CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVANJE TERJATEV - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00054264
ZPP člen 1, 17, 17/2, 19, 19/1, 19/2, 22, 23. OZ člen 134. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 2, 3, 6. ZUS-1 člen 1, 4, 4/1, 5, 5/3, 7, 32, 33, 33/2, 63, 63/2, 65, 66, 67. ZS člen 99, 101. URS člen 157.
tožba zaradi posega v človekove pravice - stvarna pristojnost - upravnopravna zadeva - javnopravna zadeva - upravni spor - oblastni akt - varstvo javnopravnih interesov - civilnopravno razmerje - civilnopravni spor - varstvo zasebnopravnih interesov - varstvo osebnostnih pravic - zagotovljeno drugo sodno varstvo - drugo učinkovito sodno varstvo - subsidiarnost upravnega spora - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - pravica do izobraževanja - pogoj PCT
Temeljni pojmovni okvir civilnopravnega razmerja je v prirejenosti in enakopravnosti, avtonomiji in pravni svobodi pravnih subjektov, ki vzpostavljajo ta razmerja. Določeno razmerje ima civilnopravni značaj, če je nastalo med strankami na ravni prirejenosti, če so torej stranke stale nasproti ob ustanovitvi razmerja kot enakopravni udeleženci razmerja. Če pa so pravice in dolžnosti strank posledica podrejenosti pod javno oblast, če je javni organ nastopal nasproti strankam avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo, potem ima tako razmerje značaj upravnega razmerja ali upravne zadeve.
Upravni spor je postopek, kjer se odloča o zakonitosti predpisov državnih organov, hkrati pa tudi o zakonitosti in odpravi posamičnih dejanj, s katerimi se po mnenju tožnika onemogoča oziroma neutemeljeno otežuje njegov dostop do osnovnošolskega izobraževanja.
Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodnine, delavno področje upravnega sodišča pa odločanje o zakonitosti predpisov in ureditev razmerja, s tem, da mora upravno sodišče pri ureditvi razmerja, če ugotovi nezakonitost akta, upoštevati javni interes, kar pa pomeni, da lahko uredi razmerje tudi na način, da ne odpravi prizadetost pravnega položaja tožnika.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica - zapuščina - premoženje zapustnika
Sodna praksa, ki jo pritožnika navajata, potrjuje stališče pritožnikov, da mora tisti, ki trdi, da določeno premoženje, ki ga zapustnica v trenutku smrti ni imela več, kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica manj verjetna. Vendar pritožba spregleda, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno, ker je dedinja v dokaz svojih trditev predložila pisna dokazila. Trditveno in dokazno breme je zato prešlo na ostale dediče, med njimi tudi na pritožnika, ki zatrjujeta, da je terjatev iz naslova posojila zastarala oziroma da si A. A. dvignjenega zneska ni prisvojil.
Razjasnjevalna dolžnost sicer sodišču nalaga, da stranko spodbudi, da dopolni pomanjkljive navedbe o odločilnih dejstvih, vendar le ob predpostavki, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko ob potrebni skrbnosti podala navedbe tudi sama. Sodnik odvetnika ni zavezan poučevati o tistem, kar se sme pričakovati, da odvetnik ve. To pa je gotovo, da mora utemeljiti predlog za stransko intervencijo s pojasnilom o obstoju materialnopravnega razmerja med predlagateljico in stranko postopka, ne pa zgolj predložiti sklep, iz katerega naj sodišče potem samo išče manjkajoče trditve.
nadaljnji izvršilni stroški - terjatve, ki nastanejo med stečajnim postopkom - pravne posledice začetka stečajnega postopka
Upnik utemeljeno navaja, da so njegovi stroški nastali po začetku stečaja dolžnika in zaradi ravnanj dolžnika, ki je vložil (neutemeljeno) pritožbo zoper pravilni sklep z dne 8. 7. 2020, da ostane v veljavi upnikova ločitvena pravica in da se bo o poplačilu terjatve odločalo v stečajnem postopku.
O kasneje nastalih stroških odloča sodišče v postopku, kjer so nastali, le poplačilo se bo opravilo v stečajnem postopku.
