zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe v odgovor - opustitev odgovora na tožbo - pasivnost tožene stranke - domneva priznanja tožbenih trditev - izpodbijanje zamudne sodbe - neizvedba dokazov - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - poplačilo hipotekarnega upnika - poplačilo s hipoteko zavarovane terjatve
Pravna podlaga tožbenega zahtevka je glede na v tožbi zatrjevano dejansko podlago 153. člen SPZ.
Sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov. Z ugotavljanjem resničnosti tožničinih navedb se ne ukvarja, temveč le s presojo, ali med navedbami in predloženimi listinami ni nasprotja, oziroma ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica - zapuščina - premoženje zapustnika
Sodna praksa, ki jo pritožnika navajata, potrjuje stališče pritožnikov, da mora tisti, ki trdi, da določeno premoženje, ki ga zapustnica v trenutku smrti ni imela več, kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica manj verjetna. Vendar pritožba spregleda, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno, ker je dedinja v dokaz svojih trditev predložila pisna dokazila. Trditveno in dokazno breme je zato prešlo na ostale dediče, med njimi tudi na pritožnika, ki zatrjujeta, da je terjatev iz naslova posojila zastarala oziroma da si A. A. dvignjenega zneska ni prisvojil.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse - preseganje dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka - obročno plačilo sodne takse - nedovoljene pritožbene novote
Sodišče prve stopnje je na podlagi omenjenih podatkov izračunalo, da tožnika, ki skupaj bivata z mladoletno hčerko (v lastniški nepremičnini) in jo preživljata, prejemata redne mesečne prejemke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča trenutno znaša 804,36 EUR.
Tožena stranka je ravnala pravilno in strokovno, izdrtje obeh zob pa je bilo nujno potrebno in skladno s pravili medicinske stroke.
Tožnica ni dokazala, da je tožena stranki nastala škoda zaradi nestrokovnih posegov v njeni ustni votlini. Posegi so bili opravljeni z njeno privolitvjo in soglasjem, pred samimi posegi pa je bila izpolnjena pojasnilna dolžnost.
S strani tožene stranke je bila pred posegi opravljena tudi potrebna pojasnilna dolžnost skladno z 20. členom ZPacP, tožnica pa je svobodno privolila v vse opravljene posege v njeni ustni votlini. ZPacP v petem odstavku 26. člena sicer določa, da mora biti pacientova privolitev za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, dokumentirana na obrazcu iz 27. člena tega zakona. Po presoji pritožbenega sodišča gre tudi pri izdrtju zoba za mali operativni poseg, ki je lahko povezan z večjimi tveganji in obremenitvami. Vendar odsotnost takšnega pisnega obrazca ne odreka veljavnosti tožničine privolitve, ki je bila izražena ustno in konkludentno z večkratnim obiskom zdravstvene ustanove, kjer je bilo opravljenih več kontinuiranih posegov, in plačilom računov po vsaki opravljeni storitvi, brez ugovarjanja v zvezi z vrsto opravljene storitve.
ZPIZ-2G člen 9, 39a, 126, 126/3.. ZPIZ-2B člen 39a.. ZPIZ-2 člen 16, 130, 130/3, 130/6, 133, 134, 391, 391/1, 391/4.. ZPIZ-1 člen 36.
delna starostna pokojnina - odmera pokojnine
Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.
V pisnem izvedenskem mnenju prof. dr. A.A. z dne 4. 10. 2020, dopolnilnem z dne 8. 12. 2020 in ustni izpovedi je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je bil tožnik od 1. 12. 2019 dalje iz zdravstvenih razlogov zmožen za delo receptorja, na katero je bil razporejen po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Torej v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 25. 9. 2018 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami pri delu, povzetimi v 5. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.
ZPP člen 12, 115, 337. ZD člen 163, 164, 165, 207, 270, 212.
materialno procesno vodstvo v zapuščinskem postopku
V skladu s 163. členom ZD se pravila pravdnega postopka v okviru zapuščinskega postopka uporabljajo v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V zapuščinskem postopku je s tem v zvezi potrebno razlikovati, ali gre za navedbo dejstva, ali za uveljavljanje pravice, ki izključuje uporabo citirane določbe 1. odstavka 337. člena ZPP. V skladu s 165. členom ZD mora namreč sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Poleg tega je v zapuščinskih postopkih materialno procesno vodstvo sodišča še posebej poudarjeno. Zato je kljub določbi 337. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, tudi že samo navajanje novih dejstev v pritožbi izjemoma dopustno v primeru, če se nanašajo na dednopravna vprašanja in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla več uveljavljati novih dejstev in predlagati dokazov.
