tujec - dovolitev zadrževanja - upravni spor - začasna odredba - vzročna zveza med zatrjevano škodo in izpodbijanim aktom
Ker tožniki niso izkazali neposredne vzročne zveze med zatrjevano škodo (izgubo denarne pomoči, ki je nastala že 2 meseca pred izdajo izpodbijanih aktov) in izpodbijanima aktoma, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/1-2, 18, 18/1, 18/1-d.
Že same navedbe tožnika tekom upravnega postopka, v katerem je ves čas imel kvalificiranega pooblaščenca, niso takšne, ki bi kazale na to, da bi bil v Švici podvržen neustreznemu obravnavanju in s tem kršitvam človekovih pravic ter da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tako torej po presoji sodišča toženka ni bila dolžna še posebej preverjati razmer v Švici, saj ji tožnik sam ni vzbudil dvoma v spoštovanje pravic prosilcev za azil v Švici na splošno, niti da bi njemu konkretno bile kršene človekove pravice.
tujec - prvo dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - različna delodajalca - ista upravna zadeva
Formalno je delodajalec tujca druga pravna oseba in ne ista pravna oseba in zato tožena stranka vloge ne bi smela zavreči, ampak bi jo morala obravnavati po vsebini.
ZMZ člen 78, 78/1, 78/1-4, 78/1-5, 78/1-11, 78/2, 79a, 83, 83/3, 83/6. ZUS-1 člen 2. Pravilnik o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito člen 78, 78/1, 78/1-4, 78/1-5, 78/1-11, 78/2, 79a, 83, 83/3, 83/6.
mednarodna zaščita - pravice prosilcev za mednarodno zaščito - nastanitev na zasebnem naslovu - finančna pomoč - višina finančne pomoči - žepnina
Toženka ni z ničemer utemeljila, da višina finančne pomoči po znižanju s sporno spremembo prvega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito zadošča za kritje izdatkov osnovne oskrbe prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili iz utemeljenih razlogov razseljeni na zasebni naslov. Poleg tega niso izkazani stvarni in razumni razlogi, ki bi utemeljevali bistveno razliko med višino finančne pomoči, do katere so sedaj upravičeni prosilci za mednarodno zaščito, ter višino denarne pomoči, do katere so upravičeni prejemniki splošne denarne socialne pomoči, in tudi tisti tujci, ki jim dovoljeno začasno zadrževanje v Sloveniji, pri čemer se vsi ti prejemki izplačujejo zaradi zasledovanja istega cilja, to je zagotavljanja eksistenčnega minimuma. Toženka pa tudi ni navedla prav nobenega primera, ko bi se zaradi proračunskega varčevanja tudi kakšni drugi kategoriji socialni prejemek, namenjen zagotavljanju eksistenčnega minimuma, znižal v tolikšnem odstotku kot finančna pomoč prosilcem za mednarodno zaščito. Utemeljen je torej tudi tožbeni očitek, da je bilo znižanje višine finančne pomoči arbitrarno in nesorazmerno. To pa pomeni, da določba prvega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito, kot je bila uveljavljena z obravnavano spremembo Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito, ni v skladu z določbami ZMZ in 34. členom Ustave RS.
Pogodba o Evropski Uniji člen 6, 6/1. Listina EU o temeljnih pravicah člen 20, 21. Direktiva Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil člen 13. Pravilnik o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito člen 27. ZSVarPre člen 4, 8. ZTuj-2 člen 75, 75/1, 75/2. ZMZ člen 78 79, 79a, 83, 83/3, 83/6.
mednarodna zaščita - pravice prosilcev za mednarodno zaščito - nastanitev na zasebnem naslovu - finančna pomoč - višina finančne pomoči - žepnina
Z uveljavitvijo Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito/2012 se je skupini prosilcev, ki so razseljeni na zasebnem naslovu, višina finančne pomoči, ki zagotavlja pravico do materialnih pogojev za sprejem, zmanjšala za 50%, med tem ko se drugi skupini prosilcev, ki so nastanjeni v azilni dom, ni zmanjšala oziroma tožena stranka v postopku ni utemeljila, da bi se tej skupini raven pravice do materialnih pogojev za sprejem zmanjšala za toliko, kot se je zmanjšala skupini prosilcev, ki ji pripadajo. Za diskriminacijo gre, ko sta dve skupini prosilcev, ki sta v bistveno primerljivem položaju, neenako obravnavani. Ta diskriminacija pa bi bila upravičena, dopustna in v skladu z MKVČP, in posledično v skladu s pravom EU, če bi imela objektivno in upravičeno podlago in bi bila podana tudi proporcionalnost med cilji razlikovanja in uporabljenimi sredstvi.
