postopek v sporu majhne vrednosti - posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - podjemna pogodba - odstop od pogodbe - pogojevanje plačila z nadaljnjim delom - rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe - odstopno upravičenje - dodatni rok - kršitev pogodbe - napake dela - obligacija rezultata - lastnosti, potrebne za običajno rabo stvari - pogodbeno dogovorjene lastnosti - odgovornost za izpolnitev z napako - pregled izvršenega dela in obvestitev podjemnika - običajni pregled stvari - pobotni ugovor
Dne 18. decembra 2019 je tožnik toženki poslal SMS, da naj plača, da nujno rabi denar, da ima dva računa in da bi že davno morala plačati. Toženka mu je na ta poziv poslala dve SMS sporočili, pri čemer ga je v prvem pozvala, naj dvigne telefon, v drugem pa dobesedno zapisala: "Če danes objekta ne zaključimo, ni obračuna in ti jutri ne moremo plačati!" Temu pojasnilu je 21. 12. sledil SMS tožnika: "A misliš plačati ali ne, da vem". Ta korespondenca med pravnima strankama ne zadošča za zaključek, da je tožnik izkoristil odstopno upravičenje. Dodatni rok mora biti določen. Z njim mora pogodbi zvesta stranka nasprotno stranko določno seznaniti.
Merilo, ali je podjemnik delo pravilno opravil, so lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel. Te lastnosti morajo ustrezati pogodbeno dogovorjenim lastnostim, oziroma če teh ni, običajnim lastnostim.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00053880
OZ člen 49.
odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja - prodaja premoženja v stečajnem postopku - prodaja poslovne celote - mineralne surovine - zmota o predmetu - prevara - standard profesionalne skrbnosti
Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je tožnica s prodajo premoženja opustila možnost, da bi z naslova izkoriščanja kamnoloma pridobivala kakršnekoli prihodke in tako v zvezi s škodo z naslova izgubljenega dobička ni pravno relevantno, ali se je v kamnolomu nahajala deklarirana zaloga mineralne surovine ali ne. Škodo z naslova izgube dobička lahko namreč uveljavlja le tisti, ki bi bil (zaradi lastništva premoženja oz. imetništva koncesije) upravičen surovine odkopavati, pa jih zaradi manjka le-teh ne bi mogel.
Za prevaro ne gre, kadar je stranka zakrivila manjšo stopnjo krivde od naklepa. Navedeno pomeni, da bi morala tožnica za uspeh z odškodninskim zahtevkom z naslova prevare dokazati, da sta toženca vedela, da podatki, ki so bili tožnici kot kupcu posredovani v zvezi z zalogami mineralne surovine v pridobivalnem območju kamnoloma, niso resnični in da sta jo naklepno (zavestno) spravila v zmoto. Tako ne zadošča, da bi drugi toženec kot stečajni upravitelj prve toženke ob ustrezno skrbnem ravnanju lahko oz. moral vedeti, da podatki niso resnični in bi potencialnim kupcem moral posredovati pravilne (realne) podatke, pa tega zaradi malomarnosti ni storil.
V tej zvezi pritožba sicer pravilno navaja, da ima stečajni upravitelj položaj profesionalne osebe in se njegova ravnanja presojajo s strožjim standardom profesionalne skrbnosti, a to velja za njegove pristojnosti in naloge, ki so določene z zakonodajo na področju stečajnega prava. Ne pomeni pa to, da je stečajni upravitelj tudi strokovnjak tudi na področju opravljanja dejavnosti posameznega stečajnega dolžnika.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - solidarne obveznosti - druga vrsta postopka - gospodarski spor - razdružitev postopka - ločeno obravnavanje zahtevkov iz iste tožbe - nastanek taksne obveznosti
Ker je za zahtevek zoper prvo toženo in drugo toženo stranko predpisana druga vrsta postopka, bi morala tožeča stranka glede na pravila ZPP že na začetku vložiti dve ločeni tožbi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi navedeno upoštevala, skladno s 5. členom ZST-1, plačati sodno takso za vsako tožbo posebej. Četudi je do razdružitve prišlo na podlagi sklepa sodišča, pa zato tožeča stranka ne more biti v ugodnejšem položaju kot stranka, ki bi že v začetku pravilno vložila dve tožbi. Pritožbene navedbe, da kljub razdružitvi postopka ni razloga za nastanek nove taksne obveznosti, se tako izkažejo kot neutemeljene.
spor majhne vrednosti - neupravičena pridobitev - izvedba javne prireditve - razveza pogodbe - učinek razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek - aktivna legitimacija - trditveno in dokazno breme - kršitev razpravnega načela - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dogovor je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje razvezan dne 3. 7. 2020, zato imata stranki v primeru, če je katera popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar sta dali (111. člen OZ). Zaradi razveze Dogovora toženka nima pravne podlage za zadržanje zneskov.