Ob ugotovljenih okoliščinah, ko je torej do škodnega dogodka prišlo, ko je pes zavarovanke tožene stranke napadel tožnikovega psa, ki je mirno sedel ob tožniku, in je tožnik takoj po ugrizu, ko se je začel njegov pes braniti in je prišlo med psoma zgolj do manjšega incidenta, kot je menil izvedenec, temu pa očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje (saj je ugotovilo, da se psa nista spopadla), izpustil tako povodec kot ovratnico ter stekel proti koči, po oceni pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da je tožnik reagiral narobe in da je s svojim nepravilnim ravnanjem soprispeval k škodi, ki mu je nastala. Tožnik je ob napadu psa zavarovanke tožene stranke, s tem ko je prijel svojega psa še za ovratnico, reagiral tako, kot je v danih okoliščinah pričakovati od povprečno razumnega človeka, soočenega z nevarnostjo, ki grozi njegovemu psu oziroma njemu samemu. Takšnemu hipnemu odzivu v trenutku, ko se njegov pes sploh še ni branil, pa je nato takoj po ugrizu in ko je med psoma prišlo do incidenta (in nesporno ni prišlo do spopada) sledil odziv tožnika z oddaljitvijo iz neposredne bližine psov, ki ga kot pravilnega opisuje izvedenec za primer, ko pride do spopada psov. V situaciji, ko preti napad psa, po prepričanju pritožbenega sodišča ni neobičajno, da človek, ki je na sprehodu s psom in ima svojega psa pravilno na povodcu, odreagira tudi tako, da prime svojega psa še za ovratnico, kot je to storil tožnik. Tožnik je ravnal primerno in ustrezno, saj je ravnal tako, da njegov pes ne bi koga poškodoval. Za potrebno nadzorstvo nad psom je namreč poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Po obrazloženem potek dogodka ne daje podlage za deljeno odgovornost, saj tožniku (ki tudi sicer nesporno psa zavarovanke tožene stranke ni niti izzival niti ščuval niti ni dal kakršnegakoli povoda za napad) ni moč očitati nedopustnega ravnanja. Zgolj opisano instinktivno ravnanje (prijem za ovratnico) kot odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost, ampak je tožnik upravičen do popolne odškodnine (169. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ).
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - spor majhne vrednosti - rok za vložitev pritožbe - vročanje sodnih pisanj na podlagi fikcije vročitve - štetje rokov - pritožba, vložena po izteku roka
V skladu z drugim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Vloga je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP).
Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je namreč ključna preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določa oškodovancu zamolčana storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena, česar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolžencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati.
Poleg tega je namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, da storilec svoje obveznosti sploh ne izpolni, kar v obravnavani zadevi ni primer.
Zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov 24. skupščine toženke je bil pravnomočno zavrnjen in posledice pravnomočnosti (res iudicata) zadenejo vse tožnike, čeprav je bila v zadevi I Pg 820/2015 na strani tožeče stranke udeležena le prva tožnica. Ker pravnomočnost sanira morebitno zmotno uporabo materialnega prava, so pritožbeni očitki v vsakem primeru neutemeljeni in se zato pritožbeno sodišče z njihovo presojo ni posebej ukvarjalo. Iz 398. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ustaljene sodne prakse1 izhaja, da so (vsi) delničarji v sporih zaradi izpodbijanja sklepov skupščine enotni sosporniki
Sklepi 24. skupščine toženke (iz istih razlogov, kot se uveljavljajo v tem sporu) pravnomočno niso bili ugotovljeni kot nični in torej niso nični. Zato se tožniki, ki jih pravnomočna odločitev zavezuje, v tej pravdi ne morejo uspešno sklicevati na njihovo ničnost in posledično sklepi 26. skupščine toženke iz tega razloga ne morejo biti nični.
spor majhne vrednosti - upravnik - dogovor - soglasje volj - teorija o realizaciji pogodbe
Skladno z določilom 15. člena OZ je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Če soglasja o tem med pravdnima strankama ni, pogodba sploh nastane ne. Ker toženka novega dogovora ni podpisala in hkrati zavrača plačevanje na 30,00 EUR mesečno povišanih stroškov obdelave podatkov, do soglasja volj glede tega povišanja med pravdnima strankama ni prišlo. Zato je zmotno pravno stališče pritožnice, da je manjkajočo voljo ene od pravdnih strank za sklenitev pogodbe mogoče nadomestiti s teorijo o konvalidaciji pogodbe.
nepodpisana vloga - podpis zakonitega zastopnika - nepopoln ugovor zoper sklep o izvršbi
Dolžnik obrazloženo ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil njegov ugovor nepopoln, da ga je pozvalo k popravi ugovora ter da v danem roku tega ni popravil. Ugovor mora biti podpisan tako kot vsaka vloga pred sodiščem.
