nujna brezplačna pravna pomoč - dokazilo o izpolnjevanju pogojev - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč - vrnitev neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči - rok za izdajo odločbe o vračilu neupravičeno prejete BPP
Organ za BPP ima vrnitveni zahtevek na podlagi določbe drugega odstavka 43. člena ZBPP že na podlagi ugotovitve, da tožnik v predpisanem roku 8 dni ni predložil dokazil, s katerimi bi po tem, ko mu je bila odobrena nujna BPP, lahko izkazal izpolnjevanje z zakonom predpisanih pogojev za dodelitev BPP; v takem primeru namreč izplačana sredstva štejejo za neupravičeno prejeto BPP, in jih je prejemnik dolžan vrniti.
Neupravičeno prejeta BPP se po ZBPP vrača, ne da bi zakon na okoliščine, da pred izplačilom ni bila izkazana upravičenost do BPP, vezal kakšne posledice. Organ za BPP izpolnjevanja pogojev ni nikoli ugotavljal, ker tožnik ni predložil dokazil, kot jih je bil po ZBPP dolžan predložiti ter je bil k temu zavezan tudi s samo odločbo o dodelitvi nujne BPP.
Iz določb 36. in 43. člena ZBPP niti iz drugih določb tega zakona ne izhaja, da bi moral organ izdati odločbo o vračilo neupravičeno prejete nujne BPP v določenem roku. Organ je odločbo o vračilu neupravičeno prejete BPP v višini izplačanih stroškov izvajalcu mogel izdati v času, kot jo je izdal.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - rok za vložitev zahteve - ista zahteva - vezanost organa na pravno mnenje vrhovnega sodišča
Pravilen je zaključek prvostopenjskega organa, da je treba zahtevo za denacionalizacijo preostalega dela premoženja, o katerem še ni bilo odločeno, zavrniti iz enakih razlogov, zaradi katerih je Vrhovno sodišče RS zavrnilo zahtevo v sodbi X Ips 270/2010 z dne 1. 3. 2012. Pri tem je bil prvostopenjski organ nedvomno vezan na pravno mnenje in stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zlasti ker gre za obravnavanje iste zadeve, le za drugo premoženje.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - zavezanec za plačilo - neposredni uporabnik zemljišča - najemnik
Zavezanec za plačilo dajatve, ker se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, je neposredni uporabnik tega zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin.
davek od drugih dohodkov - posojilna pogodba - verodostojna knjigovodska listina
Tožnik ni uspel dokazati, da je bilo sporno nakazilo 245.000,00 EUR posojilna pogodba. Če bi šlo v konkretnem primeru v resnici za posojilno pogodbo oziroma za posojeni znesek, je zadeva po presoji sodišča precej nelogična, saj naj bi tako tožnik sredstva posodil nekomu, ki mu je dolžan 725.000,00 EUR. Prav tako je nelogično dejstvo, da bi tožnik posloval na način, da bi sam izterjeval terjatve svojih dolžnikov in izterjane zneske skupaj z obrestmi nakazoval B.B., sam pa bi se zadovoljil s pogodbeno vrednostjo odstopljenih terjatev.
Posamezni poslovni dogodek je lahko davčno priznan le, če temelji na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. Poslovni dogodki se tako v smislu presoje vsebine, ki jo izkazujejo, ugotavljajo in presojajo glede na knjigovodske listine ali na pravno relevantna dejstva. Sodišče ugotavlja pri knjigovodstvu tožnika neupoštevanje Slovenskih računovodskih standardov, ki že v uvodu določajo temeljne računovodske predpostavke in kakovostne značilnosti računovodenja, po katerih se pri računovodskem poročanju zahtevata resničnost in poštenost predstavljanja. Tožeča stranka s tem, ko je v svojih knjigovodskih izkazih znesek 245.000,00 EUR najprej izkazala kot izterjana sredstva, potem pa kot posojilno pogodbo, ni zadostila pogojem SRS in 31. člena ZDavP-2.
Tožnikovo poslovno vedenje nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti, ki od njega zahteva ravnanje skladno s pravili s področja varstva potrošnikov. Poslovna praksa tožnika je v razmerju do potrošnikov takšna, da utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer lahko povzroči tudi oškodovanje potrošnikov. Tožena stranka naročniška razmerja sklepa oz. podaljšuje na način oz. s takšno intenzivnostjo, da je bistveno omejena sposobnost potrošnikov, da z ustrezno lastno voljo sprejmejo samostojne odločitve. Gre za aktivno ravnanje tožnika, saj pride pobuda z njegove strani. Ne gre za lastno pobudo potrošnika. Potrošnik ni seznanjen s ponudniki konkurenčnih operaterjev, ki so nujni za svoboden sprejem odločitve o sklenitvi oz. podaljšanja naročniškega paketa. Tožnik je močnejša stranka in izkorišča zaupanje potrošnikov sebi v prid. Zato je odločitev pravilna, ko se je tožniku prepovedala uporaba nepoštene poslovne prakse.
