Novi upravni akt, pri katerega izdaji upravni organ ni upošteval pripomb sodišča, ki so se tikale postopka, sodišče odpravi (1. odstavek 63. člena ZUS).
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - povrnitev bodoče škode
Ob sicer še delno odprtem (zaradi delne razveljavitve) problemu višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti je tožničino zmanjšano življenjsko zmožnost ocenjevalo predvsem s stališča, da je kljub posledicam škodnega dogodka zaposlena poln delovni čas in da vsa prikrajšanja, ki jih ugotavlja izvedenec (ni zmožna za dela, kjer je potrebno hitro obračanje in pripogibanje vratne hrbtenice ter za dela, kjer je potrebno dvigovati več kot 10 kg težka bremena) ne povzročajo "takšnih duševnih bolečin, ki bi opravičevale odškodnino v znesku nad 1,000.000,00 SIT". Taka pravna presoja pa ne upošteva v celoti ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem objektivnih podatkov o relativni tožničini mladosti in ugotovitev izvedenca s stališča, ki zmanjšanje tožničinih življenjskih zmožnosti ocenjuje s precejšnjim odstotkom. Zato je potrebno za ta primer relativizirati izhodišče izpodbijane sodbe, da bi zahtevana odškodnina v znesku 1,500.000,00 SIT "porušila razmerje glede na zneske, ki pripadajo res težkim poškodovancem". Končno pa na pritožbeni stopnji znižana odškodnina ne odslikava pravega razmerja glede na dosojeno in še deloma odprto odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi glede na že opisano načelo, da se morajo zaradi uporabe določb 200. in 203. člena ZOR doseči približno enaka merila pri dosoji višine odškodnin za nepremoženjsko škodo v celoti in po posameznih postavkah, je na prvi stopnji dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT primerna in od sodne prakse ne odstopa.
molk organa - tožba zaradi molka upravnih organov obeh stopenj
Tožbo zaradi molka upravnih organov obeh stopenj, vloženo po 3. odst. 26. čl. Zakona o upravnih sporih, je šteti za preuranjeno, če se je stranka s svojo zahtevo (pritožbo) zaradi moka organa prve stopnje obrnila na organ druge stopnje še pred potekom roka za izdajo odločbe prve stopnje.
obtožnica - ugovor zoper obtožnico - odločanje o ugovoru zoper obtožnico
Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico senat ne more dokazov, predlaganih v obtožnici in v ugovoru, ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način kot ocenjuje dokaze, ko odloča o obtoženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave. Mora pa vedno oceniti ali je zbranih zadosti dokazov za utemeljenost suma, ki opravičuje vložitev obtožbe in nadaljnji kazenski postopek po tej obtožbi ter svojo oceno tudi ustrezno obrazložiti.
Opravičeni razlogi za nabavo orožja (1. odstavek 20. člena zakona o orožju) so podani takrat, kadar je zaradi spleta okoliščin osebna varnost prosilca ali varnost njegovega premoženja bolj izpostavljena konkretnim nevarnostim kot pri ostalih državljanih, orožje pa je najbolj primerno sredstvo za odvrnitev takšnih nevarnosti.
pridobitev imetništva stanovanjske pravice - nezakonita vselitev - imetništvo stanovanjske pravice na dveh stanovanjih
Z nezakonito vselitvijo tudi po preteku roka iz 50.čl. ZSR ni mogoče pridobiti pravic, glede katerih ima zakon posebne omejitve. Čeprav se po izteku roka iz 50.čl. ZSR položaj nezakonito vseljene osebe izenači s položajem imetnika stanovanjske pravice, pa to ne velja, kadar bi na ta način kdo pridobil stanovanjsko pravico na dveh ali več stanovanjih - ali kadar bi kot uporabnik enega stanovanja (1. odstavek 5. člena ZSR) na ta način pridobil še stanovanjsko pravico na drugem stanovanju (2. odstavek 12. člena ZSR).
SZ člen 123, 125, 125/5. ZPP (1977) člen 333, 333/2.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - rok za uveljavljanje zahteve za odkup - pravnomočno razsojena stvar
Novela 125. člena SZ ne omejuje pravice do odkupa le na stanovanja iz 2. odstavka 113. člena SZ. Zakon govori o "vseh razpoložljivih zasedenih in nezasedenih stanovanjih", katerih lastnik je zavezanec. Mednje zato sodijo tudi druga, še ne privatizirana stanovanja, v katerih prebivajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice, sedaj najemniki, ki se niso odločili za odkup v prvotnem roku iz 123. člena SZ, čeprav so to pravico po 117. členu SZ imeli.
