Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno s temeljnim pogojem, to je obstojem težko popravljive škode. Toženka in stranka z interesom pa sta izkazali prizadetost javne koristi ter poseg v koristi nasprotne stranke. Posledično je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.
Tožnik bi moral podati navedbe, s katerimi bi utemeljil s stopnjo verjetnosti, da je z zakonskimi določbami, ki dajejo podlago za naložitev obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva operaterju s pomembno tržno močjo, dana podlaga tudi za zahtevke drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, ki jih mora toženka (agencija) v postopku upoštevati oziroma da je v primeru nadzora nad spoštovanjem obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva s strani operaterja s pomembno tržno močjo z navedenimi zakonskimi določbami varovan tudi pravni položaj drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, oziroma njegov pravni položaj. Tožnik glede relevantnih zakonskih določb ni utemeljil, da so namenjene tudi varstvu njegovega zasebnega interesa. Morebitne koristi, ki temeljijo na drugih predpisih, pa je treba s stališča predmetnega postopka, v katerem je treba uporabiti pri odločanju ZEKom-1, šteti za zgolj dejanske.
Inšpekcijski ukrep se v postopku nadzora naloži izključno operaterju - zavezancu po regulatorni odločbi. Morebitni učinki na druge operaterje so tako posredni in ne predstavljajo podlage za vstop drugega operaterja v postopek, katerega predmet je izdaja odločbe v nadzorstvenem postopku zavezancu po regulatorni odločbi.
Sicer drži, da je pridobitev soglasja od lastnika nepremičnine za operaterja nujna (saj jo terja sam zakon). Vendar pa - nasprotno, kot želi prikazati tožnik - to še ne pomeni, da ima tožnik pravico zahtevati predložitev takega soglasja od operaterja do začetka izvajanja del po točki 5.7.8 oziroma po točki 5.8.12 ter v primeru ne-predložitve le-teh na tej podlagi tudi razvezati pogodbo za traso, kjer naj bi se ta dela izvajala, ker naj bi bila njegova predložitev za izvajanje storitve nujno potrebna. Ni namreč najti logične povezave med predložitvijo soglasij, ki jih operater (mora) pridobi(ti) od lastnikov nepremičnin, po katerih poteka ta infrastruktura, tožniku pred pričetkom izvajanja del, sicer nastopi posledica z razvezo pogodbe med operaterjem in tožnikom, ter zagotovitvi dostopa do infrastrukture tožnika operaterju, kot mu to nalaga regulatorna odločba. Povedano drugače: predložitev soglasij ni nujno potrebno za to, da tožnik zagotovi dostop do svoje infrastrukture oziroma, da operater prične z izvajanjem del na infrastrukturi tožnika.
Za presojo ni relevantno, da so bila sporočila poslana s telefonskega aparata stranke z interesom. Temveč je pomembno, ali jih je stranka z interesom ustvarila in poslala sama ali pa so posledica zlorabe s strani tretjih ter ali je v zvezi s tem stranki z interesom mogoče očitati kakršnokoli obliko krivde. Toženka je ugotovila, da stranka z interesom ni sama ustvarila in poslala obravnavanih SMS sporočila. Tudi sodišče samo ugotavlja, da neprerekana frekvenca in število poslanih sporočil ter njihova destinacija kažejo na to, da SMS sporočil ni kreirala stranka z interesom, temveč so bila kvečjemu kreirana z zlonamerno programsko opremo. Do spornih stroškov je torej prišlo v posledici zlorabe, za katero stranki z interesom ni mogoče očitati nobene krivde.
Zakonodajalec je ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve ni posegla v sodno pristojnost pravdnega sodišča, niti v civilno pravna razmerja. Ena od njenih zakonsko predpisanih nalog je nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih je sprejela na podlagi ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Sem sodi preverjanje, ali je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti, ki so ji bile naložene z Regulatorno odločbo in sicer po korakih, kot so jih predvidevala pravila 224. člena ZEKom-1. Ta inšpekcija je bila brez dvoma v pristojnosti tožene stranke in ne sodišča; seveda se je vodila po upravnem postopku (prvi odstavek 221. člena, prvi odstavek 223. člena ZEKom-1 in drugi odstavek 3. člena ZIN).