obnova postopka - obnova postopka po uradni dolžnosti - predlog za obnovo postopka - nejasna vloga
V interesu stranke ni mogoče uradoma obnavljati postopka, ker lahko stranka, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji, sama varuje svoje pravice in pravne koristi v obnovi postopka, če tak postopek predlaga. Glede na navedeno tožeča stranka (občina) ni oseba, ki bi lahko predlagala postopek obnove po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 261. člena ZUP.
Vendar je bila tožeča stranka v postopku denacionalizacije stranka postopka, ki je imela lastnost zavezanke. Iz njene zahteve z dne 1. 2. 2013 in njene dopolnitve z dne 11. 12. 2013 ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je tožeča stranka vložila samo zahtevo za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Iz obeh zahtev in vložene pritožbe je namreč mogoče razbrati tudi, da je tožeča stranka podala tudi predlog za obnovo postopka na podlagi 4. točke 260. člena ZUP, ki ga je utemeljila svojim pravnim interesom za obnovo postopka. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da sta bili zahtevi z dne 1. 2. 2013 in z dne 11. 12. 2013 nejasni, zato bi morala tožena stranka, ob upoštevanju določbe 66. člena ZUP, ravnati skladno z določbo 67. člena ZUP in tožečo stranko pozvati, da organu pojasni, ali vlaga tudi predlog za obnovo postopka kot stranka denacionalizacijskega postopka in v takem primeru od tožeče stranke tudi zahtevati, da tak predlog dopolni z vsemi podatki, ki bi organu v skladu z določbo 267. člena ZUP dopuščali izvedbo predhodnega preizkusa predloga.
odmera davka v posebnih primerih - sredstva za privatno potrošnjo - izvor premoženja - ocena davčne osnove - znižanje verjetne davčne osnove - dokazno breme - retroaktivna uporaba zakona
Davčni organ je v skladu z določili ZDavP-2 pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Preverijo se lahko vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo.
Davčni organ je v konkretnem primeru upošteval predlagane dokaze, tudi izjavo prič, predlog za njihovo zaslišanje pa je obrazloženo zavrnil ter za to navedel logične in utemeljene razloge. Pri tem je potrebno opozoriti na posledice, ki lahko, zaradi manjkajoče dokumentacije, posebej v primeru visokih zneskov oziroma predmetov velike vrednosti, predstavljajo bistveno zvečanje ali zmanjšanje posameznikovega premoženja, nastanejo na davčnem področju in zato ima v davčnem postopku iz objektivnih razlogov dokazovanje z listinami prednost tudi zaradi možnosti davčnih zlorab.
Tožnica bi za dokazovanje dejstva, da je z denarnimi sredstvi v višini 50.000,00 EUR razpolagala v Republiki Sloveniji, morala razpolagati z listinami, ki bi objektivno pričale o resničnosti njene izjave, in sicer z listinami, ki bi dokazovale, da je dejansko razpolagala z gotovino v višini kupnine (dokazilo o prijavi, podane carinskemu organu, o prenosu gotovine čez državno mejo oziroma vnosu gotovine v skupnost). Tožnica je vedela, da je dokazno breme za obstoj tega dejstva na njej, pa vseeno ni predložila nikakršnih listinskih dokazov o posedovanju in prenosu te gotovine iz Hrvaške v Slovenijo, prav tako ni predložila listinskih dokazov – bančnih listin o pologu gotovine na TRR.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - premoženje prosilca - zamolčanje podatkov
Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju se po upravnosodni praksi šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov, kot je bilo to v obravnavnem primeru, ko tožnik ni navedel, da je lastnik vrednostnih papirjev.