Upnik, ki je dolžniku poslal pisno obvestilo o odstopu od kreditne pogodbe, pred tem pa na enak način tudi opomin s 15-dnevnim rokom za plačilo zapadlih obveznosti, priporočeno s povratnico, ki je glede na uradni zaznamek pošte ni dvignil, je zadostil zakonskim zahtevam za (predčasno) zapadlost notarskega zapisa.
Pritrditi je toženki o neutemeljenem priznanju 50 točk za obvestilo stranki o končanem postopku in 50 točk za ugotovitev pravnomočnosti po 3. točki tar. št. 39 OT. Neutemeljeno je razlogovanje toženke, da se sklep Psp 253/2017 z dne 21. 9. 2017 nanaša samo na za posvet s stranko in pregled spisa. Tovrstno pravno naziranje se nanaša tudi na potrditev pravnomočnosti in končnega poročila, saj ne obstoji utemeljen razlog za nasprotno tolmačenje. Gre za storitve, ki niso samostojne in so neločljivo povezane z drugimi samostojnimi storitvami. Pridobitev potrdila o pravnomočnosti sodbe in končno poročilo sta logična posledica dejstva, da je tožnik sprožil postopek, ki se konča s pravnomočnostjo.
ugovor dolžnika zoper novo izvršilno sredstvo - ugovorni razlog prenehanja terjatve - ugovor po izteku roka
Navedbe o poplačilu se nanašajo na samo terjatev, zato predstavljajo razloge za ugovor po izteku roka po 56. členu ZIZ, kar je tudi pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, ne predstavljajo pa pravnoupoštevnega ugovornega razloga zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.
V pisnem izvedenskem mnenju prof. dr. A.A. z dne 4. 10. 2020, dopolnilnem z dne 8. 12. 2020 in ustni izpovedi je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je bil tožnik od 1. 12. 2019 dalje iz zdravstvenih razlogov zmožen za delo receptorja, na katero je bil razporejen po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Torej v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 25. 9. 2018 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami pri delu, povzetimi v 5. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.
Glede na to, da mora sodišča prve stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 454. člena ZPP takoj ko v sporu majhne vrednosti stranki (ali ena od strank) pravočasno predlaga izvedbo naroka, narok obvezno izvesti, čeprav bi šlo za procesno situacijo, ko bi o sporni zadevi bilo mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, bi moralo tako postopati tudi v tej konkretni zadevi, saj je tožeča stranka zahtevala (predlagala) izvedbo naroka. Ker pa sodišče prve stopnje naroka ni razpisalo, čeprav bi ga moralo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZPIZ-2G člen 9, 39a, 126, 126/3.. ZPIZ-2B člen 39a.. ZPIZ-2 člen 16, 130, 130/3, 130/6, 133, 134, 391, 391/1, 391/4.. ZPIZ-1 člen 36.
delna starostna pokojnina - odmera pokojnine
Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.
Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je namreč ključna preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določa oškodovancu zamolčana storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena, česar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolžencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati.
Poleg tega je namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, da storilec svoje obveznosti sploh ne izpolni, kar v obravnavani zadevi ni primer.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nestrinjanje z razvezo
Sodišče prve stopnje je povsem pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 98. člena DZ in določilo 20. člena DZ, ko je zaključilo, da je takšna zakonska zveza, ki evidentno ne temelji več na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, vsaj za predlagatelja nevzdržna, zaradi česar je povsem pravilno sledilo predlogu predlagatelja in kljub nasprotovanju nasprotne udeleženke, zakonsko zvezo razvezalo. Ob tem je pravilno pojasnilo, da njegova odločitev ne more biti drugačna kljub dejstvu, da se nasprotna udeleženka ne strinja z razvezo zakonske zveze, saj za nevzdržnost zakonske zveze zadostuje, da samo eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske skupnosti, pri čemer pa niti ni pomembno, kateri od zakoncev je nevzdržnost povzročil.