Istovetnost tožbenega zahtevka je odvisna od dejanske in pravne podlage spora. Tudi če bi bila pravilna presoja, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na zatrjevano pravno podlago, sodišče samo zato tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi lahko tožbeni zahtevek le zavrnilo. To velja tudi v primeru, če sodišče ugotovi, da bi lahko bila pravno utemeljena le tista podlaga, ki jo je tožnik uveljavljal v drugem, prej začetem pravdnem postopku.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Tožbeni zahtevek v tej pravdi temelji na določbah stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91), ki se nanašajo na privatizacijo stanovanj. Gre torej za premoženjskopravni spor iz tretjega oziroma drugega odstavka 382. člena ZPP. V takšnem sporu pa je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (drugi odstavek 40. člena in tretji odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je navedla vrednost spornega predmeta v znesku 5.000,00 SIT dne 29.4.1992. Kasneje ta vrednost ni bila niti spreminjana, niti ji stranki nista ugovarjali, niti je ni sodišče prve stopnje ugotavljalo na drugačen način.
ZUI člen 175, 176, 226. Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (1992) člen 1, 2, 5, 9.
osnovno in srednje šolstvo - napredovanje v naziv - napredovanje v naziv mentor
Za napredovanje v naziv mentor mora pedagoški delavec izpolnjevati pogoje iz 5. in 9. člena pravilnika. Pedagoški delavec, ki nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, lahko napreduje, če mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela (9. člen pravilnika). ZUI v določbah 175. in 226. člena ne dovoljuje opravljanja vzgojnoizobraževalnega dela v srednji šoli učitelju splošnoizobraževalnih in strokovnoteoretičnih predmetov, ki nima visoke izobrazbe ustrezne smeri, če je z delom na srednji šoli pričel po uveljavitvi ZUI.
Socialni element lastninske pravice, ki je bil prisoten pri privatizaciji stanovanj, ne velja tudi za garaže, razen, če so bile del stanovanj. Tudi če do privatizacije garaže še ni prišlo (list. št. 11 spisa), to dejstvo samo po sebi na najemno razmerje med pravdnima strankama ne vpliva. Prejšnji imetnik pravice uporabe na nepremičnini (tožeča stranka) je pravico do razpolaganja z nepremičnino izgubil le, če je to zakon posebej določil. Takšne prepovedi toženec ni dokazal, revizijsko sodišče pa je v okviru materialnopravne pravilnosti presoje na prvi in drugi stopnji tudi ni ugotovilo.
Kadar gre za obligacijski zahtevek zakonca iz naslova skupnih vlaganj v nepremičnine proti drugemu zakoncu, event. zahtevek 3 osebe sam po sebi še ne terja sklepanja o obstoju nujnega in enotnega sosporništva te osebe z eno od pravdnih strank.
ZTuj člen 14, 23. URS člen 8. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 8.
dovoljenje za začasno prebivanje
Iz razlogov 23. čl. ZTuj (nevarnosti za varnost in obrambo države) se tujcu lahko tudi odkloni dovoljenje za začasno prebivanje, toda dejansko stanje mora organ ugotoviti po pravilih ZUP in v tem okviru tudi presoditi dejstva, ki jih navaja stranka. V primeru ugotovitve obstoja nevarnosti za varnost in obrambo države pa organ mora upoštevati 8. člen konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
ZTPVI člen 11, 12, 93, 97, 97/1, 105, 105/4.URS člen 8.
status mirnodobnega vojaškega invalida
Bolezni v okoliščinah po 12. členu ZTPVI ni mogoče obravnavati kot poškodbo po 11. členu tega zakona. Kadar gre za bolezen v okoliščinah po 12. členu ZTPVI velja petletni materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za priznanje statusa in pravic mirnodobnega vojaškega invalida po določbah 1. odstavka 97. člena tega zakona.
Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da ne glede na to, da niso dokazane okoliščine na strani tožnice, ki bi kazale na oderuško pogodbo po 141.čl. ZOR, manjka odločilen subjektiven element na strani kupcev - tožencev, da bi s svojim ravnanjem zlorabila neugoden položaj tožnice kot prodajalke in se tako okoristila.
razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze - preživnina nepreskrbljenemu zakoncu - prenehanje pravice do preživnine
"Simbolična" preživnina, prisojena med razveznim postopkom, se lahko pozneje zviša tudi, če razvezani zakonec prejema pokojnino, vendar je ta bistveno nižja od OD, razvezani zakonec pa zaradi slabega zdravstvenega stanja na kmetiji ne more več delati.