Sodišče ne vidi nobene objektivne in upravičene podlage za takšno občutno razlikovanje med prosilci za azil. Nasprotno, objektivna in upravičena podlaga za razlikovanje bi bila prej podana v prid prvi omenjeni skupini, saj je utemeljeno pričakovati, da bi ta skupina prosilcev, ker je razseljena na zasebni naslov iz zdravstvenih ali drugih utemeljenih razlogov, zaradi zdravstvenih potreb ali potreb osnovnošolskega šolanja, kvečjemu bolj ne pa manj obremenjena z dnevnimi oziroma mesečnimi stroški.
štipendija - državna štipendija - prenehanje pravice do državne štipendije - stvarna pristojnost - socialni spor
Ko gre za odločanje o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus in o štipendiji za nadarjene, je pristojno socialno sodišče.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS
Na podlagi tožniku na ustnem zaslišanju postavljenih vprašanj in njegovih odgovorov izhaja, da tožnik ni poznal bistvenih podatkov o ustanovitvi svoje gospodarske družbe, ki je v njegovi 100% lasti, ki je bila ustanovljena 25. 3. 2013, niti ni vedel, da njegova družba nima svojih poslovnih prostorov in da še ne posluje, prav tako pa ni vedel, da ima njegova družba odprt svoj poslovni račun, kot tudi ne, da ima na istem naslovu kot njegova družba po podatkih AJPES registriranih svoj sedež skupno 223 podjetij, tožnik pa je na posebno vprašanje na ustnem zaslišanju nepravilno odgovoril, da je na naslovu sedeža njegovega podjetja C. zgolj njegovo podjetje, ki je edino na tem naslovu, čeprav je tožena stranka, kot rečeno ugotovila, da ima na navedenem naslovu registrirane sedeže skupaj 223 podjetij. Tožnik tudi ni vedel, kje bo poslovalo njegovo podjetje, niti ni poznal davčne stopnje v RS in davčne zakonodaje RS, prav tako ni vedel, katero sodišče je pristojno v primeru delovnega spora. Prav tako je napačno navedel, da sta v njegovem podjetju dva družbenika.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa - varstvo osebnih podatkov - opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu - obrazložitev odločbe
V obrazložitvi ni nikjer konkretizirano, zakaj bi bil opis dejanskega stanja posameznega prekrškovnega primera varovan osebni podatek, če se hkrati brišejo vsa osebna imena, naslovi in EMŠO. Torej je obrazložitev v tem delu tako pomanjkljiva, da se odločbe ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka.
tožba v upravnem sporu - pooblaščenec za sprejemanje pisanj - oseba s prebivališčem v tujini - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
Na podlagi določbe 146. člena ZPP mora tožeča stranka, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Kljub opozorilu, da bo sodišče tožbo zavrglo, če v 30 dnevnem roku ne bo imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj, tožnik v določenem roku oziroma do odločitve sodišča, pooblaščenca za sprejemanje pisanj ni imenoval.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - delo na črno - prepoved opravljanja dela na črno - lekarniška dejavnost - odločba o verifikaciji poslovne enote
Tožnik si za poslovno enoto ni pridobil odločbe ministrstva o verifikaciji. Po določbi 5. člena ZLD mora namreč lekarna imeti ustrezne kadre, prostore in opremo glede na obseg dejavnosti, ki jo opravlja.
Določbe ZPDZC se uporabljajo tudi za tožnika, glede na to, da tožnik kot izvajalec zdravstvene dejavnosti izvaja javno službo, ki je urejena z ZZDej. ZZDej v celoti zavezuje tudi tožnika kot pravno osebo. Pravna oseba po ZZDej je namreč gospodarska družba, zadruga zavod oz. druga pravna oseba, ki opravlja registrirano dejavnost.