Razjasnjevalna dolžnost sicer sodišču nalaga, da stranko spodbudi, da dopolni pomanjkljive navedbe o odločilnih dejstvih, vendar le ob predpostavki, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko ob potrebni skrbnosti podala navedbe tudi sama. Sodnik odvetnika ni zavezan poučevati o tistem, kar se sme pričakovati, da odvetnik ve. To pa je gotovo, da mora utemeljiti predlog za stransko intervencijo s pojasnilom o obstoju materialnopravnega razmerja med predlagateljico in stranko postopka, ne pa zgolj predložiti sklep, iz katerega naj sodišče potem samo išče manjkajoče trditve.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - solidarne obveznosti - druga vrsta postopka - gospodarski spor - razdružitev postopka - ločeno obravnavanje zahtevkov iz iste tožbe - nastanek taksne obveznosti
Ker je za zahtevek zoper prvo toženo in drugo toženo stranko predpisana druga vrsta postopka, bi morala tožeča stranka glede na pravila ZPP že na začetku vložiti dve ločeni tožbi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi navedeno upoštevala, skladno s 5. členom ZST-1, plačati sodno takso za vsako tožbo posebej. Četudi je do razdružitve prišlo na podlagi sklepa sodišča, pa zato tožeča stranka ne more biti v ugodnejšem položaju kot stranka, ki bi že v začetku pravilno vložila dve tožbi. Pritožbene navedbe, da kljub razdružitvi postopka ni razloga za nastanek nove taksne obveznosti, se tako izkažejo kot neutemeljene.
ZPIZ-2 člen 14, 14/1, 81.. ZUP člen 146, 147, 147/1, 153, 153/2, 153/2-4.. ZDSS-1 člen 21, 63.. ZDR-1 člen 75.
ugotovitev lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti - ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije - prenos podjetja - predhodno vprašanje - obstoj elementov delovnega razmerja
Neutemeljena je pritožbena trditev, da niti FURS niti Upravno sodišče RS nista pristojna za ugotavljanje delovnega razmerja, saj je za odločanje o obstoju delovnega razmerja izključno pristojno le delovno sodišče. Davčni organi in Upravno sodišče RS so za potrebe postopka davčnega nadzora in kasneje upravnega spora utemeljeno in skladno z njihovo pristojnostjo ugotavljali, ali je za zavarovanca obstajalo delovno razmerje pri B. d. o. o. v stečaju ali pri C. d. o. o. Ni mogoče sprejeti pritožnikovega razlogovanja, da se nedovoljene posledice odpravijo le na upravnem davčnem področju in ne na delovnopravnem področju. Posledice nezakonitega postopanja vpletenih družb so medsebojno povezane in se odražajo na različnih pravnih področjih. Prispevke za socialno varnost delavca mora plačati njegov delodajalec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODSTVO
VSL00054280
ZJU člen 94, 94/1, 94/6. ZPP člen 213. Sodni red (2016) člen 161. ZKP člen 149.
škodni dogodek - odškodninska odgovornost delavca - javni uslužbenci - opravljanje dela po navodilih in odredbah - upoštevanje navodil nadrejenih - zakonsko pooblastilo - osumljenec - sum storitve kaznivega dejanja - odvzem prstnih odtisov - kršitev osebnostne pravice - načelo kontradiktornosti - neenako obravnavanje - pravno relevantna dejstva - pravica do zakonitega sodnika
Toženca sta ravnala po navodilih nadrejenih, za odvzem prstnih odtisov in fotografiranje sta prejela ustno odredbo in sta bila to navodilo dolžna upoštevati. Tožnik ni izkazal niti konkretizirano zatrjeval, da sta ravnala nedopustno in protipravno iz osebnih razlogov, oziroma da naj bi šlo za dejanja, ki sta jih skrila pod plašč avtoritete svoje službe.