ukrep tržnega inšpektorja - stvarna napaka - obstoj stvarne napake - vračilo dela plačanega zneska za opravljeno storitev pokrivanja ostrešja
Dopis z dne 2. 7. 2012 je imel vsebino, kot jo predpisuje določba drugega odstavka 37.a člena ZVPot, zato se vprašanje pravočasnosti grajanja, ki teče od odkritja napake, in ne od prevzema storitve kot navaja tožnik, sploh ne pojavi oziroma je bilo grajanje nedvomno pravočasno. Dopis je bil poslan v roku, ki ga zakon predvideva, zato prvostopenjski organ ni kršil podanosti predpostavk za začetek postopka, kar je predpogoj, da je podjetje dolžno odgovoriti na potrošnikovo zahtevo, ki je pogoj za izdajo odločbe (drugi odstavek 71. člena ZVPot). Ugotovitev, da obstoj napake ni sporen (da tožnik na potrošnikovo zahtevo ni pisno odgovoril), je naslednji pogoj za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 71. člena ZVPot, ki temelji na dejstvu, da potrošnik storitev pravočasno graja. Prvostopenjski organ je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja prišel do ugotovitve, da je bila storitev tožnika nepravilno opravljena, kar je bila podlaga, da ugodi zahtevi potrošnika, postavljeni z dopolnitvijo zahtevka, v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZVPot. Tožnik kot izvajalec storitve je zavezan stroki ter bi moral, kolikor se je bil dolžan držati neobičajnih navodil potrošnika, to zapisati, kolikor bi se želel svoje odgovornosti razbremeniti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Tožnik zgolj posplošeno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo in ne navaja niti enega konkretnega razloga, s katerim bi izpodbijal presojo zakonskega pogoja iz ZBPP, ki zahteva, da se BPP dodeli le tistim prosilcem, ki imajo vsaj verjetne izglede za uspeh v sodnem postopku, v zvezi s katerim vlagajo prošnjo, ne pa vsem, ki si to želijo, pa si zaradi svojega slabega premoženjskega stanja ne morejo zagotoviti odvetnika. V obravnavani zadevi to pomeni, da obstoj zakonske možnosti za vložitev pravnega sredstva in dejstvo, da je tožnik prejemnik socialne pomoči, sama zase še ne zadostujeta za dodelitev BPP za vložitev pravnega sredstva, tožnik pa z golim nestrinjanjem ne more izpodbiti niti stališča, da v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - čas odsvojitve kapitala
Za čas pridobitve kapitala in za čas njegove odsvojitve je pomemben pravni posel oziroma pravni akt, s katerim se izkazuje lastništvo nad pridobljenim kapitalom. Ni torej pomembno dejansko lastništvo, ki ga smiselno uveljavlja tožnik, pač pa pravni posel oziroma pravni akt, s katerim se izkazuje lastništvo nad pridobljenim kapitalom oziroma njegova odsvojitev.
Določitev datuma sklenitve pogodbe, ki se po določbi 102. člena ZDoh-2 šteje za čas odsvojitve kapitala, je zakonska izjema od siceršnjega pravila, ki velja za obdavčenje fizičnih oseb z dohodnino in po katerem se obdavčuje prejem oziroma izplačilo dohodka. Zato tožnikovo sklicevanje na 15. člen ZDoh-2 ni utemeljeno.
Ker gre za nejasen izrek izpodbijane dopolnilne odločbe v delu I. točke izreka, zaradi katerega odločbe ni mogoče preizkusiti, je to razlog za odpravo izpodbijane odločbe v tem delu, iz razloga po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP ter na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.
Ob tem ko sodišče tožniku pritrjuje, da prvostopenjski (upravni) organ z odločbo o denacionalizaciji ni pristojen odrejati vpisov v zemljiško knjigo, bo v ponovnem postopku, če bo glede na stanje denacionalizacijske zadeve tega vodil, v izreku odločbe lahko le ugotovil, katere so spremembe zemljiškoknjižnega stanja, ki so potrebne za odpravo pravnih posledic, ki so nastale iz odpravljene oziroma za nično izrečene odločbe.
ZDavP-2 člen 157, 157/5. ZST-1 člen 35. ZUP člen 279.
davčna izvršba - neplačana sodna taksa - izpodbijanje izvršilnega naslova - izpodbijanje klavzule o izvršljivosti - ničnost sklepa o davčni izvršbi
Davčna izvršba je bila začeta na podlagi plačilnega naloga sodišča za plačilo sodne takse s klavzulo izvršljivosti, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe in posledično v tem upravnem sporu ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova in tudi ne pravilnosti klavzule o njegovi izvršljivosti.
Prav tako niso podani pogoji za izrek ničnosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Za nično se namreč skladno z zakonom lahko izreče le odločba, pa še ta le iz razlogov, ki so našteti v 279. členu ZUP.
upravni spor - notarska prodaja nepremičnine - drugo sodno varstvo - stvarna pristojnost
V konkretnem primeru gre za spor iz premoženjskega oziroma civilno pravnega razmerja med pravno in fizično osebo, saj tožeča stranka, ki je pravna oseba, zahteva, naj notar preneha s prodajo njene nepremičnine. Notar pa postopka notarske prodaje ne vodi kot oblastveni organ, ker poplačilno upravičenje hipotekarnega upnika ni nastalo z izdelavo notarskega zapisnika o začetku notarske prodaje in ni njegova posledica, ampak je posledica razpolagalnega ravnanja zastavitelja in je nastalo z vknjižbo hipoteke. O tem, ali sme notar še naprej voditi postopek prodaje nepremičnine, lahko odloča le sodišče splošne pristojnosti, ker gre za civilno pravno razmerje.
davčni postopek - obnova postopka - pritožba zoper sklep o obnovi postopka
Z določbami sedmega odstavka 89. člena ZDavP-2 tožniku pravica do pritožbe zoper sklep o obnovi postopka odmere dohodnine ni odvzeta, saj se skladno z njimi sklep lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo. Ob specialni zakonski ureditvi pritožbe zoper sklep o obnovi postopka v ZDavP-2 je sklicevanje tožnika na določbo drugega odstavka 268. člena ZUP neutemeljeno.
