V konkretni zadevi je redno sodišče izpodbijano odredbo o zasegu predmetov izdalo v okviru svoje sodne funkcije skladno z določili ZPPre in ZKP. Zaradi tega tožeča stranka odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj sodi v pristojnost rednih sodišč. Odločitve sodišč in procesna dejanja sodišč, ki vodijo do teh odločitev, lahko tožeča stranka izpodbija le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred stvarno pristojnimi sodišči, in po izčrpanju vseh pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Izpodbijanega sodnega akta in procesnih dejanj sodišča glede na njihovo naravo kot akta in dejanj sodišča ni mogoče šteti za posamične akte oz. dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1.
Ker izpodbijana odredba preiskovalne sodnice ne more biti akt, ki bi lahko bil predmet upravnega spora, posledično temu ne morejo biti predmet upravnega spora tudi dejanja, ki so posledica izdaje tega akta, to pa je razpolaganje z zapisniki sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije kot tudi pregledovanje, obravnavanje, reproduciranje in ostala uporaba teh zapisnikov.
davčna izvršba - odlog davčne izvršbe - odločanje po uradni dolžnosti - zahteva za odlog izvršbe
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper odločbo, ki je predmet davčne izvršbe, oziroma zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - nepopolna vloga - rok za odpravo pomanjkljivosti - zavrženje prošnje
ZBPP organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve, ta preizkus pa glede na zakonsko besedilo zajema tudi realnost oziroma utemeljenost prosilčevega pričakovanja ali zahtevka. Zato se mora organ za potrebe odločanja o BPP seznaniti tako z osnovnimi podatki o stanju zadeve, kot s prosilčevimi pričakovanji oziroma zahtevkom. Toženka ima torej prav, da prošnje, iz katere ti podatki ne izhajajo, ni mogoče obravnavati, sodišče pa pripominja še, da je potreba po jasni in določni opredelitvi teh podatkov še posebno izražena v zvezi z vložitvijo izrednih pravnih sredstev, kjer so razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati, praviloma bistveno ožji od razlogov, ki jih je mogoče uveljavljati v rednem postopku.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - dodelitev brezplačne pravne pomoči v upravnem sporu - veriženje prošenj
Tožnik je želel dobiti brezplačno pravno pomoč v upravnem sporu zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči, česar pa določilo 5. alineje 8. člena ZBPP ne omogoča.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 32, 32/1, 32/2. ZUS-1 člen 32, 32/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito člen 21, 22.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - merila za določitev odgovorne države članice - zdravstveno stanje prosilca - posebna ranljiva skupina - Republika Hrvaška - začasna odredba
V primeru, da gre za osebo, ki spada v skupino ranljivih oseb, večja ranljivost takšne osebe za morebitno kršitev temeljnih človekovih pravic zahteva, da mora država članica, ki izvaja predajo, če seveda predhodno ugotovi, da gre za posebne okoliščine ranljive osebe, pri vsaki taki predaji preveriti, ali je določena zdravstvena oskrba in/ali zdravljenje tudi v praksi na voljo in dostopna v odgovorni državi članici ter v določenih primerih tudi zahtevati od odgovorne države članice, da poda individualno zagotovilo za individualnega prosilca za mednarodno zaščito še pred izvedbo predaje.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrženje prošnje - veriženje prošenj
Organ za BPP je prosilčevo prošnjo na podlagi 8. člena v zvezi z 37. členom ZBPP zavrgel kot nedovoljeno. Pojasnjuje, da ZBPP v 8. členu omejuje dodeljevanje BPP. V peti alineji omenjenega člena določa, da se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Na ta način je zakonodajalec želel preprečiti tako imenovano veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za BPP zavrnjena, sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za BPP za sestavo tožbe v tem sporu.