ZUS-1 člen 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. ZPNačrt člen 55, 55/1.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - obvezna razlaga občinskega podrobnega prostorskega načrta - zavrženje tožbe
Obvezna razlaga občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), tako kot sam OPPN, je zgolj podlaga za pripravo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Presoja morebitne nezakonitosti takega akta je zato v upravnem sporu lahko opravljena le v zvezi z odločanjem o zakonitosti dokončnega upravnega akta, ki bi temeljil na tem OPPN in njegovi obvezni razlagi.
Dve različni pozitivni meritorni odločbi ne moreta obstajati, ker bi se izključevali. Pri presoji podanosti uveljavljenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP je treba presoditi, ali obe odločbi pri enakem dejanskem in pravnem položaju drugače rešujeta isto upravno zadevo. Gre torej za presojo istovetnosti upravne zadeve (objekta) in stranke (subjekta), vendar za dve različni odločbi, od katerih poznejša odločba ne more obstajati. V obravnavani zadevi toženka presoje na ta način ni pravilno napravila in je posledično določbo nepravilno uporabila.
ZBPP člen 23, 23/3, 23/3-1. ZUS-1 člen 20, 20/3, 52.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - družinski član prosilca - zakonec prosilca - povezanost z družino - tožbena novota
Dejstvo, da je bil predlog za razvezo zakonske zveze vložen po vložitvi predloga za dodelitev BPP, samo po sebi ne pomeni, da tožnik tega ne bi mogel navesti v postopku odločanja o njegovi prošnji za BPP. To pomeni, da so tožbene navedbe o tem, da A.A. ni več povezana s tožnikovo družino, nedovoljene tožbene novote, ki ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu.
ZBPP člen 24, 24/1. ZUS-1 člen 2, 3, 36, 36/1, 36/1-4.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - tožba zoper v upravnem sporu izdani sklep sodišča
Izpodbijana odločba, s katero toženka ugotavlja, da pritožba tožnika zoper sklep upravnega sodišča z dne 8. 7. 2014, na katero se nanaša prošnja za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh, je pravilna in skladna z zakonom, vendar iz drugih razlogov od tistih, s katerimi je obrazložena. Sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo, da je bila z omenjenim sklepom tožnikova tožba zoper sklep z dne 11. 2. 2014 utemeljeno zavržena kot nedopustna in da zato tožnik, ob upoštevanju zakonske ureditve in ustaljene sodne prakse, nima verjetnega izgleda za uspeh s pritožbo, na katero se nanaša njegova prošnja za dodelitev BPP. Temelj za navedeno odločitev pa je v 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z določbami 2. in 3. člena istega zakona, po katerih upravni spor ni dopusten zoper odločitve, ki jih v izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti sprejemajo organi sodne veje oblasti.
ZDavP-2 člen 173, 174, 174/2. OZ člen 311, 312, 317.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - neobstoj dolga - prenehanje terjatve davčnega dolžnika do dolžnikovega dolžnika - pobot
Tožnica v obravnavanem primeru, kolikor se sklicuje na prenehanje zarubljene terjatve s pobotom s terjatvami, ki jih ima sama do davčnega dolžnika, glede na veljavno zakonsko ureditev ne more uspeti. Ob vročitvi izpodbijanega sklepa tožnici in tudi v času, ko je podala pobotno izjavo, namreč terjatev davčnega dolžnika še ni zapadla. To pa pomeni, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobot te terjatve z nasprotnimi terjatvami tožnice do davčnega dolžnika, saj ni bil izpolnjen v 311. členu OZ predpisan pogoj zapadlosti obeh terjatev.
Ko ugovarja zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, mora dolžnikov dolžnik podati dovolj konkretne navedbe in tudi ponuditi dokaze zanje. Vendar postopka ni mogoče reducirati na presojo, ali je dolžnikov dolžnik o svojih navedbah uspel prepričati davčni organ. Primarno je davčni organ (že prvostopenjski in še toliko bolj drugostopenjski, ko odloča o ugovoru) tisti, ki je dolžan ugotoviti vsa dejstva in izvesti vse dokaze, ki so lahko pomembni za odločitev, ter pri tem dosledno spoštovati z zakonom določene procesne pravice udeležencev postopka.
Glede na pravni učinek sklepa o izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika je z ugovorom dolžnikovega dolžnika dopustno uveljavljati tista dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa dolžnikovemu dolžniku. Zato je za odločitev o ugovoru lahko relevantna tudi izpolnitev dolžnikovega dolžnika, ki je bila opravljena sicer po datumu izdaje sklepa o izvršbi, vendar pred njegovo vročitvijo dolžnikovemu dolžniku.
ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 29. SRS standard 14.10, 21, 22. ZDavP-2 člen 76, 76/2.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčno priznani odhodki - stroški materiala in storitev - verodostojna knjigovodska listina - dokazno breme
Odločitev, da se tožnici odhodki po obravnavanih računih davčno ne priznajo, je utemeljena v določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2. V skladu s SRS morajo biti vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Ko gre za stroške materiala in storitev, se po izrecni zahtevi SRS 14.10 le-ti lahko pripoznajo le na podlagi listin, ki dokazujejo njihovo povezanost z gospodarskimi koristmi. Tožbena trditev, da davčni organ ugotovljeno neverodostojnost knjigovodskih listin utemelji zgolj s citiranjem relevantnih določb SRS, je neskladna z vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe. V njej namreč davčni organ opiše in pravilno presodi vsebino knjigovodskih listin in vse dokumentacije, ki jo je v zvezi z zatrjevanimi poslovnimi dogodki predložila tožnica. Že (nesporna) ugotovitev, da so izdajatelji računov t.i. missing traderji, ki storitev niso opravili, zadošča za to, da se obravnavani računi opredelijo kot vsebinsko neverodostojni in da se tožnici na njihovi podlagi izkazani odhodki ne priznajo skladno z 12. in 29. členom ZDDPO-1.
Sodišče ne more slediti stališču, da bi davčni organ ob ugotovljenih neskladnostih in pomanjkljivostih predloženih listin moral dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v postopku, ugotavljati uradoma. Skladno z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2 mora za svoje trditve v davčnem postopku dokaze predložiti oziroma predlagati zavezanec. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo, in presoja izvedenih dokazov.
Ker je bilo z odločbo z dne 15. 4. 2002 odločeno o denacionalizaciji parc. št. 226/1 in 227 v celotnih površinah, se sodišče strinja z zaključkom organa, da je bilo o teh dveh parcelah že v celoti odločeno. Pri tem tudi ni pravno relevantno, da je bilo odločeno o denacionalizaciji navedenih parcel v obliki odškodnine v obveznicah, saj je določitev odškodnine za podržavljeno premoženje le ena izmed oblik vračila podržavljenega premoženja, če vračilo v naravi ni možno. V postopku denacionalizacije se namreč vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno, v obliki, ki je glede na pogoje iz ZDen možna.
Tožnica je neutemeljeno zahtevala še dodatno površino obeh parcel, ki ju ni nobena izmed teh parcel imela, zato je bila njena vloga pravilno zavržena.
ZDavP-2 člen 303. ZDoh-2 člen 51. ZGD-1 člen 72a, 72b.
podjetnik posameznik - prenehanje dejavnosti - prenos podjetja na podjetnika prevzemnika - davčno nevtralna obravnava - sprememba stališča davčnega organa - načelo zaupanja v pravo
Čeprav se ZDoh-2 izrecno ne sklicuje na določbe ZGD-1, je zmotno stališče, da se prenos podjetja za davčne namene lahko opravi mimo pravil, določenih v ZGD-1. Glede na to, da prenos podjetja v ZDoh-2 ni urejen, je treba upoštevati določbe drugih predpisov, ki urejajo obravnavano materijo. Načeloma je torej postopek prenosa podjetja treba opraviti na način iz 72.a člena ZGD-1 ter ga v skladu z določbami ZDavP-2 priglasiti davčnemu organu.
