Tožnik v tožbi priznava nepravočasno plačilo obveznosti operaterju, da je bil zaradi tega opominjan ter da je dolg poravnaval z delnimi plačili. Trdi pa, da bi zaradi neporavnanih obveznosti mogel biti s strani operaterja sankcioniran le z omejitvijo dostopa do interneta, saj tudi Splošni pogoji določajo kot sankcijo "omejitev uporabe storitev", kar pomeni, da bi mu operater mogel zgolj zmanjšati hitrost internetne povezave, ne pa odklopiti internetne povezave v celoti. Vendar se sodišče z njim ne strinja. Pritrjuje prepričljivi in logični razlagi A. v odgovoru na tožbo, da "omejitev uporabe storitev" pomeni (začasno) prenehanje zagotavljanja storitev, v konkretnem primeru (začasno) prenehanje zagotavljanje storitev interneta, kot posledico tožnikovega neizpolnjevanja pogodbene obveznosti. Pri tem je naročniško razmerje ostalo aktivno; odklop, kot ga očita tožnik, pa sledi odpovedi naročniškega razmerja

Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da pogoji za predlagano spremembo ODRF niso izpolnjeni, saj bi to pomenilo neučinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra. Vendar pa toženka, kot utemeljeno uveljavlja tožnik, izpodbijane odločbe ni obrazložila tako, da bi bil mogoč njen preizkus.

Tožniku je bilo stanje nepremičnine vseskozi znano, prav tako mu je bilo znano, da na zemljišču stoji komunikacijski objekt ter da je za potrebe komunikacijskega objekta predlagan in uveden postopek omejitve lastninske pravice v javno korist ter da je bil v postopek tudi vključen kot stranka postopka (tako kot pooblaščenec kot imetnik stvarne pravice). Tožnikove navedbe, da so bile njegove procesne pravice kršene in da bi bilo potrebno postopek ustaviti ter ga začeti na novo zoper njega kot novega lastnika nepremičnine s predložitvijo nove ponudbe za sklenitev pogodbe so napačne. Ob dejstvu, da je tožnik vseskozi aktivno sodeloval v psotopku in je bil seznanjen s potekom razlastivenega postopka, se v konkurenci originarno pridobljene lastninske pravice in z odločbo državnega organa ustanovljene stvarne služnosti, ne more sklicevati, da mu stanje nepremičnin ni bilo poznano in da ne bi smel trpeti škodljivih posledic.

Sodišče ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila vsebine posameznih maloprodajnih stroškov proizvoda, tj. v zvezi s katerimi aktivnostmi tožnika nastajajo stroški prodajnih provizij, novih priključitev in aktivacij, sprememb obstoječih priključkov, idr., torej zakaj sploh nastajajo oziroma za katere storitve jih tožnik plačuje. Prav tako v odločbi ni pojasnila, v čem se tožnikove maloprodajne ponudbe razlikujejo in kateri so tisti uporabniki, ki se štejejo za nove in kateri za obstoječe (tj. ali velja enako merilo, kot pri stroških modema in STB ali drugačno) in zakaj. Poleg tega ni pojasnjen razlog, zaradi katerega se novi in obstoječi uporabniki (njihovo število) pri stroških istega sektorja obravnavajo različno. Iz tabel a.4.3., b.4.3. in c.4.3. je razvidno le to, koliko je vseh strank tožnika, koliko je novih strank in to, da je pri eni od postavk sicer skupnega sektorja stroški pridobivanja novih strank ter upravljanja in vzdrževanja obstoječih upoštevano večje število novih strank kot pri vseh drugih postavkah, ki se delijo med nove in obstoječe stranke.