O istovrstnemu zahtevku je bilo ob izdaji izpodbijanega sklepa že odločeno v predhodnem postopku. Dejanska in pravna podlaga, na kateri temelji odločitev, pa se nista spremenila.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - dodelitev brezplačne pravne pomoči v upravnem sporu - veriženje prošenj
Med strankama ni sporno, da v predmetni zadevi tožnik izpodbija odločbo, ki jo je pristojni upravni organ izdal v postopku odločanja o dodelitvi BPP - za vložitev tožbe v upravnem sporu. Glede na tako dejansko stanje sodišče zaključuje, da je upravni organ, ko je ugotovil, da gre za veriženje prošenj, postopal pravilno, ko je uporabil določbo 5. alineje 8. člena ZBPP v zvezi s 37. členom ZBPP in prošnjo zavrgel kot nedovoljeno. Pravica do brezplačne pravne pomoči namreč ni absolutna pravica, saj se odobri le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP. Pri tem ZBPP v 8. členu izrecno našteva, kdaj se BPP ne dodeli.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 32, 32/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva 2, 2/1, 2/1-n, 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji - začasna odredba
Slovenski zakonodajalec ni izpolnil obveznosti iz določila 2(n) Dublinske uredbe, zato je možnost analogne uporabe določila 68. člena ZTuj-2 zelo šibka podlaga v smislu objektivnih kriterijev begosumnosti in je lahko v posamičnem primeru zadostna samo, če glede na konkretne okoliščine primera ni nobenega dvoma o obstoju begosumnosti.
V konkretnem primeru nesodelovanje tožnika zadeva ravno pobege ali nenadzorovane zapustitve azilnega doma v Sloveniji. Tožnik je že v prvem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito samovoljno zapustil azilni dom, preden je dobil odločbo; tudi po vloženi drugi prošnji samovoljno zapustil azilni dom med potekom postopka, četudi dejansko ni zapustil Slovenije, kot je potrdil svoje navedbe iz tožbe na zaslišanju. Ko je bil tožnik na podlagi začasne odredbe premeščen iz pridržanja v Centru za tujce v režim pridržanja v okviru območja Azilnega doma, je zopet zapustil Slovenijo in odšel v Nemčijo. Iz Nemčije se je vrnil, tožena stranka ga je potem na podlagi Dublinske uredbe vračala v Nemčijo, pri čemer prva predaja ni bila uspešna. Tožena stranka je morala uporabiti prisilna sredstva, da je izvedla drugi poskus predaje Nemčiji. Tožnik je očitno spremenil svojo odločitev, da noče oditi v Nemčijo. Na zaslišanju je bil jasen, da če ga bo Slovenija spet izročila Nemčiji, bo prišel nazaj. Tožnik torej ni begosumen v tem smislu, da bi rad pobegnil iz Slovenije, ker noče, da bi Slovenija obravnavala njegovo prošnjo, ampak želi, da bi prav Slovenija obravnavala njegovo prošnjo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 7, 7/1, 13, 13/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Italiji - odgovornost Republike Slovenije
Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je prosilec že živel v obdobjih najmanj petih mesecev v več državah članicah, in sicer v Italiji, Švici, verjetno tudi v Avstriji, pa tudi v Sloveniji, kjer biva nazadnje, in to od 14. 12. 2015, ko je prosilec vložil prošnjo, torej že več kot sedem mesecev. Zato je odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, na podlagi prvega odstavka 7. člena ter 13. člena Dublinske uredbe III, Slovenija.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 17.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici EU - Dublinska uredba III - predaja Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - zahteva po meritornem odločanju
Analiza opisa razmer na osebnem razgovoru in ostalih izpovedb o opisu razmer na Hrvaškem, ki so v upravnem spisu, omogoča jasen zaključek, da se opis razmer, ki bi lahko pomenile podanost sistemskih pomanjkljivosti za sprejem prosilca nanaša na opis ravnanja s tujci v Slavonskem Brodu, medtem ko za Zagreb, kjer naj bi tožnik po lastni navedbi v tožbi bival v azilnem domu, tožnik opisuje zgolj vedenje prebivalcev. Glede na dejstvo, da se opis spornih razmer nanaša na Slavonski Brod, ki kot tudi sam tožnik v tožbi priznava, ni lokacija v kateri so nastanjeni prosilci za azil, sodišče sprejema razlago toženke, da opis razmer, ki jih je doživel tožnik v Republiki Hrvaški, in ki jih je podal na osebnem razgovoru, ni zadosti relevanten, ker je objekt v Slavonskem Brodu namenjen tujcem, ki niso prosilci za mednarodno zaščito. Razmere, ki jih je konkretno doživel tožnik v Republiki Hrvaški, zato niso dokaz o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca.
