inšpekcijski postopek - stranka v postopku - prijavitelj - pravni interes
Ker tožnik ni bil stranka v inšpekcijskem postopku, je prvostopenjski organ njegovo pritožbo zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka utemeljeno zavrgel, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa utemeljeno zavrnil.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2/1, 2/1-n, 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji
Znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka po Uredbi Dublin III, izkazujejo podatki iz sistema EURODAC, iz katerih izhaja, da je tožnik predhodno že trikrat vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugih državah članicah (Madžarska, Avstrija) ter zapustil Avstrijo, še preden je bil postopek odločanja o njegovi prošnji končan. Navedeni ugotovitvi pritrjuje tudi tožnik, zato ni sporna. Že navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik ni sodeloval v postopkih druge države članice, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje.
Odločno tožnikovo nasprotovanje vrnitvi na Madžarsko kaže na utemeljeno verjetnost, da tožnik tudi v Republiki Sloveniji ne bo počakal do predaje odgovorni državi članici.
davčna izvršba - obročno plačilo davčnega dolga - zahteva za obročno plačilo - zavrženje zahteve - ista upravna zadeva
Tožnik ugotovitvi, da je bila o njegovem zahtevku že izdana zavrnilna odločba, tudi v tožbi ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi davčnih organov, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek od omenjene odločitve naprej ni spremenilo. V tožbi navaja in zatrjuje samo, da pogoje za odlog (pravilno: obročno) plačilo naloženih davčnih obveznosti izpolnjuje, kar pa glede na to, da je bilo o istih vsebinah, t.j. o izpolnjevanju predpisanih pogojev za obročno plačevanje davčnih obveznosti že odločeno, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrženje vloge - veriženje prošenj
Izpodbijani sklep temelji na peti alineji 8. člena ZBPP, ki določa, da se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Omenjeno zakonsko določbo je zakonodajalec uvrstil v določbe ZBPP ravno iz razloga, da se prepreči veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo organa za BPP sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za BPP za sestavo tožbe v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 157. ZKP člen 219a.
predkazenski postopek - preiskava - zaseg elektronskih podatkov - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Spornega ukrepanja policije ni mogoče šteti za samostojno dejanje pristojnega (upravnega) organa iz 4. člena ZUS-1 in s tem za samostojen predmet spora, temveč je v konkretnem primeru v smislu 4. člena ZUS-1 lahko (kot drug posamičen akt), vključno z njenim izvrševanjem, sporna le izdana odredba preiskovalne sodnice.
Glede odredbe o preiskavi elektronskih naprav se že v tožbi pravilno ugotavlja, da ne gre za upravna akta oziroma upravni odločbi ter da zato upravni spor po 2. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Odredbe pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti za drug posamičen akt, zoper katerega ni zagotovljenega (drugega) sodnega varstva. Odredbo je namreč izdalo in torej odločilo v zadevi sodišče, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja in da zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno oziroma zahtevano.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZUS-1 člen 32, 32/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji - umik prošnje v odgovorni državi - začasna odredba
Sodišče je ob upoštevanju okoliščin, da: - je tožnik pred prihodom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Nemčiji; - da tožnik Nemčije ni zapustil samovoljno, temveč je prosil za umik svoje prošnje in počakal na pridobitev dokumentacije o tem, da lahko državo zapusti; - da je bil z umikom prošnje postopek v Nemčiji zaključen in tožnik torej države ni zapustil pred koncem postopka ter ni mogoče šteti, da v postopku ni sodeloval; - da je tožnik na mejnem prehodu Dobova sam odšel do policistov in se jim „predal“ ter takoj naslednji dan po popoldanskem prijetju podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev, v kolikor bo na odprtem oddelku, počakal, poleg tega pa nima nobenih sredstev, da bi kam šel; presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni do držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2/1, 2/1-n, 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - znatna nevarnost pobega - objektivni kriteriji - primernost ukrepa - začasna odredba
Uredba o sistemu EURODAC v tretjem odstavku 24. člena določa, da je iz sklicne številke, ki omogoča, da se lahko podatki nedvoumno povežejo z določeno osebo in državo članico, ki potrebuje podatke, mogoče ugotoviti tudi status osebe, za katero so podani rezultati v sistem EURODAC. V vseh državah članicah, kjer sklicna številka takoj za črkami, ki opredeljuje državo članico, predstavlja število 1, pomeni, da je tožnik v teh državah podal prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar so mu bili tudi vzeti prstni odtisi.
