prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni - zavezanec za plačilo prispevka
Glede na določbo 49. člena ZZVZZ, po kateri so zavezanci za plačilo prispevka za poškodbo pri delu in poklicno bolezen (tudi) osebe, ki opravljajo dejavnost kot postranski poklic, in ob ugotovitvah, da je bil tožnik v predmetnem obdobju v registru davčnih zavezancev vpisan kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji ter da prispevkov pred tem ni obračunal in plačal, je bila tako pravna podlaga za naložitev tožniku v plačilo odmerjenih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni tudi po presoji sodišča podana.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - vlaganja v nepremičnino - metoda indirektnega ugotavljanja dohodkov - dokazovanje
Davčni organ je v ponovnem postopku ugotovitveni postopek dopolnil v skladu z napotki sodbe z dne 21. 1. 2014 in v zapisniku ugotovljeno vrednost vlaganj v nepremičnino utemeljil z obširnimi dejanskimi ugotovitvami. Tožnica, kot že navedeno, pripomb na zapisniške ugotovitve ni podala. Zato pritožbeni organ navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, tudi v tem delu kot nedopustnih utemeljeno ne obravnava. Ugotovitev, da tožnica za svoje navedbe ni predložila (ali predlagala) nobenih dokazov, ni sporna. Zato tožnica, ki navedenih trditev tudi v upravnem sporu ne dokazuje, ne more biti uspešna.
ZFU člen 78, 78-3. ZDavP-2 člen 131, 131/5. ZDS-1 člen 12, 12/1, 12/1-6.
davčna preiskava - vpogled v spis - preiskovalni spis - zavrnitev vpogleda v spis
Postopek davčne preiskave se uvršča v t.i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim – formalnim začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek. V tej fazi postopka se tako še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavezanca s področja upravnega prava in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Taki upravni spisi oziroma dokumenti upravne zadeve v času davčne preiskave torej sploh niso obstajali in niso bili vodeni. Zato pred začetkom davčnega postopka tožnik ni dobil pravice do vpogleda v dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba.
ZDavP-2 člen 5, 5/2. ZDoh-2 člen 35, 35/3, 35/3-2, 36.
davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb - opravljanje storitev - odvisno pogodbeno razmerje - samostojni podjetnik - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja
Za kvalificirano podjetniško dejavnost je odločilno, da se opravlja trajno in ne priložnostno, da se opravlja na trgu ter da posameznik deluje kot podjetnik in torej tako, da sam organizira dejavnost, ki jo nato tudi samostojno opravlja. Pri tem pa uporabi iste metode, sredstva in pristope, kot bi jih uporabil podjetnik. Omenjenih relevantnih okoliščin pa tožeča stranka v tožbi niti ne zatrjuje. Dohodkov doseženih na podlagi sklenjenih spornih pogodb tako tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti za dohodke iz dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2, temveč za dohodke, opredeljene v 35. oziroma 36. členu ZDoh-2.
Okoliščine, ki so privedle do sklepanja spornih pogodb po mnenju sodišča niso bistvene za obdavčitev, saj je naloga davčnega organa, da v zadevi odloči v skladu z veljavnimi davčnimi predpisi. Ti pa v drugem odstavku 5. člena ZDavP-2 določajo, da se vzpostavljena razmerja oziroma opravljena izplačila presoja po vsebini in ne na podlagi formalne opredelitve poslovnih dogodkov. Prav tako davčni organ s svojo odločitvijo v veljavnost sklenjenih medsebojnih razmerjih ne posega. Dohodke je pravilno obravnaval v skladu s pravo naravo prejemkov in jih ovrednotil kot dohodke iz drugega pogodbenega razmerja in ne kot dohodke iz dejavnosti, kot je opravljena izplačila po izstavljenih računih obravnavala tožeča stranka.