V pisnem izvedenskem mnenju prof. dr. A.A. z dne 4. 10. 2020, dopolnilnem z dne 8. 12. 2020 in ustni izpovedi je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je bil tožnik od 1. 12. 2019 dalje iz zdravstvenih razlogov zmožen za delo receptorja, na katero je bil razporejen po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Torej v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 25. 9. 2018 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami pri delu, povzetimi v 5. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.
Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je namreč ključna preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določa oškodovancu zamolčana storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena, česar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolžencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati.
Poleg tega je namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, da storilec svoje obveznosti sploh ne izpolni, kar v obravnavani zadevi ni primer.
Sodišče prve stopnje je pri oceni pridobitnih zmožnosti nasprotnega udeleženca nepravilno upoštevalo zneske enkratne denarne pomoči, (nakazila MDDSZ z dne 20. 11. 2020 v višini 400,00 €, Združenja multiple skleroze dne 17. 12. 2020 v višini 200,00 € in ZPIZ dne 11. 1. 2021 v višini 300,00 €).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODSTVO
VSL00054280
ZJU člen 94, 94/1, 94/6. ZPP člen 213. Sodni red (2016) člen 161. ZKP člen 149.
škodni dogodek - odškodninska odgovornost delavca - javni uslužbenci - opravljanje dela po navodilih in odredbah - upoštevanje navodil nadrejenih - zakonsko pooblastilo - osumljenec - sum storitve kaznivega dejanja - odvzem prstnih odtisov - kršitev osebnostne pravice - načelo kontradiktornosti - neenako obravnavanje - pravno relevantna dejstva - pravica do zakonitega sodnika
Toženca sta ravnala po navodilih nadrejenih, za odvzem prstnih odtisov in fotografiranje sta prejela ustno odredbo in sta bila to navodilo dolžna upoštevati. Tožnik ni izkazal niti konkretizirano zatrjeval, da sta ravnala nedopustno in protipravno iz osebnih razlogov, oziroma da naj bi šlo za dejanja, ki sta jih skrila pod plašč avtoritete svoje službe.
ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 28, 28/1, 28/3, 402, 402/3. KZ-1 člen 19, 19/1.
krajevna pristojnost - ubikvitetna teorija - posebna pravila - kazniva dejanja, storjena po tisku
Temeljna določba za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku določena v prvem odstavku 26. člena ZKP, po katerem je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, pri čemer je v skladu z ubikvitetnim pravilom kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica (prvi odstavek 19. člena KZ-1). Vendar pa veljajo za kazniva dejanja, storjena s tiskom ali z drugim medijem, kot v obravnavani zadevi, določene posebnosti, zaradi česar veljajo posebna pravila za določanje (stvarne in) krajevne pristojnosti za obravnavo teh kaznivih dejanj. Krajevna pristojnost se v teh primerih ne določa po kraju, v katerem je storilec (pisec) napisal spis, temveč prvenstveno po kraju, kjer je bil spis natisnjen, če ta kraj ni znan ali je v tujini, pa je krajevno pristojno sodišče po kraju razširjanja spisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054452
ZKP člen 15, 42, 42/1, 42/5, 79, 84, 84/2, 236, 236/1, 236/1-5, 237, 240, 314, 314/3, 500. KZ člen 126, 126/5, 244, 244/3, 252. ZOdv člen 6. KZ-1 člen 7. ZPPDFT člen 1.
zloraba položaja ali pravic - pranje denarja - delictum proprium - zakonski znaki kaznivega dejanja - gospodarska dejavnost - milejši zakon - poklicna skrivnost - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - psihološka okužba
Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dati pravilen pravni pouk po 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP. Šele, če bi se pravilno poučen odvetnik temu privilegiju ne odrekel oziroma bi privilegij uveljavljal, pa bi moralo sodišče, če meni, da obstaja edicijska dolžnost, ki utemeljuje odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti, poskrbeti, da se raziščejo vse okoliščine, ki bi utemeljevale odločitev, da mu privilegij odreče. Pri tem zgolj dejstvo, da so stranke v imenu katerih je ustanavljal družbe preko katerih naj bi opravljali posamezne posle pranja denarja, sedaj obtoženi, ne zadostuje. Ugotovitev okoliščin za ustrezno odločitev in poseg v odvetnikov privilegij je presoja konkretnih okoliščin in ne zgolj zakonska določitev edicijske dolžnosti. V konkretnem primeru se ugotovitve o obstoju edicijske dolžnosti tudi relevantno navezujejo na dejstvo, da gre za odvetnika, ki je odvetniško dejavnost v kritičnem času opravljal v Liechtensteinu, po liechtensteinskem pravu, kar pomeni, da edicijska dolžnost po ZPPDFT zanj ne velja, lahko pa da je enakovredna edicijski dolžnosti po liechtensteinskem pravu, kar vse je predmet ustrezne presoje. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi v primeru, da bi sodišče odvetniku odreklo privilegij, pa bi ga moralo v nadaljevanju poučiti po 240. členu ZKP, t.j. tudi o tem, da lahko odreče odgovore na posamezna vprašanja, če bi sebe ali svoje bližnje spravil v kazenski pregon, kamor edicijska dolžnost, tudi glede kaznivega dejanja pranja denarja, ne poseže.
