnica pa se v pritožbi smiselno sklicuje ravno na trditveno in dokazno stisko. Tožnica, ki trdi, da iz razloga, ker s podatki in dokazili o skupnem premoženju razpolaga toženec, ne more ustrezno opredeliti dejstev in posledično tudi ne oblikovati tožbenega zahtevka, tako ne more vložiti tožbe, ki ni sposobna za obravnavo, ker tožbeni zahtevek ni določno opredeljen (in bi jo potem med postopkom dopolnjevala), ampak ima na voljo stopničasto tožbo, s katero lahko od toženca zahteva, da ji da ustrezne podatke o skupnem premoženju in predloži dokaze, iz katerih bo izhajal obseg skupnega premoženja.
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-2.. ZP-1 člen 57, 62.a, 157, 157/3.
preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - nova dejstva in dokazi v pritožbi - sestavine plačilnega naloga - stranska sankcija izrek kazenskih točk - nevarnost dejanske kršitve
Storilcu je bila poleg globe izrečena tudi stranska sankcija treh kazenskih točk. Gre za sankcijo, ki jo prekrškovni organ po določbi 2. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP mora izreči. Prekrškovnemu organu in sodišču se zato ni treba posebej opredeljevati do nevarnosti, ki jo kršitev predstavlja v konkretnem primeru, saj je zakonodajalec tako vožnjo opredelil kot tako nevarno za varnost, da terja izrek stranske kazni.
Presoja kreditne sposobnosti je lahko pomemben podatek v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank.
Sodišče EU je sprejelo stališče, da je banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. To pomeni tudi posredovati informacijo o tem, kako bi na obrok za odplačilo posojila vplivala večja depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer.
Pojasnilna dolžnost banke o valutnem tveganju ni izčrpana že s podpisom izjave o prevzemu valutnega tveganja, ampak morajo biti informacije potrošniku posredovane tako, da razume ekonomske učinke, spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti.
separatni stroški - povrnitev separatnih stroškov - krivdno povzročeni stroški - del pravdnih stroškov - delno zavrženje tožbe - stroški postopka v zvezi z začasno odredbo - pravdni stroški po uspehu
Po vložitvi tožbe in modificirane tožbe je sodišče prve stopnje obe skupaj vročilo toženki v odgovor. Ker je zavzelo pravilno stališče, da gre tožbo in modificirano tožbo šteti za enotno vlogo, gredo toženki le stroški odgovora na tožbo, ne pa tudi stroški odgovora na modificirano tožbo. Pravilno je torej ugotovilo, da separatni stroški, ki jih toženka uveljavlja v zvezi z odgovorom na modificirano tožbo, niso nastali in je njen predlog za povračilo teh stroškov utemeljeno zavrnilo.
Sodna praksa ne podpira pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo v primeru delnega zavrženja tožbe stroške samostojno odmeriti skladno s sedmim in osmim odstavkom 163. člena ZPP.
Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da so stroški v zvezi z začasno odredbo del pravdnih stroškov, o katerih se odloča s končno odločbo glede na uspeh v celotnem postopku.
ZEPDSV člen 12, 16.. ZDR-1 člen 135, 135/2.. OZ člen 287.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3.
potni nalog - vrstni red vračunavanja - sodni izvedenec
Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR, ki naj bi jih v svojem mnenju ugotovila tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse pripadajoče dnevnice, na toženi stranki. Ugotovilo je, da je le pri 5-ih nakazilih od 25-ih mogoče zaključiti, da je šlo za plačilo dnevnic, pri ostalih pa bodisi ni naveden namen izplačila, ali pa je navedeno, da gre za materialne stroške, za potne stroške ali plačilo izdatkov (potni stroški, malica). Pravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka poleg tega, da ni dokazala, da so bile z izplačili na bančni račun tožnika, tožniku plačane samo dnevnice, ni dokazala za katere dnevnice je šlo, po katerem potnem nalogu, v kakšni višini in kdaj. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je le izplačila v višini 5.682,93 EUR mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi se dogovor z dne 24. 8. 2016 nanašal na vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ter da dokazuje, da mu tožena stranka iz naslova delovnega razmerja do tega dne ne dolguje ničesar. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino dogovora ter zaključilo, da je bil predmet sporazuma samo regres za letni dopust, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, nadure (ki niso predmet tožbenega zahtevka), saj je bilo to predmet takratnih inšpekcijskih postopkov, dogovor pa se navsezadnje sklicuje na inšpekcijski postopek.
