davčni inšpekcijski nadzor - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z premičninami - vrednostni papirji - lastništvo vrednostnih papirjev
Dolžina oziroma trajanje postopka nadzora sama po sebi na odločitev ne vpliva. Lahko pa na izpodbijano odločitev vplivajo spremenjene okoliščine oziroma ugotovitve davčnih organov v postopku nadzora, saj je ob ugotovitvi, da obveznosti ni, po določbah 122. člena ZDavP-2 možna sprostitev ali delna sprostitev zavarovanja.
Po 3. točki prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje zavezancu za davek omeji ali prepove razpolagati z njegovimi nepremičninami oziroma deleži, ki jih ima v družbah, ter s premičninami, kar pomeni in kar je tudi logično, da je mogoče poseči le na premičnine in s tem tudi na obveznice, ki so v lasti tožnika. Zato po presoji sodišča za zakonito izdani sklep, pa čeprav začasni in čeprav gre samo za zavarovanje, ni dovolj, da drugostopni organ vzame tožnikov ugovor, da ni lastnik pretežnega dela obveznic, na znanje, kot je to storil v konkretnem primeru, temveč mora navedbe preveriti ter ob smiselni uporabi določb, ki se nanašajo na rubež premičnin tožnika pozvati, da svojo trditev dokaže in šele nato odločiti v zadevi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - poslovni delež v gospodarski družbi - zadolženost družbe
Pravica do dostopa do sodišča je sestavni del pravice do sodnega varstva, zato je potrebno zagotoviti enakopravne možnosti za učinkovito uresničitev pravice do sodnega varstva stranki, ki nima premoženja in zato ni zmožna najeti pravno kvalificiranega pooblaščenca. Poudarek je torej na dejanskem premoženju, ki ga ima prosilec, ne pa na formalni ugotovitvi, da je prosilec v sodnem registru vpisan s poslovnim deležem, ki je enak osnovnemu kapitalu družbe v višini 21.019,00 EUR.
Za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost in zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
ZFPPIPP člen 442, 442/1, 442/1-1, 442/10. ZDavP-2 člen 126.
davčna izvršba - izbrisana družba - družbenik izbrisane družbe - aktivni družbenik - odgovornost družbenika za obveznosti izbrisane družbe - zastaranje
Namen zakonske ureditve iz 442. člena ZFPPIPP je v tem, da se družbenike oziroma dolžnike reši negotovosti, ali bodo upniki terjatve uveljavljali ali ne. Vsebina obvestila, ki je bilo tožnici vročeno znotraj predpisanega enoletnega roka, zato po presoji sodišča zadosti zakonskemu standardu uveljavljanja terjatve iz desetega odstavka 422. člena ZFPPIPP, čeprav ga, kot opozarja tožeča stranka, glede na prekluzivnost predpisanega roka, ni mogoče obravnavati kot dejanja, ki povzroči pretrganje zastaranja po določbah 126. člena ZDavP-2.
Stališče, da tožnica ni imela možnosti vpliva na upravljanje in poslovanje družbe, ker ni bila družbenica izbrisane družbe v času izbrisa, je neskladno z zakonsko ureditvijo, po kateri aktivni družbenik, ki mu je položaj družbenika prenehal pred prenehanjem pravne osebe, odgovarja za neplačane obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob njenem prenehanju, in ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika.
ZUS-1 člen 36. Statut Odvetniške zbornice Slovenije člen 59d.
izbris odvetnika iz imenika odvetnikov - pogoji za izbris - začasna odredba - pravni interes
Če drugačna (posebna) ureditev upravnega postopka na posameznem upravnem področju izvršljivost upravnega akta veže na njegovo pravnomočnost, pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, ker nastanek škodljivih posledic, ki se preprečujejo z začasno odredbo, preprečuje že specialna procesna ureditev. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj, saj je v splošnem aktu tožene stranke kot nosilke javnih pooblastil na podlagi zakonskega pooblastila določeno, da se odvetnika na podlagi odločbe o izbrisu iz imenika odvetnikov izbriše potem, ko odločba postane pravnomočna.
mednarodna zaščita - status begunca - prisilna mobilizacija - subsidiarna oblika zaščite - ocena verodostojnosti - dokazni standard - prosilec iz Nigerije
Ob analizi vseh tožnikovih izjav, ki jih je podal tekom postopka, je mogoče ugotoviti, da je tožnikova izpovedba dokaj nenatančna in posplošena ter ne vsebuje nobenih takšnih podrobnosti, ki bi sodišče odvrnila od dvoma, da so se dogodki v izvorni državi tožnika zgodili na način, kot jih je predstavil tožnik.
Glede dokaznega standarda o tem, kdaj pri prosilcu za mednarodno zaščito obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ali tveganje, da utrpi resno škodo, je sodišče že večkrat, navedlo, da je dokazni standard v azilnih zadevah standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo (ang.: reasonable likelihood). V elementu preteklega preganjanja pa po mnenju upravnega sodišča velja višji dokazni standard, in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.