ZUPJS člen 28.. SZ-1 člen 121, 121/3, 121/4.. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004) člen 14, 14/1, 14/5.
subvencija tržne najemnine
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri izračunu subvencije pravilno upoštevalo velikost stanovanja 30 m², ker je tožnica samska oseba. Za upoštevanje dejanske površine, ki je večja od 30 m², zato ni nobene podlage, kakor tudi ne za upoštevanje še drugih okoliščin pri izračunu subvencije. Tako ni mogoče upoštevati dejanske površine v izmeri 80 m² niti razlogov, zaradi katerih ima tožnica v najemu večje stanovanje, kakor tudi ne drugih okoliščin, na katere se sklicuje pritožba.
nadaljnji izvršilni stroški - terjatve, ki nastanejo med stečajnim postopkom - pravne posledice začetka stečajnega postopka
Upnik utemeljeno navaja, da so njegovi stroški nastali po začetku stečaja dolžnika in zaradi ravnanj dolžnika, ki je vložil (neutemeljeno) pritožbo zoper pravilni sklep z dne 8. 7. 2020, da ostane v veljavi upnikova ločitvena pravica in da se bo o poplačilu terjatve odločalo v stečajnem postopku.
O kasneje nastalih stroških odloča sodišče v postopku, kjer so nastali, le poplačilo se bo opravilo v stečajnem postopku.
Ko pride do spremembe dolžnika tekom postopka, skladno z določbo četrtega odstavka 24. člena ZIZ upnik predlaga nadaljevanje zoper novega dolžnika, katerega pasivno legitimacijo mora izkazati s kvalificirano listino. Vendar pa je v primeru, ko pride do prekinitve postopka, torej do procesne pomanjkljivosti v postopku zaradi smrti dolžnika, potrebno uporabiti tudi določbo 37. člena ZIZ.
Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s pritožbeno navedbo, da tega, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v razlogih dokazne ocene, tožnik ni zatrjeval, da je te razloge sodišče prve stopnje navedlo mimo trditvene podlage pravdnih strank in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč ni vezana na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP).
Ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke, ki ročnega skobeljnega stroja ni držal dovolj trdno, čeprav je moral računati na to, da zato, ker se stroja ni dalo pričvrstiti, obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja in da je to moral vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil za njenega zavarovanca ta škodni dogodek nenaden in nepričakovan in da zato za njegove posledice ne more odškodninsko odgovarjati.
Glede na to, da mora sodišča prve stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 454. člena ZPP takoj ko v sporu majhne vrednosti stranki (ali ena od strank) pravočasno predlaga izvedbo naroka, narok obvezno izvesti, čeprav bi šlo za procesno situacijo, ko bi o sporni zadevi bilo mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, bi moralo tako postopati tudi v tej konkretni zadevi, saj je tožeča stranka zahtevala (predlagala) izvedbo naroka. Ker pa sodišče prve stopnje naroka ni razpisalo, čeprav bi ga moralo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca - smiselna uporaba določb ZIZ - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Konkretne vsebinske navedbe oškodovane družbe, podkrepljene s predloženimi dokazi oziroma sklicevanjem na obstoječe dokaze v spisu, zato po utemeljenih pritožbenih navedbah pooblaščenca terjajo ustrezno vsebinsko odločitev oziroma ugoditev predlogu za začasno zavarovanje, ko sodišče (še) ne odloča s standardom gotovosti, temveč verjetnosti.
Ker pa zakon oziroma peti odstavek 502.a člena ZKP, zoper sklep o odreditvi začasnega zavarovanja obdolžencu zagotavlja kontradiktorni postopek, najprej z vložitvijo ugovora, šele nadalje pa je v devetem odstavku istega člena uzakonjena še pravica do pritožbe, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 403. člena ZKP).
ZPIZ-2G člen 9, 39a, 126, 126/3.. ZPIZ-2B člen 39a.. ZPIZ-2 člen 16, 130, 130/3, 130/6, 133, 134, 391, 391/1, 391/4.. ZPIZ-1 člen 36.
delna starostna pokojnina - odmera pokojnine
Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.