komunalni prispevek - davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova - zamudne obresti - obračun zamudnih obresti
Ker izvršilnega naslova s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni dopustno izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), davčni organ ugovore, ki se neposredno, oziroma z opisovanjem dogodkov v času pred izdajo izvršilnega naslova, posredno nanašajo na izvršilni naslov, na tej podlagi utemeljeno zavrne kot nedopustne. Sklep o davčni izvršbi se presoja ob upoštevanju dejanskega stanja v času njegove izdaje in ga tudi ni mogoče izpodbijati z razlogi, ki po 155. členu ZDavP-2 narekujejo ustavitev izvršbe.
Obračun zamudnih obresti ni izvršilni naslov, dolžnik pa ga, drugače od izvršilnega naslova, s pritožbo ne more izpodbijati. Ugovori, ki se nanašajo na navedeni obračun, so po navedenem dopustni, njihova utemeljenost pa se v pritožbenem postopku presoja glede na njihovo vsebino, po potrebi tudi ob udeležbi nasprotne stranke – predlagatelja izvršbe. Sodišče ugotavlja, da v pritožbenem postopku ni bil opravljen preizkus skladnosti obračunanih zamudnih obresti z izvršilnim naslovom oziroma njihove utemeljenosti v izvršilnem naslovu.
tožba v upravnem sporu - akt sodne veje oblasti - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Tožeča stranka odločitve, ki jo je sprejelo Okrajno sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zaradi navedenega tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve ustavnih pravic, ki jih tudi sicer le pavšalno navaja, kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijana sodba, je glede na naravo, akt sodišča, ki ga ni mogoče šteti za posamični akt ali dejanje po 4. členu ZUS-1.
ZDavP-2 člen 15, 19. ZIZ člen 4. ZFU člen 48, 48/3, 49, 49/2, 49/2-17.
zahteva za posredovanje podatkov - osebni podatki - podatki o izvajalcih plačilnega prometa v tujini - davčna tajnost
Iz določb petega poglavja ZDavP-2, ki se nanaša na varovanje podatkov, izhaja, da gre pri podatkih, ki se zberejo v davčnem postopku od zavezancev za davek in pri drugih podatkih, ki se zberejo v zvezi z davčno obveznostjo zavezanca za davek, za podatke, ki se varujejo kot zaupni s tem, da je posebej določeno komu je mogoče te podatke razkriti, pod katerimi pogoji in tudi v katerem obsegu. Takšni so tudi podatki o številkah plačilnih računov v Sloveniji in zunaj nje, ki jih na podlagi 17. točke drugega odstavka 49. člena ZFU vsebuje davčni register in ki se pridobivajo v zvezi z davčno obveznostjo oziroma za namene pobiranja davkov, kar določa tretji odstavek 48. člena ZFU. Gre torej za podatke, ki se varujejo kot osebni in obenem kot davčna tajnost in ki se zbirajo s točno določenim namenom.
SZ-1 člen 124, 125, 125/1. ZUP člen 7, 7/3, 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7. ZIN člen 7.
inšpekcijski postopek - ukrep stanovanjskega inšpektorja - obrazložitev odločbe - načelo sorazmernosti - javni interes na stanovanjskem področju - vzdrževanje skupnih delov večstanovanjske stavbe - fasada - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Prvostopenjski organ ni ustrezno utemeljil uporabe materialnopravne podlage. Prvostopna odločba ne vsebuje obrazložitve subsumbcije dejanskega stanja pod ustrezno pravno normo. Upoštevaje v konkretnem primeru relevantni prvi odstavek 125. člena SZ-1 inšpekcijski organ z odločbo odredi izvedbo del pod dvema pogojema: (1.) če skupni deli večstanovanjske stavbe niso vzdrževani v skladu z normativi za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih stavb, ki jih s pravilnikom predpiše minister, to je Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj, ter če (2.) niso primerni za normalno rabo. Prvostopna odločba ne navaja nobenih razlogov glede tega, da fasada ni vzdrževana po normativih, kot jih določa pravilnik, niti ne navaja teh normativov, zaradi česar ni mogoče presoditi, ali je odločba zakonita. Okoliščina, da skupni deli večstanovanjske stavbe niso vzdrževani v skladu z normativi po pravilniku, je prvi pogoj za to, da lahko inšpekcijski organ ukrepa po določbah 125. člena SZ-1. Ob splošnem sklicevanju na mnenje B. d. o. o. ter druge dokaze prvostopenjski organ tudi ni substancirano pojasnil konkretnih razlogov za potrebo po sanaciji celotne stavbe v javnem interesu (124. člen SZ-1), ob tem, ko naj bi zidna plesen nastajala le v posameznih stanovanjih (torej kaj šteje za vsebino javnega interesa glede na obravnavani primer).
Prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil svojega stališča, zakaj naj bi bila možnost sanacije tudi v notranjosti samih stanovanj, torej kjer je to potrebno, vprašljiva in manj učinkovita. Tako ni mogoče preveriti, ali je bilo v zadostni meri spoštovano načelo sorazmernosti.
Za izpodbijano odločitev je bistveno, da je poslovni delež in s tem predmet zavarovanja v lasti tožnika. V tem pogledu pa iz spisov sledi, da je tožnik poslovni delež (99%) družbe odsvojil s pogodbo, sklenjeno 26. 11. 2014 in torej pred uveljavitvijo spremembe ZGD-1 (8. 8. 2015), s katero je kot pogoj za odsvojitev deleža v družbi poleg notarskega zapisa sklenjene pogodbe, ki je bil v konkretnem primeru opravljen, predpisan tudi vpis spremembe lastništva poslovnega deleža v pristojni register. Enako pravno in dejansko stanje je obstajalo tudi še ob izdaji izpodbijanega sklepa (7. 4. 2015). Pritožbeni razlog, s katerim je tožnik uveljavljal, da ni več lastnik poslovnega deleža, pa ni (bil) neupošteven, saj je obstajal že v času odločanja na prvi stopnji in ga v postopku izdaje sklepa, ki je tekel uradoma in brez udeležbe tožnika, tožnik upravičeno ni mogel navesti.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - izvršilni postopek - vložitev kazenske ovadbe - čezmejni spor
Tožnik se v pripravljalni vlogi sklicuje na določbe 52. a do 52. n člena ZBPP, ki določajo upravičence do brezplačne pravne pomoči, pogoje za njeno dodelitev, obseg dodelitve ter postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči v čezmejnih sporih, vendar pa na podlagi teh odločb ni mogoče odločati o njegovi prošnji. V tožnikovi zadevi gre sicer za izvršilno zadevo, vendar pa bi, kolikor bi sprožil sodni postopek v drugi državi članici Evropske unije, lahko zaprosil le za brezplačno pravno pomoč v zvezi s pošiljanjem prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči tujemu organu in to po postopku, ki ga določajo določbe od 52. g do 52. l člena ZBPP, kar pa za tožnikovo prošnjo ne velja.
Vložitev ovadbe je predkazenski in ne sodni postopek. Ker se brezplačna pravna pomoč dodeli le za sodne postopke, to pomeni, da tožnikova prošnja v tej fazi postopka ni upravičena, lahko pa bo, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, ponovno, kot oškodovanec, zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kolikor bo do uvedbe kazenskega postopka prišlo.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba, s katero je bil končan upravni postopek, je bila tožnici vročena 29. 4. 2016. Tožnica sicer v tožbi navaja, da je izpodbijano odločbo prejela 3. 5. 2016. Vendar iz dokazila o vročitvi odločbe, to je poštne vročilnice, ki se nahaja v upravnih spisih, jasno izhaja, da je tožnica poštno pošiljko z odločbo prevzela 29. 4. 2016. Rok 30 dni za vložitev tožbe, na katerega je bila tožnica opozorjena v pravnem pouku izpodbijane odločbe, je začel teči 30. 4. 2016 in se je (ker je bila 29. 5. 2016 nedelja) iztekel v ponedeljek, 30. 5. 2016. To je bil torej zadnji dan, v katerem bi tožnica še lahko pravočasno vložila tožbo.