ZDoh-2 člen 35, 36, 46. ZDavP-2 člen 74. ZZDej člen 3. ZZDrS člen 65.
davki od dohodkov fizičnih oseb - prispevki za socialno varnost - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - odvisno pogodbeno razmerje - navidezni pravni posel
Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin ne izhaja, da bi šlo pri obravnavanih storitvah zdravnikov za neodvisno, samostojno opravljanje dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2. Ker ZDoh-2 podjetniške oziroma poklicne dejavnosti natančneje ne opredeljuje, je treba pomen tega pojma določiti glede na splošno opredelitev podjetniške dejavnosti v ZGD. Za kvalifikacijo podjetniške dejavnosti je tako odločilno, da se opravlja trajno (in ne priložnostno), da se opravlja na trgu ter, da posameznik deluje kot podjetnik in torej tako, da sam organizira dejavnost, ki jo tudi samostojno opravlja ter pri tem uporabi iste metode, sredstva in pristope, kot bi jih uporabil podjetnik. Formalne okoliščine kot je navedba firme (s.p., d.o.o. ali zavod) oziroma vpis v ustrezen register pa po presoji sodišča same po sebi opravljanja podjetniške oziroma poklicne dejavnosti še ne izkazujejo. Pomemben je način, na katerega se dejavnost opravlja. Okoliščin, ki bi kazale na tržno obnašanje in samostojno ter neodvisno opravljanje zdravstvenih storitev po sklenjenih Pogodbah o poslovnem sodelovanju, pa v konkretnem primeru ni zaslediti, niti jih tožnik v tožbi konkretno ne zatrjuje.
Sklenitev podjemne pogodbe za opravljanje zdravniške službe med javnim zdravstvenim zavodom in zdravnikom, ki je pri njem v delovnem razmerju, je dopustna le v primeru, če po tej pogodbi izvaja (druge) zdravstvene storitve, ki niso zajete v okviru del in nalog, ki so določene v pogodbi o zaposlitvi, kar je logično glede na določbe ZZDej o delavnem času zdravnikov oziroma o delu preko polnega delovnega časa, ki je ob doseženi zakonski omejitvi pogojeno s soglasjem zdravnika in kar potrjuje tudi kasnejša sprememba ZZdrS in ZZDej.
davčni dolg - odpust dolga - status dolžnika - relevantno obdobje - socialni transferji
Tožničina vloga je bila zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa dolžnika po ZPIUOD. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica v relevantnem obdobju med 1. 1. 2015 in 30. 6. 2015 ni bila prejemnica oziroma upravičenka do navedenih socialnih transferjev.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - poziv k dopolnitvi tožbe - zavrženje tožbe
Tožnik v postavljenem roku, kljub opozorilu, da bo sodišče tožbo zavrglo, če pomanjkljivosti tožbe ne bo odpravil, pomanjkljivosti tožbe, v skladu z zahtevo sodišča, ni odpravil. Sodišče je zato štelo, da gre v obravnavanem primeru za tožbo, ki je ni mogoče obravnavati, zaradi česar je tožbo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji
Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji (16. 6. 2016) in v Avstriji (1. 9. 2016), kar izhaja iz baze Eurodac, obe državi pa je zapustil, še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite končan. Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da je tožnik obe državi zapustil samovoljno, še preden bi bilo o njegovih prošnjah za mednarodno zaščito odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini »nesodelovanja v postopku«, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena Ztuj-2, ki (med drugim) utemeljuje tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku.
Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika (4. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), pa je nesporno dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, temveč šele po tem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 člen 32, 32/2. Uredba(EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2/1, 2/1-n, 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji - začasna odredba
Ni dvoma, da je tožnik Bolgarijo in Avstrijo zapustil po lastni volji, kljub temu da je tam prej podal prošnjo za mednarodno zaščito. Njegov prihod v Slovenijo ni bil prostovoljen, temveč ga je v Novi Gorici prijela policija - tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo. Za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, temveč šele potem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce.