Obtoženi se je zavedal, da bo, v kolikor bo hotel doseči spolni fizični stik z oškodovanko, moral to storiti na silo, ki jo je kritičnega dne tudi uporabil. Da se oškodovanka pri tem hipnem ravnanju obtoženca, ki je vsebovalo tako silo (močno stisnil, da jo je zabolelo in je zakričala: "Au!") kot spolno dejanje (dotikanje njene dojke), ni upirala, za obstoj sile ni odločilno. Obtoženčeva sila je bila tokrat absolutna (vis absoluta) in je oškodovanki onemogočila sprejemanje lastne odločitve. Z uporabo absolutne sile oškodovanka ni mogla usmerjati ali uveljaviti svoje volje in ravnanja. Obtoženčeva sila je obenem povzročila, da je utrpela spolno dejanje. Oškodovanka je utrpela nekaj, čemur bi se, v kolikor obtoženi zoper njo ne bi uporabil sile, uprla. Ni namreč sprejemljivo, da bi bilo kaznivo dejanje podano le, če bi npr. obtoženi oškodovanko močno držal npr. za roko, ji držal roko čez usta, jo porinil ali udaril in se nato dotikal njenih prsi. Obtoženčeva sila je bila finalno obenem usmerjena v spolno ravnanje. To pomeni, da je bila sila s spolnim ravnanjem v kavzalnem razmerju.
ZZUSUDJZ člen 3, 3/1, 3/2, 6, 6/1. ZUP člen 2. ZObr člen 57, 57/7, 57/10. ZDSS-1 člen 19. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 128.
prenehanje delovnega razmerja - epidemija - tek rokov - disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka
Na tek rokov za vodenje disciplinskega postopka niso vplivale določbe ZZUSUDJZ, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Na določbo 128. točke PSSV, s katero je določeno, da v času prekinitve postopka zastaralni roki ne tečejo, in ki bi omogočila zadržanje teka rokov, se toženka pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, predvsem pa ni zatrjevala in tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil disciplinski postopek prekinjen zaradi nastalih bojnih in podobnih razmer, zaradi katerih ne bi bilo mogoče opraviti posameznega dejanja.
Od 1. 4. 2020, ko se je načelnik Generalštaba Slovenske vojske seznanil z očitano kršitvijo glede opravljanja vojaške službe pod vplivom psihotropnih snovi, do 27. 11. 2020, ko je bila sprejeta odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika, je minilo več kot šest mesecev. Postopek ni bil prekinjen, da roki ne bi tekli. Vodenje disciplinskega postopka je zastaralo (deseti odstavek 57. člena ZObr). Zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika pravilno ugodilo.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - neme degenerativne spremembe - predhodne poškodbe - sprožilni element - celotna odškodnina - odškodnina za skaženost - povečana vrednost spornega predmeta - vrednost odvetniške točke
V sodni praksi je utrjeno stališče, da degenerativne spremembe, ki so neme in oškodovancu pred škodnim dogodkom ne povzročajo nobenih težav, ne morejo biti podlaga za deljeno odgovornost, ter nadalje, da ker mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega kot je, je pri degenerativnih spremembah, ki se prej niso manifestirale, odveč ugibanje, kdaj bi se le-te sicer pojavile.
Za razmejitev vzročnosti je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Odgovor je, da je tu obravnavni škodni dogodek tožniku povzročil vso nastalo škodo, saj predhodno ni imel težav zaradi osebnih lastnosti in stanja po predhodni poškodbi.
Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo nagrado odmeriti od končne vrednosti spornega predmeta, to je od 152.593,20 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se je vrednost spornega predmeta med pravdo večkrat povišala.