Vendar tožnik v konkretnem primeru utemeljeno opozarja na stališče, ki ga je zastopala DURS še v času, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Gre za drugačno stališče, kot je bilo zavzeto v izpodbijani odločbi, in sicer, da je povsem osebna odločitev zavezanca, na kakšen način bo prenesel podjetje na novega zasebnika (po določbah ZGD-1 ali ne). Po navedenem stališču prenos podjetja na podjetnika prevzemnika v skladu z določbami ZGD-1 torej ni pogoj za priznanje nevtralne davčne obravnave po določbah ZDoh-2. Sprememba stališča glede uporabe oziroma razlage posamezne zakonske določbe sicer sama po sebi ne pomeni nepravilnosti, če ni arbitrarna in so torej za spremembo podani utemeljeni razlogi. V konkretnem primeru je sprememba stališča sledila spremembi v ZGD-1. Obenem pa ni mogoče prezreti, da se določbe 51. člena ZDoh-2, ki pomenijo materialnopravno podlago za priznanje nevtralne davčne obravnave ob prenosu podjetja, niso v ničemer spremenile. Zato bi zavezanci morali imeti možnost, da se z novim stališčem, ki je ključno za uspešno priglasitev nevtralne davčne obravnave, pravočasno seznanijo. Da bi tožnik takšno možnost dejansko imel, ni izkazano. Zato odločitev toženke po mnenju sodišča pomeni nedopusten poseg v temeljno načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Pri sprejemu takšne odločitve je sodišče izhajalo tudi iz dejstva, da tožnikova hči nadaljuje z opravljanjem dejavnosti kot samostojna podjetnica ter da so pomanjkljivosti, ki jih davčni organ očita tožniku pri prenosu podjetja, le formalne narave. Namen nevtralne davčne obravnave pa je ravno v tem, da davčna obravnava odtujitve oziroma pridobitve sredstev ne bi vplivala na ravnanje davčnega zavezanca oziroma njegove odločitve glede začetka oziroma nadaljevanja dejavnosti preko druge osebe.
Kolektivna organizacija mora deliti honorarje v skladu s svojimi internimi akti, morajo pa biti tudi ti interni akti v skladu z zakonom in (med drugim) določati načela delitve tako, kot to določa prvi odstavek 153. člena ZASP. Organ je torej pristojen ne samo za izvajanje nadzora nad vsebino internih aktov kolektivnih organizacij, ki določajo (tudi) pravila delitve, temveč tudi, ali se delitev honorarjev izvaja v skladu z zakonom oziroma z internimi akti, ki morajo biti usklajeni z zakonom oziroma ne smejo biti v nasprotju z njim.
Odrejena odprava ugotovljene kršitve ne presega okvira pristojnosti urada kot nadzornega organa. Tožnik je namreč kot kolektivna organizacija dolžan deliti nadomestila imetnikom avtorskih pravic že po zakonu oziroma v skladu z načeli delitve, ki jih mora sprejeti kolektivna organizacija (s svojimi internimi akti) in ki morajo biti v skladu z zakonom. Tako ne gre za razmerje, kjer bi bile stranke (tj. kolektivna organizacija in imetniki avtorskih pravic) v medsebojno prirejenem položaju in bi uresničevale pravice iz obveznosti, in bi odvisno od njihove svobodne volje vstopale v medsebojna pravna razmerja, temveč gre za obveznost tožnika kot kolektivne organizacije (ki je ustanovljena ravno s tem namenom), da zbira oziroma izterjuje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev in deli zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve. Toženka z odreditvijo odprave kršitve na v 2. in 3. točki izreka opredeljen način tudi ni posegla v mandatna razmerja med tožnikom kot kolektivno organizacijo ter njenimi člani - imetniki avtorskih pravic. Za izrek takega ukrepa pa tudi ni potrebovala izrecnega zakonskega pooblastila v ZASP, saj ji določba 162. a člena ZASP daje pristojnost za odpravo vseh ugotovljenih kršitev zakona, ki jih pri opravljanju svojega nadzorstva ugotovi.
Izrek izpodbijanega sklepa v 2. točki izreka je določljiv in zato tudi izvršljiv. Določen je namreč skupni znesek za vsako poslovno leto posebej, od katerega mora tožnik izplačati odvedeni del nadomestil, določeni so vsi prejemniki avtorskih honorarjev za vsako posamezno leto posebej, določljivi pa so tudi tisti imetniki avtorskih pravic, ki jim del nadomestil še pripada in sicer so to tisti, ki niso dali izrecnega soglasja, da se del njihovega avtorskega honorarja odvede v promocijski oziroma podoben sklad. Iz izreka tudi jasno izhaja, da je organ določil pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je bil znesek, ki bi pripadal (še) posameznemu imetniku avtorskih pravic, odveden v promocijski oziroma podoben sklad.
ZBPP člen 30, 30/6. ZOdvT tarifna številka 3470, 3502.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - odmera nagrade in stroškov odvetniku - vložitev ustavne pritožbe
Tožnik je bil z odločbo toženke določen za nudenje BPP prosilcu zgolj za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča v pravdni zadevi. Zato je bil za opravljeno delo pravilno nagrajen v skladu s tarifno številko 3502 ZodvT.