denacionalizacija - zmanjšana vrednost nepremičnine po podržavljenju - odškodnina - rok za vložitev zahteve za odškodnino - materialni prekluzivni rok
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja čas nastanka manjvrednosti vrnjene nepremičnine. Iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 izhaja, da je čas nastanka manjvrednosti nepremičnine po določbi 26. člen ZDen-B pravno relevantna okoliščina. V zvezi s stališčem, da je rok iz 26. člena ZDen-B (iztekel se je s 5. 1. 1999) materialni prekluzivni rok, tudi v primerih, ko do začetka veljavnosti novele še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo, Vrhovno sodišče v točki 17 citirane sodbe poudarja, da denacionalizacijskemu upravičencu ni mogoče naložiti, da zahtevek zaradi manjvrednosti vloži v trenutku, ko zanj še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi iz 26. člena ZDen. V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.
odmera nagrade in stroškov odvetniku - kilometrina - potrebni stroški postopka - izrek odločbe - račun
Izrek izpodbijane odločbe, s katerim je tožena stranka odvetniku priznala stroške zastopanja v višini 545,38 EUR, ni skladen z 213. členom ZUP, ker ni oblikovan tako, da bi jasno vseboval tudi zavrnilni del.
Toženka je odločitev o dodelitvi odvetnika v zadevi Pd 123/2015 sprejela ob znanih podatkih o sedežu odvetniške pisarne in krajevne pristojnosti sodišča in odvetnikovega zastopanja ni omejila samo na določna opravila. Ob upoštevanju tega podatka, da je torej odločila o dodelitvi BPP toženka, je po mnenju sodišča treba šteti, da je organ za BPP v tovrstnih primerih naročnik storitve, ki mu mora dodeljeni odvetnik na podlagi 16. člena OT (stranki oziroma naročniku) izstaviti specificiran račun za opravljeno odvetniško storitev, posebnost tega mandatnega razmerja pa bo vplivala tudi na odločitev o priglašenih stroških.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva 3, 3/2, 13, 13/1, 21, 21/1, 22, 22/1, 22/5. ZUS-1 člen 32, 32/2, 52.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - nezakonito prečkanje meje - merila za določitev odgovorne države članice - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - načelo nevračanja - Republika Hrvaška - začasna odredba - tožbena novota
Zmotne so tožbene navedbe, da je tožnik zakonito prešel mejo zato, ker je bil ob vstopu pospremljen s strani srbskih državnih organov in predan v nadzorstvo hrvaškim državnim organom, vse pod kontrolo na točno določenem mestu. Pripomniti je potrebno, da je za zakonit vstop državljana tretje države v državo članico Evropske unije v večini primerov poleg veljavnega potnega lista potrebno izpolniti tudi druge pogoje, ki jih določi vsaka država članica, kot najbolj pogost primer sodišče izpostavlja pridobitev vizuma. Sodelovanje pristojnih organov države ob vstopu v to državo oziroma v obravnavanem primeru zatrjevano spremstvo srbskih državnih organov in nadaljnja predaja hrvaškim državnim organom, vse pod kontrolo na točno določenem mestu, ki je odrejen za prehod državne meje, ne predstavlja okoliščine, ki kaže na zakonitost vstopa v državo.
Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic.
vpis v letnik - prenehanje izvajanja nekdanjega univerzitetnega programa - odločitev o priznanju izpitov - izrek odločbe
Izrek izpodbijane prvostopne odločbe ne zadosti procesnemu standardu jasnosti in določnosti vsebine izreka po ZUP. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku razčistiti, kakšen zahtevek je tožnica sploh vložila in nato o zahtevku oziroma zahtevkih odločiti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 12, 12/4, 12/4-1, 12/4-2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - načelo nevračanja - varna država - Latvija
Tožnik na osebnem razgovoru oziroma tekom upravnega postopka dejstev v zvezi s stanjem latvijskega azilnega sistema ni omenil. Šele v tožbi se sklicuje na poročilo Amnesty International za leto 2015/2016, vendar po oceni sodišča s predloženimi informacijami ne more utemeljiti obstoja pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj so sistemske pomanjkljivosti predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, na primer Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR, obravnaval azilni sistem v Latviji kot kritičen.
Tožena stranka glede na to, da po Uredbi Dublin III velja domneva, da se vse države članice EU štejejo za varne države, ni bila dolžna ugotavljati dejanskega stanja v povezavi s spoštovanjem načela nevračanja in se v izpodbijanem sklepu do tega vprašanja opredeljevati, zgolj pavšalne tožbene navedbe tožnika o nevarnosti nespoštovanja načela nevračanja s strani Latvije pa za ovrženje domneve o tem, da je ta država za tožnika varna, ne zadoščajo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - načelo nevračanja - varna država - Latvija
Tožnikovih navedb o tem, da se je v Latviji slabo počutil in da ni bil zaželen, ni mogoče šteti za uveljavljanje resnih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema določene države.
Tožnik s predloženimi informacijami ne more utemeljiti obstoja pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj so sistemske pomanjkljivosti predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, na primer Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR, obravnaval azilni sistem v Latviji kot kritičen.