ZMZ člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 člen 32, 32/2. Uredba(EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva 2, 2/1, 2/1-n, 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji - začasna odredba
Tožnik potem, ko je zaprosil v Republiki Bolgariji, je državo zapustil in vložil prošnjo v Republiki Avstriji, ki jo je tudi po 6 dneh zapustil, še preden bi bil zaključen postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, kar izkazuje njegovo nesodelovanje v postopku, državne meje prehajal brez osebnih dokumentov. V zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik podal šele po prijemu s strani policistov, jo je po presoji sodišča vložil takoj, ko je bilo mogoče, tj. ko je prišel v stik s policijo.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZUS-1 člen 32, 32/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji - začasna odredba
Sodišče je ob upoštevanju okoliščin, da: - je tožnik pred prihodom v Slovenijo, kot je razvidno iz baze Eurodac, zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Avstriji; - da je tožnik Avstrijo sicer zapustil samovoljno, vendar po tem, ko je izvedel (s strani drugih prosilcev), da bo postopek tekel (pre)dolgo, kakor tudi, ker ni uspel pridobiti relevantnih informacij s strani uradne osebe; - da je tožnik po prehodu meje na Jesenicah želel priti v glavno mesto, kjer bi zaprosil za azil, zato je kupil karto za vlak Jesenice - Nova Gorica; - da je po prijetju v nekaj urah istega dne (tj. 7. 9. 2016) izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev, v kolikor bo na odprtem oddelku, počakal, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Povzetek tožnikove izpovedi in izpovedi priče kaže na to, da je bil glavni razlog, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo in razlog za to, da se ni mogel vrniti, v tem, da ni mogel dobiti zaposlitve in da njegova zapustitev Slovenije ni v vzročno posledični povezavi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Med strankama ni sporno, da si tožnica ni pridobila ne državljanstva Republike Slovenije, niti dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992, niti ni sporno, da je tožnica, ki živi v tujini, neuspešno zahtevala izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji šele po uveljavitvi ZUSDDD-B z vlogo z dne 23. 7. 2013, ki je bila zavrnjena z odločbo, ki je postala pravnomočna 11. 3. 2014.
Odločitev obeh upravnih organov pravilno temelji na ugotovitvi, da je tožnica prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD vložila šele po uveljavitvi ZUSDDD-B. To pomeni, da ne izpolnjuje enega izmed taksativnih zakonskih pogojev iz 1. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, ki bi morali biti za ugoditev njeni prošnji kumulativno izpolnjeni.
Upravni organ v konkretnem primeru celovite ocene odločilnih dejstev ni opravil in zato zgolj ugotovitev organa, da tožnik svojih slabih premoženjskih razmer ni izkazal, ker ni predložil pravnomočne odločbe oziroma predpisanih dokazov, ne daje podlage za sklep, da tožnik zakonsko določenega pogoja za oprostitev plačila upravne takse po ZUT ne izpolnjuje. V konkretni zadevi je po analogiji relevantna tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-191/14-16.
dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - upravni postopek - dopis - upravni akt
Ker tožena stranka o tožničinem zahtevku ni izdala upravnega akta z vsemi sestavinami iz 210. člena ZUP, izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti in je zaradi navedenega nezakonit.
razrešitev predsednika gradbenega odbora - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sodišče je moralo tožbo zavreči kot nedovoljeno, ker iz nobene od določb ZLS ali kateregakoli drugega zakona, ne izhaja, da bi bilo imenovanje v gradbeni odbor posameznikova pravica, članstvo v gradbenem odboru ali pa predsedovanje le-temu pa izvrševanje te pravice.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - resna škoda - odvzem subsidiarne zaščite - prenehanje osebnih okoliščin - prosilec s Kosova
Osebi, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, se lahko v postopku za podelitev mednarodne zaščite prizna izključno en status, pa naj bo to status begunca ali status subsidiarne zaščite, saj gre za dva ločena sistema zaščite.
Tožnik v tožbi ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dokazovanja, da bi bil ob vrnitvi na Kosovo življenjsko ogrožen, ker svojim tožbenim navedbam ni predložil nobenih dokazil, ki bi potrjevale tožnikove navedbe.