upravna izvršba - izvršba po drugih osebah - stroški upravne izvršbe - zavezanec za plačilo stroškov
Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložila in utemeljila z računom, zapisnikom, gradbenim dnevnikom in pogodbo, sklenjeno s pooblaščenim izvajalcem. Sodišče ugotavlja, da je organ v sklepu navedel mehanizacijo in opremo, ki je bila predvidena za nemoten potek izvršbe in število delavcev, potrebnih za opravo le-te. Za vsak stroj in opremo je navedel količino porabljenih ur in vrednost posamezne ure. Organ je stroške, tako glede samega obstoja, kot tudi glede višine posameznih stroškovnih postavk, ustrezno obrazložil, taka obrazložitev pa sodišču dopušča oceno, da je organ ustrezno ugotovil dejanske stroške izvršbe, o katerih je nato izdal izpodbijani sklep.
ZDen člen 10, 10/2. Sporazum med FLR Jugoslavijo in Češkoslovaško Republiko o reševanju odprtih premoženjskih vprašanj z dne 11. 2. 1956 člen 2, 2/1, 2/1-b.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina - odškodnina tuje države
Organ nepravilno sklepa, da zaradi slovenskega in jugoslovanskega državljanstva A.A., ki je bilo ugotovljeno za obdobje od 28. 8. 1945 do smrti 23. 12. 1979, navedena ni mogla biti državljanka Češkoslovaške republike. Sodišče pritrjuje tožniku, da je bilo slovensko in jugoslovansko državljanstvo za A.A. ugotovljeno šele z odločbo z dne 29. 8. 2013 ter da navedena kot državljanka v državljansko knjigo ni bila vpisana in tako pristojnim organom Češkoslovaške republike lahko podatek o tem, da je v letu 1939 (ponovno) pridobila jugoslovansko državljanstvo in kar bi bilo ovira za to, da bi imela ali pridobila češko državljanstvo, ni bil znan (sama pa bi se opredeljevala za češko državljanko). Poleg tega so si podatki o tem, ali je bila zakonska zveza leta 1939 razvezana, nasprotujoči oziroma se A.A. označuje po statusu kot vdovo ter ne ločeno, čeprav iz poročnega lista v spisni dokumentaciji izhaja, da sta se zakonca 11. 4. 1939 ločila. Vendar je ob tem hkrati navedeno, da je bila ločitev zakonske zveze 9. 9. 1946 preklicana, na kar opozarja tudi tožba. To pomeni, da bi A.A., tudi če bi češko državljanstvo v letu 1939 izgubila, tega v letu 1946 lahko ponovno pridobila. Njen državljanski status v letu 1946 pa je z vidika možnosti pridobiti odškodnino od tuje (Češkoslovaške) države pomemben, saj je to leto podržavljenja (5. 12. 1946).
Tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni priznala stroškov, ki jih je tožnik priglasil v vlogi z dne 12. 1. 2011, torej v času trajanja postopka. S to vlogo je tožnik zahteval, da se mu povrnejo stroški sestave vloge v višini 200 točk, pisarniški stroški v višini 2 % ter DDV. Sodišče zato meni, da je v tem obsegu tožena stranka kršila določbe postopka, in sicer določbo prvega odstavka 214. člena ZUP. Obrazložitve odločitve tožene stranke glede tožnikove vloge z dne 12. 1. 2011 dejansko ni, prav tako tudi ne obrazložitve glede zahtevanih zamudnih obresti in je torej mogoče zgolj sklepati, da teh stroškov tožena stranka ni priznala.