Presoja nevarnosti pobega mora biti opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev, pri čemer pa je skladno s točko 2. (n) člena Uredbe Dublin III dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli te objektivne kriterije. Opredelitev pojma „nevarnost pobega“ je tako izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), pri tem, da se lahko uporabijo zgolj tisti razlogi, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.
Vrhovno sodišče je v sodni odločbi opr. št. I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 (13. točka obrazložitve) odločilo, da presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika.
ZUP člen 290, 291, 298. ZKZ člen 2, 2/1, 4, 7, 7/1, 7/1-2. Pravilnik o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč.
ukrep kmetijskega inšpektorja - uporaba kmetijskih zemljišč - dejanska raba kmetijskih zemljišč - upravna izvršba - sklep o dovolitvi izvršbe
Zoper sklep o dovolitvi izvršbe sodno je varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na ta sklep. V konkretnem primeru se tožnikovi ugovori nanašajo (tudi) na sklep o dovolitvi izvršbe, zato je sodišče tožbo kot dopustno sprejelo v meritorno obravnavo.
Če je zemljišče v zaraščanju, to še ne pomeni nujno, da gre v smislu navedenega pravilnika za zemljišče, ki predstavlja po rabi „drevesa in grmičevje“.
Pravni učinek formalno pravnomočne odločbe ureja ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena, iz katere izhaja, da je formalno pravnomočna tudi tista odločba, s katero je bil zahtevek stranke zavrnjen, torej iz katere ne izhaja za stranko nobena pravica ali obveznost. Drugostopni organ torej napačno meni, da negativna odločba (v smislu zavrnitve strankinega zahtevka) ne postane pravnomočna, torej tudi, da potrdila o pravnomočnosti ne potrebuje in posledično lahko razveljavitev pravnomočnosti prvostopnega organa ostane v veljavi.
Odločitev organa prve stopnje za razveljavitev potrdila v delu, ki se nanaša na B.B., je presegla zahtevo A.A. na razveljavitev pravnomočnosti odločbe, s katero je bil njegov denacionalizacijski zahtevek zavrnjen.
ZKme-1 člen 54, 56. ZUP člen 9, 144, 146, 237, 237/2, 237/2-3. ZJN-2 člen 37, 37/9.
nepovratna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - upravičeni stroški - kršitev pravil postopka - javno naročanje - elementi javnega naročanja - tehnične specifikacije
Toženka ob obravnavi zahteve tožnice za izplačilo sredstev že na podlagi pravno relevantnih predpisov ni imela podlage za zaključek, da so za obravnavo tega zahtevka izpolnjeni pogoji za skrajšan postopek iz 144. člena ZUP. Toženka je pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev ugotavljala dejansko stanje v zvezi z upravičenimi stroški iz zahteve za izplačilo sredstev, opravila je pregled na kraju samem ter administrativni pregled zahtevka in za del zahtevka tožnici tudi poslala poziv za izjasnitev.
Po mnenju sodišča je določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2 lahko razlagati tudi tako, da se zahtevi iz te določbe, da je naročnik dolžan navesti ob navedbi znamke tudi besedilo „ali enakovredni“, če drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, zadosti tudi kadar naročnik v splošnih določbah naročila napove, da bo upošteval tudi enakovredne ponudbe, torej kolikor je iz splošnih določb jasno, da se nanašajo na celoten popis naročila. Torej, da ni za pravilno uporabo devetega odstavka 37. člena ZJN-2 nujno, da se besedilo „ali enakovredni“ dopisuje ob vsaki naročeni postavki.
denacionalizacija - dopolnilna odločba - agrarna skupnost - vračanje premoženja članom agrarne skupnosti - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Utemeljen je tožnikov ugovor, da je organ z izpodbijano dopolnilno odločbo pri odločanju o vračilu parcele 717 v deležu 9679/233152 odločil o tem, kar je bilo že odločeno, glede na dejstva, ki jih je sam v izpodbijani odločbi navedel.
Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijski odločbi nepravilno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita.
O enaki zahtevi tožnika za obročno plačilo davčnega dolga je že odločeno, nazadnje s sklepom z dne 26. 3. 2015. Kot ugotavlja sodišče, tej dejanski ugotovitvi tožnik tudi v tožbi ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi davčnih organov, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek od omenjene odločitve naprej ni spremenilo.
Tožnica napačno razlaga določbo prvega odstavka 48. člena ZBPP. Po tej določbi je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki delno ali v celoti uspe v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Razlaga sporne določbe besedila „delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke“ pomeni, da je upravičenec do BPP v postopku na podlagi zatrjevanega pravnega temelja, s katerim je s tožbo ali drugim pravnim sredstvom uveljavljal svojo pravico od nasprotne stranke, pridobil to, za kar si je s postopkom prizadeval. Tožnica si zato napačno razlaga, da ni pridobila nobenih sredstev, ker ji je bilo vrnjeno le njeno, ker je pridobitev sredstev oziroma dohodka treba razlagati v smislu prvega odstavka 48. člena ZBPP.
Sporno določilo splošnih pogojev tožnici omogoča, da v primeru, da zavarovalec priporočene pošiljke ne dvigne, šteje, da je opomin prejel z dnem prejetja pošiljke na pošto. To pa ustvarja fikcijo, ki je v nasprotju z namenom določbe drugega odstavka 969. člena OZ, saj gre za določbo, ki za nastop zahteva vedenje zavarovalca, da bo zaradi neplačila premije lahko nastopila zakonska sankcija odstopa od pogodbe. Določba splošnih pogojev je zato v nasprotju z namenom določbe drugega odstavka 969. člena OZ, saj gre za ureditev, ki jo določba drugega odstavka 969. člena OZ ne dopušča, ker je namen določbe v obvestitvi zavarovalca o sankciji.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 26, 26/1, 29, 29/1.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - rok za predajo - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - predaja Madžarski
Prvi odstavek 26. člena Dublinske uredbe III ne predpisuje izrecno roka, v katerem mora uradna oseba obvestiti zadevno osebo o odločitvi o njeni predaji v odgovorno državo članico, zato toženki ni mogoče očitati kršitve.
Tožnik je vložil tožbo zoper sklep o predaji odgovorni državi članici ter istočasno predlagal izdajo zahteve za začasno odredbo, s katero se naj odloži izvršitev izpodbijanega akta. To pa po presoji sodišča ob upoštevanju prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III pomeni, da bo 6-mesečni rok za predajo tožnika odgovorni državi članici začel teči s pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu.
Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Madžarski kot kritičen.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZKP člen 166, 172. URS člen 157.
predkazenski postopek - hišna preiskava - dejanje policije - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe
Glede odredb o hišni preiskavi se že v tožbi pravilno ugotavlja, da ne gre za upravna akta oziroma upravni odločbi ter da zato upravni spor po 2. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Odredb pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti za drug posamičen akt, zoper katerega ni zagotovljenega (drugega) sodnega varstva iz 4. člena ZUS-1. Odredbi je namreč izdalo in torej odločilo v zadevi sodišče, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja in da zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno oziroma zahtevano. Odločitev rednih sodišč se ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči in tam sprejetih odločitev.
Določb ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora.