Tožnik je v upravnem postopku svoj strah zaradi istospolne usmerjenosti omenjal le v povezavi z vrnitvijo v izvorno državo Gano in ne v zvezi z Latvijo. Tožena stranka je Latvijo upravičeno štela za varno državo, saj je podpisnica EKČP in se zato domneva, da spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so z navedeno konvencijo zagotovljene. Ker tožnik ni navedel, da bi imel zaradi svoje istospolne usmerjenosti v Latviji kakšne težave ali da bi pri njem obstajal strah, da bo imel s tem težave, če bo vrnjen v Latvijo, se tožena stranka do tega dejstva v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni bila dolžna opredeliti.
Tožena stranka glede na to, da po Uredbi Dublin III velja domneva, da se vse države članice EU štejejo za varne države, ni bila dolžna ugotavljati dejanskega stanja v tej luči in se v izpodbijanem sklepu do tega vprašanja opredeljevati. Zgolj pavšalne tožbene navedbe tožnika o nevarnosti nespoštovanja načela nevračanja s strani Latvije pa za ovrženje domneve o tem, da ta država za tožnika ni varna, ne zadoščajo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 13/1.
mednarodna zaščita - nezakonito prečkanje državne meje - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba
Prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe III ureja, da odgovornost države članice, v katero je prosilec za mednarodno zaščito nezakonito vstopil preneha, če preteče 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik nedvomno prečkal mejo Republike Hrvaške v februarju 2016, v času poslane zahteve za sprejem Republiki Hrvaški z dne 19. 3. 2016, pa še ni potekel 12 mesečni rok od nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško.
Da se skladno z zakonsko ureditvijo o odložitvi davčne izvršbe odloča po uradni dolžnosti, ni spora. A contrario torej tudi ne more biti spora, da se o odložitvi izvršbe na predlog stranke ne odloča. Čim pa je tako, je odločitev v zadevi utemeljena v določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se vloga stranke zavrže, če jo vloži oseba, ki ne more biti stranka, torej oseba, ki za njeno vložitev ni legitimirana. Davčni organ po prejemu pritožbe zoper odmerno odločbo uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo odložiti, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo odložena, ni treba izdati.
vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh v postopku - zastaranje - kondikcijski zahtevek
Terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova povrnitve izplačanega zneska prejete brezplačne pravne pomoči je po svoji naravi kondikcijski zahtevek. Glede na zakonsko določbo 48. člena ZBPP terjatev nastane s pravnomočnostjo sodne odločbe v zadevi, v kateri je bila dodeljena BPP, s tem pa tudi obveznost tožnice do povračila stroškov iz naslova izplačane BPP. Ker je od pravnomočnosti sodne odločbe v obravnavani zadevi do izdaje izpodbijanega sklepa, to je dne 6. 5. 2016, poteklo več kot pet let, sodišče ugotavlja, da je terjatev tožene stranke do tožnice že zastarala.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - s služnostjo obremenjena nepremičnina - možnost razpolaganja - prepoved odtujitve in obremenitve
Pravni standard „možnost razpolaganja“ je treba razumeti v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki imetniku premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove, kot tudi da to premoženje na drugačen pravnoposlovni način unovči in si tako zagotovi lastna sredstva. Sodišče meni, da vknjižena pravica dosmrtnega užitka v korist tožnikove mame ni ovira, da bi tožnik ne mogel razpolagati s solastnim deležem na tej nepremičnini.
Ovira za razpolaganje z nepremičnino, torej vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve, je nastala tudi po volji tožničinega moža, kar pomeni, da niso izkazani upravičeni razlogi, ki bi dopuščali sklepanje, da je do tega prišlo brez njegovega soglasja. Sodišče zato ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ki bi omogočali izvzetje vrednosti solastnega deleža tožničinega moža na stanovanju pri ugotavljanju materialnega položaja tožničine družine, kar pa pomeni, da je višina vrednosti premoženja taka, da tožnica ne izpolnjuje finančno materialnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva - predlog ministra - zavrženje predloga
Tožena stranka je s tem, ko je ministrov predlog zavrgla in se pri tem oprla na določbe ZUP o nepopolnih vlogah, zmotno uporabila materialno pravo. Pomen ministrovega predloga v postopku imenovanja vodje ODT je treba ocenjevati glede na celoten postopek tega imenovanja, torej le kot eno fazo v postopku odločanja o imenovanju, ki je v pristojnosti tožene stranke. Po mnenju sodišča gre pritrditi stališču ministra za pravosodje v dopisu z dne 24. 3. 2016, da je njegov predlog predhodno procesno opravilo, ki ga minister sicer mora opraviti, na katerega pa tožena stranka ni vsebinsko vezana. Tako stališče utemeljuje določba prvega odstavka 122. člena ZDT-1.