Morebitna tehtna želja tožnika, da bi rad ostal v Sloveniji, ni zahteva po kateri bi bil organ dolžan ravnati, zato sodišče ne šteje tudi kot utemeljenega ugovora o bistvenih kršitvah določb postopka, ker neobravnavanje njegove prošnje ni obrazloženo.
ZMZ člen 50. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 28, 28/1.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici.
Zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa bi sicer v primeru morebitne vrnitve tožnika v Slovenijo lahko pomenilo poseg v njegovo pravico do mednarodne zaščite. Vendar pa pravica do mednarodne zaščite ni absolutna pravica, ampak je v njo dopustno poseči v skladu z načelom sorazmernosti (18. člen v zvezi z 1. odstavkom 52. člena Listine o temeljnih pravicah EU), to pa pomeni, da je treba na drugi strani upoštevati pravice drugih prosilcev za azil, ki še čakajo na vsebinsko odločitev sodišča in niso samovoljno zapustili Slovenije.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - načelo nevračanja - Republika Hrvaška
Tožnik ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti izpodbil domneve, da Hrvaška kot članica EU izpolnjuje svoje obveznosti glede zaščite pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Glede na izveden ugotovitveni postopek toženke s preiskovanjem poročil o stanju alavitov v BIH in na Hrvaškem na spletnih straneh, je toženka zaključila, da ni nobenih novic, ki bi kazale, da bodo tožnika kot alavita na Hrvaškem živeči bosanski suniti preganjali ali se mu maščevali. Toženka je v tej smeri v zadostni meri raziskala dejansko stanje, tožnik pa v tožbi ne navaja takšnih dejstev oz. ne predlaga dokazov, ki bi kazali na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Njegovi ugovori so kot že v upravnem postopku prešibki in presplošni.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - Nemčija
Noben organ EU, mednarodna organizacija ali sodišče še ni obravnaval Nemčije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako iz podatkov upravnega spisa, to je osebnega razgovora, izhaja, da konkretno tožnik v Nemčiji ni imel slabih izkušenj, da so bili „korektni in je imel po celi Evropi dobre izkušnje“.
Na tožniku je primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Zvezni republiki Nemčiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, v primeru, kadar ni splošno znanih informacij o pomanjkljivostih v azilnih postopkih določene države članice. Po presoji sodišča tožnik svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil.
zavodi - imenovanje direktorja zavoda - ustanovitelj zavoda - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - začasna odredba
Ustanovitelj tožeče stranke ni ne republika ne občina ali mesto, ZVis pa v primeru kot je obravnavani, drugačnih določb ne vsebuje, zato je glede na določbo drugega odstavka 36. člena ZZ za spor o imenovanju direktorja pristojno sodišče za delovne spore. Na drugačno razlago določbe 36. člena ZZ ne more vplivati niti nesporna ugotovitev, da je ustanovitelj Visoke šole ... javni zavod, ki so ga ustanovile tudi posamezne občine.