Tožnik v konkretnem primeru ni zadostil potrebnemu dokaznemu standardu in s svojimi neprepričljivimi trditvami ni uspel izkazati, da pri njem obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ob vrnitvi v izvorno državo (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), tožena stranka pa je zato pravilno ugotovila, da tožnikov opis dejstev, gledano skozi vse dokaze v celoti, ni do takšne mere verjeten, da bi obstajal dvom, ali je (oziroma bi bil) tožnik preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini zaradi prisilne mobilizacije.
Upoštevaje določb ZZ in ZUJIK je sodna praksa oblikovala stališče, da se akt o neizbiri (obvestilo) in akt o izbiri štejeta za celoto.
V postopkih izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda se smiselno uporablja ZUP, kar pomeni, da morata oba akta skupaj vsebovati obrazložitev, ki omogoča presojo, kot jo določa prvi odstavek 36. člena ZZ. Toženka bi morala torej ob obveznosti smiselne uporabe določbe 214. člena ZUP v izpodbijanih aktih svojo odločitev obrazložiti v obsegu, da bi vsebovala ugotovljeno dejansko stanje z navedbo dokazov, razloge za odločitev in navedbo predpisov, vse v povezavi z določbo petega odstavka 214. člena ZUP, tako da bi sodišče lahko presodilo zakonitost akta o izbiri z vidika razpisnih pogojev, kot jih določata ZZ in ZUJIK oz. so podrobneje določeni v aktu o ustanovitvi javnega zavoda (39. člen ZUJIK). Le tako obrazložen akt lahko sodišče presoja glede na v prvem odstavku 36. člena ZZ dopustne razloge za uveljavljanje sodnega varstva.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - molk organa - po vložitvi tožbe izdana odločba - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožeča stranka je sodišču, še preden je to prejelo obvestilo tožene stranke, da je izdala upravni akt, in še preden je lahko sodišče zahtevalo od tožeče stranke, naj mu sporoči, ali vztraja pri tožbi, sporočila, da tožbo umika. Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavilo.
ZDDPO-1 člen 11. ZDDPO-2 člen 12. ZDavP-2 člen 68.
dohodnina - dohodek iz dejavnosti - računi - neverodostojna knjigovodska listina - davčno nepriznani odhodki - ponovljeni postopek
Razlogi za odpravo odločbe v I. točki izreka po nadzorstveni pravici so drugačni kot so stališča, ki jih je zavzelo sodišče v sodbi, s katero je odpravilo prvo prvostopno odločbo z dne 12. 11. 2008 v zvezi z odločbo druge stopnje in ki jim je sicer pravilno in v skladu z določbami 64. člena ZUS-1, po katerih je v primeru ugoditve tožbi in odprave izpodbijanega upravnega akta pri izdaji novega upravnega akta pristojni upravni organ vezan na pravno mnenje in stališča, ki jih je v sodbi zavzelo sodišče, sledil prvostopni organ, ko je v zadevi ponovno odločil. Pri čemer je logično, da pravno mnenje in stališča, ki jih je zavzelo sodišče, zavezujejo tako prvostopni organ kot tudi drugostopni organ, ko odloča o pritožbi zoper odločbo, izdano v ponovljenem postopku.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt sodne veje oblasti - zavrženje tožbe
V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvami in dejanji sodišča v izvršilnem postopku. Gre torej za izvršilno zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Zaradi tega tožnik odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - varna izvorna država - načelo nevračanja - Republika Hrvaška - začasna odredba
Tožnik je na osebnem razgovoru ob navzočnosti svoje pooblaščenke na vprašanje uradne osebe, da naj pojasni, ali so v Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali in ali bi bil v tej državi ogrožen, navedel, da je bilo policijsko obnašanje nečloveško, pa tudi prebivalci naj bi se do njega grdo vedli, na kar je na dodatna vprašanja uradne osebe, zakaj tako meni, in kakšna je bila osnovna oskrba na Hrvaškem, odgovoril, da so policisti v času, ko je še bival v zaprtem kampu ob intervenciji, ko so se znesli na vseh, ki so bili navzoči v bližini mesta pretepa dveh oseb, tudi tožnika udarili s pendrekom po hrbtu ter da so ga prebivalci na ulici grdo gledali. Na dodatna vprašanja je pojasnil, da je bila varnost v odprtem kampu slaba, četudi so bili navzoči varnostniki ter da mu ni bil omogočen pregled zdravnika zaradi bolečin v hrbtenici, ampak je prejel samo tablete proti bolečinam.
Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil z navedenimi trditvami na osebnem razgovoru dne 7. 6. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svoje pooblaščenke, ki je ustrezno kvalificirana svetovalka za begunce.
