brezplačna pravna pomoč - postopek odvzema poslovne sposobnosti - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka
Pri preizkusu zakonitosti izpodbijanih sklepov o prekinitvi postopka sodišče ugotavlja, da temeljijo na ugotovitvi okoliščine, da je bil uveden postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožnika ter določbi 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP, po kateri se postopek prekine, če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasnega zastopnika. Na podlagi navedene določbe 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP bi bilo mogoče izdati sklep o prekinitvi postopka le, če bi bilo o odvzemu poslovne sposobnosti tožniku že odločeno z odločbo, ki bi povzročala pravne učinke, tj. s pravnomočno odločbo. Pri tem pa sodišče tožniku tudi pritrjuje, da je odločba o odvzemu poslovne sposobnosti konstitutivna odločba, ki pravno učinkuje „ex nunc“ ter ne „ex tunc“.
Za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost in zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - poslovni delež v gospodarski družbi - zadolženost družbe
Pravica do dostopa do sodišča je sestavni del pravice do sodnega varstva, zato je potrebno zagotoviti enakopravne možnosti za učinkovito uresničitev pravice do sodnega varstva stranki, ki nima premoženja in zato ni zmožna najeti pravno kvalificiranega pooblaščenca. Poudarek je torej na dejanskem premoženju, ki ga ima prosilec, ne pa na formalni ugotovitvi, da je prosilec v sodnem registru vpisan s poslovnim deležem, ki je enak osnovnemu kapitalu družbe v višini 21.019,00 EUR.
ZUS-1 člen 36. Statut Odvetniške zbornice Slovenije člen 59d.
izbris odvetnika iz imenika odvetnikov - pogoji za izbris - začasna odredba - pravni interes
Če drugačna (posebna) ureditev upravnega postopka na posameznem upravnem področju izvršljivost upravnega akta veže na njegovo pravnomočnost, pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, ker nastanek škodljivih posledic, ki se preprečujejo z začasno odredbo, preprečuje že specialna procesna ureditev. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj, saj je v splošnem aktu tožene stranke kot nosilke javnih pooblastil na podlagi zakonskega pooblastila določeno, da se odvetnika na podlagi odločbe o izbrisu iz imenika odvetnikov izbriše potem, ko odločba postane pravnomočna.
davčni inšpekcijski nadzor - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z premičninami - vrednostni papirji - lastništvo vrednostnih papirjev
Dolžina oziroma trajanje postopka nadzora sama po sebi na odločitev ne vpliva. Lahko pa na izpodbijano odločitev vplivajo spremenjene okoliščine oziroma ugotovitve davčnih organov v postopku nadzora, saj je ob ugotovitvi, da obveznosti ni, po določbah 122. člena ZDavP-2 možna sprostitev ali delna sprostitev zavarovanja.
Po 3. točki prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje zavezancu za davek omeji ali prepove razpolagati z njegovimi nepremičninami oziroma deleži, ki jih ima v družbah, ter s premičninami, kar pomeni in kar je tudi logično, da je mogoče poseči le na premičnine in s tem tudi na obveznice, ki so v lasti tožnika. Zato po presoji sodišča za zakonito izdani sklep, pa čeprav začasni in čeprav gre samo za zavarovanje, ni dovolj, da drugostopni organ vzame tožnikov ugovor, da ni lastnik pretežnega dela obveznic, na znanje, kot je to storil v konkretnem primeru, temveč mora navedbe preveriti ter ob smiselni uporabi določb, ki se nanašajo na rubež premičnin tožnika pozvati, da svojo trditev dokaže in šele nato odločiti v zadevi.
mednarodna zaščita - status begunca - prisilna mobilizacija - subsidiarna oblika zaščite - ocena verodostojnosti - dokazni standard - prosilec iz Nigerije
Ob analizi vseh tožnikovih izjav, ki jih je podal tekom postopka, je mogoče ugotoviti, da je tožnikova izpovedba dokaj nenatančna in posplošena ter ne vsebuje nobenih takšnih podrobnosti, ki bi sodišče odvrnila od dvoma, da so se dogodki v izvorni državi tožnika zgodili na način, kot jih je predstavil tožnik.