S sklenitvijo izvensodne poravnave o tožbenem zahtevku po pravnomočnosti vmesne sodbe o temelju tega zahtevka in po umiku tožbe po tej poravnavi je nastala specifična procesna situacija. Ker je poravnava zajela tudi višino tožbenega zahtevka, je revizijsko sodišče moralo najprej odločiti o vprašanju, ali ima tožena stranka še vedno pravni interes za odločanje o temelju tožbenega zahtevka. Takšen interes bi nedvomno imela, če bi tožeča stranka umaknila le del tožbenega zahtevka, ali pa če bi med pravdnima strankama iz tega škodnega dogodka obstajali še kakšni drugi zahtevki, ki bi bili med strankama sporni.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - promet s stanovanji in stanovanjskimi hišami
Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka za odkup stanovanja pod pogoji iz Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) je odločilno le to, ali je bil tožnik v času uveljavitve tega zakona, to je 19.10.1991, imetnik stanovanjske pravice ali ne. Ni pravno pomembno, ali je tožena stranka drugim prodajala stanovanja pod pogoji iz SZ ali ne. Privatizacijske določbe SZ (od 117. do 133. člena) so za zavezanca kogentne narave le v tem pomenu, da upravičencu iz 117. člena mora prodati stanovanje, če ta odkup zahteva in če so izpolnjeni pogoji po tem zakonu. Če niso, obveznosti prodaje ni. Če zavezanec kljub izpolnjenim pogojem po SZ upravičencu stanovanja noče prodati, lahko upravičenec prodajo iztoži. Sodišče zahtevku ugodi potem, ko presodi, da so vsi pogoji po SZ izpolnjeni. Če pogoji niso izpolnjeni, mora tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče le na ta način ravna v skladu z zakonom in le na ta način postavlja vse upravičence v enak položaj pred zakonom.
Privatizacijske določbe SZ omejujejo zavezanca pri razpolaganju z njegovo lastnino. Zato SZ tudi natančno določa pogoje, kdaj je dolžnost prodaje za zavezanca (iztožljiva) obveznost in kdaj ne. Ko ni, pa to še ne pomeni, da zavezanec ne sme prodati stanovanj tudi tistim, ki sicer niso upravičenci po 117. členu SZ. Promet s temi stanovanji je prost (16. člen SZ) in od volje prodajalca je odvisno, ali bo stanovanje prodal ali ne. To pa pomeni, da ga s tožbo k prodaji ni mogoče prisiliti.
Čeprav obstojajo arhivski podatki, po katerih je bil denacionalizacijski upravičenec na seznamu Volksdeutscherjev, torej oseba nemške narodnosti, je možno dokazovati drugačno dejansko stanje.
Revident ima sicer prav, ko trdi, da se odškodnina odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe, kar pomeni zadnjo glavno obravnavo. Če bi sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, bi tožnik lahko bil oškodovan, če bi se razmere do poznejše seje senata spremenile, ker nanje ne bi mogel več reagirati. Ker pa je sodišče le delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ker je sporna le odškodnina za negmotno škodo, je dopusten materialnopravni preizkus, ali je bila prisojena odškodnina primerna na dan seje senata sodišča prve stopnje.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - kdo odgovarja za škodo - izključna odgovornost avtomobilista proti kolesarju
Tožnik oz. nasprotni toženec K. je prekršil več pravil prometne varnosti. S hitrostjo 93 km na uro je prekoračil splošno omejitev hitrosti 80 km na uro (3. točka 3. odst. 46.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - nadaljnjem ZTVCP. S prehitevanjem pred križiščem je prekršil prvi odst. 65.čl. ZTVCP in tudi 1. odst. 51.čl. tega zakona. Kolesarja je zadel, ko je bil ta že preko ceste na svoji desni strani, sam pa je bil zaradi prehitevanja povsem na svoji levi strani ceste. Ob trčenju torej sploh ni šlo več za kolesarjevo kršitev prednosti, saj je avtomobil zadel kolesarja povsem na robu ceste, torej tam, kjer je prostor namenjen kolesarjem in kjer se je B. smel voziti s kolesom (97.čl. ZTVCP). Vzrok za nesrečo so bili K. prevelika hitrost, prehitevanje pred križiščem in vožnja tako blizu levega roba ceste, da je zmanjkalo prostora za kolesarja. Hitrost avtomobila, ki je bila neprimerna in prekoračena glede na dovoljeno, je tudi razlog, da se udeleženca nesreče med seboj nista videla tedaj, ko je kolesar zapeljal na prednostno cesto.