ZKme-1 člen 57. Uredba o ukrepih 1. 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 – 2013 člen 121, 121/4, 127a.
neposredna plačila v kmetijstvu - vračilo izplačanih sredstev - pogoji za vračilo - dolžnost poročanja
Tožnik do 31. marca 2015 ni oddal poročila o doseganju ciljev, tega pa tudi ni storil v roku, danem v pozivu organa. Kot je sam navedel že v pritožbi in tudi v tožbi, je to storil šele kasneje, kar pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Ker tožnik zahtevanega poročila ni oddal pravočasno, je dolžan vrniti pet odstotkov prejetih sredstev glede na zgoraj citirani tretji odstavek 127.a člena Uredbe.
ZUSDDD člen 1, 1/1, 1č, 1č/3, 1č/3-1. ZUP člen 146, 146/3, 146/3-3.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - izbris iz registra stalnega prebivalstva - sodelovanje stranke v postopku - zaslišanje priče
Tožnica Republiko Slovenijo z družino zapustila dne 6. 11. 1993, kar je le približno mesec dni po pridobitvi novega dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano dne 18. 10. 1993, čeprav bi lahko v Republiki Sloveniji na zakoniti podlagi prebivala vse do 12. 10. 1994, ko bi se iztekla veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje. Prav omenjena okoliščina je po oceni sodišča bistvena za ugotovitev, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa, ki bi povzročil, da tožnica po izgubi zaposlitve ne bi imela več možnosti zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, saj je imela tožnica v času odhoda leta 1993 veljavno dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in je v tem času prejemala tudi denarno pomoč med brezposelnostjo, Republike Slovenije pa torej ni zapustila šele, ko bi ji vsa izdana dovoljenja potekla.
Tožnica uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, češ da ni bila vabljena na ustno zaslišanje predlaganih prič in da ji tako ni bilo omogočeno zastavljanje vprašanj pričam. Četudi se sodišče sicer strinja s tožnico, da gre pri tem za kršitev pravil postopka po določilih ZUP, in sicer gre po mnenju sodišča za kršitev 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, ker iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožnica vabljena na ustna zaslišanja prič, ki jih je sama predlagala, v konkretnem primeru ne gre za tako kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve. To pa iz razloga, ker je bila tožnica, preden je bila izdana prvostopenjska odločba, s posebnim dopisom prvostopenjskega organa z dne 8. 12. 2014 pisno seznanjena z vsemi med upravnim postopkom ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter je v danem roku dne 28. 12. 2014 podala tudi svoj pisni odgovor, ki ga je prvostopenjski organ upošteval pri sprejeti odločitvi.
ZUS-1 člen 52, 52/2-2, 59, 59/2, 63, 63/2, 63/2-3. ZMZ-1 člen 2, 2/2, 2/3, 8, 21, 26, 27, 28.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - pripadnost družbeni skupini - resna škoda - utemeljen strah - utemeljeno tveganje - splošna verodostojnost - dokazni standard
Prvi korak pri presoji utemeljenosti prošnje prosilcev za priznanje mednarodne zaščite je pravilna ugotovitev dejanskega stanja, ki ga je v naslednjem koraku potrebno subsumirati pod ustrezne določbe materialnega prava o pogojih za podelitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite ter presoditi, ali je pri prosilcu podan utemeljen strah, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju zaradi enega izmed taksativno določenih razlogov, oziroma ali pri njem obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.
Ugotavljanje dejanskega stanja v azilnih postopkih, predvsem zaradi nezmožnosti prosilcev predložiti ustrezna dokazila za svoje trditve, pogosto temelji na oceni verodostojnosti izjav prosilcev. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da „mora biti ugotovitev splošne verodostojnosti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.“ Temu pa je potrebno dodati še tri temeljne kriterije iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Ti so 1. notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, 2. zunanja (ne)konsistentnost in 3. ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal.
Dokazni standard naj bi bil v azilnih zadevah po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50%. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.