Glede dokaznega standarda o tem, kdaj pri prosilcu za mednarodno zaščito obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ali tveganje, da utrpi resno škodo, je sodišče že večkrat, navedlo, da je dokazni standard v azilnih zadevah standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo (ang.: reasonable likelihood). V elementu preteklega preganjanja pa po mnenju upravnega sodišča velja višji dokazni standard, in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.
Tožnik v konkretnem primeru ni zadostil potrebnemu dokaznemu standardu in s svojimi neprepričljivimi trditvami ni uspel izkazati, da pri njem obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ob vrnitvi v izvorno državo (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), tožena stranka pa je zato pravilno ugotovila, da tožnikov opis dejstev, gledano skozi vse dokaze v celoti, ni do takšne mere verjeten, da bi obstajal dvom, ali je (oziroma bi bil) tožnik preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini zaradi prisilne mobilizacije.
Upoštevaje določb ZZ in ZUJIK je sodna praksa oblikovala stališče, da se akt o neizbiri (obvestilo) in akt o izbiri štejeta za celoto.
V postopkih izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda se smiselno uporablja ZUP, kar pomeni, da morata oba akta skupaj vsebovati obrazložitev, ki omogoča presojo, kot jo določa prvi odstavek 36. člena ZZ. Toženka bi morala torej ob obveznosti smiselne uporabe določbe 214. člena ZUP v izpodbijanih aktih svojo odločitev obrazložiti v obsegu, da bi vsebovala ugotovljeno dejansko stanje z navedbo dokazov, razloge za odločitev in navedbo predpisov, vse v povezavi z določbo petega odstavka 214. člena ZUP, tako da bi sodišče lahko presodilo zakonitost akta o izbiri z vidika razpisnih pogojev, kot jih določata ZZ in ZUJIK oz. so podrobneje določeni v aktu o ustanovitvi javnega zavoda (39. člen ZUJIK). Le tako obrazložen akt lahko sodišče presoja glede na v prvem odstavku 36. člena ZZ dopustne razloge za uveljavljanje sodnega varstva.
ZDDPO-1 člen 11. ZDDPO-2 člen 12. ZDavP-2 člen 68.
dohodnina - dohodek iz dejavnosti - računi - neverodostojna knjigovodska listina - davčno nepriznani odhodki - ponovljeni postopek
Razlogi za odpravo odločbe v I. točki izreka po nadzorstveni pravici so drugačni kot so stališča, ki jih je zavzelo sodišče v sodbi, s katero je odpravilo prvo prvostopno odločbo z dne 12. 11. 2008 v zvezi z odločbo druge stopnje in ki jim je sicer pravilno in v skladu z določbami 64. člena ZUS-1, po katerih je v primeru ugoditve tožbi in odprave izpodbijanega upravnega akta pri izdaji novega upravnega akta pristojni upravni organ vezan na pravno mnenje in stališča, ki jih je v sodbi zavzelo sodišče, sledil prvostopni organ, ko je v zadevi ponovno odločil. Pri čemer je logično, da pravno mnenje in stališča, ki jih je zavzelo sodišče, zavezujejo tako prvostopni organ kot tudi drugostopni organ, ko odloča o pritožbi zoper odločbo, izdano v ponovljenem postopku.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - molk organa - po vložitvi tožbe izdana odločba - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožeča stranka je sodišču, še preden je to prejelo obvestilo tožene stranke, da je izdala upravni akt, in še preden je lahko sodišče zahtevalo od tožeče stranke, naj mu sporoči, ali vztraja pri tožbi, sporočila, da tožbo umika. Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavilo.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - individualna ogroženost prosilca - prosilec iz Pakistana
Presoja, ali je določena oseba upravičena do priznanja mednarodne zaščite, mora biti individualna in opravljena za vsak konkreten primer, tako da mora za vsako posamezno osebo, ki za zaščito prosi, obstajati nevarnost, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena s preganjanjem zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov oziroma z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ta pogoj v primeru tožnice in njenih otrok ni izpolnjen, saj je tožnica izvorno državo zapustila zaradi groženj, ki jih je zaradi zemljiškega spora s sosedi prejel njen brat, pri presoji za upravičenost do subsidiarne zaščite v povezavi s 1. alinejo 28. člena ZMZ-1 pa je tožena stranka ugotovila, da tožnici osebno niso nikoli grozili, saj so ženske izvzete iz vsega tega, in da je imel težave njen brat.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - varna izvorna država - načelo nevračanja - Republika Hrvaška - začasna odredba
Tožnik je na osebnem razgovoru ob navzočnosti svoje pooblaščenke na vprašanje uradne osebe, da naj pojasni, ali so v Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali in ali bi bil v tej državi ogrožen, navedel, da je bilo policijsko obnašanje nečloveško, pa tudi prebivalci naj bi se do njega grdo vedli, na kar je na dodatna vprašanja uradne osebe, zakaj tako meni, in kakšna je bila osnovna oskrba na Hrvaškem, odgovoril, da so policisti v času, ko je še bival v zaprtem kampu ob intervenciji, ko so se znesli na vseh, ki so bili navzoči v bližini mesta pretepa dveh oseb, tudi tožnika udarili s pendrekom po hrbtu ter da so ga prebivalci na ulici grdo gledali. Na dodatna vprašanja je pojasnil, da je bila varnost v odprtem kampu slaba, četudi so bili navzoči varnostniki ter da mu ni bil omogočen pregled zdravnika zaradi bolečin v hrbtenici, ampak je prejel samo tablete proti bolečinam.
Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil z navedenimi trditvami na osebnem razgovoru dne 7. 6. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svoje pooblaščenke, ki je ustrezno kvalificirana svetovalka za begunce.
Tožnik v konkretnem primeru za izdajo začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt sodne veje oblasti - zavrženje tožbe
V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvami in dejanji sodišča v izvršilnem postopku. Gre torej za izvršilno zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Zaradi tega tožnik odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
tujec - dovolitev zadrževanja - načelo nevračanja - diskriminacija Romov na Kosovu
Sodišče se lahko pridruži ugotovitvi, da se razmere na Kosovu izboljšujejo do te mere, da ni mogoče trditi, da bi bila vrnitev tožnikov v omenjeno državo nedopustna, ker bi bili tožniki tam izpostavljeni krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Ob tem je potrebno poudariti, da so pojmi „kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje“ nedoločni pravni pojmi, katerih vsebino je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Vnaprejšnja posplošena opredelitev, kaj zajemajo, ni mogoča in je odvisna od specifičnih okoliščin konkretnega primera.
brezplačna pravna pomoč - poziv k dopolnitvi vloge - dopolnitev vloge po izteku roka
Tožnik vloge ni dopolnil v postavljenem roku. Ker pa rok iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP ni prekluziven iz razloga, ker ne gre za zakonski procesni rok, saj ni predpisan z zakonom, ampak ga postavi uradna oseba, sodišče meni, da je tožena stranka napačno uporabila določilo drugega odstavka 67. člena ZUP in je iz tega razloga sklep odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. Glede na to, da je bil izpodbijani sklep odpravljen šele 5. 5. 2016, je bila tožena stranka očitno že pred odpravo sklepa seznanjena s tem, da je tožnik vlogo dopolnil. Iz navedenega razloga bi morala to dopolnitev vloge upoštevati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - neobravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Dublinska odredba III
V obravnavnem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Uredba Sveta št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 251, 251-1.
carina - carinska deklaracija - razveljavitev carinske deklaracije - pogoji za razveljavitev - sprostitev blaga v prost promet
Določbo prve točke 66. člena CZ je treba razlagati tako, da je razveljavitev carinskih deklaracij dopustna pred odobritvijo prepustitve, saj za primere, ko je do odobritve prepustitve blaga že prišlo, druga točka 66. člena CZ določa, da je razveljavitev deklaracij dopustna zgolj v primerih, določenih skladno s postopkom odbora. Ker je torej v obravnavanem primeru bila na podlagi deklaracij odobrena prepustitev blaga in je bilo to tudi izneseno iz proste cone, to pomeni, da je pri odločanju o zahtevi tožeče stranke treba izhajati iz 1. točke 251. člena UICZ.
Tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni priznala stroškov, ki jih je tožnik priglasil v vlogi z dne 12. 1. 2011, torej v času trajanja postopka. S to vlogo je tožnik zahteval, da se mu povrnejo stroški sestave vloge v višini 200 točk, pisarniški stroški v višini 2 % ter DDV. Sodišče zato meni, da je v tem obsegu tožena stranka kršila določbe postopka, in sicer določbo prvega odstavka 214. člena ZUP. Obrazložitve odločitve tožene stranke glede tožnikove vloge z dne 12. 1. 2011 dejansko ni, prav tako tudi ne obrazložitve glede zahtevanih zamudnih obresti in je torej mogoče zgolj sklepati, da teh stroškov tožena stranka ni priznala.