ZBPP člen 10, 13, 13/2, 14, 14/2. ZSVarPre člen 20, 20/2.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca
Tožnikova žena se je zaposlila 1. 3. 2016, torej v mesecu, ko je bila vložena prošnja za BPP. To obdobje oziroma ta mesec pa ne le po tožbenih, temveč tudi po navedbah v izpodbijani odločbi, ne sodi v relevantno obdobje za izračun povprečnih dohodkov, ki je po določbah 20. člena ZSVarPre izrecno omejeno na tri koledarske mesece pred mesecem vložitve vloge, in torej na mesece pred mesecem marcem, v katerem se je tožnikova žena sicer zaposlila in za katerega je kasneje (v mesecu aprilu) tudi prejela dohodek.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - kazenski postopek - očitno nerazumna zadeva - standard očitnosti
Organ za BPP je prekoračil standard očitnosti pri ugotavljanju, ali je zadeva očitno nerazumna, kar je v nasprotju s 24. členom ZBPP in namenom, ki izhaja iz teh določb, to je, da se iz postopkov dodeljevanja BPP izključijo tiste zadeve, pri katerih prosilec že na prvi pogled nima verjetnih izgledov za uspeh, torej brez da bi se organ podrobno spuščal v vsebinsko presojo posameznih dokazov. To pa je organ storil v tem primeru in celo (po opravljeni pravni presoji dokazov) podal zaključek o neobstoju znakov kaznivih dejanj pri naznanjenih dejanjih, torej da gre za dejanja, ki niti niso predmet pregona, in se s tem postavil v vlogo organov in sodišč, pristojnih za kazenski pregon. Taka ocena po presoji sodišča ni očitna.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva - revizija
Tožnik je vložil prošnjo za dodelitev izjemne BPP za vložitev revizije zoper sklep tukajšnjega sodišča, s katerim je sodišče zavrglo njegovo pritožbo zoper sklep istega sodišča, s katerim je sodišče zavrglo njegov predlog za obnovo postopka iz razloga, ker je tožnik, kljub opozorilu, da glede na četrti odstavek 86. člena ZPP sme dejanja v postopku s pritožbo opravljati stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če imata opravljen pravniški državni izpit, pritožbo vložil sam. Tožena stranka je zato pravilno zaključila, da je njegova prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna, kar je razlog za zavrnitev prošnje, skladno z določbo prvega odstavka 24. člena ZBPP.
telekomunikacije - nevtralnost interneta - načelo nevtralnosti interneta - omejevanje internetnega prometa - zaščita konkurence v korist uporabnikov - regulativno načelo - ničelno tarifiranje
Toženka je določbi tretjega in petega odstavka 203. člena ZEKom-1 razlagala (in uporabila) nepravilno. Sodišče meni, da ni podlage za razlago tretjega odstavka v pomenu, da prepoveduje tudi ekonomsko omejevanje internetnega prometa, v smislu različnega obračunavanja.
Opredelitev nevtralnosti interneta v 37. točki 3. člena ZEKom-1 je lahko vodilo pri razlagi določb 203. člena ZEKom-1.
Ni zanesljive opore za razlago načela nevtralnosti interneta v pomenu, kot ga razlaga toženka, da (ob tem ko to pomeni enakovredno obravnavo internetnega prometa, to je neodvisno od vsebine, aplikacij, storitev, naprave, vira in cilja komunikacije) se nanaša na enakovredno obravnavo internetnega prometa tudi v vrednostnem smislu oziroma v smislu enakega cenovnega obračunavanja. To pomeni, da načelo nevtralnosti interneta tudi ne more v takem smislu vplivati na vsebinsko opredelitev uporabljenih določb tretjega in petega odstavka 203. člena ZEKom-1, ki obsegata prepoved kršitev načela nevtralnosti interneta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 16, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - družinski član - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - Republika Hrvaška - tožbena novota
Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja prisotnosti drugih družinskih članov v drugih državah članicah, pri tem, da se skladno z 16. členom Dublinske uredbe III upoštevajo družinske vezi „prosilca in odvisnega otroka/.../“, ki so obstajale že v državi izvora ter, da je prosilec zmožen nuditi pomoč vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo. Obstoj osebnih vezi med tožnikoma in njegovim sinom (ter tudi otrokovo mamo) zaznamuje nižja stopnja povezanosti, ki je objektivno pogojena s tem, da je tožnik pretežni del otrokovega življenja bil v partnerski zvezi s partnerjem, ki ni v sorodu z njegovim otrokom ter da mladoletni otrok že vrsto leti živi v Franciji in z njim nima tako rednih stikov, kot to zatrjuje v tožbi, saj se je namreč zmotil o otrokovemu rojstnem dnevu ter te napake ni pojasnil.