Presoja tožene stranke, da je ministrov predlog vloga, oziroma predlog v upravnem postopku in da je nepopoln, po mnenju sodišča ni pravilna. Minister v tem postopku ni stranka niti se postopek imenovanja ne začne na njegovo zahtevo ali predlog. To, da ministrov predlog ni samostojna upravna stvar, za katero bi bilo dopustno uporabiti določbe 66. in 67. člena ZUP, potrjuje tudi dejstvo, da lahko na predlog ministra podajo pripombe tako kandidati kot tudi generalni državni tožilec, nakar minister sestavi dokončni predlog, ki ga posreduje toženi stranki, ZDT-1 pa ne predvideva možnosti vložitve pravnega sredstva zoper ta dokončni predlog ministra.
upravni spor - ustavitev postopka - odprava izpodbijanega akta v upravnem sporu - odmera stroškov postopka
Tožena stranka je z odločbo, izdano med upravnim sporom, izpodbijano odločbo izrekla za nično. Z novo odločbo torej ni bilo dokončno odločeno o pravici tožeče stranke, saj pristojni organ ni vsebinsko odločil o podelitvi koncesije. V takšnem primeru pa se stroški odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1.
Zakonodajalec je z določilom 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 predpisal, da sodišče po uradni dolžnosti tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila vložena prezgodaj preden so bila izčrpana pravna sredstva v upravnem postopku, za kar gre tudi v obravnavanem primeru zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijanem sklepu. Z določilom 6. odstavka 215. člena ZUP je prav za takšne primere zakonodajalec izrecno predpisal, da teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbo na pristojni organ.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - pravnomočna kazenska obsodba - pravica do družinskega življenja
V obravnavani zadevi ne gre za to, da bi bilo treba ugotavljati resno in dejansko nevarnost za javni red, ampak je bistvena in zadostna okoliščina za zavrnitev izdaje dovoljenja, če je prvostopenjski organ ugotovil, da obstaja sum, da bo prebivanje povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.
Pravica do družinskega življenja iz 8. člena EKČP ni absolutna pravica, njena omejitev je povezana z iskanjem ustreznega ravnovesja med konkurirajočimi interesi posameznika in celotne družbe in v zvezi s tem je treba upoštevati tudi pomisleke v zvezi z zaščito javne varnosti ali ekonomske blaginje države, ki so lahko pomembni za določitev ustreznega ravnovesja.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - obrazložitev odločbe
Na podlagi določbe 214. členu ZUP, ki se uporablja tudi v postopkih javnih razpisov, mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku.
davek na dediščino in darila - davčna osnova - nepravilna uporaba materialnega prava - odločba Ustavnega sodišča
V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD. Ker v obravnavani zadevi ob začetku učinkovanja predmetne odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno, nepravilna uporaba materialnega zakona pa narekuje odpravo odločbe.
status žrtve vojnega nasilja - zavrženje vloge - obrazložitev odločbe
Pomanjkljivo obrazložena odločba pomeni bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere se odločbe ne da preizkusiti. Ne glede na to, da ne gre za vsebinsko odločitev, bi morala tožena stranka upoštevati prej določbe ZUP. Glede na to, da je o prvem zahtevku odločala Upravna enota Šmarje pri Jelšah po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja in da je za odločanje o spornem zahtevku pristojna tožena stranka (Vlada Republike Slovenije - Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic), zahtevek pa tožnica vlaga po Zakonu o popravi krivic, sodišče ni moglo na podlagi takšne pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe preizkusiti njene zakonitosti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrženje vloge - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje (prepoveduje) vlaganje prošenj za brezplačno pravno pomoč v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. S tem se preprečuje veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč, kar izpolnjuje elemente zlorabe tega instituta.
dohodnina - dohodek iz delovnega razmerja - dohodek iz preteklih let - povprečenje - poslovna odločitev
Dohodek je bil izplačan v letu 2013 in se nanaša na daljše obdobje od zgolj enega leta. Kot navaja tožnik, se izplačilo plače nanaša na obdobje od 2007 do 2009, izplačilo regresa pa na obdobje od 2006 do 2009. V letu 2007 je namreč tožnik kot direktor delodajalca sprejel odločitev, da zaradi nelikvidnosti delodajalca, direktor do nadaljnjega ne bo prejemal plače iz naslova opravljanja funkcije direktorja. Sprejeta je bila poslovna odločitev, na podlagi katere je bil v letu 2013 tožniku izplačan dohodek, ni pa bila izdana sodna odločba, na podlagi katere bi prišlo do izplačila omenjenega dohodka. Pogoji iz 120. člena ZDoh-2 za povprečenje dohodka tako niso podani.
V izreku odločbe bi moralo biti navedeno, na kateri parceli se je v času podržavljenja nahajala ledenica (katere obstoj je sicer za tožnika tudi sporen), prav tako pa bi moralo biti navedeno, del katerih parcel v času podržavljenja sta sedaj parceli št. 568/2 izmere 26 m2 in št. 572/17 izmere 254 m2, in za kateri je tudi določena odškodnina. Tako izhaja tudi iz 66. člena ZDen. V obrazložitvi odločbe je organ sicer (opredeljene) manjkajoče podatke navedel, vendar pa s tem nepopolnost izreka ni sanirana.
Organ ne bi smel izdati odločbe pred vročitvijo poziva strankam na posredovanje morebitnih pripomb na dodatne navedbe organa in iztekom roka po pozivu.