ZDen člen 10, 10/2. Sporazum med FLR Jugoslavijo in Češkoslovaško Republiko o reševanju odprtih premoženjskih vprašanj z dne 11. 2. 1956 člen 2, 2/1, 2/1-b.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina - odškodnina tuje države
Organ nepravilno sklepa, da zaradi slovenskega in jugoslovanskega državljanstva A.A., ki je bilo ugotovljeno za obdobje od 28. 8. 1945 do smrti 23. 12. 1979, navedena ni mogla biti državljanka Češkoslovaške republike. Sodišče pritrjuje tožniku, da je bilo slovensko in jugoslovansko državljanstvo za A.A. ugotovljeno šele z odločbo z dne 29. 8. 2013 ter da navedena kot državljanka v državljansko knjigo ni bila vpisana in tako pristojnim organom Češkoslovaške republike lahko podatek o tem, da je v letu 1939 (ponovno) pridobila jugoslovansko državljanstvo in kar bi bilo ovira za to, da bi imela ali pridobila češko državljanstvo, ni bil znan (sama pa bi se opredeljevala za češko državljanko). Poleg tega so si podatki o tem, ali je bila zakonska zveza leta 1939 razvezana, nasprotujoči oziroma se A.A. označuje po statusu kot vdovo ter ne ločeno, čeprav iz poročnega lista v spisni dokumentaciji izhaja, da sta se zakonca 11. 4. 1939 ločila. Vendar je ob tem hkrati navedeno, da je bila ločitev zakonske zveze 9. 9. 1946 preklicana, na kar opozarja tudi tožba. To pomeni, da bi A.A., tudi če bi češko državljanstvo v letu 1939 izgubila, tega v letu 1946 lahko ponovno pridobila. Njen državljanski status v letu 1946 pa je z vidika možnosti pridobiti odškodnino od tuje (Češkoslovaške) države pomemben, saj je to leto podržavljenja (5. 12. 1946).
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - izvršilni postopek - vložitev kazenske ovadbe - čezmejni spor
Tožnik se v pripravljalni vlogi sklicuje na določbe 52. a do 52. n člena ZBPP, ki določajo upravičence do brezplačne pravne pomoči, pogoje za njeno dodelitev, obseg dodelitve ter postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči v čezmejnih sporih, vendar pa na podlagi teh odločb ni mogoče odločati o njegovi prošnji. V tožnikovi zadevi gre sicer za izvršilno zadevo, vendar pa bi, kolikor bi sprožil sodni postopek v drugi državi članici Evropske unije, lahko zaprosil le za brezplačno pravno pomoč v zvezi s pošiljanjem prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči tujemu organu in to po postopku, ki ga določajo določbe od 52. g do 52. l člena ZBPP, kar pa za tožnikovo prošnjo ne velja.
Vložitev ovadbe je predkazenski in ne sodni postopek. Ker se brezplačna pravna pomoč dodeli le za sodne postopke, to pomeni, da tožnikova prošnja v tej fazi postopka ni upravičena, lahko pa bo, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, ponovno, kot oškodovanec, zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kolikor bo do uvedbe kazenskega postopka prišlo.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba, s katero je bil končan upravni postopek, je bila tožnici vročena 29. 4. 2016. Tožnica sicer v tožbi navaja, da je izpodbijano odločbo prejela 3. 5. 2016. Vendar iz dokazila o vročitvi odločbe, to je poštne vročilnice, ki se nahaja v upravnih spisih, jasno izhaja, da je tožnica poštno pošiljko z odločbo prevzela 29. 4. 2016. Rok 30 dni za vložitev tožbe, na katerega je bila tožnica opozorjena v pravnem pouku izpodbijane odločbe, je začel teči 30. 4. 2016 in se je (ker je bila 29. 5. 2016 nedelja) iztekel v ponedeljek, 30. 5. 2016. To je bil torej zadnji dan, v katerem bi tožnica še lahko pravočasno vložila tožbo.