Čeprav so bila nekatera dejanja v tem pravdnem postopku opravljena še pred uveljavitvijo spremembe OT, je z vidika odmere stroškov bistven čas odločanja sodišča.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00053910
ZDR-1 člen 17, 17/5, 37, 37/2, 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 153, 153/2, 153/3.. ZVZD-1 člen 39.. ZPP člen 286, 286/3.. ZDSS-1 člen 38, 38/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek - viličar
Ne glede na drugačno vztrajanje tožnika pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tudi tožnik prispeval k nastali škodi, zato je tožena stranka deloma prosta odgovornosti (tretji odstavek 153. člena OZ). Ugotovljena nerodnost tožnika, njegova neveščost oziroma težave z upravljanjem električnega paletnega viličarja so dejstva, ki jih je tožnik sam nedvomno poznal in bi jih moral pri odločitvi, da bo razkladanje izvajal z električnim paletnim viličarjem, upoštevati. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da navedene ugotovitve utemeljujejo višji tožnikov soprispevek k nastali škodi. Glede razmejitve odgovornosti pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da tožena stranka na podlagi svoje objektivne odgovornosti in zaradi zgoraj obrazložene krivdne opustitve odgovarja za nastalo škodo 40-odstotno, tožnik pa 60-odstotno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vrednotenje tožnikovega soprispevka k nastali škodi zvišalo s 30 % na 60 %.
predkupna pravica - obvestilo predkupnemu upravičencu - rok za uveljavljanje predkupne pravice - predkupni upravičenec - ara - prodajna pogodba - pravočasen sprejem ponudbe - rok za plačilo kupnine - osnutek pogodbe
Predkupna pravica ni pravica do odkupa, ampak pravica, da predkupni upravičenec v določeni situaciji vstopi na mesto znanega kupca. Predkupnega upravičenca je bilo zato o prodaji mogoče obvestiti šele, ko je bil znan potencialni kupec in pogoji, pod katerimi sta mu bila prodajalca stvar pripravljena prodati.
Predkupni upravičenec je tisti, ki mora ob ustrezni skrbnosti, poskrbeti, da bo predkupno pravico uveljavil pravočasno in na pravilen način.
ZDR-1 člen 87. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2, 140/2-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - reparacija
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila tožnica kot delavka, ki bi ji delovno razmerje prenehalo, izbrana na podlagi objektivnih, ne subjektivnih in s tem nedopustnih kriterijev, pri čemer je pravzaprav nebistveno, ali je bil nedopusten kriterij razlikovanja dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali dejstvo, da je zakonita zastopnica toženke delo že prej opravljala skupaj z D.D., ki jo je želela zaposliti namesto tožnice, kot je navedla tožnica v tožbi.
Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede reparacijskega zahtevka upoštevati dejstvo, ki ga je tožnica navedla na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2021, da je bila od prenehanja delovnega razmerja do 4. 1. 2021 prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in je prejemala nadomestilo. Za to obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja je zmotno prisodilo (nadomestila) plače v neznižani višini. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev pa je delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD).
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 336, 343, 343/4, 392.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - obvezno zastopanje po odvetniku - procesna dejanja - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Tožba za razveljavitev sodne poravnave skladno s 392. členom ZPP predstavlja izredno pravno sredstvo. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je obvezno zastopanje po odvetniku (tretji odstavek 86. člena ZPP). Ta zahteva velja za vsa procesna dejanja v okviru postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, ne le za vložitev izrednega pravnega sredstva.
tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka - vojska - misija - trditvena podlaga
Ni pravilno prvostopenjsko stališče, da bi moral tožnik že v okviru trditvene podlage izrecno navesti, katero specifično opremo je pripravljal oziroma vzdrževal, kdaj točno (tj. ob kateri uri) je izvajal nalogo, koliko časa... Takšna zahteva je pretirana. Za ustreznost trditvene podlage zadostuje, da je opredelil nalogo, ki jo je opravljal na s strani tožene stranke zatrjevane proste dni. Prav tako je navedel, kdo mu jo je odredil. Izpostavljene konkretnejše okoliščine v zvezi s to nalogo pa so predmet ugotavljanja v dokaznem postopku. Tudi glede udeleževanja sestankov je bila trditvena podlaga tožnika zadostna, saj je navedel, da so bili sestanki formalni, obvezni, vsakodnevni (tudi na zatrjevane dela proste dni) in se jih je moral udeleževati, saj sicer delo na terenu ne bi potekalo nemoteno in brez varnostnega tveganja, tožnik pa ne bi bil seznanjen z vsemi dogodki in aktualnimi razmerami. Vseh okoliščin teh sestankov (še natančnejša vsebina in trajanje), ki bodo vplivale na končno presojo, ali je bil tožniku zaradi njih kršen tedenski počitek, pa mu ni bilo treba navesti že v okviru trditvene podlage.