Zavezanec lahko v postopku priglasi (uveljavlja) znesek vlaganj v posamezno vrsto komunalne opreme, vendar pa se bo ta pobotal le s prispevkom za isto vrsto komunalne opreme in le do višine tega komunalnega prispevka.
Za presojo v tej zadevi ni pomembno, ali gradnja izpolnjuje pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj je bistveno, da tega investitor pred začetkom del ni imel. Kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje, na katerega se tožnik sklicuje v svojih pripravljalnih vlogah, pa bo imelo vpliv na morebitni izvršilni postopek.
upravni postopek - obnova postopka - obnova postopka izdaje soglasja za uporabo javne površine - možnost udeležbe v postopku
Toženka v izpodbijani odločbi ni opravila ocene vpliva omejitve splošne rabe javnega dobra (javne prometne površine) na izvrševanje tožnikovih pravic. Tega v ničemer ne spreminja njena ugotovitev, da posebna raba tega javnega dobra „ne bo moteča v tolikšni meri, da bi bilo treba ob izdaji soglasja pridobiti mnenje stanovalcev“, oziroma jim omogočiti udeležbo v postopku. Taka ugotovitev namreč že sama po sebi pomeni, da bi do motenj lahko prišlo.
ZDoh-2 člen 94, 100, 100/2. ZDavP-2 člen 7, 326, 326/4, 331.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - podaritev kapitala zakoncu - priglasitev odsvojitve kapitala - rok za priglasitev odsvojitve kapitala
Po določbah ZDoh-2 je obdavčena vsakršna odsvojitev kapitala, vključno s podaritvijo, določba 94. člena ZDoh-2 pa je, ob izpolnitvi predpisanih pogojev, omiljena z določbo 100. člena, ki omogoča odlog ugotavljanja davčne obveznosti, med drugim tudi v primeru podaritve kapitala zavezančevemu zakoncu (drugi odstavek). O tem, ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka tega člena, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala pri davčnem organu, če je tako določeno z zakonom, ki ureja davčni postopek, torej na podlagi priglasitve na način in v roku, ki ga določa ZDavP-2 v členu 331, ki določa, da se priglasitev opravi najpozneje do roka za vložitev napovedi iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, torej do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto. Ker gre za uveljavljanje davčne ugodnosti (pravice do odloga), je po presoji sodišča, drugače kot pri vložitvi davčne napovedi, ki je obveznost davčnega zavezanca in katere predložitev po izteku predpisanega roka je v ZDavP-2 posebej urejena, predpisani rok za priglasitev odloga šteti za materialni in s tem prekluzivni, kar pomeni, da s potekom roka pravica do ugodnosti ugasne. Iz enakega razloga pa je po presoji sodišča neutemeljeno tudi sklicevanje tožnika na 7. člen ZDavP-2 (načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči), saj se le-to prvenstveno nanaša na uveljavljanje procesnih pravic in ne na uveljavljanje upravičenj, ki izhajajo iz materialnega predpisa.
javna prireditev - organiziranje javne prireditve - dovoljenje za prireditev - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Akt, s katerim je prvostopenjski organ odločil, da prijava javne prireditve na pristojni PP ni predhodno vprašanje za ta postopek, ne more biti predmet upravnega spora, ker s tem aktom postopek ni bil končan, ker gre za akt procesne narave.
V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ v celoti pojasnil, zakaj so podani vsi pogoji za izdajo dovoljenja, kot jih določa prvi odstavek 16. člena ZJZ. Sicer pa sodišče šteje, da pogoji med strankama niso sporni. Tožnik namreč v tožbi očita, da je bila nepravilnost v postopku izdaje dovoljenja v tem, da prvostopenjski organ ni obravnaval kot predhodnega vprašanja prijave prireditve na PP Medvode. Ker je šlo za dve različni prireditvi na dveh različnih lokacijah, čeprav sosednjih, za katere sta pristojna dva različna organa, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko neke druge prireditve, za katero je pristojna policijska postaja, ni štel kot predhodnega vprašanja za javno prireditev, ki je predmet tega postopka.