Tožnik ni dokazal, da bi bil v Republiki Hrvaški deležen slabega pravnega zastopanja, ker ni imel možnosti vložiti pritožbe zoper zavrnilno odločbo o mednarodni zaščiti, saj iz odgovora pristojnega organa Republike Hrvaške izhaja, da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo pravnomočno odločeno, ker je bila pritožba vložena dne 4. 1. 2016. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Sistemske pomanjkljivosti so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca - varna izvorna država - načelo nevračanja - Republika Hrvaška - začasna odredba
Sistemske pomanjkljivosti so objektivno dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, čeprav je takšno domnevo mogoče izpodbijati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 12, 12/2, 12/4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici eu - izdan vizum - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - trditveno in dokazno breme - republika italija
Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu bremenu ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru, ki jih je podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce. Prav tako svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s tem, ko je v tožbi navajal sklepne predloge in odločbe drugih evropskih sodišč. Če bi bilo stanje v Republiki Italiji res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, pa sodišče meni, da bi tožnik to omenil že v upravnem postopku na osebnem razgovoru oziroma bi vsaj na vprašanje uradne osebe „Prosim pojasnite ali bi z vami v Italiji nečloveško ali ponižujoče ravnali, če bi tam zaprosili za mednarodno zaščito“ ali na vprašanje „Ali ste imeli med vašim bivanjem v Italiji kakšne slabe izkušnje glede bojazni, ki jih omenjate ali glede odnosa italijanskih oblasti“ odgovoril z navajanjem razlogov, ki bi kazali na nevzdržno stanje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - varna izvorna država - načelo nevračanja - Republika Hrvaška - začasna odredba
Iz listine je razvidno, da je bil prosilec v zaporu zaradi storitve kaznivega dejanja in zato njegove navedbe glede zapora ni mogoče povezovati s postopkom prosilca za mednarodno zaščito oz. z obravnavanim postopkom, ki je predaja prosilca odgovorni državi članici po Dublinski uredbi III.
Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru dne 22. 6. 2016.
Tožnik v konkretnem primeru za izdajo začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
Tožniku je bila nudena BPP v obliki treh ur pravnega svetovanja po odvetniku v zvezi z različnimi pravdnimi postopki, ki jih je tožnik sprožil. Tožniku je bila BPP nudena iz razloga, da se preizkusi uspešnost konkretnih zadev v zvezi s katerimi tožnik prosi za BPP. Iz poročila odvetnika izhaja, da tožnik v zadevah za katere prosi za BPP glede na dejansko stanje, subjektivne in objektivne okoliščine v navedenih zadevah nima možnosti za uspeh.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - molk organa - molk organa prve in druge stopnje
Po podatkih upravnega spisa je prvostopenjski organ predmetno zahtevo z dne 5. 8. 2015 za posredovanje informacij o prijavah in vpogled v spis prejel 7. 8. 2015, pritožbo zaradi molka, ker ni odločil o tej zahtevi, pa 12. 10. 2015, torej po preteku zakonskega roka za odločitev. Drugostopenjski organ po pritožbi v zadevi (tudi) ni odločil v dveh mesecih in tudi na ponovno pritožbo ter zahtevo za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh ne. To pomeni, da so procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa izkazane.