ZUS-1 člen 3, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZKP člen 214, 219a. Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije člen 2.
predkazenski postopek - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - zaseg elektronskih naprav - hišna preiskava - nedotakljivost arhivov Evropske centralne banke
V konkretnem primeru gre za zadevo, za katero je po ZKP pristojno redno sodišče, ki je v obravnavanem primeru sodni odredbi za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdalo v okviru svoje sodne funkcije, skladno z določbami ZKP. Zaradi tega tožeča stranka odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Odločitve sodišč in procesna dejanja sodišč, ki vodijo do teh odločitev, lahko tožeča stranka izpodbija le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred stvarno pristojnimi sodišči in po izčrpanju vseh pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Izpodbijanega sodnega akta in procesnih dejanj sodišča, glede na njihovo naravo kot akta in dejanj sodišča, državnega tožilstva in policije, ni mogoče šteti za posamične akte oziroma dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1.
Ker torej izpodbijani sodni odredbi ne moreta biti akta, ki bi lahko bila predmet upravnega spora, posledično temu ne morejo biti predmet upravnega spora tudi dejanja, ki so posledica izdaje tega akta, kot tudi pregledovanje, obravnavanje, reproduciranje in ostala uporaba zaseženih predmetov, ki so bili zaseženi na podlagi sodne odredbe. Vsa ta dejanja so namreč posledica tega, da je bila s sodnima odredbama odrejena hišna preiskava.
ZUS-1 člen 4, 33, 36, 36/1, 36/1-4. ZKP člen 166, 166/1, 172, 172/3, 214, 214/1, 215, 215/1.
varstvo ustavnih pravic - sodno varstvo - tožba zoper odločitev sodišča - subsidiarni upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijana posamična akta sodišča sta bila izdana v okviru izvrševanja sodne funkcije in je zato že iz tega razloga stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato (dodatno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno. Pri tem ni pravno relevantno, da tožnica ni osumljenka v kazenskem postopku. Tožnica ima namreč kot pravna oseba, pri kateri je bila opravljena hišna preiskava in zaseženi predmeti, možnost uveljavljanja pravnih sredstev po ZKP oziroma nasloviti svoje ugovore v zvezi z opravljenimi preiskovalnimi dejanji na sodišče, ki je odredbi izdalo.
Kot izhaja iz tožbenega predloga, poleg odprave izpodbijanih odredb tožnica od Okrožnega sodišča, specializiranega državnega tožilstva in policije zahteva tudi vračilo v roku 3 dni vseh zaseženih predmetov in dokumentacijo, kot izhajajo iz obeh zapisnikov o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 6. 7. 2016, saj naj bi ti vsebovali tudi podatke, ki so zaupni. Sodišče se s tožnico strinja, da takega zahtevka ne more postaviti pred sodiščem splošne pristojnosti, torej v tem primeru kazenskim sodiščem, saj če bi ga lahko in če bi mu sodišče sledilo, bi to pomenilo dejansko ne-realizacijo preiskovalnih dejanj in s tem onemogočanje izvedbe konkretnega kazenskega postopka. Zato pa tudi to ne more biti razlog za dopustnost upravnega spora po tej podlagi, saj naslovno sodišče ne more in ne sme s svojimi odločitvami onemogočati ali otežiti oziroma na sploh posegati v postopek, ki se izvaja pred rednimi sodišči. Vsi pristojni organi in sodišča pa imajo v postopkih, ki jih vodijo v skladu s svojimi pristojnostmi, dolžnost varovanja podatkov, ki so po posameznih zakonih določeni kot zaupni in zato uživajo posebno varstvo.
Uredba(EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 8, 13, 21, 27, 27/3. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članice - rok za predajo prosilca odgovorni državi članici - sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca - Republika Madžarska - začasna odredba
Tožnik je vložil tožbo zoper sklep o predaji odgovorni državi članici ter istočasno predlagal izdajo zahteve za začasno odredbo, s katero se naj odloži izvršitev izpodbijanega akta. To pa po presoji sodišča pomeni, da bo 6-mesečni rok za predajo tožnika odgovorni državi članici začel teči s pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu.
Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Madžarski podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena po presoji sodišča ni zadostil. Sistemske pomanjkljivosti so objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.