ZPP člen 12, 115, 337. ZD člen 163, 164, 165, 207, 270, 212.
materialno procesno vodstvo v zapuščinskem postopku
V skladu s 163. členom ZD se pravila pravdnega postopka v okviru zapuščinskega postopka uporabljajo v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V zapuščinskem postopku je s tem v zvezi potrebno razlikovati, ali gre za navedbo dejstva, ali za uveljavljanje pravice, ki izključuje uporabo citirane določbe 1. odstavka 337. člena ZPP. V skladu s 165. členom ZD mora namreč sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Poleg tega je v zapuščinskih postopkih materialno procesno vodstvo sodišča še posebej poudarjeno. Zato je kljub določbi 337. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, tudi že samo navajanje novih dejstev v pritožbi izjemoma dopustno v primeru, če se nanašajo na dednopravna vprašanja in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla več uveljavljati novih dejstev in predlagati dokazov.
motenje posesti - rok za tožbo - posestnik - imetnik - pravica do posesti - zamenjava ključavnice
Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari, kar pa tožena stranka glede na razloge izpodbijanega sklepa in podatke spisa ni niti zatrjevala. Trditve tožene stranke v zvezi z okoliščinami po drugem odstavku 418. člena Obligacijskega zakonika (OZ) na zaključek o obstoju pooblastilnega razmerja v zvezi s spornim stanovanjem, torej da se je tožeča stranka dolžna ravnati po navodilih odstopnika terjatve, ne morejo vplivati, sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo, da pravica do posesti v posesornem sporu ni pravno relevantna.
padec na poledenelem pločniku - nevarna stvar - posipanje proti poledici - opozorilne table
Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je šlo za povsem običajno pohodno površino, ki za povprečnega posameznika ni mogla predstavljati nevarne stvari, in šteje za zmotno pritožbeno stališče, da je površina, na kateri se nahaja led, neobičajna pohodna površina. Pravilno je tudi obrazložilo, da je o tem, da poledenela tla v zimskem času niso nevarna stvar, hoja po njih pa ni nevarna dejavnost, že zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče, sledi mu tudi prevladujoča praksa višjih sodišč.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054452
ZKP člen 15, 42, 42/1, 42/5, 79, 84, 84/2, 236, 236/1, 236/1-5, 237, 240, 314, 314/3, 500. KZ člen 126, 126/5, 244, 244/3, 252. ZOdv člen 6. KZ-1 člen 7. ZPPDFT člen 1.
zloraba položaja ali pravic - pranje denarja - delictum proprium - zakonski znaki kaznivega dejanja - gospodarska dejavnost - milejši zakon - poklicna skrivnost - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - psihološka okužba
Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dati pravilen pravni pouk po 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP. Šele, če bi se pravilno poučen odvetnik temu privilegiju ne odrekel oziroma bi privilegij uveljavljal, pa bi moralo sodišče, če meni, da obstaja edicijska dolžnost, ki utemeljuje odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti, poskrbeti, da se raziščejo vse okoliščine, ki bi utemeljevale odločitev, da mu privilegij odreče. Pri tem zgolj dejstvo, da so stranke v imenu katerih je ustanavljal družbe preko katerih naj bi opravljali posamezne posle pranja denarja, sedaj obtoženi, ne zadostuje. Ugotovitev okoliščin za ustrezno odločitev in poseg v odvetnikov privilegij je presoja konkretnih okoliščin in ne zgolj zakonska določitev edicijske dolžnosti. V konkretnem primeru se ugotovitve o obstoju edicijske dolžnosti tudi relevantno navezujejo na dejstvo, da gre za odvetnika, ki je odvetniško dejavnost v kritičnem času opravljal v Liechtensteinu, po liechtensteinskem pravu, kar pomeni, da edicijska dolžnost po ZPPDFT zanj ne velja, lahko pa da je enakovredna edicijski dolžnosti po liechtensteinskem pravu, kar vse je predmet ustrezne presoje. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi v primeru, da bi sodišče odvetniku odreklo privilegij, pa bi ga moralo v nadaljevanju poučiti po 240. členu ZKP, t.j. tudi o tem, da lahko odreče odgovore na posamezna vprašanja, če bi sebe ali svoje bližnje spravil v kazenski pregon, kamor edicijska dolžnost, tudi glede kaznivega dejanja pranja denarja, ne poseže.
Sodišče prve stopnje je pri oceni pridobitnih zmožnosti nasprotnega udeleženca nepravilno upoštevalo zneske enkratne denarne pomoči, (nakazila MDDSZ z dne 20. 11. 2020 v višini 400,00 €, Združenja multiple skleroze dne 17. 12. 2020 v višini 200,00 € in ZPIZ dne 11. 1. 2021 v višini 300,00 €).