Zgoraj navedena ugotovitev bi Upravnemu sodišču v skladu z določbo 19. člena ZPP, ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu, narekovala odločitev o nepristojnosti Upravnega sodišča in odstop zadeve pristojnemu sodišču, ob predpostavki, da so za tako odločitev izpopolnjeni pogoji iz 36. člena ZZ, torej da zahtevo za sodno varstvo vloži prijavljeni in neizbrani kandidat, kar pa pri obravnavani tožbi ni primer. Ker je v obravnavanem primeru tožbo vložila Visoka šola ..., je sodišče po ugotovitvi, da izpodbijani sklep o imenovanju direktorja ni akt iz 2. člena ZUS-1, tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne zadostuje zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, to je, da prosilec nima dovolj sredstev za plačilo storitev odvetnika, ampak mora biti hkrati izpolnjen tudi vsebinski pogoj, to je, da ima zadeva izgled za uspeh.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - finančna preiskava - poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi - zavrženje tožbe
Tožnica ima zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI, ki že teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in je izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper sodbo v navedenem pravdnem postopku.
tujec - omejitev gibanja - nevarnost pobega - nastanitev tujca v Centru za tujce - načelo sorazmernosti - obrazložitev odločbe
Nevarnost pobega je tožena stranka utemeljila s tem, da je tožnik vstopil v državo kljub temu, da ni posedoval veljavne potne listine in tudi ne veljavnega vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje. Po presoji sodišča navedene okoliščine niso okoliščine, ki bi izkazovale begosumnost. Tožena stranka ni upoštevala načela sorazmernosti in ni presojala možnosti milejšega ukrepa.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev - standard preganjanja ali resne škode
Razlika med obravnavanjem prošnje v pospešenem in rednem postopku je predvsem, da pristojnemu organu v okviru pospešenega postopka ni potrebno pridobiti specifičnih informacij o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom (9. alineja 23. člena ZMZ) in jih vključiti v celovito dokazno oceno v povezavi z izjavami in predloženimi dokazi. Izvedba hitrega postopka pa pristojnega organa kljub temu ne odvezuje od načelne obveznosti oprave osebnega razgovora s prosilcem, saj mora biti ta ob upoštevanju 1. odstavka 45. člena ZMZ opravljen tako v primeru rednega kot tudi pospešenega postopka, opustiti pa ga je mogoče le v izjemnih primerih.
Stališča Ustavnega sodišča ni mogoče razumeti tako togo, da bi že najmanjša ocena stopnje intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic s strani pristojnega organa z namenom, da bi se ugotovilo, ali zatrjevana dejanja ustrezajo pogojem Ženevske konvencije oziroma ZMZ, pomenila, da prošnja tožnika ne more biti očitno neutemeljena. Pri zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, za katere prosilec v postopku za priznanje mednarodne zaščite trdi, da predstavljajo preganjanje v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ, se namreč že po naravi stvari vselej ocenjuje in presoja tudi stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev, pa to še ne pomeni, da pri tem v nobenem primeru ne more biti ugotovljeno, da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Lahko se namreč zgodi, da prosilec v postopku zatrjuje takšna dejanja, ki so očitno lažje narave in za prosilca že na prvi pogled (prima facie) ne morejo predstavljati tako hude kršitve človekovih pravic, kot jih zahteva 26. člen ZMZ, oziroma resne škode, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ, ter je zato očitno, da pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne izpolnjuje, vendar pa bo pristojni organ takšno oceno seveda lahko sprejel šele po opravljeni začetni oceni intenzivnosti zatrjevanih dejanj oziroma stopnje zatrjevanih kršitev glede na uveljavljan razlog zatrjevanega preganjanja.
brezplačna pravna pomoč - postopek odvzema poslovne sposobnosti - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka
Pri preizkusu zakonitosti izpodbijanih sklepov o prekinitvi postopka sodišče ugotavlja, da temeljijo na ugotovitvi okoliščine, da je bil uveden postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožnika ter določbi 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP, po kateri se postopek prekine, če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasnega zastopnika. Na podlagi navedene določbe 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP bi bilo mogoče izdati sklep o prekinitvi postopka le, če bi bilo o odvzemu poslovne sposobnosti tožniku že odločeno z odločbo, ki bi povzročala pravne učinke, tj. s pravnomočno odločbo. Pri tem pa sodišče tožniku tudi pritrjuje, da je odločba o odvzemu poslovne sposobnosti konstitutivna odločba, ki pravno učinkuje „ex nunc“ ter ne „ex tunc“.