Tožnik v konkretnem primeru za izdajo začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - neobravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Dublinska odredba III
V obravnavnem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
brezplačna pravna pomoč - poziv k dopolnitvi vloge - dopolnitev vloge po izteku roka
Tožnik vloge ni dopolnil v postavljenem roku. Ker pa rok iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP ni prekluziven iz razloga, ker ne gre za zakonski procesni rok, saj ni predpisan z zakonom, ampak ga postavi uradna oseba, sodišče meni, da je tožena stranka napačno uporabila določilo drugega odstavka 67. člena ZUP in je iz tega razloga sklep odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. Glede na to, da je bil izpodbijani sklep odpravljen šele 5. 5. 2016, je bila tožena stranka očitno že pred odpravo sklepa seznanjena s tem, da je tožnik vlogo dopolnil. Iz navedenega razloga bi morala to dopolnitev vloge upoštevati.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - individualna ogroženost prosilca - prosilec iz Pakistana
Presoja, ali je določena oseba upravičena do priznanja mednarodne zaščite, mora biti individualna in opravljena za vsak konkreten primer, tako da mora za vsako posamezno osebo, ki za zaščito prosi, obstajati nevarnost, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena s preganjanjem zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov oziroma z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ta pogoj v primeru tožnice in njenih otrok ni izpolnjen, saj je tožnica izvorno državo zapustila zaradi groženj, ki jih je zaradi zemljiškega spora s sosedi prejel njen brat, pri presoji za upravičenost do subsidiarne zaščite v povezavi s 1. alinejo 28. člena ZMZ-1 pa je tožena stranka ugotovila, da tožnici osebno niso nikoli grozili, saj so ženske izvzete iz vsega tega, in da je imel težave njen brat.
tujec - dovolitev zadrževanja - načelo nevračanja - diskriminacija Romov na Kosovu
Sodišče se lahko pridruži ugotovitvi, da se razmere na Kosovu izboljšujejo do te mere, da ni mogoče trditi, da bi bila vrnitev tožnikov v omenjeno državo nedopustna, ker bi bili tožniki tam izpostavljeni krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Ob tem je potrebno poudariti, da so pojmi „kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje“ nedoločni pravni pojmi, katerih vsebino je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Vnaprejšnja posplošena opredelitev, kaj zajemajo, ni mogoča in je odvisna od specifičnih okoliščin konkretnega primera.
sofinanciranje iz javnih sredstev - raziskovalna dejavnost - obrazložitev odločbe - enako varstvo pravic
Ne glede na to, da je ocenjevanje strokovno opravilo, mora biti akt obrazložen v tolikšnem obsegu, da je upoštevano ustavno določilo o pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V okvir te pravice sodi tudi pravica do ustrezno obrazložene odločitve, najpomembnejši del obrazložitve pa je tisti, ki se nanaša na razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, oziroma razloge, zaradi katerih zahtevku ni bilo ugodeno.
v predmetni zadevi, ki se nanaša na carinske in uvozne dajatve, je treba kot materialni predpis upoštevati CZS, ki v drugem odstavku 241. člena določa, da je treba znesek teh obresti izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu.
Uredba Sveta št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 251, 251-1.
carina - carinska deklaracija - razveljavitev carinske deklaracije - pogoji za razveljavitev - sprostitev blaga v prost promet
Določbo prve točke 66. člena CZ je treba razlagati tako, da je razveljavitev carinskih deklaracij dopustna pred odobritvijo prepustitve, saj za primere, ko je do odobritve prepustitve blaga že prišlo, druga točka 66. člena CZ določa, da je razveljavitev deklaracij dopustna zgolj v primerih, določenih skladno s postopkom odbora. Ker je torej v obravnavanem primeru bila na podlagi deklaracij odobrena prepustitev blaga in je bilo to tudi izneseno iz proste cone, to pomeni, da je pri odločanju o zahtevi tožeče stranke treba izhajati iz 1. točke 251. člena UICZ.
dohodnina od dobička iz kapitala - pobot - znižanje davčne osnove
Znižanje davčne osnove zaradi pobota je posebno pravno dejstvo, ki se lahko uveljavlja v napovedi za odmero davka od odsvojitve vrednostnih papirjev, a ga je potrebno posebej napovedati.
brezplačna pravna pomoč - prenehanje pravice brezplačne pravne pomoči - bistvena kršitev določb postopka - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
V konkretnem primeru je bil obseg dodeljene BPP jasno določen, prav tako tudi razlogi za dodelitev redne BPP. Odvetnik ni bil postavljen z namenom, da oceni, ali tožnik izpolnjuje vsebinski pogoj za odobritev BPP po določbi 24. člena ZBPP. Tožena stranka bi morala v konkretnem primeru obravnavati tožnikov predlog za postavitev drugega odvetnika, vložen 16. 5. 2016 ter postopati v skladu s 30. členom ZBPP. Zahtevo za razrešitev bi morala obravnavati po devetem odstavku 30. člena ZBPP in v postopku razrešitve ugotavljati, ali so podani razlogi za razrešitev postavljenega odvetnika na strani odvetnika, tako kot zatrjuje tožnik.